56. člen ZTuj-2

Iz samega umika soglasja izhaja, da je bilo obvestilo vročeno z javnim naznanilom, ker tožnik nima naslova v Republiki Sloveniji, pri čemer ni razvidna podlaga za takšno postopanje, saj drugi odstavek 38. člena ZZSDT izrecno določa, da se obvestilo tujcu vroči osebno, in če to ni mogoče, se obvestilo objavi na oglasni deski. Kljub temu, da torej tožniku ni bilo vročeno obvestilo o nameravanem umiku soglasja, mu tožena stranka ni vročila niti umika soglasja ali ga kako drugače seznanila s tem, da meni, da so podani razlogi za razveljavitev dovoljenja, in mu dala glede tega možnost izjave. Tožnik tako vse do izdaje izpodbijane odločbe ni bil seznanjen niti s tem, da poteka postopek razveljavitve enotnega dovoljenja za prebivanje in delo niti z dejansko in pravno podlago za takšen postopek. Tožena stranka ni imela podlage za vodenje skrajšanega ugotovitvenega postopka po 2. točki prvega odstavka 144. člena ZPP, saj bi morala tožniku dati možnost, da se zoper ugotovljena dejstva, tj., da ni prijavljen v obvezna socialna zavarovanja ne kot zaposlena oseba ne kot prejemnik denarnega nadomestila za primer brezposelnosti, pred izdajo izpodbijane odločbe brani. S tem je bilo poseženo v s

Izrek odločbe ni določen, kadar je tako nejasen, da iz njega ni mogoče nedvomno razbrati, o katerem predmetu oziroma o katerem zahtevku je z njim odločeno. Tožena stranka bi morala v izreku in obrazložitvi izpodbijane odločbe enotno dovoljenje za prebivanje in delo konkretizirati z navedbo organa, ki ga je izdal, številko dovoljenja in datumom njegove izdaje, torej ga opredeliti tako, da bi bilo nesporno, na kateri akt se njena odločitev nanaša. Izrek, kot ga je oblikovala, pa je po presoji sodišča tudi nejasen. Tožena stranka je navedla, da se enotno dovoljenje za prebivanje in delo tožniku "zavrne". "Zavrnitev" in "razveljavitev" sta vsebinsko povsem različna pojma, ki ju ni moč enačiti in zato izrek izpodbijane odločbe s tem, ko govori o "zavrnitvi" že izdanega dovoljenja, ni razumljiv. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe sicer govori o "razveljavitvi", vendar pa to ne more sanirati pomanjkljivosti izreka.

Ker je v zadevi nesporna bistvena ugotovitev organa, da tožnik nima več urejenega ustreznega zdravstvenega zavarovanja po tretjem odstavku 33. člena ZTuj-2, v povezavi s 56. členom ZTuj-2, je upravni organ po presoji sodišča pravilno zaključil, da so podani pogoji za razveljavitev enotnega dovoljenja za prebivanje in delo po 56. členu ZTuj-2.

Tožena stranka, ki je pristojna za odločanje o podaljšanju enotnega dovoljenja za bivanje in delo, pred odločitvijo, da bo odločala v skrajšanem postopku, ni preverila oziroma iz podatkov v spisu oziroma iz izpodbijane odločbe ni razvidno, da je preverila, ali je bilo tožniku pravilno vročeno omenjeno obvestilo. V spisu tega obvestila ni, ni niti povratnice o prejemu niti ni navedbe v izpodbijanem aktu, da je ZRSZ obvestilo vročal tujcu po oglasni deski. Tožnik v tožbi pravi, da ne ve, da bi prejel omenjeno obvestilo ZRSZ. Zato v izpodbijanem aktu ni vseh potrebnih dejstev in razlogov, na podlagi katerih bi sodišče lahko presojalo zakonitost uporabe določila drugega odstavka 38. člena ZZSDT z vidika pravice do izjave oziroma obrambe, kot jo razlaga Sodišče EU v zadevah, ko država članica EU izvaja pravo EU. Gre za nesorazmeren poseg v pravico do obrambe glede tega, da tožniku delovno razmerje sploh ni prenehalo, preden je bil izdan upravni akt. To sta procesni kršitvi v tem konkretnem primeru. Sodišče EU je posebej izpostavilo, da mora imeti tujec, ki "nezakonito" biva v državi možnost, da se izreče glede načinov in roka za prostovoljni odhod (na primer gleede dolžin

