UPRS Sodba I U 1114/2019-35

I. Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Ljubljana št. 214-6630/2019-9 z dne 6. 6. 2019 se odpravi in se zadeva vrne Upravni enoti Ljubljana v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 423,50 EUR, povečane za 22 % DDV, v 15 dneh od vročitve sodbe toženi stranki, od tega dne dalje skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Z izpodbijano odločbo je z izrekom pod točko I. zavrnjena prošnja tožnice za podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo tujca v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju RS); z izrekom pod točko II. je odločeno, da je tožnica dolžna zapustiti RS v roku 30 dni od dokončnosti te odločbe; z izrekom pod točko III. je še odločeno, da posebni stroški v postopku niso nastali.

2Iz obrazložitve med drugim izhaja, da je delodajalec tožnice gospodarska družba A., d.o.o. (v nadaljevanju: delodajalec), zahtevo za podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo tujca pa je v konkretnem primeru vložila 8. 4. 2018 sama tožnica v skladu z določili 37. in 37.a člena ZTuj-2.

3Ker v tem primeru ocenjuje, da ni podana nobena izmed izjem po 2. odstavku 37. člena ZTuj-2, glede na opisano zakonsko ureditev, ob upoštevanju 17. člena Zakona o zaposlovanju, samozaposlovanju in delu tujcev (v nadaljevanju: ZZSDT), tožena stranka meni, da je v konkretnem primeru nujno potrebno soglasje Zavoda za zaposlovanje (v nadaljevanju: Zavod) Vendar ugotavlja, da v tem primeru soglasje Zavoda ni bilo izdano. Ker glede na navedeno materialno pravno podlago sama meni, da v primeru, če predpisano soglasje Zavoda ni podano zaradi neizpolnjevanja pogojev po določilih ZZSDT, mora pristojni organ prošnjo zavrniti, je v tem primeru enako ravnala tudi sama, in sicer po prejemu akta Zavoda z dne 16. 4. 2019 in Obvestila o zaključku postopka izdaje soglasja Zavoda z dne 21. 5. 2015 (pravilno: 2019), da izdaja soglasja ni možna in se zaprošeno soglasje ne izda, ker je bila delodajalcu A., d.o.o. izrečena dveletna prepoved zaposlovanja in dela tujcev od 1. 12. 2018 do 30. 11. 2020. To navezno okoliščino je štela tožena stranka za zadostno podlago za zaključek, da tožnici ni mogoče izdati zaprošenega dovoljenja, glede na zakonsko zahtevo, da morajo biti tudi za vsako podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo tujca kumulativno izpolnjeni vsi predpisani zakonski pogoji, enako kot za njegovo izdajo in tudi ves čas med trajanjem njegove veljavnosti, saj mora v nasprotnem primeru, če Zavod naknadno umakne izdano soglasje, tožena stranka kot pristojni organ razveljaviti že izdano dovoljenje za začasno prebivanje tujca na podlagi 3. alineje 1. odstavka 56. člena ZTuj-2.

4Zaključno v obrazložitvi (str. 4, 2. odstavek) izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da gre v obravnavanem primeru za izdajo enotnega dovoljenja za prebivanje in delo, ki se tujcu izda, če izpolnjuje vse pogoje po 33. členu ZTuj-2 in če ni razlogov za zavrnitev po 55. členu ZTuj-2. Vendar pa, ker je Zavod v tem primeru zavrnil izdajo soglasja k izdaji enotnega dovoljenja, je iz razloga po 1. alineji 1. odstavka 55. člena ZTuj-2, po kateri se dovoljenje za prebivanje tujcu ne izda, če niso izpolnjeni pogoji iz 3. in 4. odstavka 33. člena ZTuj-2, tožena stranka zavrnila prošnjo tožnice, ki mora zato na podlagi 3. odstavka 60. člena ZTuj-2 v povezavi s 5. odstavkom 14. člena ZTuj-2 tudi zapustiti RS v danem 30-dnevnem roku.

