11. člen ZDen

Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali je glede na drugi odstavek 64. člena ZDen pravilno stališče, po katerem zahteva za denacionalizacijo premoženja, do katerega bi bili lahko upravičeni upravičenci po 11. oziroma 12. členu tega zakona, ni vložena v imenu teh upravičencev, če so bili ti v zahtevi le navedeni kot pravni nasledniki bivših lastnikov premoženja, na katerega se nanaša zahteva za denacionalizacijo?

Gramatikalna in namenska razlaga določbe drugega odstavka 64. člena ZDen ne daje podlage za razlago, da zahteva stranke, ki do podržavljenega premoženja ne more izkazati statusa upravičenca oziroma pravnega naslednika upravičenca, varuje rok za upravičenega upravičenca oziroma njegovega pravnega naslednika.

Sodišče ugotavlja, da izpodbijana odločba kot obveznega sestavnega dela ne vključuje načrta parcelacije, kot bi ga odločba o denacionalizaciji, s katero je odločeno o vračanju v naravi delov nepremičnin, ki po stanju zemljiškega katastra nimajo parcelnih številk, morala obsegati, skupaj z navedbo, da je ta načrt parcelacije podlaga za vodenje postopka evidentiranja parcelacije pri geodetskem organu, katerega izvedbo zahteva denacionalizacijski organ po pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji. Že navedeno predstavlja razlog za odpravo izpodbijane odločbe – zaradi povezanosti odločitve – v celoti. Ob tem sodišče poudarja, da mora biti nepremičnina, ki se vrača v naravi, v izreku upravne odločbe opredeljena z rezerviranimi parcelnimi številkami na podlagi elaborata parcelacije. Iz določb ZUP oziroma ZUP/86 izhaja, da odločitev o postavitvi (novega) izvedenca sprejme organ, kar je v predmetnem denacionalizacijskem postopku s sklepom tudi storil. Stranke njegovo postavitev (le) predlagajo. V obrazložitvi izpodbijane odločbe organ tudi ni pojasnil, zakaj po nezaložitvi dela predujma s strani tretjega tožnika o tem ni obvestil prvega tožnika in druge tožnice in zakaj jima ni o

Celotna parc. št. 115 je kot ohišje prešla v last B.B. oziroma tudi njen del dvorišče v izmeri 465 m² dejansko ni bil podržavljen. Ker pa je po pojasnjenem načelu povezanosti objekta z zemljiščem (načelo superficies solo cedit) na nepremičnini enoten lastninski režim za parcelo in vse objekte na njej, to hkrati pomeni, da je B.B. postala tudi lastnica vseh objektov na iz podržavljenja izvzetih parcelah.

V postopkih vračanja premoženja ni mogoče ugotavljati, ali so bili izpolnjeni pogoji za odvzem premoženja po določeni določbi Odloka AVNOJ, kot se tudi sicer v denacionalizacijskih postopkih ne presoja pravilnosti aktov podržavljenja, temveč je treba ugotoviti, ali je tedanja oblast odvzela premoženje ex lege na podlagi 1. oziroma 2. točke prvega odstavka 1. člena Odloka AVNOJa ali pa je bilo podržavljeno kasneje s kazensko sodbo oziroma drugimi akti.

Nepremičnina je bila upravičencu podržavljena v času njegovega življenja, zato tožnika ni mogoče šteti za upravičenca do denacionalizacije na podlagi 11. člena ZDen.

Premoženje je bilo podržavljeno s samim predpisom (ex lege) dne 6. 2. 1945, ko je stopil v veljavo Odlok AVNOJ, torej za časa življenja razlaščenca. To namreč jasno izhaja tako iz Odločbe Okrajne zaplembene komisije kot tudi iz historičnih zemljiškoknjižnih izpisov, ki Odlok AVNOJ navajajo kot podlago za prenos lastninske pravice na zemljiščih na državo. Premoženje, ki je že bilo podržavljeno z Odlokom AVNOJ, tako ni moglo biti kasneje ponovno podržavljeno s sodbo Sodišča narodne časti.

Za javno trgovinsko družbo v postopku ni bilo ugotovljeno, da bi po prenosu premoženja na delniško družbo imela v lasti kakršnokoli premoženje, ki bi lahko bilo predmet podržavljenja. Ugotovitve, da je bilo premoženje podržavljeno delniški družbi, po presoji sodišča ne more postaviti pod vprašaj niti Odločba Okrajne zaplembene komisije, ki se sicer glasi na zaplembo premoženja javne trgovinske družbe. V obravnavani zadevi je do podržavljenja namreč prišlo že s samo uveljavitvijo Odloka AVNOJ - torej v času, ko je bilo premoženje javne trgovinske družbe že preneseno na delniško družbo, ki jo je zato treba šteti za družbo, katere premoženje je bilo podržavljeno.

V obravnavani zadevi za podržavljenje na podlagi 1. in 2. točke 1. člena Odloka AVNOJ-a, torej neposredno po samem Odloku AVNOJ-a že ob njegovi uveljavitvi (6. 2. 1945), ko je bila prejšnja lastnica premoženja C.C. še živa. To pa pomeni, da niso izpolnjeni pogoji po 11. členu ZDen. Tako materialno pravo ni bilo pravilno uporabljeno in je posledično ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. V tem primeru se namreč glede na stališče Vrhovnega sodišča RS šteje, da je bilo premoženje podržavljeno C.C. 6. 2. 1945 in bi torej upravni organ moral ugotavljati, ali le-ta izpolnjuje pogoje za priznanje denacionalizacijskega upravičenca po ZDen.

