VSRS Sklep II Ips 30/2022

I. Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita v izpodbijanem, ugodilnem delu in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Dosedanji postopek

1Pokojna A. A. je umrla ... 2004 in zapustila štiri otroke: dva sinova – tožnika in toženca ter hčerki B. B. in C. C. Njihov oče (zapustničin zakonec) je umrl pred zapustnico. Brata in sestri so na Okrajnem sodišču v Mariboru dne 11. 10. 2001 sklenili sodno poravnavo, s katero so razdelili podedovano premoženje po očetu. Dogovorili so se, da tožnik prepusti svoj solastniški delež pri nepremičnini vl. št. 226 k. o. ... tožencu in sestrama (vsakemu 1/10 od celote) in se odpove izpodbijati darilno pogodbo z dne 26. 3. 1997 med A. A., tožencem, B. B. in C. C., toženec in obe sestri pa se odpovejo „pravici do dedovanja, tudi do nujnega deleža, za nepremično premoženje, ki je bilo A. A. vrnjeno z denacionalizacijskim postopkom, t. j. nepremičnine pripisane vl. št. 411 k. o. ... in vl. št. 163 k. o. ..., isto velja za vse premoženje, tudi za odškodnino namesto vrnitve nacionaliziranih nepremičnin, ki bodo vrnjene ali priznane A. A.“

2V zapuščinskem postopku po pok. A. A. je sodišče vabilo na zapuščinsko obravnavo tožniku poslalo na naslov, na katerem ni več bival. Po opravljeni zapuščinski obravnavi dne 10. 2. 2005 mu je na ta naslov poslalo tudi dopis s priloženim obrazcem (dedno izjavo) ter opozorilom, da če sodišče v 8 dneh ne dobi odgovora, bo štelo, da se ne prijavlja k dedovanju. Tožnik na dopis ni odgovoril, sodišče prve stopnje pa je molk tožnika štelo za njegovo izjavo o odpovedi dedovanju. Tako je dne 13. 4. 2005 izdalo sklep o dedovanju I D 419/2004, s katerim je bil kot edini dedič pok. A. A.na podlagi zakona razglašen toženec (v sklepu o dedovanju je bilo zapisano, da so ostali dediči pokojne svoje dedne deleže odstopili tožencu). Sklep o dedovanju je sodišče poslalo le tožencu.

3Tožnik je 24. 2. 2015 zoper brata vložil dediščinsko tožbo. Navedel je, da mu je bilo onemogočeno sodelovanje v zapuščinskem postopku in od sodišča zahteval, naj ugotovi, da je on zakoniti dedič celotne zapuščine po pokojni materi A. A. in naj tožencu za del nepremičnin naloži izstavitev zemljiškoknjižne listine za prepis lastninske pravice nanj, namesto prodanih nepremičnin pa izročitev kupnine.

4Sodišče prve stopnje je o tožbenem zahtevku odločalo štirikrat. S prvo sodbo II P 294/2015 z dne 12. 1. 2016 je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je ocenilo, da je bil tožnik pravilno vabljen na zapuščinsko obravnavo in pravilno pozvan k podaji izjave o odpovedi dediščini in zato ni pogojev za obnovo postopka. Obenem je odločilo, da je tožbeni zahtevek tudi zastaral. Ugotovilo je, da je toženec ugovor zastaranja podal že v odgovoru na tožbo. Glede na navedbo tožnika v tožbi, da je zapustnica umrla ... 2004 in da ni zapustila oporoke, je odločilo, da je desetletni objektivni rok za vložitev dediščinske tožbe iz 141. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) potekel že ... 2014. Dodalo je, da je tožnik povedal, da je že v letu 2010 izvedel za posestnika zapuščine in je zato leta 2011 potekel tudi enoletni subjektivni zastaralni rok iz 141. člena ZD.

5Sodišče druge stopnje je s sklepom I Cp 476/2016 z dne 12. 7. 2016 sodbo razveljavilo. Drugače kot sodišče prve stopnje je presodilo, da je zapuščinsko sodišče napačno štelo, da se je tožnik odpovedal dedovanju in je napačno ravnalo, ko mu ni vročalo sklepa o dedovanju. Glede ugovora zastaranja pa je sodišče druge stopnje opozorilo, da so roki po 141. členu ZD zastaralni, da jih sodišče zato ne upošteva po uradni dolžnosti ampak na ugovor strank in da toženec do konca glavne obravnave ni navedel potrebnih dejstev, na katerih bi lahko temeljil njegov ugovor.

