VSRS Sodba X Ips 22/2022

I. Reviziji se ugodi. Sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 1415/2019-29 z dne 24. 8. 2021 se spremeni tako, da se tožbi ugodi in se odločba Upravne enote Kočevje, št. 32101-137/93-194 z dne 19. 12. 2018, odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek, v katerem bo moral upoštevati, da je zahteva za denacionalizacijo, ki jo je 1. 6. 1993 vložil sedaj pokojni A. A., vložena tudi v korist B. B.

II. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni po prejemu te sodbe tožeči stranki povrniti stroške upravnega spora na obeh stopnjah v višini 1.263,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

1Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo, ki sta jo vložili B. B. in C. C., zoper odločbo, št. 32101-137/93-194 z dne 19. 12. 2018, s katero je Upravna enota Kočevje zavrnila zahtevo pokojnega vlagatelja A. A. (postopek po njem je nadaljevala druga tožnica) za vračilo premoženja pokojnih lastnikov R. R. st. in K. K. (očeta in mame vlagatelja zahteve in prve tožnice), ki je bilo podržavljeno z odločbama Okrajne zaplembne komisije, izdanima 3. 9. 1945.

2Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je razvidno, da je bilo v postopku ugotovljeno, da je R. R. st. (oče vlagatelja zahteve) umrl pred podržavljenjem (... 1943), zaradi česar je bila njegova polovica premoženja podržavljena njegovim pravnim naslednikom, ki so po 11. členu Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) lahko upravičenci do denacionalizacije tega dela premoženja, če jim je bilo priznano jugoslovansko državljanstvo. Ugotovljeno je bilo tudi, da je K. K. (mama vlagatelja zahteve in prve tožnice) umrla leta 1979, a se ne šteje za upravičenko do denacionalizacije, ker je bilo z odločbo, ki je postala pravnomočna 30. 8. 2006, ugotovljeno, da se ne šteje za jugoslovansko državljanko. Ker jugoslovansko državljanstvo ni bilo ugotovljeno niti za vlagatelja zahteve za denacionalizacijo, je bila njegova zahteva za denacionalizacijo tudi po presoji Upravnega sodišča pravilno zavrnjena. Upravno sodišče je sicer pritrdilo stališču, da bi bila prva tožnica (za katero je bilo sicer ugotovljeno, da se je štela za jugoslovansko državljanko) lahko upravičenka po 11. členu ZDen (glede premoženja R. R. st.) oziroma (nadomestna) upravičenka po 12. členu (glede premoženja K. K.), vendar se vložena zahteva ne nanaša na pravice, ki bi ji (samostojno) pripadale kot upravičenki. Glede na določbe ZDen, ki določajo, kdo so upravičenci in kdo so stranke postopka ter pod katerimi pogoji ima vložena zahteva enega od upravičencev učinke na morebitne druge upravičence do denacionalizacije, je zavrnilo tožbena sklicevanja na določbe Zakona o dedovanju. Po presoji Upravnega sodišča pa iz vložene zahteve za denacionalizacijo ne izhaja, da bi jo A. A. vložil v imenu prve tožnice ali po njenem pooblastilu.

3Na predlog tožnice je Vrhovno sodišče s sklepom X DoR 235/2021 z dne 6. 4. 2022 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je glede na drugi odstavek 64. člena ZDen pravilno stališče, po katerem zahteva za denacionalizacijo premoženja, do katerega bi bili lahko upravičeni upravičenci po 11. oziroma 12. členu tega zakona, ni vložena v imenu teh upravičencev, če so bili ti v zahtevi le navedeni kot pravni nasledniki bivših lastnikov premoženja, na katerega se nanaša zahteva za denacionalizacijo?

4Vrhovno sodišče je že v sklepu o dopustitvi revizije upoštevalo, da je prva tožnica v času postopka upravnega spora umrla in da je Upravno sodišče postopek nadaljevalo v skladu s prvim odstavkom 100. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. Ugotovilo je, da ima druga tožnica pravni interes za nadaljevanje postopka tudi po sedaj pokojni prvi tožnici, saj iz dejanskih ugotovitev izhaja, da sta bila oče druge tožnice in prva tožnica brat in sestra, prva tožnica pa je brez potomcev. To pomeni, da je druga tožnica kot njena nečakinja vsaj verjetna pravna naslednica po prvi tožnici, kar po ustaljeni sodni praksi¹ zadošča za udeležbo v postopkih denacionalizacije.