5Tožnica, ki se z izpodbijano odločbo v celoti ne strinja, v tožbi ob sklicevanju na določila 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) uveljavlja tožbene ugovore nepravilne uporabe materialnega prava in pravil postopka, kar je vplivalo tudi na pravilnost odločitve, češ da dejansko stanje ni bilo pravilno oziroma popolno ugotovljeno. Tožnica meni, da v konkretnem primeru sploh ni potrebno soglasje Zavoda, glede na določila 2. odstavka 37. člena ZTuj-2 ter 2. odstavka 12. člena ZZSDT. Toženi stranki zato očita nepravilno uporabo meterialnega prava oziroma citiranih določb ZTuj-2 ter ZZSDT, češ da iz citiranih zakonskih določb izrecno ne izhaja, da je soglasje Zavoda v konkretnem primeru sploh potrebno oziroma zahtevano.

6V tožbi še očita, da tožnici v postopku pred izdajo nesoglasja Zavoda ni bila dana možnost pritožbe skladno s 25. členom Ustave, ki ureja pravico do pritožbe. Zato meni, da bi ji sodišče moralo zagotoviti uresničitev ustavno zagotovljene pravice do pritožbe iz 25. člena Ustave ter presoditi, ali je Zavod utemeljeno izdal nesoglasje.

7Nadalje toženi stranki očita, da pri izdaji izpodbijanega akta ni upoštevala, da dotlej o zahtevi za sodno varstvo B. B. sploh še ni bilo pravnomočno odločeno in kolikor bo pristojno sodišče v zadevi B. B. presodilo, da očitani prekršek ni bil storjen, bo to predstavljajo razlog za obnovo postopka tudi v zadevi delodajalca A., d.o.o. na podlagi 260. člena ZUP. Ker je v tem delu izpodbijana odločba ostala povsem neobrazložena, je s tem tožnici dejansko odvzeta pravica do učinkovitega pravnega varstva.

8Po stališču tožnice bi naj tožena stranka morala pri izdaji izpodbijane odločbe upoštevati to, da B. B. za delodajalca A., d.o.o. ni opravljal delo brez pogodbe civilnega prava in brez prijave v zdravstveno zavarovanje, pač pa je z njim sklenil podjemno pogodbo z dne 1. 9. 2017, s katero se je zavezal, da bo za delodajalca A., d.o.o. do 30. 9. 2017 opravljal tudi delo nudenja pomoči na prireditvi „Odprta kuhna“, kar tako potrjuje, da je B. B. delo za delodajalca A., d.o.o. opravljal na podlagi pogodbe civilnega prava in da tako očitno ne gre za zaposlovanje oziroma delo na črno v smislu 1. odstavka 5. člena ZPDZC-1.

9Zgolj to, da B. B. ni imel izvoda navedene pogodbe pri sebi na omenjeni lokaciji pa samo po sebi še ne omogoča zaključka, da je na navedeni lokaciji opravljal delo na črno, saj sklenjena pogodba civilnega prava izključuje očitek zaposlovanja na črno. Za obstoj prekrška zaposlitve oziroma dela na črno morata namreč biti kumulativno izpolnjena oba predpisana zakonska pogoja, in sicer neobstoj pogodbe, kakor tudi odsotnost prijave v zdravstveno ter pokojninsko in invalidsko zavarovanje, o čemer se je že izrekla tudi pravna teorija, na primer v članku: Zaposlovanje na črno - kaznivo dejanje in prekršek, Pravna praksa, letnik 2008, št. 45, str. 21.

10Ker je bil B. B. tudi ustrezno prijavljen v socialna zavarovanja, tako ni podan noben izmed omenjenih dveh kumulativno predpisanih zakonskih pogojev za obstoj očitanega prekrška dela na črno, saj so podrobne okoliščine opravljanja dela B. B. za delodajalca A., d.o.o. razvidne tudi iz zapisnika o nadzoru nad zaposlovanjem na črno pri delodajalcu A., d.o.o. z dne 9. 9. 2017 ter iz podatkov spisa, ki se vodi pri prekrškovnem organu pod št.: DT 71011-197/2018-6 (04-560-02).

