12. člen ZZSDT

16. člen ZZSDT predstavlja zgolj splošno odločbo, ki sicer res določa, da je enotno dovoljenje vezano na zaposlitvene potrebe delodajalca, vendar pa v 17. členu zakona zaposlitvene potrebe niso navedene kot poseben pogoj. ZZSDT nikjer ne določa preverjanja zaposlitvenih potreb kot pogoja za izdajo soglasja.

Tožena stranka ni pravočasno odgovorila na tožbo, s tem pa se šteje, da priznava dejanske navedbe nasprotne stranke (sistem afirmativne litiskontestacije). Iz tega razloga zamudne sodbe ni možno izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 338. člena ZPP). Pritožbenih navedb o neresničnosti dejstva, da je tožnik po 31. 12. 2022, kljub izteku pogodbe o zaposlitvi, še naprej opravljal delo za toženko, da je zamolčal, da je s toženo stranko po izteku prve pogodbe o zaposlitvi sklenil novo pogodbo o zaposlitvi za obdobje od 1. 1. 2023 do 4. 10. 2023, ter da mu je dne 4. 10. 2023 izteklo enotno dovoljenje, pritožbeno sodišče torej ne more upoštevati, četudi se tožena stranka z njimi sklicuje na nesklepčnost tožbe. Pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka se je prvostopenjsko sodišče tako pravilno opiralo zgolj na dejansko stanje, kot ga je v tožbi predstavil tožnik, ki je tudi sicer v tožbi navedel vsa dejstva, ki vodijo do presoje, da je njegov zahtevek utemeljen. Iz potrdila o prijavi resda izhaja, da enotno dovoljenje tožniku izteče na dan 4. 10. 2023. Iz predmetnega dokaza izhaja zgolj to, da tožniku dne 4. 10. 2023 poteče enotno d

Upravno sodišče v upravnem sporu na podlagi tožbe po uradni dolžnosti pazi le na ničnost upravnega akta, sodna presoja (ne)zakonitosti izpodbijanega upravnega akta glede ostalih kršitev pa je omejena na tožbene navedbe oz. tožbene ugovore. Razlog za odločitev o zavrnitvi pisne odobritve zamenjave delodajalca za delavca, ki je tujec, je dejstvo, da ZRSZ ni podal soglasja k pisni odobritvi zamenjave delodajalca. V obrazložitvi odločbe so navedeni tudi razlogi, da ZRSZ soglasja ni podal, to pa so ugotovitve ZRSZ, da je tujcu bila pravnomočno izrečena globa zaradi kršitve določb 23/3 ZPDZC-1 in da ima tujec na podlagi odločbe, ki je postala pravnomočna, prepoved dela. Razlogi v izpodbijani odločbi so jasni in razumljivo obrazloženi, ne pavšalni, kot trdi tožeča stranka in po presoji sodišča tožeči stranki s tem ni kršena pravica do izjasnitve.

Toženka je na podlagi nesporne pravnomočne kazenske obsodbe tožnika ugotovila, da obstajajo razlogi za sum, da utegne tožnik pomeniti nevarnost za javni red in varnost RS in da obstaja sum, da bo tožnikovo prebivanje v državi povezano z izvrševanjem kaznivih dejanj, saj je tožnik storil kaznivo dejanje, za katerega je bil pravnomočno obsojen in pravne posledice kaznivega dejanja še vedno trajajo.

Že v zadevi III U 104/2018 ter nato v zadevi III U 49/2019 je tukajšnje sodišče tudi zavzelo stališče (drugače, kot je bilo zavzeto v sodbah I U 2694/2017 in I U 1219/2016), da zakonska ureditev v zvezi s prepovedmi iz 42. člena ZZSDT ne predvideva oziroma zahteva izdaje posebne odločbe o prepovedi zaposlovanja, samozaposlovanja oziroma dela tujcev za določeno obdobje, pač pa je bistvena pravnomočna odločba o izrečeni globi. Sodišče izpostavlja tudi, da glede na zakon soglasje zavoda ni vedno pogoj za izdajo oziroma podaljšanje enotnega dovoljenja. V drugem odstavku 37. člena ZTuj-2 je namreč določeno, da soglasje ni pogoj za izdajo enotnega dovoljenja, če tujec po ZZSDT za zaposlitev ali delo ne potrebuje soglasja k izdaji enotnega dovoljenja. Navedeno glede na četrti odstavek 37. člena ZTuj-2 velja tudi za podaljšanje enotnega dovoljenja.

