130. člen ZPP

Že Vrhovno sodišče je v predhodnih postopkih ugotovilo in sedaj tudi pravilno sodišče prve stopnje, da je tožničin zahtevek iz naslova nepremoženjske škode po določbah Obligacijskega zakonika in ne Zakona o kazenskem postopku. To pomeni, da 1. točka 27. člena ZDoh v tem primeru ne velja. 27. člen pa našteva taksativno, kdaj se dohodnina ne plača. Davčni predpisi niso takšni, da ko po mnenju sodišča neka odškodnina ni bila posebej omenjena, je moč uporabiti analogijo. 27. člen natančno našteva primere, kdaj se dohodnina ne plača, in sicer za zahtevke za nepremoženjsko škodo po OZ je to urejeno v 5. točki 27. člena ZDoh. Uporaba drugega odstavka 214. člena ZPP je dopustna na podlagi tretjega odstavka 130. člena ZPP-D. Zato pritožbeno sodišče ne more odpirati vprašanj o višini tega tožbenega zahtevka. Ker gre za neprerekana dejstva tudi ne more odločbe razveljaviti ali opraviti o tem glavne obravnave na drugi stopnji. Zato je bilo treba zaradi zmotne uporabe materialnega prava (174. člena OZ in drugega odstavka 214. člena ZPP) pritožbi v tem delu ugoditi in prisoditi zahtevano škodo iz naslova izpadlega dohodka (358. člen ZPP). Pritožbeno sodišče tudi opozarja na dolžino post

Prvostopenjsko stališče, da bi morala toženka (ne pa tožnica) zneskovno opredeliti, kolikšen del vtoževanih zneskov odpade na stroške za najem kredita in kolikšen na samo sanacijo zgradb, je pravno zmotno. Po določilu prvega odstavka 180. člena ZPP mora tožba obsegati določen zahtevek. Kadar iz trditvene podlage ni razvidno kaj predstavlja znesek, plačilo katerega tožeča stranka zahteva, takrat zahtevek ni določen. V takem primeru mora sodišče prve stopnje v skladno z določilom prvega odstavka 108. člena ZPP tožečo stranko pozvati, da tožbo ustrezno popravi oziroma dopolni. Če tega v danem roku ne stori, sodišče tožbo kot vlogo nesposobno za obravnavanje, zavrže. Po določilu 7. alineje 14. člena Pravilnika o upravljanju večstanovanjskih stavb etažni lastniki s 100% večino odločajo o najemu in odplačevanju posojila v breme rezervnega sklada. Že iz tega določila sledi pravilnost pritožbenega stališča, da nikogar ni mogoče siliti, da najame kredit. Tistega, ki soglasja za najem kredita ne da, po prepričanju pritožbenega sodišča pač ne zavezuje. To pa pomeni, da mora znesek izglasovane investicije v celotnem znesku, ki nanj odpade, plačati takoj. Z izpodbijano sodb

Tožba je nesklepčna takrat, kadar iz trditvene podlage tožeče stranke ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka po zakonu. Nesklepčnost je lahko odpravljiva ali ne. Tožbeni zahtevek iz tožbe, ki je neodpravljivo nesklepčna, ni utemeljen. Po določilu prvega odstavka 180. člena ZPP mora tožba poleg drugih elementov obsegati zlasti določen zahtevek. Zahtevek je določen takrat, kadar je popolnoma individualiziran, da ni nobenega dvoma o tem, kaj tožnica zahteva od tožene stranke. Če tožnica zahteva denimo povračilo odškodnine, je ta zahtevek nedoločen v primeru, kadar zahteva npr. plačilo primerne odškodnine. V primeru tožbe na prepoved dejanj nelojalne konkurence pa je nedoločen takrat, kadar tožbeni zahtevek ne vsebuje konkretnih dejanskih stanov, ki jih ni mogoče subsumirati niti pod generalno klavzulo iz drugega odstavka 63.a člena ZPOmK-1 niti pod katerega od posameznih primerov nelojalne konkurence iz tretjega odstavku istega člena, ob upoštevanju generalne klavzule. S I. točko izreka je sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku, da se toženki nalaga prepoved dejanj, usmerjenih v prekinitev poslovnega razmerja med tožnico in njenimi kupci oziroma k preprečevanju ali oteže

Stranka se ne more uspešno sklicevati na to, da s taksno obveznostjo ni bila seznanjena, ker plačilnega naloga od svojega pooblaščenca ni prejela. Sodišče dovoli vrnitev v prejšnje stanje, če spozna, da je stranka iz upravičenih razlogov zamudila narok oziroma rok za opravo določenega procesnega dejanja. Vzrok za zamudo je opravičljiv, če ga stranka kljub zadostni skrbnosti ni mogla predvideti niti preprečiti.

