106. člen ZZZDR-UPB1

Tožnik uveljavlja odškodninsko odgovornost toženk na podlagi določbe 26. člena URS. Zahteva povračilo škode, ki mu je nastala zaradi protipravnih ravnanj delavcev druge toženke in policistov, za katera je podana tudi odgovornost prve toženke. Tožnik zahteva plačilo odškodnine za duševne bolečine, ker je bil zaradi ravnanj delavcev druge toženke in policistov prikrajšan za družinsko življenje in stike z edino hčerko (gre torej za zahtevek za plačilo odškodnine za poseg v osebnostne pravice) ter premoženjsko škodo. Vsaka odločitev v zvezi z otrokom mora temeljiti na spoštovanju otrokovih pravic, kot so določene v Konvenciji ZN o otrokovih pravicah (v nadaljevanju KOP, ki jo je ratificirala tudi B.) in jih je treba upoštevati ne glede na državljanski status. Načelo "koristi otroka" je temeljnega pomena in mora biti za javne organe glavno vodilo pri sprejemanju ukrepov v zvezi z otrokom. Tožnik je trdil tudi, da je specifična družinska situacija nakazovala na otrokovo ogroženost tudi zato, ker bi bil tožnik kot oče po tem, ko je mati izrazila resen namen z otrokom državo zapustiti, dejansko prikrajšan pri uveljavljanju starševskih upravičenj oz. bi mu bil

Neutemeljeno je pritožbeno stališče, da sodišče ni imelo dovolj podlage za zaključek, da bi bili osebni stiki z očetom ta čas za otroka ogrožajoči. Zanesljivo je ugotovljeno, da sta otroka zaradi očetovega ravnanja v januarju 2022 utrpela akutno stresno reakcijo. Četudi je oče tako ravnal zaradi nepomirjenega odnosa z materjo otrok, sta bila dečka temu priča. Izvedensko mnenje potrjuje materine navedbe, da sta otroka še nekaj mesecev po dogodku trpela posledice očetovega nasilnega dejanja. Okoliščina, da v naslednjih nekaj mesecih ni prišlo do novega dogodka, ne zadostuje za sklepanje, da je oče sposoben zagotoviti varen in predvidljiv potek stikov. Pritožnik ne izpodbija ugotovitev v sodbi o primanjkljajih v svojih socialnih in starševskih veščinah, o težavah pri obvladovanju impulzivnosti in tveganju za nasilna dejanja. Prav tako ne izpodbija ugotovitev o izvrševanju stikov med postopkom, iz katerih izhaja, da je kljub mnogim prilagoditvam zelo neredno in le poredko prišel na stik, da mnogokrat ni niti sporočil, da ga ne bo na stik, ali pa ni navedel razlogov, zaradi katerih ni prišel. V zadnje pol leta pred izdajo odločbe se tak njegov pristop ni spremenil. O pravilnost

Redni telefonski stiki so torej ključnega pomena za korist otrok, ki mora biti temeljno vodilo pri ravnanju staršev, drugih oseb, državnih organov ter nosilcev javnih pooblastil (5.a člen ZZZDR).

Predlog se zavrne.

Sodišče pri upoštevanju preživninskih zmožnosti ne upošteva le dejanskega premoženjskega stanja, temveč tudi premoženjsko stanje, ki bi ga vsak od staršev, realno gledano, lahko zagotavljal.

Odločitev, da se mladoletnega sina pravdnih strank zaupa v varstvo in vzgojo očetu, je pravilna. Pri določanju obsega stikov je sodišče upoštevalo mnenje izvedenke, da je v večjo korist mld. otroka, da več časa preživi pri očetu kot pri mami, česar tedenski režim menjavanja domov ne omogoča.

