15. člen ZDen

Stranka v postopku za denacionalizacijo je tudi pravni naslednik upravičenca do denacionalizacije, pri čemer za pravno nasledstvo zadošča, da je verjetno izkazano.

Prvi odstavek 15. člena ZDen pa je treba po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega in Ustavnega sodišča razumeti tako, da so pravni nasledniki upravičenca do denacionalizacije, ki je mrtev ali razglašen za mrtvega, tisti, ki po 1. odstavku 78. člena ZDen lahko pridobijo njegovo premoženje - torej njegovi dediči po ZD ter dediči njegovih dedičev, če so ti že mrtvi ali razglašeni za mrtve. Upravičeni vlagatelj tako ni vsak sorodnik in še manj oseba v svaštvu, ampak oseba, ki bi imela na dan uvedbe dedovanja (pravnomočnost odločbe) možnost pridobiti premoženje, ki je bilo podržavljeno upravičencu.

Pred uveljavitvijo ZDen vložena vloga za uveljavitev tovrstnega zahtevka, ki je bila v nadaljevanju postopka tudi ustrezno vsebinsko obravnavana (torej po pravilni materialnopravni podlagi), ne pomeni, da za vodenje denacionalizacijskega postopka organ ni imel podlage. V koliziji pravice denacionalizacijskega upravičenca, da dobi vrnjeno podržavljeno stvar, ki je s sprejetjem ZDen postala pričakovana pravica in lastninskimi upravičenji podjetja oziroma njegovih delavcev, ima po stališču Ustavnega sodišča RS prednost pravica denacionalizacijskega upravičenca. Oškodovanja, nastala zaradi nezakonitega lastninskega preoblikovanja, pa ne morejo preprečiti realizacije denacionalizacijske pravice na stvari, ki je brez zakonitega pravnega temelja v sredstvih podjetja. Tožnik nima prav, da je postavitev skrbnika po svoji vsebini začasna odredba, zaradi česar bi bilo treba upoštevati 272. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju in 304. člen ZUP ter izkazati verjetnost nastanka hude škode. V denacionalizacijskih postopkih se skrbnik za posebni primer namreč postavi zaradi rednega upravljanja denacionaliziranega premoženja, da se to ohrani za dediče, dokler ni izveden postopek dedo

Razlikovati je treba med upravičenostjo do vložitve zahteve in samo vsebino zahteve. Upravičence do vložitve zahteve opredeljujeta drugi odstavek 61. člena ZDen in 15. člen ZDen, obseg zahteve pa opredeljuje zahteva sama, glede katere velja načelo dispozitivnosti.

Glede očitka, da upravna enota ni pravilno rešila vprašanja pravnega nasledstva vlagatelja zahteve za denacionalizacijo, sodišče pojasnjuje, da mora v primeru, kakršen je obravnavani, ko so upravičenci do denacionalizacije že mrtvi, upravni organ presoditi tudi, ali je vlagatelj zahteve s stopnjo verjetnosti izkazal pravno nasledstvo po pokojnih upravičencih. Četudi je pravno vprašanje obstoja pravnega nasledstva v obravnavani zadevi morda upravni organ rešil napačno, to ne pomeni, da je bilo zato z odločbama, izdanima v postopku denacionalizacije, odločeno o zadevi iz sodne pristojnosti v smislu 1. točke prvega odstavka 279. člena ZUP, kot to napačno meni tožeča stranka.

Glede na ugotovljeno dejansko stanje je po presoji Vrhovnega sodišča bilo materialno pravo pravilno uporabljeno, saj revident ni izkazal, da bi bil verjeten pravni naslednik po pokojni upravičenki do denacionalizacije. Sklep nepravdnega sodišča, s katerim je bil ugotovljen datum smrti, predstavlja rešeno predhodno vprašanje v upravnem postopku denacionalizacije. Gre za vprašanje, ki je samostojna pravna celota in spada v pristojnost sodišča ter je postalo sestavni del dejanskega stanja v konkretni upravni zadevi, na katero je Vrhovno sodišče vezano.

