12. člen ZDen

Delnica podržavljene družbe je lahko podlaga za ugotovitev razmerja, koliko od ostanka premoženja podržavljene delniške družbe pripada eni delnici oziroma upravičencu - delničarju, glede na njegovo število delnic, listina, s katero so se delnice prenašale, pa je imela dokazni pomen glede pravic v obstoječi družbi. Glede na dosedanja pojasnila sodišča pa je mogoče dokazovanje lastništva tudi z drugimi dokazili. V postopku denacionalizacije, ko podržavljene družbe niso več obstojale in delovale, delnica ne more biti več (klasični) vrednostni papir in s tem (edina) podlaga za uveljavljanje pravic po ZDen, zato se njena dokazna vrednost kot nekdanjega vrednostnega papirja lahko presoja samo skupaj z drugimi prepričljivimi dokazi, s katerimi se dokazuje lastništvo delnice kot alikvotnega dela na podržavljeni družbi. Sodišče soglaša tudi z razlago tožene stranke, da določba paragrafa 21 Pravil, ki določa naloge in pristojnosti upravnega akta sveta družbe, ne dokazujejo, da bi bil član upravnega svet imetnik delnic že zaradi funkcije. Navedene ugotovitve po presoji sodišča zadoščajo za ugotovitev, da tožeči stranki nista izkazali zatrjevanega lastništva (solastništva) delnic v po

Da bi bil predlog za dopustitev revizije formalno popoln, bi morali predlagatelji pri oblikovanju vprašanj izhajati iz stališč izpodbijane sodbe, na kratko utemeljiti, zakaj so ta napačna, ter tudi zakaj bi revizijska obravnava izpostavljenih vprašanj presegla pomen konkretne zadeve in bi bila iz tega vidika pomembna za pravno varnost, enotno uporabo prava ali razvoj prava preko sodne prakse. Sestavni del predloga je med drugim navedba okoliščin, ki kažejo, da odgovor na predlagano pravno vprašanje ni pomemben le z vidika predlagateljevega interesa v konkretni zadevi, ampak je potreben zaradi koristi pravnega reda kot celote. V skladu z dosedanjimi stališči Vrhovnega sodišča se utemeljitev pomembnosti zahteva za vsako vprašanje posebej in ne zadošča le povzemanje določbe 367. a člena ZPP. Predlagana vprašaja (in utemeljitev predloga) ne izhajajo iz nosilnih stališč izpodbijane sodbe, zato revizije ni mogoče dopustiti. Vrhovno sodišče lahko revizijski preizkus opravi le v okviru tega, kar je Upravno sodišče obravnavalo in uporabilo kot temelj svoje sodne presoje.

Z vidika 12. člena ZDen pomeni, da je v primeru izkazane dedne nevrednosti otroka lastnika nekdanjega premoženja treba položaj nadomestnega denacionalizacijskega upravičenca po vstopni pravici priznati njegovemu vnuku.

Glede na določbo 9. člena ZDen je pravno relevantno stanje ob podržavljenju, pri čemer so osebe, ki so bile ob podržavljenju jugoslovanski državljani z domovinsko pristojnostjo oziroma republiškim državljanstvom izven ozemlja sedanje Republike Slovenije, denacionalizacijski upravičenci le, če je taka pravica priznana tudi slovenskim državljanom v državi, na območju katere so bile te osebe ob podržavljensju domovinsko pristojne. Določba 12. člena ZDen se ne nanaša na primere iz tretjega odstavka 9. člena tega zakona.

Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali je glede na drugi odstavek 64. člena ZDen pravilno stališče, po katerem zahteva za denacionalizacijo premoženja, do katerega bi bili lahko upravičeni upravičenci po 11. oziroma 12. členu tega zakona, ni vložena v imenu teh upravičencev, če so bili ti v zahtevi le navedeni kot pravni nasledniki bivših lastnikov premoženja, na katerega se nanaša zahteva za denacionalizacijo?

Gramatikalna in namenska razlaga določbe drugega odstavka 64. člena ZDen ne daje podlage za razlago, da zahteva stranke, ki do podržavljenega premoženja ne more izkazati statusa upravičenca oziroma pravnega naslednika upravičenca, varuje rok za upravičenega upravičenca oziroma njegovega pravnega naslednika.