5Tožnica (v nadaljevanju revidentka) je v skladu z navedenim sklepom vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je bila zahteva za denacionalizacijo premoženja vložena v imenu oseb, ki bi lahko bili upravičenci iz 11. oziroma 12. člena ZDen, čeprav so bili v zahtevi za denacionalizacijo navedeni le kot pravni nasledniki. Pri tem se sklicuje na drugi odstavek 64. člena in na 67. člen ZDen. Navaja, da so se zahteve za denacionalizacijo v letu 1993 vlagale laično in na obrazcih, da je postopek ugotavljanja upravičenca zahteven, še posebej ko je najprej treba ugotavljati obstoj jugoslovanskega državljanstva za osebe, ki so po drugi svetovni vojni pridobile avstrijsko ali nemško državljanstvo. Poleg tega naj bi prva tožnica vsa leta aktivno sodelovala v denacionalizacijskem postopku. Revidentka Vrhovnemu sodišču predlaga, naj reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi zahtevi za denacionalizacijo, podrejeno, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne Upravnemu sodišču v novo sojenje. Uveljavlja tudi povračilo stroškov upravnega spora.

6Tožena stranka v odgovoru na revizijo meni, da izraz upravičenec v drugem odstavku 64. člena ZDen ne pomeni upravičenca do denacionalizacije. Zato naj ta določba ne bi pomenila, da je zahteva enega pravnega naslednika lastnika podržavljenega premoženja vložena tudi kot zahteva za denacionalizacijo drugega pravnega naslednika, ki bi na podlagi take zahteve za denacionalizacijo pridobil status morebitnega upravičenca po 11. in 12. členu ZDen. Upravičenec po 11. in 12. členu ZDen je po mnenju tožene stranke le tisti pravni naslednik lastnika podržavljenega premoženja, ki je tudi sam vložil zahtevo za denacionalizacijo. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj reviziji ne ugodi.

7Stranki z interesom na revizijo nista odgovorili.

K I. točki izreka

8Revizija je utemeljena.

9Vrhovno sodišče v primeru dopuščene revizije preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Pri odločanju je vezano na ugotovljeno dejansko stanje, saj revizije ni mogoče vložiti zaradi njegove zmotne ali nepopolne ugotovitve (drugi odstavek 85. člena ZUS- 1).

10Uvodoma Vrhovno sodišče ugotavlja, da tožena stranka v odgovoru na revizijo navaja, da je C. C. (tj. sedaj revidentka) hči B. B., kar iz dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku, kot ga je upoštevalo tudi Upravno sodišče, ne izhaja.

11Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja:

– da je zahtevo za denacionalizacijo 1. 6. 1993 vložil A. A., ki je umrl ... 2002 in da je po njem postopek nadaljevala njegova hči C. C. (tj. sedaj revidentka),

– da sta na zahtevi za denacionalizacijo kot upravičenca in lastnika podržavljenega premoženja, podržavljenega z odločbama z dne 3. 9. 1945, navedena R. R. st.. in K. K., kot pravni nasledniki pa poleg vlagatelja zahteve še F. F. in B. B. (vlagateljevi sestri),

– da je bil postopek ugotavljanja državljanstva za R. R. st. in A. A. ustavljen s sklepom z dne 14. 11. 2003, da se K. K. ki je umrla ... 1979, ni štela za jugoslovansko državljanko (odločba z dne 12. 9. 2003), da se F. F. prav tako ni štela za jugoslovansko državljanko (odločba z dne 21. 8. 2013), in da je bilo z odločbo z dne 30. 11. 2009 ugotovljeno, da se B. B. šteje za jugoslovansko in slovensko državljanko.

12Ker je B. B. med postopkom umrla, ima pravni interes za revizijo njena nečakinja C. C. kot verjetna pravna naslednica po njej. V okviru dopuščenega revizijskega vprašanja namreč ni relevanten pravni položaj revidentke kot pravne naslednice A. A., temveč njen položaj kot verjetne pravne naslednice po prvi tožnici B. B. (prvi in drugi odstavek 60. člena ZDen), ki bi bila lahko upravičenka do denacionalizacije po 11. oziroma 12. členu ZDen, če bi bila zahteva za denacionalizacijo vložena tudi v njeno korist. Vprašanje, ali je bila, pa je med strankama sporno.