Tožbeni ugovori v smeri, da bi moral biti tožnici izdan konkretni posamični akt, s katerim bi ji bilo prepovedano zaposlovanje in delo tujcev, ter da bi lahko šele na podlagi takšnega akta prvostopenjski organ zavrnil izdajo dovoljenja, niso utemeljeni. Zakonska ureditev ne zahteva izdaje posebne odločbe o prepovedi zaposlovanja in dela tujcev za določeno obdobje, ampak je takšna prepoved posledica, ki po zakonu sledi, če je podan kateri izmed dejanskih stanov, ki so opredeljeni v 42. členu ZZSDT. Ko gre za določbe tega člena, ki omenjeno posledico navezujejo na pravnomočno izrečeno globo, je za nastanek posledice bistvena pravnomočna odločba o izrečeni globi. Takšno stališče je tukajšnje sodišče zavzelo tudi v sodbi in sklepu III U 49/2019 z dne 20. 5. 2019.

V konkretni zadevi tožnik izpodbijani odločbi oporeka zaradi odločitve ZRSZ, ki je kot soglasodajalec zavrnil izdajo soglasja k podaljšanju enotnega dovoljenja za prebivanje in delo (kar je imelo za posledico izdajo izpodbojne odločbe) z utemeljitvijo, da je bil tožnik spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja ponarejanja listin, kar je po četrtem odstavku 42. člena ZZSDT razlog, da soglasja ne izda. Sodišče poudarja, da se v vprašanja, ali je tožnik storil kaznivo dejanje ponarejanje listin po tretjem odstavku 251. člena KZ-1, ali je za to dejanje kriv in ali je bil postopek sodišča, ki je odločilo v kazenski zadevi z izdajo kaznovalnega naloga, pravilen, ni spuščalo, in se tudi ni smelo spuščati. Tožnika je za krivega storitve kaznivega dejanja spoznalo za to pristojno sodišče in zato upravno sodišče v to odločitev ne sme posegati ali jo razlagati drugače, kot je bila izrečena.

Odklonitev soglasja k enotnemu dovoljenju velja tudi, ko gre za podaljšanje dovoljenja. Tožnik trdi, da zavod ni ugotavljal, da ni izpolnjen pogoj iz 1. ali 2. alineje prvega odstavka 18. člena ZZSDT. Po presoji sodišča taka ocena zavoda ni bila potrebna, saj je bila tožnikovemu delodajalcu izrečena globa po 15. točki prvega odstavka 217.a člena ZDR-1. Zgolj dejstvo, da je bila v prekrškovnem postopku izrečena globa in da je odločitev pravnomočna, zadostuje za to, da zavod soglasja k podaljšanju dovoljenja ni izdal, zaradi česar tožena stranka ni mogla odločiti drugače.

Ni predvidena izdaja posebne odločbe o prepovedi zaposlovanja, samozaposlovanja oziroma dela tujcev za določeno obdobje, ampak je takšna prepoved posledica, ki po zakonu sledi, če je podan kateri izmed dejanskih stanov, ki so opredeljeni v 42. členu ZZSDT. V primeru negativnega akcesornega akta je potrebna tudi polna obrazložitev o tem, ki jo je treba podati v obrazložitvi negativne zbirne odločbe. Toženka se torej ne more zgolj sklicevati, da Zavod soglasja ni podal, ampak mora v takšnem primeru v izpodbijani odločbi obrazložiti dejanske in pravne razloge, ki narekujejo zavrnitev soglasja. V obrazložitvi izdane odločbe mora toženka odločitev utemeljiti z dejanskega in pravnega vidika, kot to zahteva prvi odstavek 214. člena ZUP, pri čemer se mora opredeliti do pomena navedb, ki jih je v postopku podala stranka. Če je o tožbi pravnomočno odločeno, začasne odredbe po 32. členu ZUS-1 ni več mogoče izdati, kar velja tudi za začasno odredbo po tretjem odstavku navedene določbe.