11Razen tega pa je B. B. družinski član zakonite zastopnice delodajalca C. C., ki je bil prijavljen v obvezna socialna zavarovanja in je imel za opravljanje zakonitega dela sklenjeno veljavno pogodbo civilnega prava, zato bi šlo kvečjemu za morebiten prekršek neznatnega pomena.

12Ob upoštevanju vsega navedenega bi bilo po mnenju tožnice potrebno ugoditi njeni prošnji za podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo tujca, kljub neizdanemu soglasju Zavoda, saj se glede na vse opisane razloge kot verjetno izkaže, da je zahteva za sodno varstvo B. B. povsem utemeljena. V dokazne namene tožnica predlaga izvedbo dokazov z vpogledom v predložene in uradoma pridobljene listine spisovne dokumentacije ter ustno zaslišanje 4-ih poimensko navedenih prič in tožnice.

13Sodišču v tožbenem zahtevku predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

14Hkrati s tožbo je tožnica vložila tudi predlog za izdajo začasne odredbe, o katerem je sodišče že odločilo in mu je ugodilo s sklepom št. I U 1114/2019 z dne 9. 7. 2019 tako, da je odložilo pravno učinkovanje izpodbijane odločbe do izdaje pravnomočne odločitve. Navedeni sklep je postal pravnomočen 20. 7. 2019.

15Tožena stranka je po pozivu sodišča v skladu z določili 38. člena ZUS-1 predložila predmetni upravni spis in odgovorila na tožbo. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno ter vztraja pri izdani odločbi in razlogih za zavrnitev zaprošenega dovoljenja.

16Tožnica je v pripravljalni vlogi z dne 25. 9. 2019 poudarila, da izpodbijana odločba v največji možni meri posega v pravice do zasebnega in družinskega življenja in socialno varstvo ne le tožnice, ampak njene celotne družine. Po stališču tožnice sta neustavna tako izpodbijana odločba, kot tudi predpis, na katerem izpodbijana odločba temelji, saj zaradi morebitnih, četudi minornih kršitev predpisov delovnega prava s strani delodajalca posledice najhujše vrste trpi tožnica, tako da sankcija, o kateri govori tožena stranka, ne doleti samo delodajalca, pač pa je še veliko huje sankcioniran tudi nič kriv delavec, pri čemer delodajalcu očitani prekršek ni v kakršnikoli povezavi s tožnico ali njenim delovnim razmerjem.

17Sodišče je v postopek pritegnilo tudi delodajalca A., d.o.o., kot stranko z interesom, ki je na tožbo in zahtevo za izdajo začasne odredbe odgovorila, da se pridružuje tožnici v tem upravnem sporu in z njo v celoti soglaša.

K točki 1:

18Tožba je utemeljena.

19Sodišče je v zadevi opravilo glavno obravnavo in na naroku 10. 12. 2021 vpogledalo vse listine v upravnem in sodnem spisu s prilogami A1 – A4 ter ustno zaslišalo tožnico, kot nepotreben pa je zavrnilo dokazni predlog po ustnem zaslišanju poimensko predlaganih štirih prič, glede na temeljni namen sodnega varstva v upravnem sporu, ki je predvsem sodna kontrola zakonitosti dokončnih upravnih aktov v skladu z ustavnim načelom delitve oblasti iz 2. odstavka 3. člena Ustave. Kar pomeni, da ni temeljni namen sodnega varstva v upravnem sporu prevzemanje izvršilne funkcije upravnih organov kot nosilcev izvršilne veje oblasti z nadomeščanjem njihovega odločanja, ampak zlasti naknadna sodna presoja pravilnosti in zakonitosti upravnega odločanja na podlagi in v okviru vložene tožbe ter relevantnih materialno pravnih predpisov, v konkretnem primeru določil ZTuj-2 in ZZSDT.

20Predmet sodne presoje v konkretnem primeru je odločitev tožene stranke, ki je zavrnila tožničin zahtevek za podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo tujca in hkrati določila tožnici rok 30 dni za zapustitev RS, kar je utemeljila na podlagi 37. in 37a. člena ZTuj-2, v dejanskem pogledu pa izključno na dejstvu, da je Zavod odrekel izdajo soglasja za zaprošeno podaljšanje veljavnega enotnega dovoljenja tožnice za prebivanje in delo tujca.