13Upravno sodišče tako kot tožena stranka meni, da je „bila zahteva za denacionalizacijo vložena zgolj s strani (v imenu) A. A.“ in da iz te zahteve ne izhaja, da bi bila vložena tudi v imenu (po pooblastilu) prve tožnice, (tj. B. B.) in da tudi dejstvo, da je v postopku aktivno sodelovala, ne more privesti do tega, da bi jo bilo mogoče šteti za vlagateljico zahteve za denacionalizacijo ali upravičenko do denacionalizacije.

14V obravnavani zadevi je sporno vprašanje, ali se drugi odstavek 64. člena ZDen, ki določa, da je pravočasno vložena zahteva za denacionalizacijo enega od upravičencev, ki pridejo v poštev za uveljavljanje pravic, ne nanaša na pravne naslednike, ki zahteve za denacionalizacijo niso vložili sami ali za to niso pooblastili vlagatelja zahteve.

15Za odgovor na to vprašanje je treba upoštevati posebnosti postopka denacionalizacije, ki se odražajo tako v materialnih kot v procesnih določbah ZDen. Upravičenci do denacionalizacije so praviloma prejšnji lastniki podržavljenega premoženja, kot jih ZDen opredeljuje v 3., 4. in 5. členu ZDen. Denacionalizacijo podržavljenega premoženja pa so lahko uveljavljali tudi pravni nasledniki že umrlih prejšnjih lastnikov podržavljenega premoženja (prvi odstavek 15. člena ZDen in drugi odstavek 61. člena ZDen). Zahtevi za denacionalizacijo je bilo treba poleg podatkov o premoženju, na katero se zahteva nanaša (prvi odstavek 62. člena ZDen), navesti tudi druge pravne naslednike, ki pridejo v poštev kot pravni nasledniki premoženja (drugi odstavek 62. člena ZDen). Zahtevo je bilo treba vložiti v 24 mesecih od uveljavitve ZDen (prvi odstavek 64. člena), pravočasno vložena zahteva enega od upravičencev pa je po drugem odstavku istega člena v korist vseh upravičencev, ki pridejo v poštev za uveljavljanje pravic, na katere se zahteva nanaša (drugi odstavek 64. člena ZDen). Po končanem ugotovitvenem postopku organ odloči o premoženju, ki se vrača in o upravičencih, ki se jim vrača (prvi odstavek 66. člena ZDen). Odločba o denacionalizaciji se namreč glasi na ime upravičenca – prejšnjega lastnika podržavljenega premoženja (tudi če je ta že umrl), če lastnik podržavljenega premoženja ni upravičenec (12. člen), pa se odločba glasi na osebo, ki je po tem zakonu upravičenec do denacionalizacije (prvi in drugi odstavek 67. člena ZDen). Če je oseba umrla pred 28. 8. 1945 oziroma pred 15. 9. 1947, njeno premoženje pa je bilo podržavljeno po njeni smrti, se šteje, da je bilo podržavljeno njenim pravnim naslednikom, ne glede na to, na koga se je glasil akt o podržavljenju, če je bilo tem pravnim naslednikom priznano jugoslovansko državljanstvo. To so upravičenci po 11. členu ZDen. Če prejšnji lastnik ni upravičenec po tem zakonu (oseba iz 3., 4. ali 5. člena ZDen), je upravičenec njegov zakonec ali dedič prvega dednega reda, če mu je bilo jugoslovansko državljanstvo priznano s predpisi iz prvega odstavka 9. člena ZDen. To so upravičenci po 12. členu ZDen.

16Iz opisane ureditve denacionalizacijskega postopka je razvidno, da se je zakonodajalec zavedal, da bo šele po izvedenem ugotovitvenem postopku mogoče odločiti ne le o obsegu premoženja, ki je lahko predmet denacionalizacije, temveč tudi o osebah, ki so do denacionalizacije tega premoženja upravičene. Povedano drugače, ali so do denacionalizacije upravičene osebe iz 11. oziroma 12. člena ZDen in ne njihovi pravni predniki, prejšnji lastniki premoženja (tj. osebe iz 3., 4. ali 5. člena ZDen), ki je bilo podržavljeno, odloči pristojni organ šele po izvedenem ugotovitvenem postopku, v katerem se ugotovi dejstva, ki so glede na določbe ZDen bistvena za določitev upravičenca. Nenazadnje tudi tisti izmed pravnih naslednikov, ki je vložil zahtevo za denacionalizacijo, te ni vložil v svojem imenu kot upravičenec do denacionalizacije. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, tudi v obravnavanem primeru A. A. zahteve za denacionalizacijo ni vložil v svojem imenu kot upravičenec do denacionalizacije, ampak kot pravni naslednik prejšnjih lastnikov podržavljenega premoženja.