Krog denacionalizacijskih upravičencev po ZDen ni omejen le na tam naštete pravne subjekte, temveč je upravičenec glede na okoliščine posameznega primera lahko vsak pravni subjekt, ki je sicer hkrati sestavni del cerkve in drugih verskih skupnosti, njihovih ustanov oziroma redov. Tudi semenišče ima lastnost pravne osebe, kot pravna oseba pa je tako tudi nosilec lastninskih in drugih premoženjskopravnih upravičenj. V obravnavanem primeru ne gre za vprašanje ureditve notranjih razmerij med tožnico in semeniščem (vprašanjem nadrejenosti in podrejenosti dveh cerkvenih pravnih oseb, pravice zastopanja in upravljanja s premoženjem določene cerkvene pravne osebe) po določbah kanonskega prava, temveč za vprašanje razlage oziroma uporabe določb ZDen in s tem povezanih civilnopravnih razmerij, torej pravnega reda RS.

Četrti tožnik bi moral zahtevek glede upravičenca/ev določno oblikovati, torej poimenovati, kdo so upravičenci in v kakšnem razmerju je on kot vlagatelj do morebitno poimenovanih upravičencev ter izkazati svoje pravno nasledstvo do njih.

Četudi je pravno vprašanje obstoja pravnega nasledstva morda upravni organ rešil napačno, to ne pomeni, da je bilo zato z odločbama, izdanima v postopku denacionalizacije, odločeno o zadevi iz sodne pristojnosti v smislu 1. točke prvega odstavka 279. člena ZUP.

Dobra vera pridobiteljev za presojo utemeljenosti obravnavane izbrisne tožbe ni pravno odločilna. V konkretnem primeru prepoved razpolaganja z nepremičninami, glede katerih po ZDen obstaja dolžnost vrnitve, ne pomeni kršitve manjšega pomena, zmotno pa je tudi revizijsko naziranje, da je konkretna pogodba zgolj izpodbojna.

ZD dejanske situacije, kot je bila v primeru zakoncev B. ne ureja, velja pa ta domneva tudi v slovenskem pravu, na podlagi pravnega pravila paragrafa 25 ODZ (v dvomu, katera izmed dveh ali več umrlih oseb je preminila najprej, mora tisti, ki trdi, da je eden ali drugi prej umrl, svojo trditev dokazati; ako tega ne more, se domneva, da so vsi umrli ob istem času in ni moč govoriti o prenosu pravic enega na drugega). Posledica citirane domneve pa je, da je dedovanje enega po drugem med sočasno umrlimi izključeno, kar pri pravilni uporabi določbe 15. člena ZDen pomeni, da tožnik in A.A. nista izkazala verjetnega pravnega nasledstva po B.B. ter je organ zahtevo za denacionalizacijo (ker je že izvajal določene dokaze) pravilno zavrnil.

Zaključek prvostopnega organa (ki ga je potrdil drugostopni organ) o nemožnosti pridobitve odškodnine od tuje države za navedene upravičence je napačen oziroma vsaj preuranjen (ni namreč jasno, kdaj je F.F. z pridobila stalno bivališče v Avstriji).

Da upravni organ ni presegel dokaznega standarda, ki se v tem primeru zahteva, izhaja iz njegovega poziva tožnici – pozval jo je namreč (le) na predložitev listinskih dokazov, iz katerih bi lahko sklepal na obstoj verjetnosti njenega pravnega nasledstva. Šele če bi tožnica določen listinski dokaz, iz katerega bi bi bilo mogoče sklepati na njeno pravno nasledstvo po družbenikih, predložila, bi odvisno od dokazne ocene upravnega organa bilo mogoče govoriti o tem, ali je presegel zahtevani dokazni standard verjetnosti. Dokazno breme, da dokaže verjetno pravno nasledstvo, je na strani vlagatelja zahteve. Ker tožnica v ponovljenem postopku, razen že v prejšnjem postopku predloženih sklepov o dedovanju, drugih dokazov ni predložila, je organ prve stopnje ravnal pravilno, ko je njeno zahtevo za denacionalizacijo zavrnil.