21Na podlagi določil 1. in 4. odstavka 37. člena ZTuj-2 se enotno dovoljenje za prebivanje in delo, ki tujcu omogoča da vstopi, prebiva in dela v Republiki Sloveniji, lahko podaljša, če tujec ali njegov delodajalec pravočasno zaprosi za podaljšanje enotnega dovoljenja, kot to določa 2. odstavek 36. člena ZTuj-2 in so izpolnjeni pogoji iz 2. odstavka 37. člena¹ tega zakona. Enotno dovoljenje za prebivanje in delo je dovoljenje za začasno prebivanje in delo, ki tujcu omogoča, da vstopi, prebiva in dela v RS (1. odstavek 37. člena ZTuj-2).

22Iz izpodbijane odločbe med drugim izhaja, da je tožena stranka zaprošeno podaljšanje enotnega dovoljenja tožnice za prebivanje in delo tujca zavrnila izključno iz razloga, ker Zavod ni podal soglasja. Navedeno med strankama ni sporno in je razvidno tudi iz njunih navedb v tožbi in odgovoru nanjo. Sporno med strankama pa ostaja vprašanje, ali je za podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo tujca soglasje Zavoda nujno potrebno, oziroma, če je nujno potrebno, na kateri pravni podlagi je to soglasje potrebno.

23Pri odločanju v primerljivi se je sodišče v sodbi št. I U 1219/2016 z dne 15. 2. 2017 o navedenem pravnem vprašanju že izreklo in tedaj izrazilo stališče, ki je relevantno tudi za konkretni primer, da je namreč za razrešitev upravnega spora bistveno to, da iz drugega stavka 2. odstavka 37. člena ZTuj-2 izhaja, da soglasje po ZZSDT za enotno dovoljenje za prebivanje in delo ni vedno nujno potrebno, saj to določilo pravi, da „če tujec po zakonu, ki ureja zaposlovanje in delo tujcev, za zaposlitev ali delo ne potrebuje soglasja k izdaji enotnega dovoljenja, soglasje ni pogoj za izdajo enotnega dovoljenja“, kar izhaja tudi iz splošne določbe 12. člena ZZSDT, po kateri Zavod poda soglasje, „če so izpolnjeni pogoji za podajo soglasja za posamezni namen po tem zakonu“, ki ga vlagatelj izkaže v vlogi za izdajo ali podaljšanje enotnega dovoljenja.

24Sodišče od navedene razlage, ki jo je že podalo v zgoraj citirani sodbi, št. I U 1219/2016 z dne 15. 2. 2017, tudi v konkretnem primeru ne odstopa. To pomeni, da je za presojo zakonitosti izpodbijane odločbe, ki temelji izključno na ugotovitvi dejstva, da soglasje Zavoda ni bilo izdano, bistveno vprašanje, ali je v tožničinem primeru soglasje Zavoda za zaprošeno podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo po zakonu nujno potrebno ali ne. Vendar pa to (da je za zaprošeno podaljšanje enotnega dovoljenja soglasje Zavoda nujno potrebno) v aktu o neizdaji soglasja Zavoda ni niti navedeno, medtem ko tožena stranka v izpodbijani odločbi zgolj posplošeno navaja, da je za izdajo enotnega dovoljenja za prebivanje in delo tujca vedno potrebno soglasje Zavoda (razen če gre za katero izmed izjem, kar pa v obravnavani zadevi ni primer). Pri tem se tožena stranka sklicuje na 17. člen ZZSDT (s podnaslovom: pogoji za podajo soglasja za zaposlitev), vendar pa v celoti prezre 18. člen ZZSDT (s podnaslovom: soglasje k podaljšanju enotnega dovoljenja za namen zaposlitve), ki posebej in na specialen način ureja soglasje k podaljšanju enotnega dovoljenja za namen zaposlitve, torej je po svoji vsebini relevanten prav za obravnavani tožničin primer, kar je tožena stranka očitno pomotoma prezrla, s tem ko zaključno v svoji obrazložitvi na str. 4, 2. odstavek, navaja, da gre v obravnavanem primeru za izdajo dovoljenja, ne pa za podaljšanje predhodno že izdanega oziroma pridobljenega dovoljenja. Ker je tako v tem delu obrazložitev izpodbijane odločbe v nasprotju z njenim izrekom (7. točka 1. odstavka 239. člena ZUP), oziroma je obrazložitev bistveno pomanjkljiva (4. točka 1. odstavka 214. člena ZUP), gre tako tudi za bistveno kršitev pravil upravnega postopka, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost sprejete odločitve (2. točka 1. odstavka 27. člena ZUS-1 v zvezi s 7. točko 2. odstavka 239. člena ZUP), saj je s tem onemogočen njen preizkus.