Datum smrti prejšnjega lastnika podržavljenega premoženja je bil znan že v času izdaje denacionalizacijske odločbe z dne 19. 11. 2009 (in je to nesporno bil 23. 2. 1946), zato predloženi karton prijavno odjavne evidence, ki se navaja kot nov dokaz, in izkazuje, da je bil ta 9. 6. 1945 še prijavljen na naslovu in torej tedaj še živ, ne bi mogel pripeljati do drugačne odločbe upoštevajoč, da je bilo premoženje podržavljeno dne 26. 10. 1948.

Ker zakon določa, kdo je ob izpolnjevanju z zakonom določenih pogojev denacionalizacijski upravičenec, vprašanje o možnosti razpolaganja z denacionalizacijskim zahtevkom med postopkom za denacionalizacijo, ni pomembno pravno vprašanje po vsebini obravnavane zadeve, v kateri revident izpodbija prav odločitev o denacionalizacijskem upravičencu. Zato ni izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

Ker ZDen niti v primerih, ko je upravičenec do denacionalizacije že pokojen, ne določa, da se premoženje vrne pravnim naslednikom upravičenca, temveč napotuje na zapuščinski postopek, je mogoče sklepati, da v postopku denacionalizacije pri določitvi upravičencev ni mogoče upoštevati izjav o razpolaganju s premoženjskimi pravicami, ki izhajajo iz postopkov denacionalizacije, ki so v teku. V postopku denacionalizacije ni mogoče ugotavljati očetovstva, kot to predlaga tožnik, temveč je dopustno ugotavljati le, ali je bilo očetovstvo ugotovljeno na način, ki je bil veljaven v času ugotovitve očetovstva oziroma njegovega priznanja.

Ker je imela Slovenska odškodninska družba, d.d. šele v pritožbenem postopku zoper dopolnilno odločbo možnost ugovarjati nepravilni ugotoviti upravičenca do denacionalizacije, v razmerju do omenjene družbe ni mogoče zaključiti, da je bilo vprašanje upravičenca do denacionalizacije že pravnomočno rešeno.

Trditveno in dokazno breme glede izpolnjevanja pogojev za dovoljenost revizije je na revidentu. Ker gre v obravnavani zadevi za denacionalizacijo, ki je praviloma vračanje v naravi, torej ne v denarnem znesku, poleg tega pa je v tem primeru sporno vprašanje upravičenja do denacionalizacije po prvem odstavku 9. člena ZDen, torej priznanje položaja upravičencev do denacionalizacije, to ni zahtevek, ki bi bil izražen v denarni vrednosti. Pri denacionalizaciji gre za pričakovanje morebitne pridobitve premoženja (pričakovana pravica), zato revidenti samo s sklicevanjem na posledice nepridobitve te pravice ne morejo izkazati zelo hudih posledic izpodbijane odločitve v smislu 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

V prvem primeru (1. oziroma 2. točka prvega odstavka 1. člena Odloka AVNOJ-a) je do prehoda premoženja v državno last prišlo že po samem Odloku AVNOJ-a (ex lege), ki je bil v Uradnem listu DFJ objavljen 6. 2. 1945. V primeru podržavljenja na podlagi 3. točke prvega odstavka 1. člena Odloka AVNOJ-a pa je do prehoda premoženja v državno last prišlo z dnem pravnomočnosti kazenske sodbe, s katero je bila izrečena zaplemba premoženja.

Če sodba sodišča prve stopnje glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ne odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča, ni izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Ker gre pri denacionalizaciji za pričakovanje morebitne pridobitve premoženja, rezidenti zelo hudih posledic niso izkazali z zatrjevanjem posega v lastninsko pravico, negativnih posledic za pašništvo in prekluzije postaviti zahteve za plačilo odškodnine.

Revident mora obstoj pogojev za dovoljenost revizije izkazati z navedbo in jasno utemeljitvijo podatkov o vrednosti spornega predmeta, pomembnih za dovoljenost revizije. Če sodba sodišča prve stopnje glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ne odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča, niso izpolnjeni pogoji za dovoljenost revizije po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

Trditveno in dokazno breme za obstoj pogoja iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izpolnjeno, če revident ne v reviziji ne v tožbi ne opredeli višine zanj sporne vrednosti izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta. Če revident ne navede ne tega, katero pravno pravilo v zvezi z opredelitvijo denacionalizacijskega upravičenca naj bi bilo prekršeno, niti, zakaj naj bi sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito, ni izpolnjen trditveni in dokazni standard za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

Ker je bilo premoženje na podlagi 11. člena ZDen podržavljeno dedičema po pokojni B.B., bi tožnica bila upravičena do vrnitve premoženja, če bi dedičema bilo po 9.5.1945 priznano jugoslovansko državljanstvo. Če pa jima to državljanstvo ni bilo priznano, je v smislu 12. člena ZDen upravičenec dedičev zakonec ali njegov dedič prvega dednega reda, če je tudi njima bilo priznano jugoslovansko državljanstvo, kar pa v dosedanjem postopku ni bilo zanesljivo ugotovljeno

Z delno odločbo upravnega organa je bilo odločeno le o zahtevi prvotožnika, zato ostali tožniki ne izkazujejo pravnega interesa za tožbo.