Če Zavod RS za zaposlovanje umakne soglasje k izdaji enotnega dovoljenja, pristojni organ dovoljenje za začasno prebivanje razveljavi.

Vztrajanje tožene stranke na stališču, da torej v specifičnih, vendar nekrivdnih okoliščinah tožnikovega primera, ta ne more pridobiti dovoljenja za začasno prebivanje na podlagi 51. člena ZTuj-2 le zato, ker v času odločanja tožene stranke temporarna odločba o priznanju pravice do nadomestila ni več veljala, ni v skladu z namenom zakonodajalca, ki je jasno izražen v citiranem drugem odstavku 56. člena ZTuj-2 (to je, da ima tujec pravico do prebivanja v RS tudi, če je pridobil pravice iz zavarovanja za primer brezposelnosti, dokler je upravičen do pravic iz tega naslova). Poleg tega tožena stranka ni dodatno razjasnjevala in se opredelila do tožnikovih trditev, da je dovoljenje za začasno prebivanje potrebno tudi zaradi uveljavljanja izplačila priznanega nadomestila, kar bi lahko kazalo na utemeljenost njegove prošnje tudi še za določen čas po prenehanju veljavnosti odločbe o priznanju denarnega nadomestila.

Tožena stranka bi morala v skladu z 9. členom ZUP pred izdajo odločbe dati tožniku možnost, da se izjasni o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo odločbe. V skladu s prvim odstavkom 138. člena ZUP je namreč treba pred izdajo odločbe ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so za odločitev pomembne, in strankam omogočiti, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi.

Odločba o izdaji enotnega dovoljenja je t.i. zbirna odločba, ki jo izda pristojna upravna enota s sodelovanjem drugega organa, to je Zavoda. Soglasje kot dejanje, s katerim drug organ sodeluje v postopku, je v odnosu do odločbe o izdaji enotnega dovoljenja akcesorni akt, ki nima lastnosti upravne odločbe, saj se z njim ne odloča o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika v upravni zadevi, in tudi nima neposrednega učinka nasproti stranki. Takšen učinek ima šele odločba o ne/izdaji enotnega dovoljenja. Ta je kot zbirna odločba lahko izpodbojna tudi zato, ker je podana kakšna nepravilnost ali nezakonitost, povezana z akcesornim aktom. Pisna zbirna odločba, s katero se odloči v upravni zadevi, mora zato imeti obrazložitev, kot jo predpisuje zakon. To pomeni, da mora obrazložitev odločbe obsegati: razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih; ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto; razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov; navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba; razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo, in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku stranke (prvi ods

Iz izpodbijane odločbe ne izhaja na katerem naslovu je organ vročal dopis z dne 20. 4. 2022 in tudi ne, ali je bila vročitev pravilno opravljena. Tako tožnik utemeljeno graja v tožbi, da ne ve na kateri naslov je organ vročal pošiljko, prav tako tudi sodišče ne more preizkusiti pravilnosti vročitve (VI. poglavje ZUP). Izpodbijana odločba tudi nima obrazložitve razlogov glede pogojev 8. člena ZZSDT, na katere se sklicuje tožena stranka. V skladu s prvim odstavkom 138. člena ZUP je treba pred izdajo odločbe ugotoviti vsa dejstva in okoliščine na katere se opira odločba.