25Razen tega je iz podatkov v listinah predloženega upravnega spisa razvidno, da se v aktu o neizdaji soglasja z dne 16. 4. 2019 se Zavod sklicuje na 1. alinejo 1. odstavka 42. člena ZZSDT, enako kot tudi v Obvestilu Zavoda z dne 21. 5. 2019 o zaključku postopka izdaje soglasja. Vendar iz podatkov v spisu ni razvidno, da bi bilo Obvestilo o zaključku postopka izdaje soglasja, ki ga je Zavod izdal pod št.: 11106-2407/2019-20 dne 21. 5. 2019, sploh posredovano tožnici v seznanitev skladno z 9. in 146. členom ZUP, s čimer bi ji bila dana možnost, da bi se v upravnem postopku izrekla o vseh pravno pomembnih dejstvih in okoliščinah še pred izdajo izpodbijane odločbe, zoper katero ni pritožbe in ki je postala dokončna z vročitvijo tožnici (s čimer je začel teči 30-dnevni rok iz 2. točke izreka izpodbijane odločbe za zapustitev RS), kar prav tako predstavlja bistveno kršitev pravil postopka iz 3. točke 2. odstavka 237. člena ZUP v povezavi z 2. točko 1. odstavka 27. člena ZUS-1. Tako je namreč tožnica prvič šele v tožbi v upravnem sporu sploh imela možnost, da se na pravno učinkovit način sploh lahko izreče o ugotovitvah in stališčih Zavoda v njegovem Obvestilu o zaključku postopka izdaje soglasja z dne 21. 5. 2019.

26Glede na specifično ureditev pristojnosti Zavoda glede izdajanja oziroma ne izdaje soglasja, ko gre za postopek odločanja o podaljšanju enotnega dovoljenja za prebivanje in delo tujca, soglasje Zavoda ni nujno potrebno. Namreč že iz splošnega določila drugega stavka 2. odstavka 37. člena ZTuj-2, kakor tudi iz specialnega določila 2. odstavka 12. člena ZZSDT izhaja, da so primeri, ko je soglasje Zavoda nujno, v zakonu določeni in da je pomen soglasja Zavoda za odločanje v postopku odvisen od vrste dovoljenja. Tako je v prvem odstavku 18. člena ZZSDT, ki izrecno ureja „soglasje k podaljšanju enotnega dovoljenja za namen zaposlitve“, določeno, da soglasje k podaljšanju enotnega dovoljenja za namen zaposlitve tujca pri istem delodajalcu in na istem delovnem mestu Zavod poda, če so izpolnjeni pogoji iz 5. in 8. točke 1. odstavka 17. člena ZZSDT, vendar pa ne iz izpodbijane odločbe in tudi ne iz akta Zavoda o neizdaji soglasja z dne 16. 4. 2019 niti iz Obvestila Zavoda o zaključku postopka izdaje soglasja z dne 21. 5. 2019 ni razvidno, da v konkretnem primeru soglasja ni mogoče dati iz razloga po 5. ali 8. točki 1. odstavka 17. člena v zvezi s 1. alinejo 1. odstavka 18. člena ZZSDT ali pa zato, ker tožnica ne bi bila neprekinjeno prijavljena v obvezna socialna zavarovanja od dneva nastopa dela v smislu 2. alineje 1. odstavka 18. člena ZZSDT. Ker je tožena stranka izpodbijani akt izdala izključno na podlagi dejstva, da Zavod ni izdal soglasja, Zavod pa ni ugotovil, da ni izpolnjen pogoj iz 1. ali iz 2. alineje 1. odstavka 18. člena ZZSDT, je utemeljen tudi tožbeni ugovor nepravilne uporabe materialnega prava.

