60. člen ZTuj-2

Storilec je pomagal tujcem, da so nezakonito vstopili v Slovenijo in sicer jih je prevzel na A., nameraval pa jih je peljati v B. S tem je nedvomno ravnal v nasprotju z določbo 15. člena ZTuj-2, vendar njegovo ravnanje v prvem odstavku 146. člena Ztuj-2 ni določeno kot prekršek, saj tujcem ni omogočil prebivanja v Sloveniji.

Tožnik sicer načeloma izjavlja, da bo spoštoval vse odločbe in ukrepe slovenskih organov, vendar pa obenem navaja, da ne želi zapustiti Republike Slovenije in da si želi tu ostati, pa četudi ve in razume, da v Sloveniji biva brez ustreznega dovoljenja in da bi zato moral oditi. O tem, ali bi tožnik, če bi bilo to potrebno, v resnici spoštoval odločitve slovenskih organov, lahko v trenutni situaciji le sklepamo, vsekakor pa je mogoče že sedaj ugotoviti, da je s svojimi dosedanjimi ravnanji vendarle pokazal, da si je način in pravila gibanja prilagajal zgolj lastnim potrebam. Tako je tožnik, po tem, ko je bila zavrnjena njegova prošnja za priznanje mednarodne zaščite, odšel v Italijo, nato pa se znova vrnil v Slovenijo. S tem je pokazal, da se je želel izogniti posledicam zavrnjene prošnje, z bivanjem v Sloveniji pa nadaljeval tako, da je (brez dvoma neprijavljen) bival na različnih lokacijah in se preživljal z delom na črno. Doslej je torej tožnik iskal načine, da bi ostal v Republiki Sloveniji mimo veljavnih pravil, šele s tem, ko se je poškodoval in bil v bolnišnici, od koder so ga nato odpeljali policisti, pa pričel zatrjevati, da bo ravnal tako, kot bo od njega zahtevano. Nač

Ob upoštevanju opisanih nespornih dejstev sodišče ugotavlja, da tožena stranka o tožnikovi prošnji za izdajo enotnega dovoljenja za prebivanje in delo ni mogla odločiti brez njegovega sodelovanja. Listin, ki jih tožnik ni priložil svoji prošnji, namreč tožena stranka ni mogla pridobiti sama. Ker teh listin kljub izrecni zahtevi tožniku, naj jih dostavi v določenem roku, ni prejela, je po presoji sodišča pravilno štela, da gre za molk tožnika, na zahtevo katerega se je uvedel postopek in s tem za umik njegove zahteve za izdajo enotnega dovoljenja za prebivanje in delo, kot to ureja tretji odstavek 90. člena ZTuj-2, kar pa je bilo podlaga, da je v skladu s 135. členom ZUP postopek ustavila.

Izrečena odstranitev tožnika iz države je brez dvoma ukrep, ki bo posegel v tožnikovo pravico do zasebnosti in družinskega življenja, vendar pa njegova dejanja v Republiki Sloveniji od leta 1990 dalje (ponavljajoča se premoženjska kazniva dejanja, nezakonito bivanje, razveza zakonske zveze s ciljem pridobivanja socialnih ugodnosti in transferjev, delo na črno, neaktivnost v smislu poskusov ureditve statusa bivanja) kažejo na tožnikov odklonilen in nekritičen odnos do spoštovanja pravnega reda, zato sodišče meni, da je pravica do zagotavljanja javnega reda in varnosti, ki se odraža v zahtevi po spoštovanju pravnega reda, v konkretnem primeru močnejša od tožnikove pravice do zasebnosti in družinskega življenja.

Razlogi o subjektivnem elementu prekrška tj. odgovornosti za storjeni prekršek so nujna sestavina obrazložitve v skladu s 135. členom ZP-1. Odsotnost teh razlogov v sodbi predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka o prekršku po 8. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1.

Predmet odločanja v tem upravnem sporu je zgolj izpodbijana odločba prvostopenjskega organa, s katero je bilo tožniku naloženo, da mora državo zapustiti v postavljenem 30 dnevnem roku. Ugovor tožnika, da v Republiki Sloveniji prebiva legalno, saj odločitev pristojne upravne enote še ni pravnomočna, glede na navedeno, ni utemeljen.

Ugovor tožnika, da v RS prebiva legalno, glede na to, da je vložil prošnjo za izdajo dovoljenja za prebivanje in delo (o kateri še ni bilo odločeno), ni utemeljen.

