18. člen ZZSDT

Že v zadevi III U 104/2018 ter nato v zadevi III U 49/2019 je tukajšnje sodišče tudi zavzelo stališče (drugače, kot je bilo zavzeto v sodbah I U 2694/2017 in I U 1219/2016), da zakonska ureditev v zvezi s prepovedmi iz 42. člena ZZSDT ne predvideva oziroma zahteva izdaje posebne odločbe o prepovedi zaposlovanja, samozaposlovanja oziroma dela tujcev za določeno obdobje, pač pa je bistvena pravnomočna odločba o izrečeni globi. Sodišče izpostavlja tudi, da glede na zakon soglasje zavoda ni vedno pogoj za izdajo oziroma podaljšanje enotnega dovoljenja. V drugem odstavku 37. člena ZTuj-2 je namreč določeno, da soglasje ni pogoj za izdajo enotnega dovoljenja, če tujec po ZZSDT za zaposlitev ali delo ne potrebuje soglasja k izdaji enotnega dovoljenja. Navedeno glede na četrti odstavek 37. člena ZTuj-2 velja tudi za podaljšanje enotnega dovoljenja.

Že v zadevi III U 104/2018 ter nato še v zadevi III U 49/2019 je tukajšnje sodišče zavzelo stališče, da zakonska ureditev v zvezi s prepovedmi iz 42. člena ZZSDT ne predvideva oziroma zahteva izdaje posebne odločbe o prepovedi zaposlovanja, samozaposlovanja oziroma dela tujcev za določeno obdobje, pač pa je bistvena pravnomočna odločba o izrečeni globi.

Soglasje po ZZSDT za enotno dovoljenje za prebivanje in delo ni vedno nujno potrebno. Tožena stranka je očitno pomotoma prezrla, s tem ko v svoji obrazložitvi, navaja, da gre v obravnavanem primeru za izdajo dovoljenja, ne pa za podaljšanje predhodno že izdanega oziroma pridobljenega dovoljenja. Ker je tako v tem delu obrazložitev izpodbijane odločbe v nasprotju z njenim izrekom, je obrazložitev bistveno pomanjkljiva. Ker je tožena stranka izpodbijani akt izdala izključno na podlagi dejstva, da Zavod ni izdal soglasja, Zavod pa ni ugotovil, da ni izpolnjen pogoj iz 1. ali iz 2. alineje 1. odstavka 18. člena ZZSDT, je utemeljen tudi tožbeni ugovor nepravilne uporabe materialnega prava.

Odklonitev soglasja k enotnemu dovoljenju velja tudi, ko gre za podaljšanje dovoljenja. Tožnik trdi, da zavod ni ugotavljal, da ni izpolnjen pogoj iz 1. ali 2. alineje prvega odstavka 18. člena ZZSDT. Po presoji sodišča taka ocena zavoda ni bila potrebna, saj je bila tožnikovemu delodajalcu izrečena globa po 15. točki prvega odstavka 217.a člena ZDR-1. Zgolj dejstvo, da je bila v prekrškovnem postopku izrečena globa in da je odločitev pravnomočna, zadostuje za to, da zavod soglasja k podaljšanju dovoljenja ni izdal, zaradi česar tožena stranka ni mogla odločiti drugače.

Zavod RS za zaposlovanje ni izdal soglasja k podaljšanju enotnega dovoljenja za namen zaposlitve, ker tožnik kot delodajalec na dan vložitve vloge ni imel poravnanih zapadlih davčnih obveznosti in ni predlagal obračuna davčnega odtegljaja za dohodke iz delovnega razmerja oziroma plačilne liste. Toženka je pravilno ugotovila, da tožnik pogojev za podaljšanje dovoljenja iz 18. člena ZZSDT ne izpolnjuje, saj tožnik v sodnem postopku z ničemer ni izkazal, da bi bilo dejansko stanje glede davčnega dolga na dan vložitve predloga drugačno, kot izhaja iz izreka izpodbijane tožbe, zato je njegovo prošnjo na podlagi prve alineje prvega odstavka 55. člena ZTuj-2 pravilno zavrnila.

Iz izdanega nesoglasja in tudi iz izpodbijanega akta ni razvidno, zakaj je organ glede pogojev za podajo (ne)soglasja uporabil 17. člen ZZSDT, ki se nanaša na izdajo enotnega doovljenja, če pa je zakonodajalec posebno uredil pogoje za izdajo soglasja k podaljšanju enotnega dovoljenja za namen zaposlitve v 18. členu ZZSDT. Med strankama sicer ni sporno, da je tožnik vložil prošnjo za podaljšanje enotnega dovoljenja za bivanje in delo. To pomeni, da Zavod lahko zavrne soglasje samo, če kateri izmed dveh pogojev v prvem odstavku 18. člena ZZSDT ni izpolnjen.

Ni predvidena izdaja posebne odločbe o prepovedi zaposlovanja, samozaposlovanja oziroma dela tujcev za določeno obdobje, ampak je takšna prepoved posledica, ki po zakonu sledi, če je podan kateri izmed dejanskih stanov, ki so opredeljeni v 42. členu ZZSDT. V primeru negativnega akcesornega akta je potrebna tudi polna obrazložitev o tem, ki jo je treba podati v obrazložitvi negativne zbirne odločbe. Toženka se torej ne more zgolj sklicevati, da Zavod soglasja ni podal, ampak mora v takšnem primeru v izpodbijani odločbi obrazložiti dejanske in pravne razloge, ki narekujejo zavrnitev soglasja. V obrazložitvi izdane odločbe mora toženka odločitev utemeljiti z dejanskega in pravnega vidika, kot to zahteva prvi odstavek 214. člena ZUP, pri čemer se mora opredeliti do pomena navedb, ki jih je v postopku podala stranka. Če je o tožbi pravnomočno odločeno, začasne odredbe po 32. členu ZUS-1 ni več mogoče izdati, kar velja tudi za začasno odredbo po tretjem odstavku navedene določbe.

Upravna enota bi v konkretnem primeru morala šteti, da soglasje Zavoda za zaposlovanje ni podano, kar pa ni samo po sebi razlog za zavrnitev prošnje, ampak bi morala izkazane okoliščine in razloge za na dan 26. 7. 2016 neporavnane davčne obveznosti omenjenega podjetja upoštevati namesto Zavoda. Tožena stranka tega ni storila zaradi napačne uporabe materialnega prava, kar pa je imelo za posledico tudi nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ter kršitev pravice stranke, da se izjavi o dejstvih, ki so pomembna za odločitev in da upravni organ argumente iz izjave stranke upošteva v odločbi.

Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje ni izdal soglasja k podaljšanju enotnega dovoljenja za namen zaposlitve tožnika pri delodajalcu. Vendar pa glede na specifično ureditev, ko gre za postopek odločanja o podaljšanju enotnega dovoljenja za namen zaposlitve, soglasje Zavoda ni nujno potrebno.

Soglasodajalec je upravičeno zavrnil izdajo soglasja, saj niso izpolnjeni pogoji iz 18. člena ZZSDT za izdajo soglasja za podaljšanje enotnega dovoljenja za namen zaposlitve tujca pri istem delodajalcu in na istem delovnem mestu.

Ker je tožena stranka izpodbijani akt izdala izključno na podlagi dejstva, da Zavod za zaposlovanje ni dal soglasja, zavod pa ni ugotovil, da ni izpolnjen pogoj iz prve ali druge alineje 1. odstavka 18, člena ZZSDT, je tožba utemeljena.