Z okoliščinami, ki jih predlog za obnovo postopka navaja, ni izkazan obstoj uveljavljanega obnovitvenega razloga iz 5. točke 260. člena ZUP, saj je bila denacionalizacijska odločba izdana na podlagi resničnih navedb upravičenke ter uradnih listin in izjav uradnih institucij. Glede uveljavljanega obnovitvenega razloga iz 1. točke 260. člena ZUP pa Sprememba pravil št. 52394/04, ki je bila predložena kot nov dokaz, ni tak dokaz, ki bi lahko pripeljal do drugačne odločbe, saj se pravila nanašajo na samo organizacijo D., niso pa pomembna za ugotavljanje pravnega nasledstva B. po D.

D. v postopku ni predložilo nobenega dokazila, ki bi izkazovalo, da je do deleža G.G. na podržavljenem premoženju upravičenec oziroma njegov pravni naslednik. Gramatikalna in namenska razlaga določbe 2. odstavka 64. člena ZDen pa ne daje podlage za razlago, da zahteva stranke, ki do podržavljenega premoženja ne more izkazati statusa upravičenca oziroma pravnega naslednika, varuje rok za upravičenega upravičenca oziroma njegovega pravnega naslednika. ZDen v 81. členu daje prednost zakonitim dedičem, možnost pa oporočnemu dediču, da svoje verjetno upravičenje izkaže na dva načina, s predložitvijo oporoke, s katero so razvidna oporočna razpolaganja z denacionaliziranim premoženjem v njegovo korist ali s predložitvijo soglasja zakonitih dedičev. Zaobid z izjavo, da je oporočni dedič edini dedič, ker zakoniti dediči ne obstajajo, pomeni lahko le, da vlagatelj ni verjetno izkazal, da bi bil oporočni dedič denacionaliziranega premoženja.

V kolikor je toženec menil, da nima dovolj časa za pripravo na (zadnjo) glavno obravnavo, bi lahko (pravočasno) predlagal preložitev naroka. Zato ni mogoče šteti, da zatrjevane procesne kršitve (8. točka 2. odst. 339. čl. ZPP) ni mogel uveljavljati brez svoje krivde že pred sodiščem prve stopnje. Predodelitev spisa zaradi bolezni sodnika predvideva 162. čl. Sodnega reda, zato je neutemeljen očitek, da o zadevi ni sodil zakoniti sodnik. Kot stranka v postopku lahko nastopajo tudi dediči upravičenke (ki ji je bilo v postopku denacionalizacije vrnjeno stanovanje, glede katerega se zahteva odpoved najemne pogodbe), ne da bi bili ti poimensko navedeni. Med pravdo plačani obroki najemnine ne vplivajo na pravico tožeče stranke do odpovedi najemne pogodbe zaradi razlogov po 53. čl. SZ.

Predpostavka za subjektivno spremembo tožbe je, da postopek še ni končan.

Po 14. členu ZDen ima položaj denacionalizacijskega upravičenca pri vračanju podržavljenega premoženja lahko le tisti cerkveni pravni subjekt, ki je bil ob podržavljenju lastnik premoženja in ki je ob uveljavitvi ZDen dne 7.12.1991 deloval na območju Republike Slovenije.

Po 14. členu ZDen ima položaj denacionalizacijskega upravičenca pri vračanju podržavljenega premoženja lahko le tisti cerkveni pravni subjekt, ki je bil ob podržavljenju lastnik premoženja in je ob uveljavitvi ZDen dne 7.12.1991 deloval na območju Republike Slovenije.

Po 14. členu ZDen gre pravica do vrnitve premoženja cerkvam in drugim verskim skupnostim, njihovim ustanovam oziroma redom, ki ob uveljavitvi tega zakona delujejo na območju Republike Slovenije. ZDen torej pravico do vračila premoženja subjektom iz 14. člena ZDen veže na pogoj delovanja na območju Republike Slovenije na dan 7.12.1992. Ta pravica pa gre skladno z določbami 3., 4. in 5. člena ZDen le tistim subjektom, katerim je bilo premoženje podržavljeno po predpisih oziroma na način, določen v navedenih določbah ZDen. Po presoji Vrhovnega sodišča ima glede na navedeno položaj denacionalizacijskega upravičenca pri vračanju podržavljenega premoženja lahko le tisti pravni subjekt iz 14. člena ZDen, ki je bil ob podržavljenju lastnik premoženja in ki je ob uveljavitvi ZDen dne 7.12.1991 deloval na območju Republike Slovenije.