Namen dovolitve prebivanja tujcev v RS zgolj na podlagi potrdila o vloženi prošnji za izdajo dovoljenja za prebivanje zaradi študija omogočiti, da do odločitve o njegovi prošnji biva v RS in v tem času opravlja študijske dolžnosti. Opravljanje dela v času od vložitve prošnje za izdajo dovoljenja za začasno bivanje zaradi študija do dejanske izdaje dovoljenja za prebivanje praviloma ni dovoljeno. Če torej tujec v času od vložitve prošnje za izdajo dovoljenja za prebivanje zaradi študija do izdaje takega dovoljenja dejansko opravlja delo, za katerega prejema plačilo, kot je tudi v obravnavanem primeru, ki mu zagotavlja preživljanje v RS, pa gre za nezakonito bivanje, saj peti odstavek člena 35 ZTuj-2 določa, da tujec, ki mu je izdano dovoljenje za začasno prebivanje za določen namen, lahko prebiva v RS samo v skladu z namenom, za katerega mu je bilo izdano dovoljenje, razen če ta zakon drugače določa. Tako izjemo pa določa peti odstavek člena 44 ZTuj-2. Upoštevajoč namen dovolitve prebivanja v RS na podlagi potrdila o vloženi prošnji pa po mnenju pritožbenega sodišča opravljanja dela v času do izdaje dovoljenja ne bi predstavljalo nezakonitega bivanja zgolj v primeru, če bi bilo d

Pojasnila v opisu prekrška, ki jih je podal prekrškovni organ v zvezi z navedbami v zahtevi za sodno varstvo, da naj bi storilka delo opravljala v skladu z določbami zakonov, na katere napotuje peti odstavek 44. člena ZTuj-2, tako niso zgolj indici, s katerimi je prekrškovni organ dokazoval storilkino nezakonito prebivanje v Republiki Sloveniji, temveč so konkretna opozorila, da storilka z navedbami v zahtevi za sodno varstvo in predloženimi dokazili ni uspela izkazati, da bi njeno bivanje v Republiki Sloveniji bilo zakonito oz. da je delo opravljala skladno z določbami zakonov, na katere napotuje peti odstavek 44. člena ZTuj-2. Sodišče prve stopnje, ki je pri odločanju o zahtevi za sodno varstvo očitno upoštevalo opis prekrška, kot izhaja iz opisa na podlagi petega odstavka 57. člena ZP-1, bi se zato moralo določneje opredeliti do trditev prekrškovnega organa o tem, da niso bili izpolnjeni pogoji, da bi se kljub opravljanju dela storilkino prebivanje štelo za zakonito, in v okviru tega tudi podrobneje oceniti dokaze ter obrazložiti svojo dokazno oceno.

Izdano potrdilo o vloženi prošnji za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje za namen študija tujcu namreč omogoča samo dovoljeno prebivanje v Republiki Sloveniji do odločitve o njegovi prošnji, ne more pa tujec na podlagi vložene prošnje iz 44. člena ZTuj-2 v Republiki Sloveniji opravljati dela ali se zaposliti. Nedvomno je namen dovolitve prebivanja tujcu v Republiki Sloveniji zgolj na podlagi potrdila o vloženi prošnji za izdajo dovoljenja za prebivanje zaradi študija, predvsem omogočiti storilcu, da do odločitve o njegovi prošnji biva v Republiki Sloveniji in v tem času opravlja študijske obveznosti. V kolikor v te študijske obveznosti sodi tudi praktično usposabljanje na delovnem mestu oz. opravljanje obvezne prakse, pa mora biti izkazano, da tako delo ustreza pogojem iz petega odstavka 44. člena ZTuj-2, česar pa storilec s predloženimi dokazili in navedbami v zahtevi za sodno varstvo ni uspel izkazati.

Po določbi drugega odstavka 60. člena ZTuj-2 sme tujec, ki je pravočasno vložil prošnjo za podaljšanje dovoljenja za prebivanje ali za izdajo nadaljnjega dovoljenja (da so tožniki takšno prošnjo vložili pravočasno ni sporno), ostati v državi, dokler o njegovi prošnji ni odločeno, o čemer se izda posebno potrdilo, ki po poteku veljavnosti dovoljenja za prebivanje velja kot dovoljenje za začasno prebivanje do dokončne odločitve o prošnji. Glede na navedeno so na podlagi odločbe Ustavnega sodišča nastopile okoliščine za zakonito prebivanje tožnikov v državi in torej razlogov za njihovo odstranitev ni več. Postopek po 73. členu ZTuj-2 pa se nanaša na situacijo, ko tujec prebiva v Republiki Sloveniji brez dovoljenja in ga je zato treba odstraniti. Ker pa v obravnavanem primeru glede na to, da je tožnikom izdano dovoljenje za začasno prebivanje, ni razlogov za njihovo odstranitev, so s tem postali nerelevantni tudi razlogi za dovolitev zadrževanja. Tožniki si torej pravnega položaja v tem upravnem sporu ne morejo izboljšati, saj izpodbijani akt očitno več ne posega v njihove pravice in pravne koristi.