Položaja, ko pride do (začasne) ponovne vzpostavitve družinske skupnosti, v kateri starša dejansko izvajata skupno vzgojo in varstvo otrok ter preživljata otroke v okviru skupnega gospodinjstva, ni mogoče primerjati s položaji, ki jih, sklicujoč se na sklep VSM I Ip 568/2017 z dne 10. 8. 2017, izpostavlja dolžnik, na primer s prenehanjem rednega šolanja po dopolnjenem 18. letu, dopolnjenim 26. letom starosti ali sklenitvijo zakonske zveze. V teh primerih namreč po zakonu preneha sama pravica do preživljanja, zaradi česar sodna odločba ali sodna poravnava, s katero je bila določena preživnina, izgubi lastnost izvršilnega naslova. Ob ponovni vzpostavitvi družinske skupnosti staršev in mladoletnega otroka pa ne preneha otrokova pravica do preživljanja temveč nastopi položaj, ko se ta pravica v času trajanja družinske skupnosti in preživljanja otroka v okviru skupnega gospodinjstva dejansko izvršuje na drug način. Ob morebitnem ponovnem razpadu družinske skupnosti, ko preneha tudi preživljanje otroka v okviru skupnega gospodinjstva, tako že izdani izvršilni naslov še dalje predstavlja podlago za izterjavo preživninskih terjatev in tudi podlago za priznanje pravice do nadomestila pre

Predlog se zavrne.

Predlog se zavrne.

V korist otroka je, da se sledi načelu kontinuitete vzgoje in varstva. To kaže prekiniti res le v hudih oz. skrajnih primerih. Tudi pritožnik sam priznava, da obravnavani ni tak, čeprav se takega scenarija boji. A sodba sodišča ne more biti oprta na hipotetičnost najslabšega možnega scenarije. Tudi ne drži pritožnikov očitek, da sam kot nerezidenčni roditelj za bolj kvalitetne stike in manj odpora pri otroku ne bi mogel storiti popolnoma nič.

Cilj predodelitve otroka ni doseči realizacijo že dogovorjenih ali določenih stikov z otrokom, predodelitev ni sredstvo za obračunavanje med staršema, pa tudi procesa odtujevanja otroka, čeprav je zanj škodljiv, ni mogoče enostavno odpraviti s predodelitvijo drugemu staršu. Dvoma v pravilnost takšne odločitve ne vzbuja dejstvo, da sodišči nista opravili neformalnega razgovora z otrokom. Kot ugotavlja sodišče druge stopnje, jasno izražena otrokova volja tudi za tožnico ni sporna, zato ni videti pravega razloga, zakaj bi moralo sodišče otroka ponovno obremenjevati s konfliktom staršev in ga izpostavljati psihičnim pritiskom in neprijetnim občutkom.

Okoliščine so narekovale prepoved stikov toženca z otrokoma, saj se bo le tako zagotovila njuna največja korist, ki je glavno vodilo sodišča v postopkih glede razmerij med starši in otroki. Dolžnost vsakega pridobitno sposobnega starša je, da otrokom zagotovi sredstva za njihovo preživljanje.

Pogoji iz 367.a člena ZPP za dopustitev revizije niso izpolnjeni.

Otrok je osrednja osebnost pravice do stikov, njegova konkretna korist pa najvišje, odločilno merilo za vse odločitve o stikih. Po ZZZDR pojem „koristi otroka“ ni opredeljen pozitivno, ampak negativno; določeno je, kdaj stiki otroku niso v korist: če pomenijo za otroka psihično obremenitev ali če se sicer z njimi ogroža njegov telesni in duševni razvoj (prvi in peti odstavek 106. člena ZZZDR). Stike torej v prvi vrsti legitimira otrokova korist. Pri tem gre za konkretno korist, za korist individualnega otroka.

Sodna izvedenka psihiatrične stroke Č. Č., katere naloga je bila opredeliti se do pritožnikovih sposobnosti imeti primerne in neobremenjene stike s hčerko, je sicer res ugotovila, da je toženec sposoben izvajati ustrezne stike s hčerko in to tudi preko noči. A odločitev v sodbi temelji predvsem na kasneje izdelanem izvedeniškem mnenju dr. F. F. in dr. D. D., pri čemer mnenje prvega temelji na uporabi ustreznih diagnostičnih postopkov in osebnem pregledu obeh staršev in deklice, mnenje druge pa na podlagi klinično-psihološkega pregleda tožnice in deklice (pritožnik se na vabila za pregled te izvedenke ni odzval). Mnenje izvedenke Č. Č. torej za razliko od nadaljnjih dveh mnenj ni upoštevalo koristnosti stikov z vidika deklice. Oba kasnejša izvedenca pa sta menila, da so v dekličino korist stiki na način, kot potekajo ob izdaji sodne odločbe na podlagi začasne odredbe, torej brez prenočevanja.