Pravilo 4. odstavka 140. člena ZPP, ki pravi, da drugim osebam ni dovoljeno vročati pisanj za naslovnika, če je ta oseba v pravdi udeležena kot nasprotnik naslovnika, ni uporabljivo za pravne osebe, nanaša se samo na fizične osebe. Tako osebno kot navadno vročanje pravnim osebam namreč ZPP ureja v 133. členu, ki določa, da se pravnim osebam pisanja vročajo po osebi, ki je pooblaščena za sprejem ali delavcu, ki se nahaja v pisarni, poslovnem prostoru ali na sedežu. Ker tožena stranka ni uspela s predlogom za razveljavitev klavzule pravnomočnosti in izvršljivosti, je pravdni postopek pravnomočno končan, to pa izključuje možnost vložitve predloga za vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude roka za vložitev odgovora na tožbo.

V sporih majhne vrednosti revizija ni dovoljena, kar pomeni, da je tudi Vrhovno sodišče ne more dopustiti.

Sodišče je postopek že nadaljevalo po pravilih novele ZPP-D, ki je na novo določila institut revizije kot izrednega pravnega sredstva. V obravnavanem primeru revizija po samem zakonu ni dovoljena in tudi ni bila dopuščena, zato je nedovoljena.

V postopku s pritožbo se ne uporabljajo določbe 108. člena ZPP o vračanju nepopolnih vlog v dopolnitev. Pritožba mora vsebovati tudi podpis pritožnika, sicer gre za nepopolno pritožbo. Ni dovolj, da odvetnik na listino da zgolj svoj žig, nanjo se mora tudi podpisati.

Po uveljavitvi novele ZPP-D sodišče ni več pristojno odločati o oprostitvi plačila stroškov postopka v pravdnem oziroma nepravdnem postopku. O predlogu za oprostitev plačila stroškov postopka je po določbah 2. člena ZBPP pristojen predsednik okrožnega sodišča (pristojni organ za BPP).

Za izdajo zamudne sodbe na podlagi 2. odstavka 282. člena ZPP morajo biti kumulativno izpolnjeni vsi predpisani pogoji, ki izhajajo iz citiranih določb 282. in 318.člena ZPP. Če katerikoli od navedenih pogojev ni izpolnjen, zamudne sodbe ni mogoče izdati, saj je to v nasprotju s pravili pravdnega postopka. Če tožena stranka v vabilu na narok ni ustrezno opozorjena na posledice izostanka, to pomeni, da ni bila pravilno vabljena, kar posledično pomeni, da ni bil izpolnjen tudi pogoj iz 6.odstavka 282.člena ZPP.

Hči ne želi živeti pri očetu in z njim odklanja vsakršne stike. Tudi v kolikor je sedanja hčerina volja posledica tako imenovanega PAS sindroma - indoktrinacije s strani matere, je potrebno izhajati iz v predmetnem postopku ugotovljenega dejanskega stanja in upoštevati hčerino željo, nenazadnje je stara že več kot 14 let ter izhajati iz njene koristi, tako glede same dodelitve, kot tudi glede stikov.

Za utemeljen odlog izvršbe morata biti v smislu materialne določbe 71. člena ZIZ kumulativno izpolnjena dva pogoja, prvi, da mora dolžnik izkazati za verjetno, da bi s takojšnjo izvršbo pretrpel nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo, drugi pogoj pa je podan bodisi ob obstoju enega od taksativno naštetih primerov v prvem odstavku citirane določbe oziroma še v primeru, če je v smislu drugega odstavka citirane določbe podan posebno upravičen razlog, pri čemer mora tudi v zadnjem primeru sodišče seveda ugotavljati še verjetnost obstoja nevarnosti nenadomestljive oziroma težko nadomestljive škode.