Tožniku z izpodbijano odločbo sicer (še) ni bilo naloženo, da mora zapustiti Republiko Slovenijo, naloženo pa mu je bilo, da vrne listino - dovoljenje za stalno prebivanje, kar bi posledično pomenilo, da biva v Republiki Sloveniji nezakonito. Sicer do dokončne odločitve o prošnji za izdajo dovoljenja za prebivanje tujec sme ostati v državi, z izdajo začasne odredbe (če so seveda za to izpolnjeni pogoji po 32. členu ZUS-1) pa se to obdobje raztegne do pravnomočne odločitve v upravnem sporu, saj je učinkovanje izpodbijane odločbe in izvršitev odločitve, izdane na podlagi petega odstavka 58. člena ZTuj-2 o vrnitvi dovoljenja za prebivanje, odložena.

Iz obrazložitve drugostopenjske odločbe ni razvidno, ali je organ preverjal, ali je bila pooblaščenka tožnika zares napačno poučena in ali je bila opozorjena na to, kaj bo imelo za posledico, če umakne vlogo. Prvostopenjski organ bi moral upoštevati pravice tožnika kot mladoletnega otroka do varstva pred nesorazmernim posegom v njegovo pravico do družinskega življenja.

Ker so na podlagi odločitve Ustavnega sodišča Republike Slovenije nastopile okoliščine za zakonito prebivanje tožnikov v državi (tako dolgo, dokler o njihovi prošnji za podaljšanje dovoljenja ne bo odločeno) in torej razlogov za njihovo odstranitev ni več, so s tem postali nerelevantni tudi razlogi za dovolitev zadrževanja. Zato sodišče zaključuje, da si tožniki pravnega položaja v tem upravnem sporu ne morejo izboljšati, saj izpodbijani akt očitno več ne posega v njihove pravice in pravne koristi. Glede na obrazloženo zato tudi ne izkazujejo več pravnega interesa za tožbo v tem upravnem sporu.

Pravnomočne odločitve o tem, da se tožniku dovoljenje za začasno prebivanje ne podaljša, ni dopustno spremeniti, vanjo posegati ali interpretirati drugače, kot je bila sprejeta. To pa pomeni, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da je tožniku dovoljenje za začasno prebivanje prenehalo veljati in je zato utemeljen njen zaključek, da vse od takrat dalje tožnik nezakonito prebiva v Republiki Sloveniji, kar je bila tudi podlaga za izdajo odločbe o vrnitvi.

Pogoj za izdajo odločbe o vrnitvi tujca je ugotovitev, da tujec nezakonito prebiva v RS. Sodišče se strinja z ugotovitvijo obeh upravnih organov, da je navedeni pogoj v konkretnem primeru izpolnjen. Med strankama upravnega spora namreč ni sporno, da je tujka v državo vstopila dne 23. 7. 2015 in da je prijavo prebivališče v RS opravila na PP Celje 24. 7. 2015. V zadevi prav tako ni sporno, da bi lahko tožnica, državljanka Republike Moldavije, v RS prebivala 90 dni, sporno pa je, ali ob priliki nadzora nad zakonitostjo prebivanja v RS dne 28. 7. 2015 predložena pogodba o zaposlitvi z delodajalcem B. d.o.o., vpliva na zakonitost tožničinega bivanja v RS, bivanja v nasprotju z vstopnim naslovom.

V obravnavanem primeru je policijski organ ponovno, že tretjič obravnaval tožnikovo prošnjo za prostovoljno vrnitev. V dosedanjih postopkih, kot tudi v tem postopku, tožnik navaja, da mu je bila odvzeta potna listina z odločbo Okrajnega sodišča v Celju, kar prav tako izhaja iz spisovnih listin. Oba upravna organa sta pravilno ugotovila, da je na tožnikovi strani okoliščina, da potno listno pridobi nazaj, ker mu je bila odvzeta zaradi zavarovanja terjatve plačila izrečene globe okrajnega sodišča. Tožnik torej ima veljavno potno listino in bi jo lahko tudi pridobil nazaj s plačilom globe.

Pogoj za izdajo odločbe o vrnitvi tujca je ugotovitev, da tujec v državi prebiva nezakonito.

Postopek, v katerem policija tujcu, ki nezakonito prebiva v Sloveniji, izda odločbo o vrnitvi, je nov, samostojen upravni postopek, v katerem policija (ne glede na odločitev prekrškovnega organa o storitvi prekrška nezakonitega prebivanja) samostojno ugotavlja, ali je podan kateri izmed taksativno določenih primerov iz prvega odstavka 60. člena ZTuj-2, ki opredeljujejo nezakonito prebivanje. Pogojevanje izdaje odločbe o vrnitvi s pravnomočno obsodbo za prekršek nezakonitega prebivanja bi namreč policiji lahko dejansko onemogočalo odstranitev tujca iz Slovenije.

Navedbe tožnika o preživljanju dveh otrok, brez navajanja posebnih dejstev in okoliščin, ki bi kazale na izjemno učinkovitost izvrševanja družinskega življenja, tudi po presoji Vrhovnega sodišča ne morejo pretehtati pravice države, da izvaja ukrepe za zakonito in kontrolirano priseljevanje in preprečevanje nezakonitega priseljevanja in s tem zagotavljanje javnega reda in nacionalne varnosti.