27Po povedanem je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek, saj je bilo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev pravil postopka (4. in 3. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1) posledično tudi nepopolno ugotovljeno dejansko stanje (2. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1). Tožena stranka, ki mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od prejema te sodbe, je v ponovnem postopku vezana na pravno mnenje sodišča glede vodenja postopka in uporabe materialnega prava (4. odstavek 64. člena ZUS-1).

28Sodišče je v obravnavani zadevi odločilo v skladu s postavljenim tožbenim zahtevkom po opravljeni glavni obravnavi, ni pa odločilo v sporu polne jurisdikcije, saj je ocenilo, da je v skladu z načelom delitve oblasti primerneje, če v zadevi odloči ponovno sam pristojni upravni organ. Inštitut spora polne jurisdikcije je namreč po stališču sodišča potrebno uporabiti le v izjemnih primerih, kolikor na primer upravni organ ne bi ravnal v skladu z napotki sodišča glede vodenja postopka in uporabe materialnega prava. Razen tega tožnica niti ne zatrjuje, da bi bili v tem primeru izpolnjeni kumulativno predpisani zakonski pogoji za sojenje sodišča v sporu polne jurisdikcije iz prvega ali drugega odstavka 65. člena ZUS-1, zato sodišče v tem primeru ni meritorno odločilo v sporu polne jurisdikcije.

K točki 2:

29Sodišče je o stroškovnem zahtevku tožnice odločilo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1. Ta določa, da sodišče, kadar tožbi ugodi in upravni akt odpravi, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s pravilnikom, ki ga izda minister za pravosodje, prisojeni znesek pa plača toženec. Po določilu 3. odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/2007, 107/2013, v nadaljevanju: Pravilnik) se tožniku, če je bila zadeva rešena na glavni obravnavi in je tožnik imel pooblaščenca, ki je odvetnik, priznajo stroški v višini 385,00 EUR. Dodatno se v skladu s 4. členom Pravilnika tožniku priznajo še stroški v višini 10% od navedenega zneska iz 3. člena Pravilnika, če je v postopku stvar dodatno pojasnjeval z obrazloženimi vlogami, za kar gre tudi v obravnavanem primeru. Zato je sodišče tožnici dodatno priznalo tudi stroške v višini 38,50 EUR na podlagi 4. členu Pravilnika, kar skupaj znaša 423,50 EUR, ta znesek pa se poveča še za 22% DDV, kar mora tožena stranka plačati tožnici v 15 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude navedenega roka pa skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku 15 dni po prejemu te sodbe do plačila. Plačano sodno takso bo tožnici vrnilo sodišče po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah).

¹ Določilo 2. odstavka 37. člena ZTuj-2 se glasi: "Tujcu, ki želi prebivati v Republiki Sloveniji zaradi zaposlitve ali dela, se lahko izda dovoljenje za prebivanje in delo, če izpolnjuje pogoje iz 3. odstavka 33. člena tega zakona, če pristojni organ po zakonu, ki ureja zaposlovanje in delo tujcev, poda soglasje k izdaji enotnega dovoljenja in ne obstajajo razlogi za zavrnitev izdaje dovoljenja iz 1., 2., 3., 4., 5., 6., 7., 9., 10. ali 11. alineje 1. odstavka 55. člena ZTuj-2; če tujec po zakonu, ki ureja zaposlovanje in delo tujcev, za zaposlitev ali delo ne potrebuje soglasja k izdaji enotnega dovoljenja, soglasje ni pogoj za izdajo enotnega dovoljenja."