Tudi morebitna vložitev vloge za zamenjavo delodajalca, po tem, ko je tožniku po njegovi lastni volji prenehala pogodba o zaposlitvi (tožnik je v svojem odgovoru z dne 22. 11. 2022 navedel zgolj to, da je "dal odpoved", glede na to, da tožnik tedaj nesporno ni bil obvezno socialno zavarovan pa tudi očitno ni šlo za primer iz tretjega odstavka 56. člena ZTuj-21), ne bi mogla vplivati na veljavnost umika soglasja Zavoda, ne glede na to, kdaj bi se tožnik na podlagi zamenjave delodajalca ponovno prijavil v obvezno socialno zavarovanje. Drugi odstavek 38. člena ZZSDT namreč določa, da se mora tujec v 15 dneh ponovno prijaviti v obvezna socialna zavarovanja na podlagi pogodbe o zaposlitvi pri istem delodajalcu (poudarilo sodišče). Umik soglasja je bil torej utemeljen, na tej podlagi pa tudi razveljavitev enotnega dovoljenja za prebivanje in delo.

V tožbi zatrjevane „nekrivdnosti“ odpovedi (slabe razmere in bolezensko stanje) ni moč subsumirati pod določbo tretjega odstavka 56. člena ZTuj-2. Ta določa, da se dovoljenje za začasno prebivanje zaradi prenehanja zaposlitve ali dela tujca, če je brez lastne krivde ali volje ostal brez zaposlitve, ne razveljavi tujcu, ki je v skladu z zakonom, ki ureja trg dela, pridobil pravice iz zavarovanja za primer brezposelnosti, dokler je upravičen do pravic iz tega naslova. Tožnik namreč niti ne zatrjuje, da bi pridobil pravice iz zavarovanja za primer brezposelnosti, zato ta izjema razveljavitve dovoljenja v tožnikovem primeru ni uporabljiva. Prav tako za ta upravni spor niso relevantne niti navedbe o dejstvih glede zamenjave tožnikovega delodajalca. Zakon predpisuje poseben postopek zamenjave delodajalca za tujca, ki ima enotno dovoljenje, ki pa na sam postopek razveljavitve enotnega dovoljenja ne vpliva in ne predstavlja ovire za razveljavitev enotnega dovoljenja.

Med pogoji za izdajo dovoljenja za prebivanje je tudi ustrezno zdravstveno zavarovanje, ki krije vsaj nujne zdravstvene storitve na območju RS. To pomeni, da je pogoj za izdajo dovoljenja za prebivanje tudi urejeno zavarovanje na območju RS. Če pristojni organ naknadno ugotovi, da tujec ne izpolnjuje več pogojev za izdajo dovoljenja za prebivanje, dovoljenje za začasno prebivanje razveljavi.

Toženka je pravilno izdala izpodbijano odločbo po ugotovitvi, da tožnik ne prebiva na ozemlju Republike Slovenije v skladu z namenom, zaradi katerega mu je Dovoljenje dano. S strani tožnika predloženi dokazi ne dokazujejo tožbene trditve, da naj bi bil tožnik v Nemčiji na obisku. Toženka je pravilno na podlagi PPIU, iz katerega izhaja, da je tožnik povedal, da prihaja iz Nemčije, kjer si je poskušal urediti zaposlitev, ugotovila, da je bil tožnik v Nemčiji zato, ker si je poskušal urediti zaposlitev. Pavšalno, nedokazano in neutemeljeno je zatrjevanje tožnika, da je bilo sporazumevanje na avtobusu oteženo, ker tožnik ne zna slovensko. Tožnik te trditve niti toliko ne opredeli, da ne navede, kaj pa naj bi povedal PPIU, če ne tega, kar izhaja iz dopisa z dne 27. 9. 2020, ki je javna listina v smislu določbe 169. člena ZUP.

Razlog za razveljavitev tožnikovega enotnega dovoljenja za prebivanje in delo je umik soglasja ZRSZ na podlagi ZZSDT, zato je podan razlog za razveljavitev tožnikovega enotnega dovoljenja v skladu s tretjo alinejo prvega odstavka 56. člena ZTuj-2.