Upravna enota Ljubljana je z delno odločbo odločila, da se zahteva za denacionalizacijo podržavljenega premoženja parc. št. 473, 474 in 481, vse k.o. ... 15/72 vlagateljice A.A. zavrne. V obrazložitvi je pojasnjeno, da je zavrnjena zahteva za denacionalizacijo premoženja, podržavljenega B.B. roj. ..., roj. ..., umrli ..., torej babici A.A.. S 1. točko izreka izpodbijane odločbe, pa je bil tej osebi vrnjen del podržavljenih parc. št. 473, 474 in 480 k.o. .... To pomeni, da je toženka v tem delu odločala o vračilu solastniškega deleža na dveh nepremičninah, tj. 473 in 474 k.o...., o čemer je bilo že pravnomočno odločeno. Pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, pa je mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenih z zakonom (158. člen Ustave).

Po določbah ZD se v prvi dedni red štejejo zapustnikov zakonec in njegovi otroci, zapustnikovi vnuki (ali pravnuki) pa le, če je kateri od zapustnikovih otrok mrtev. V povezavi z 12. členom ZDen to pomeni, da je vnuk bivšega lastnika podržavljenega premoženja, upravičenec do denacionalizacije le pod pogojem, če je prejšnji lastnik umrl za svojim otrokom, ki je oče ali mati vnuka (prejšnjega lastnika). V obravnavani zadevi pa je bilo ugotovljeno, da je lastnica podržavljenega premoženja umrla pred svojo hčerko. Posledično pa niso izpolnjeni pogoji, da bi se B.B. kot vnukinja bivše lastnice lahko štela kot nadomestna upravičenka na podlagi 12. člena ZDen. Nadomestni upravičenec bi bila njena mama, ki ni štela za državljana LRS in FLRJ, zaradi česar po prvem odstavku 9. člena ZDen ni upravičenec do denacionalizacije.

Do odškodnine po FIP oziroma UVEG so bile upravičene osebe, ki jim je na ozemlju tedanje Jugoslavije nastala materialna škoda zaradi odvzema, izgube ali uničenja gospodinjske opreme ali predmetov, potrebnih za opravljanje poklica, ne pa tudi osebe, ki take škode niso utrpele in jim je bilo npr. podržavljeno drugo premoženje (npr. nepremičnine). Pravica do odškodnine, kot je opredeljena v FIP in na njeni podlagi v UVEG, torej ni nujno pravica do odškodnine v smislu drugega odstavka 10. člena ZDen.

V obravnavani zadevi je bilo ugotovljeno, da je sin bivšega lastnika umrl za svojim očetom. S tem niso podani pogoji za uporabo instituta vstopne pravice tožnice kot vnukinje, ko bi tožnica "postala" dedinja prvega dednega reda. Posledično tudi niso izpolnjeni pogoji, da bi se tožnica kot vnukinja bivšega lastnika lahko štela kot nadomestna upravičenka na podlagi 12. člena ZDen. Nadomestni upravičenec bi bil njen oče, ki pa ni štel za državljana LRS in FLRJ, zaradi česar po prvem odstavku 9. člena ZDen ni upravičenec do denacionalizacije.

Sodišče se strinja z ugotovitvami prvostopenjskega upravnega organa, iz katerih izhaja, da je C.C. umrla ... 8. 1945, da ni bila jugoslovanska državljanka in da pok. A.A. kot nečakinja bivše lastnice ne sodi v prvi dedni red in zato ne more imeti statusa denacionalizacijske upravičenke.

Po Zakonu o dedovanju pride do vstopne pravice vnukov v dedovanje po zapustniku le, če zapustnik preživi svojega otroka. V povezavi z 12. členom ZDen pa to tudi pomeni, da je vnuk bivšega lastnika podržavljenega premoženja upravičenec le pod pogojem, da je prejšnji lastnik umrl za svojim otrokom, ki je oče ali mati vnuka (prejšnjega lastnika). V obravnavani zadevi pa je bilo ugotovljeno, da je sin bivše lastnice umrl za svojo materjo. S tem pa ni izkazana vstopna pravica tožnice kot vnukinje, posledično pa tudi niso izpolnjeni pogoji, da bi se tožnica kot vnukinja bivše lastnice lahko štela kot nadomestna upravičenka na podlagi 12. člena ZDen.

Pogoji iz 367.a člena ZPP za dopustitev revizije niso izpolnjeni.

V postopkih vračanja premoženja ni mogoče ugotavljati, ali so bili izpolnjeni pogoji za odvzem premoženja po določeni določbi Odloka AVNOJ, kot se tudi sicer v denacionalizacijskih postopkih ne presoja pravilnosti aktov podržavljenja, temveč je treba ugotoviti, ali je tedanja oblast odvzela premoženje ex lege na podlagi 1. oziroma 2. točke prvega odstavka 1. člena Odloka AVNOJa ali pa je bilo podržavljeno kasneje s kazensko sodbo oziroma drugimi akti.

