36. člen ZTuj-2

Upravno sodišče vsaj od leta 2004 naprej razlaga pojem „iste upravne zadeve“ ne prek tega, ali gre v svojem bistvu za primerljiva zahtevka - na primer za prošnji za dovoljenje za začasno prebivanje ali za prošnji za državljanstvo - ampak prek tega, ali se oba zahtevka, ki ju je treba primerjati na podlagi 4. točke 1. odstavka 129. člena ZUP, in ki sicer lahko merita na isti učinek za vlagatelja vloge, opirata na isto pravno in dejansko podlago. Tožena stranka v izpodbijanem aktu ni naredila nobene primerjave med pravno podlago za izdajo dovoljenja iz 1. odstavka 36. člena ZTuj-2 s pravno podlago za izdajo dovoljenja po 1. odstavku 51. člena ZTuj-2, pri čemer se že naslova obeh pravnih določil razlikujeta, različni pa so tudi procesni pogoji uveljavljanja teh dveh zahtevkov.

Odločba z dne 30. 12. 2014 je postala dokončna in pravnomočna, saj zoper to odločbo, ki tožnici očitno ni bila osebno vročena, ni bila vložena pritožba. Tožnica je po dokončnosti te odločbe vložila vlogo, v kateri je obširno pojasnjevala okoliščine v zvezi z dovoljenjem za začasno prebivanje, ki jo je po pozivu prvostopenjskega organa opredelila kot prošnjo za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje. Organ bi to vlogo moral obravnavati kot predlog za obnovo postopka.

Na isti dan, ko je prejel sodno odločbo Vrhovnega sodišča, je tožnik podal prošnjo za izdajo nadaljnjega dovoljenja za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji, kar tudi z vidika štetja rokov po dnevih iz 1. in 2. odstavka 100. člena ZUP v zvezi z 2. odstavkom 36. člena ZTuj-2 ni prepozno. Tožena stranka njegove prošnje zato ne bi smela zavreči.

Obstoj razlogov za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije je z ZTuj-2 določen kot razlog za zavrnitev izdaje dovoljenja za prebivanje ne glede, ali prosilec izpolnjuje splošne ali posebne pogoje za izdajo dovoljenja. V primeru obstoja zavrnilnega razloga določenega v prvem odstavku 55. člena ZTuj-2 organu prve stopnje, prisojnemu za izdajo oziroma podaljšanje dovoljenja za prebivanje, ni dana diskrecijska pravica glede sprejema odločitve o prošnji za izdajo dovoljenja za prebivanje, ampak je dolžan prošnjo za njegovo izdajo zavrniti.

Tožnik je prošnjo za izdajo nadaljnjega dovoljenja za prebivanje z drugačnim namenom vložil v času, ko je imel veljavno dovoljenje za začasno prebivanje. To pomeni, da je prošnjo za izdajo nadaljnjega dovoljenja vložil pravočasno.

Tožena stranka je zaključila, da tožnik nima zadostnih sredstev za preživljanje, ker ni upoštevala plač, ki mu jih je delodajalec izplačal v gotovini. Za tako odločanje pa ni pravne podlage, po kateri bi se štelo, da iz razloga, ker delodajalec tujcu plačila ni izplačal na pravilen način, da se šteje, kot da plačila sploh ni prejel in posledično temu, da nima dovolj sredstev za preživljanje. Zaradi nepravilnega načina izplačevanja dohodka s strani delodajalca po presoji sodišča tujec ne more trpeti posledic v tem smislu, da se mu ne bi priznalo, da teh dohodkov sploh ni prejel.

Tožeči stranki je bila dana možnost, da predloži dokazilo o poravnanih davčnih obveznostih oziroma da davčne obveznosti poravna ali zaprosi za njihovo obročno odplačevanje, kolikor so obstajali razlogi za to, kar pa do izdaje izpodbijane odločbe ni storila.

Pogoj, določen v 36. in 51. členu ZTuj-2 (da mora tujec prošnjo za podaljšanje dovoljenja vložiti pred potekom roka, do katerega dovoljenje velja), ima po vsebini značilnost roka, s katerim si stranka zagotovi možnost zahtevati pravico. To pomeni, da je navedeni rok materialni rok. Za materialne roke pa velja, da ima zamuda roka za posledico izgubo pravice. Na prekluzivne roke so organi dolžni paziti po uradni dolžnosti in jih ne morejo podaljševati niti spregledati.

Iz podatkov v spisu izhaja, da je tožnica izpolnjevanje pogoja zadostnih sredstev za preživljanje v RS izkazovala s tremi plačilnimi listami o prejemu plače za mesec oktober, november in december 2013. Iz teh plačilnih list je razvidno, da je tožnica prejemala plačo v neto znesku, s katerim je presegala zakonsko zahtevan znesek 265,22 EUR. Iz spisovnih podatkov je razvidno tudi, da je tožničin delodajalec kot izplačevalec dohodka pristojnemu davčnemu organu predložil REK obrazec za navedene tri mesece in sicer sproti za vsak mesec posebej.