Zmotna je pritožbena teza, da je prepustitev otrokoma, da se dogovarjata glede stikov s tožencem, nezakonita, ker takšnih stikov ne dopušča zakon. Sodišče določi takšen režim stikov nerezidenčnega starša z otrokom, ki v najboljši meri varuje koristi otroka. Otrok je namreč nosilec pravice do stikov s staršema. Okoliščine konkretnega primera potrjujejo, da je sodišče prve stopnje določilo stike, ki tudi glede na spremenjene okoliščine po izdaji sodbe sodišča prve stopnje, upoštevajo kratkoročno in dolgoročno korist otrok.

Sodišče je pravilno navedlo, da morata deklici vedeti, da je oče prisoten in da si želi stikov z njima. Nadzor stikov s strani CSD, za katerega se implicitno zavzema oče, je v resnici poseg v njegovo pravico, in ga sodišče odredi takrat, kadar obstaja bojazen, da bi roditelj na stiku lahko otroka na tak ali drugačen način ogrožal. Pri tožniku pa takih okoliščin ni. Zato je tudi povsem neutemeljena materina ideja, da bi stiki smeli biti dopustni le v posredni obliki, torej na daljavo.

Revizija se dopusti glede vprašanja ali je v okoliščinah konkretnega primera materialnopravno pravilna odločitev sodišča druge stopnje, da se mladoletni sin pravdnih strank ne predodeli v nadaljnjo varstvo, vzgojo in oskrbo tožnici.

Z vidika pravic staršev bi bilo najprimerneje, da za otroka vselej skrbijo in izvršujejo svoje pravice skupaj, tudi če živijo ločeno. Te pravice se lahko omejijo samo iz razlogov, ki jih narekuje otrokova korist. Z vidika otrokove koristi pa velja kot izhodišče, da varstvo in vzgoja potekata tako, kot da bi bila življenjska skupnost staršev še vedno vzpostavljena. Zaključek prvostopenjskega sodišča, da otrokova starša nista zmožna takšne stopnje dogovarjanja, da bi sodišče lahko ugodilo očetovemu predlogu za skupno starševstvo, saj na naroku za glavno obravnavo kljub poskusom nista bila sposobna doseči sporazumne rešitve, ne zadošča za zavrnitev možnosti določitve skupnega varstva in vzgoje. Izpodbijani sklep ne vsebuje nikakršnih razlogov, iz katerih bi bilo mogoče sklepati, da so preživninske zmožnosti predlagateljice slabše. Določitev preživnine je odvisna od preživninskih zmožnosti preživninskih zavezancev in ne od njunega trenutnega premoženjskega stanja. Pri presoji zmožnosti udeležencev imata oba enako izhodišče: oba sta mlada, očitno delazmožna in z enako stopnjo izobrazbe. Vsak od njiju ima tudi breme preživljanja še enega otroka iz življenjske skupnosti z d

Toženčeva revizijska teza je, da je z izpodbijano sodbo neutemeljeno prikrajšan v svoji pravici do stikov s hčerkama. Ta teza drži, a le deloma: ni v celoti prikrajšan za pisne stike (da je obseg pisnih stikov premajhen, ne uveljavlja), je pa prikrajšan za osebne stike (osebna srečanja in druženja). Ali je to prikrajšanje, ki sicer pomeni hud poseg v pravico do spoštovanja družinskega življenja oziroma v roditeljsko pravico, utemeljeno, pa je odvisno od presoje, ali stiki hčerkama res niso v korist, kot (smiselno) izhaja iz sodb sodišč nižjih stopenj. Presoja o tem mora temeljiti na konkretnih okoliščinah primera in sicer na tistih, ki so obstajale ob zaključku glavne obravnave, saj so samo te okoliščine zajete s časovnimi mejami pravnomočnosti.