Pravica dobiti odškodnino od tuje države po določbi drugega odstavka 10. člena ZDen izključuje upravičenost do denacionalizacije tudi za pravne naslednike iz 12. člena ZDen.

Premoženje je bilo podržavljeno s samim predpisom (ex lege) dne 6. 2. 1945, ko je stopil v veljavo Odlok AVNOJ, torej za časa življenja razlaščenca. To namreč jasno izhaja tako iz Odločbe Okrajne zaplembene komisije kot tudi iz historičnih zemljiškoknjižnih izpisov, ki Odlok AVNOJ navajajo kot podlago za prenos lastninske pravice na zemljiščih na državo. Premoženje, ki je že bilo podržavljeno z Odlokom AVNOJ, tako ni moglo biti kasneje ponovno podržavljeno s sodbo Sodišča narodne časti.

Za javno trgovinsko družbo v postopku ni bilo ugotovljeno, da bi po prenosu premoženja na delniško družbo imela v lasti kakršnokoli premoženje, ki bi lahko bilo predmet podržavljenja. Ugotovitve, da je bilo premoženje podržavljeno delniški družbi, po presoji sodišča ne more postaviti pod vprašaj niti Odločba Okrajne zaplembene komisije, ki se sicer glasi na zaplembo premoženja javne trgovinske družbe. V obravnavani zadevi je do podržavljenja namreč prišlo že s samo uveljavitvijo Odloka AVNOJ - torej v času, ko je bilo premoženje javne trgovinske družbe že preneseno na delniško družbo, ki jo je zato treba šteti za družbo, katere premoženje je bilo podržavljeno.

Ker je Vrhovno sodišče na vprašanja, ki jih revidentka navaja, že odgovorilo (t. i. že rešena vprašanja), vprašanja niso pomembna pravna vprašanja v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije je na revidentu. Revident vrednosti premoženja, ki jo navaja, ni izkazal. Iz upravnih odločb in izpodbijane sodbe (ki so del sodnega spisa) ta znesek ni razviden. Njegovo sklicevanje na cenitev v upravnem spisu pa za dovoljenost revizije ne zadošča. O dovoljenosti revizije odloča Vrhovno sodišče samo na podlagi revizijskih navedb in reviziji priloženih dokazov ob upoštevanju vsebine izpodbijane sodbe in izpodbijanih aktov, ki so del reviziji priloženega sodnega spisa. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu, ki je na strani revidenta, mora zato revident v reviziji konkretizirati in izkazati vse navedbe, s katerimi utemeljuje njeno dovoljenost. Tega revident ni storil, zato uveljavljanega pogoja za dovoljenost revizije po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazal. Revident ni navedel konkretnega pravnega vprašanja v zvezi z izpolnjevanjem pogoja (oziroma pogojev) za pridobitev odškodnine od Republike Avstrije po določbah FIP, navedel je le, da je sporno stališče upravnih organov, da bi prejšnji lastnik podržavljenega premoženja izpolnjeval pogoje za pridobitev odškodnine za podržavljeno premože

Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije je na revidentu. Revident vrednosti premoženja, ki jo navaja, ni izkazal. Iz upravnih odločb in izpodbijane sodbe (ki so del sodnega spisa) ta znesek ni razviden. Njegovo sklicevanje na cenitev v upravnem spisu pa za dovoljenost revizije ne zadošča. O njeni dovoljenosti odloča Vrhovno sodišče samo na podlagi revizijskih navedb in reviziji priloženih dokazov ob upoštevanju vsebine izpodbijane sodbe in izpodbijanih aktov, ki so del reviziji priloženega sodnega spisa. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu, ki je na strani revidenta, mora zato revident v reviziji konkretizirati in izkazati vse navedbe, s katerimi utemeljuje njeno dovoljenost. Tega revident ni storil, zato uveljavljanega pogoja za dovoljenost revizije po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazal. Revident ni navedel konkretnega pravnega vprašanja v zvezi z izpolnjevanjem pogoja (oziroma pogojev) za pridobitev odškodnine od Republike Avstrije po določbah FIP, navedel je le, da je sporno stališče upravnih organov, da bi prejšnji lastnik podržavljenega premoženja izpolnjeval pogoje za pridobitev odškodnine za podržavljeno premoženje