V izpodbijani odločbi ni določno, jasno in konkretno opredeljeno ugotovljeno dejansko stanje glede na pravni okvir odločanja o prošnji tožnice za podaljšanje dovoljenja za prebivanje zaradi zaposlitve ali dela tako, da bi bile konkretno navedene ugotovitve upravnega organa o tožničinem izpolnjevanju predpisanih pogojev po določilih 1. in 3. odstavka 37. člena v povezavi s 1. odstavkom 35. člena in 1. odstavkom 36. člena ZTuj-2, saj se dovoljenje za začasno prebivanje v skladu s 1. odstavkom 36. člena ZTuj-2 lahko podaljša pod enakimi pogoji, kot se izda. Upravni organ se ni spuščal v vsebino in izpolnjevanje predpisanih zakonskih pogojev za podaljšanje veljavnosti tožničinega prvega dovoljenja za začasno prebivanje. Te vsebine niso vsebovane v izpodbijani odločbi, ki prav tako tudi ne vsebuje sklepa o dejanskem stanju v smislu ugotovitve, ali tožnica izpolnjuje (ali ne) predpisane splošne in posebne pogoje za zaprošeno podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje. Izpodbijana odločba namreč sprejeto zavrnilno odločitev utemeljuje zgolj z vidika ugotavljanja dejstev in okoliščin, ki se nanašajo na zavrnilni razlog iz 4. alineje 1. odstavka 55. člena ZTuj-2.

Toženka je vlogo tožnice pravilno obravnavala kot zahtevo za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje in je zato pravilno uporabila prvi odstavek 36. člena ZTuj-2, ki določa prekluzivni rok za vložitev vloge za podaljšanje omenjenega dovoljenja, ter vlogo tožnice na tej podlagi zavrgla. Okoliščine prepozno vložene vloge je toženka pravilno ugotovila oziroma tožnica tem dejanskim ugotovitvam v tožbi niti ne nasprotuje. Tožbeni ugovor, da tožnica živi v Sloveniji z družino (v sorodstvenem razmerju) že 5 let, je po eni strani podan povsem pavšalno, brez kakršnega koli opisa okoliščin in listinskih dokazov, po drugi strani pa gre za novo dejstvo, za katero velja določba 3. odstavka 20. člena ZUS-1. Tožnica ne navaja nič v opravičilo, zakaj tega dejstva ni uveljavljala že v upravnem postopku, poleg tega ne predlaga nobenih dokazov glede družinskih vezi, zato sodišče tega ugovora ni moglo obravnavati po vsebini.

Ob upoštevanju tretjega odstavka 87. člena ZTuj-2 je pritožba v zadevah izdaje prvega dovoljenja za začasno prebivanje v RS dovoljena le v primerih, če tujec uveljavlja svojo pravico do izdaje dovoljenja po 38., 39., 41., 42., 44., 47. in 48. členu tega zakona, za kar pa v obravnavanem primeru, v katerem se prošnja tožnikovega delodajalca opira na določila 36. člena ZTuj-2, ne gre. Glede na to je izpodbijana odločba nedvomno dokončni upravni akt, zoper katerega je dopustno sodno varstvo v upravnem sporu. Izpodbijana odločba ima take bistvene pomanjkljivosti, da zaradi njih ni mogoče presoditi, ali je zakonita ali ne, saj nima vsebinske obrazložitve, ki bi obsegala ugotovljeno dejansko stanje glede vseh za odločitev relevantnih dejstev in okoliščin v okviru, ki ga vsebinsko opredeljujejo določila 5. alineje prvega odstavka 55. člena ter prvega in drugega odstavka 37. člena ZTuj-2. Ko je sprejeta pravnomočna odločitev sodišča o tožbi, ni več potrebe po začasnem preprečevanju posledic (ki naj bi se dokončno odvrnile s pravnomočno odločitvijo o tožbi). Tudi v konkretnem primeru tako ni (več) izkazana procesna predpostavka za odločanje o zahtevi za izdajo začasne odredbe,

Odločitev drugostopenjskega organa je bila za tožnika, ker mu ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih ali okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, presenečenje. Drugostopenjski organ namreč v zadevi ni odločal o pritožbi oziroma o pritožbenih ugovorih, pač pa je sprejel odločitev o zavrženju vloge. Pri tem pa v postopku ni bilo razjasnjeno vprašanje, ali je za (podaljšanje oziroma) izdajo dovoljenja zaradi združitve družine relevantna (pravočasno) vložena prošnja za podaljšanje dovoljenja zaradi zaposlitve v postopku.