17Posebnost opisane ureditve ZDen je torej v tem, da je z vložitvijo zahteve poleg obsega zahtevanega premoženja z zakonom opredeljen tudi možen krog upravičencev do denacionalizacije, vendar ne na ta način, da bi bili iz tega kroga izključeni pravni nasledniki, ki zahteve za denacionalizacijo formalno niso vložili, čeprav so pravni nasledniki skupnega pravnega prednika. Če je zahtevo za denacionalizacijo vložila oseba, ki ne izkazuje pravnega nasledstva po prejšnjem lastniku podržavljenega premoženja, tako vložene zahteve ni mogoče šteti v korist drugih oseb, ki tako pravno nasledstvo izkazujejo.²

18To pomeni, da za odločitev, kdo so upravičenci, ni bistveno, kateri izmed pravnih naslednikov skupnega prednika je vložil zahtevo za denacionalizacijo. To je bilo treba vložiti v zakonsko predpisanem 24 mesečnem prekluzivnem roku. Stališče, na katerem temelji izpodbijana sodba, pa povsem izvotli pravice pravnih naslednikov prejšnjih lastnikov podržavljenega premoženja, da uveljavijo pravice, ki jim jih je ZDen dal. To stališče namreč pomeni, da pravice do denacionalizacije zaradi prekluzivnega roka za vložitev zahteve za denacionalizacijo ne morejo uveljavljati osebe, ki bi jim sicer šel status upravičenca do denacionalizacije premoženja, glede katerega je bila pravočasno vložena zahteva za denacionalizacijo zgolj zato, ker je le eden izmed pravnih naslednikov, ki pa ne izpolnjuje pogojev za upravičenca, vložil zahtevo za denacionalizacijo.

19Prekluzivni rok za vložitev zahtev za denacionalizacijo pa ni bil določen zato, da pravni nasledniki, ki sami niso vložili zahteve za denacionalizacijo, ne bi mogli uveljavljati pravic, če se v postopku ugotovi, da pravzaprav njim pripada položaj upravičenca. Pravočasno vložena zahteva za denacionalizacijo je seveda vložena v korist tiste osebe, ki je v zahtevi navedena kot upravičenec do denacionalizacije. Posebnost denacionalizacijskega postopka pa je v tem, da je upravičenec do denacionalizacije lahko tudi oseba, ki je pred vložitvijo te zahteve umrla. V takem primeru je zadoščalo, da je zahtevo za denacionalizacijo „v imenu“ umrle osebe vložil eden izmed pravnih naslednikov, saj se je o dedovanju odločalo v zapuščinskem postopku po pravnomočni odločbi o vrnitvi podržavljenega premoženja. Prvi pogoj je torej, da je zahtevo pravočasno vložil pravni naslednik prejšnjega lastnika podržavljenega premoženja.

20Posebni ugotovitveni postopki izpolnjevanja pogojev za priznanje statusa upravičenca pa so se praviloma končali precej po poteku roka za vložitev zahteve za denacionalizacijo. Tako je bilo šele leta kasneje (kot tudi v obravnavanem primeru) ugotovljeno, ali kdo izmed prejšnjih lastnikov ne izpolnjuje pogojev za status upravičenca in kdo izmed pravnih naslednikov jih. Zato je zakonodajalec z drugim odstavkom 64. člena ZDen določil, da je pravočasno vložena zahteva enega od upravičencev v korist vseh upravičencev, ki pridejo v poštev za uveljavljanje pravic, na katere se zahteva nanaša, konsistentno s tem pravilom pa je s prvim odstavkom 66. člena določil, da se po končanem ugotovitvenem postopku odloči tudi o upravičencih, ki se jim premoženje vrača in o obsegu tega premoženja.