Dovoljenje za začasno prebivanje zaradi prenehanja zaposlitve ali dela tujca, če je brez lastne krivde ali volje ostal brez zaposlitve, ne razveljavi tujcu, ki je v skladu z zakonom, ki ureja trg dela, pridobil pravice iz zavarovanja za primer brezposelnosti, dokler je upravičen do pravic iz tega naslova.

Sodišče je presodilo, da tožnik s pavšalnimi navedbami, brez navajanja konkretnih podatkov in okoliščin glede nastanka težko popravljive škode, te ni izkazal, kar je temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe.

Iz 2. alineje prvega odstavka 55. člena Ztuj-2 torej izhaja, da če je tujec zaposlen pri delodajalcu s sedežem v Republiki Sloveniji in ga ta zaradi opravljanja storitev napoti na delo v tujino, potem to ne more biti razlog za zavrnitev dovoljenja za prebivanje oziroma za razveljavitev dovoljenja za prebivanje. Glede na tožbene navedbe in podatke spisa bi lahko bil podan ravno tak primer, ko je tožnik bil zaposlen pri delodajalcu s sedežem v Republiki Sloveniji in ga je le ta napotil v tujino. V kolikor so te okoliščine podane, potem ni razumljivo, da se tožena stranka v istem odstavku odločbe sklicuje na to, da obstajajo razlogi za domnevo, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu.

Organ je pravilno odločil, ko je razveljavil tožnikovo enotno dovoljenje za prebivanje in delo v RS, saj tožnik daljši čas (podaljšane) veljavnosti enotnega dovoljenja ni imel ustreznega zdravstvenega zavarovanja in tudi v tem obdobju ni bil zaposlen ter ni bival v RS. Ob presoji pogojev za razveljavitev enotnega dovoljenja za prebivanje in delo, je treba upoštevati tudi namen izdaje takega dovoljenja, in sicer da lahko tujec, ki mu je bilo dano dovoljenje za prebivanje za določen namen, biva v RS samo v skladu z namenom, za katerega mu je bilo dovoljenje dano. Ta namen je pri izdaji enotnega dovoljenja za prebivanje in delo že po jezikovni razlagi v tem, da se tujcu daje dovoljenje za prebivanje v RS zato, ker ima tujec tu delo. Tožnik pa v RS ni bil niti zaposlen niti zdravstveno zavarovan, celo niti bival ni v RS, saj je bil pred preverjenjem tri mesece na začasnem delu v Belgiji.

Tako v postopku izdaje oziroma podaljšanja enotnega dovoljenja po 37. členu ZTuj-2 kot v postopku njegove razveljavitve je pravno sredstvo tožba v upravnem sporu, ne pa pritožba v upravnem postopku.

Tožnik upravnemu organu ni predložil dokazil, s katerimi bi izkazal, da ima zadostna sredstva za preživljanje, zato po presoji sodišča ni izpolnjeval tega pogoja (zadostna sredstva za preživljanje) iz tretjega odstavka 33. člena ZTuj-2. Sodišče z utemeljitvijo, da se določba 2. alinee prvega odstavka 55. člena ZTuj-2 smiselno uporablja tudi pri ugotavljanju razlogov za razveljavitev dovoljenja za začasno prebivanje, ker mora tujec ta pogoj izpolnjevati ves čas veljavnosti dovoljenja, soglaša. Ugotavlja tudi, da je upravni organ tožniku po ugotovitvi, da je v njegovi potni listini vpisana odsotnost iz RS od 17. 11. 2015 do 4. 2. 2016, dal možnost dokazati drugačno dejansko stanje. Tožnik upravnemu organu dokazil, ki bi dokazovala drugačno dejansko stanje ni predložil, zato je po presoji sodišča utemeljen očitek upravni organov, da je tožnik, skupaj z ženo, ki ji je bila z izdajo dovoljenja za začasno prebivanje tujca priznana pravica do združitve družine, pridobil dovoljenje za začasno prebivanje v nasprotju z namenom, za katerega je bilo izdano.