21Kot je bilo že navedeno, se status upravičenca praviloma ugotovi šele v posebnem ugotovitvenem postopku po vložitvi zahteve za denacionalizacijo. Iz določb ZDen, ki urejajo denacionalizacijski postopek, pa ne izhaja zahteva, da bi status upravičenca po 11. ali 12. členu ZDen dobili le tisti pravni nasledniki, ki so vložili zahtevo za denacionalizacijo, ali so za to pooblastili drugega pravnega naslednika. Nasprotno, taka razlaga (za kakršno se zavzema tudi tožena stranka v odgovoru na revizijo) bi izničila pomen drugega odstavka 64. člena ZDen. Zato na drugačno stališče ne more vplivati niti okoliščina, da morda ravno tisti pravni naslednik, ki je vložil zahtevo za denacionalizacijo, ne more pridobiti statusa upravičenca do denacionalizacije, ker se ni štel za jugoslovanskega državljana.

22Po ugotovitvi, da oseba, ki jo je vlagatelj zahteve za denacionalizacijo v zahtevi navedel kot upravičenko, ni upravičena do denacionalizacije (ker je umrla pred 28. 8. 1945, ali pa ker se ni štela za jugoslovansko državljanko iz razlogov, ki jih določa drugi odstavek 9. člena ZDen), torej ni ovire, da se denacionalizacijski postopek na podlagi iste zahteve ne bi nadaljeval in pri tem kot upravičenca do denacionalizacije upošteval pravnega naslednika, ki izpolnjuje pogoje za tak status. To seveda ne pomeni, da lahko vsak pravni naslednik kot upravičenec uveljavlja denacionalizacijo celotnega podržavljenega premoženja. Obseg teh pravic je namreč določen z njegovim pravnim položajem upravičenca kot pravnega naslednika podržavljenega premoženja.³ Bistveno torej je, ali glede na ugotovitev, da prejšnji lastnik ne more biti upravičenec, njegov pravni naslednik, ki za ta status izpolnjuje pogoje, izrazi voljo nadaljevati denacionalizacijski postopek kot denacionalizacijski upravičenec, seveda za premoženje, glede katerega je bila vložena zahteva za denacionalizacijo. V praksi se to odraža že s tem, ko tak pravni naslednik vloži zahtevo za ugotovitev, ali se je štel za jugoslovanskega državljana, in odločitev o tej ugotovitvi predloži upravnemu organu, ki odloča o zahtevi za denacionalizacijo, ter ko s katerimkoli procesnim ravnanjem nadaljuje uveljavljanje že vložene zahteve za denacionalizacijo.

23Zato je po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavani zadevi napačno stališče Upravnega sodišča, da drugi odstavek 64. člena ZDen ne varuje roka za druge pravne naslednike kot upravičence do denacionalizacije iz 11. oziroma 12. člena ZDen, če je bila pravočasno vložena zahteva za denacionalizacijo premoženja skupnega pravnega prednika le po enem pravnem nasledniku, ki sicer ne izpolnjuje pogojev za upravičenca. Odgovor na revizijsko vprašanje je torej nikalen, saj je v primeru, kot je obravnavani, treba šteti, da je zahteva za denacionalizacijo prejšnjega lastnika podržavljenega premoženja vložena v imenu vseh pravnih naslednikov, ki pridejo v poštev za uveljavljanje pravic, na katere se zahteva nanaša, tj. tistih, ki pridejo v poštev kot upravičenci po 11. oziroma 12. členu ZDen. To seveda ne pomeni (kot je pojasnjeno že v 22. točki te obrazložitve), da lahko vsak od njih uveljavlja vračilo celotnega premoženja, navedenega v zahtevi za denacionalizacijo, temveč le tisti del, za katerega mu je kot pravnemu nasledniku prejšnjih lastnikov priznan položaj upravičenca po 11. oziroma 12. členu ZDen.

24Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je vlagatelj zahteve za denacionalizacijo kot pravne naslednike podržavljenega premoženja njegovih staršev poleg sebe navedel tudi svoji sestri. Če bi bila starša vlagatelja zahteve upravičenca do denacionalizacije, bi se odločba o denacionalizaciji glasila na njiju (prvi odstavek 67. člena). Po izvedenem zapuščinskem postopku pa bi to premoženje pripadlo pravnim naslednikom po pravilih dedovanja, o čemer bi se odločalo v zapuščinskem postopku. Ker pa je bilo ugotovljeno, da v zahtevi navedena prejšnja lastnika premoženja ne moreta biti upravičenca (oče R. R. st. že zato, ker je umrl pred 28. 8. 1945, mama K. K. pa zato, ker se ni štela za jugoslovansko državljanko), so lahko upravičenci do denacionalizacije njihovi pravni nasledniki po očetu po 11. členu ZDen, po mami pa po 12. členu ZDen, če izpolnjujejo pogoj jugoslovanskega državljanstva. Tega pogoja sicer vlagatelj zahteve ni izpolnjeval, iz ugotovljenega dejanskega stanja pa izhaja, da ga je izpolnjevala sedaj pokojna B. B., ki je bila v zahtevi za denacionalizacijo, tako kot vlagatelj zahteve, tudi navedena kot pravna naslednica po R. R. st. in K. K., in je tudi sodelovala v postopku pred izdajo odločbe, ki je predmet tega upravnega spora.

25Zato je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo, izpodbijano sodbo spremenilo (prvi odstavek 94. člena ZUS-1) tako, da je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo upravnemu organu v ponovni postopek (prvi in tretji odstavek 64. člena ZUS-1), v katerem bo moral upoštevati, da je bila zahteva za denacionalizacijo premoženja R. R. st. in K. K., ki jo je 1. 6. 1993 vložil sedaj pokojni A. A., vložena tudi v korist B. B.

K II. točki izreka

26Revidentka je z revizijo in s tožbo uspela, zato je Vrhovno sodišče odločilo o stroških celotnega sodnega postopka (drugi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP).

27Stroški postopka s tožbo so priznani na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 in četrtega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu v višini 385,00 EUR, kar povečano za 22 % DDV (84,70 EUR) skupaj znaša 469,70 EUR.

28Stroški revizijskega postopka so odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT), upoštevaje, da gre za neocenljivo zadevo. OT v tarifni številki 30 (sedaj tar. št. 34) ne vsebuje določbe o nagradi za predlog za dopustitev revizije v upravnem sporu. Ker pa sta revizijska postopka v upravnem sporu in v pravdnem postopku enaka, je nagrada za predlog za dopustitev revizije odmerjena po določbah OT, ki veljajo za pravdni postopek. Revidentki je zanj ob uporabi 4. točke tarifne številke 21 v povezavi s 1. točko tarifne številke 30 OT priznalo 625 točk, za revizijo pa 437,5 točk (5. točka tarifne številke 30 v povezavi s 5. točko tarifne številke 21 OT, po kateri se 50 % nagrade za predlog za dopustitev revizije všteva v odvetniške stroške za izredno pravno sredstvo). Za revizijski postopek se tako priznajo stroški v višini 637,50 EUR (1.062,5 točk) in 2 % zahtevanih materialnih stroškov v znesku 12,75 EUR (tretji odstavek 11. člena OT), oboje povečano za 22 % DDV (EUR), skupaj torej 793,31 EUR. Celotni stroški upravnega spora na obeh stopnjah znašajo 1.263,01 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).

Glasovanje

29Senat Vrhovnega sodišča je odločitev sprejel soglasno.

¹ Npr. sodba in sklep Vrhovnega sodišča I Up 1639/2006 z dne 14. 2. 2008.
² Glej npr. sodbe Vrhovnega sodišča I Up 1639/2006 z dne 14. 2. 2008 in I Up 739/2005 z dne 5. 3. 2008 in I Up 40/2007 z dne 10. 7. 2008.
³ Upravičenci iz 11. člena ZDen so pravni nasledniki prejšnjih lastnikov premoženja, ki pa je bilo podržavljeno po smrti teh lastnikov, torej je bilo dejansko podržavljeno pravnim naslednikom. Če je torej premoženje prešlo na več dedičev, pa nekateri med njimi ob podržavljenju niso bili jugoslovanski državljani (zato tudi ne morejo pridobiti statusa upravičenca iz 11. člena ZDen), ostali dediči (ki izpolnjujejo ta pogoj) ne pridobijo njihovih pravic do denacionalizacije. Drugačen je položaj upravičencev po 12. členu ZDen, saj se po tej določbi premoženje vrača osebi, ki ob podržavljenju ni bila lastnik, poleg tega je lahko prejšnji lastnik še živ.