6V ponovljenem postopku je toženec v prvi pripravljalni vlogi z dne 23. 10. 2017 navedel, da je pokojnica umrla ... 2004, da je tožnik tožbo vložil 23. 2. 2015 in je zato že potekel objektivni desetletni zastaralni rok iz 141. člena ZD. Navedel je tudi, da iz dopisa tožnika z dne 7. 6. 2010, naslovljenega na toženca, izhaja, da je bil najkasneje 7. 6. 2010 seznanjen s sklepom o dedovanju I D 419/2004 z dne 13. 4. 2005, da je tožnik ob zaslišanju sam potrdil, da je že v letu 2010 izvedel, za vse pomembne okoliščine in bi moral v enem letu vložiti dediščinsko tožbo. Toženec je navedel tudi, da sta pooblaščenec in žena tožnika leta 2013 vpogledala v zapuščinski spis in sta se seznanila s sklepom o dedovanju. Toženec je tudi opozoril, da za ugoditev njegovemu ugovoru zastaranja zadošča, da je tožnik v tožbi navedel datum smrti zapustnice, ki je skupaj z datumom vložitve tožbe edino pravno pomembno dejstvo za ugotovitev, da je desetletni objektivni zastaralni rok že potekel. Tožnik pa je v prvi pripravljalni vlogi podal trditve glede nepoštenosti toženca zaradi uporabe daljšega dvajsetletnega zastaralnega roka iz 141. člena ZD.

7Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek ponovno zavrnilo zaradi zastaranja. Odločilo je še, da toženec ni bil nepošteni posestnik, saj v zapuščinskem postopku ni ravnal nepošteno, na nepravilno postopanje sodišča pa ni imel vpliva.

8Sodišče druge stopnje je s sklepom I Cp 953/2018 z dne 7. 1. 2019 sodbo sodišča prve stopnje ponovno razveljavilo. Zavzelo je novo stališče, da se v primeru pravde ob pogojih za obnovo postopka po 224. členu ZD uporabljajo roki za vložitev tožbe, kot jih določa 396. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in da navedeno izključuje uporabo zastaralnih rokov iz 141. člena ZD, pri čemer se je sklicevalo na odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 478/2001 in II Ips 144/97. Navedlo je, da subjektivni rok 30 dni teče od takrat, ko je bila odločba vročena stranki, da pa ni mogoče upoštevati navedb toženca o tem, kdaj naj bi se tožnik seznanil s sklepom o dedovanju, ker je te navedbe toženec podal prepozno, šele v ponovljenem sojenju. Poudarilo je, da do vložitve tožbe tožniku sklep o dedovanju ni bil formalno vročen in da je zato tožba podana pravočasno. Zavzelo je tudi stališče, da toženčeva navedba v odgovoru na tožbo "v kolikor zadeva še ni zastarala" ne zadošča za upoštevanje ugovora zastaranja, ker iz trditev ne izhaja zadostna dejanska podlaga.

9Tretjič je sodišče prve stopnje tožbo zavrglo. Iz podatkov v spisu je ugotovilo, da je bil sklep o dedovanju tožniku vročen 31. 5. 2010.

10Tudi ta sklep je sodišče druge stopnje razveljavilo z obrazložitvijo, da je sodišče vezano na pravočasno podano trditveno podlago strank, vse trditve toženca glede vročitve sklepa o dedovanju tožniku pa so bile prepozne. Odredilo je, da se sojenje ponovi pred drugim sodnikom.

11Četrtič je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku delno ugodilo. Sledilo je vsem zgoraj povzetim stališčem sodišča druge stopnje in je ugovor zastaranja zavrnilo. Upoštevalo je sklenjeno sodno poravnavo, po kateri je tožnik svoj dedni delež po pokojnem očetu odstopil bratu in sestrama, oni pa so se odpovedali dedovanju po materi glede nepremičnin, vrnjenih v denacionalizaciji. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil v denacionalizacijskem postopku pokojni materi vrnjen solastninski delež 12/60 na nepremičninah ID znak: ..., ... in ...), da pa solastninski delež 4/160 na nepremičninah ID znak: ..., ..., ... in ... ni bil predmet denacionalizacijskega postopka. Zato je ugotovilo, da glede na sklenjeno sodno poravnavo tožnik v celoti deduje materin solastninski delež na prvih treh nepremičninah, materin solastninski delež na nepremičninah, ki niso bile predmet denacionalizacije, pa deduje le do 1/4. Tako je tožbeni zahtevek zavrnilo glede ugotovitve tožnikove ¾ dedne pravice na 4/160 nepremičnin ID znak ..., ..., ... in ...), posledično pa v ustreznem deležu tudi zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine oziroma za izročitev kupnine.

12Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo toženca in v ugodilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ponovilo je stališče, da se v primeru pravde ob pogojih za obnovo postopka po 224. členu ZD uporabljajo prekluzivni roki za vložitev tožbe, kot jih določa 396. člen ZPP, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti. Po 2. točki prvega odstavka 396. člena ZPP je treba predlog za obnovo postopka vložiti v roku 30 dni od takrat, ko je bila odločba vročena stranki, objektivni rok pa ni določen. Toženec ni pravočasno prerekal trditve tožnika, da mu sklep o dedovanju ni bil vročen. Sodišče druge stopnje je navedlo, da glede na stališče o uporabi prekluzivnih rokov in tudi zato, ker je toženec trditve o nepoštenosti posestnika zapuščine podal prepozno, sodišču ni bilo treba obravnavati tega ugovora. Strinjalo se je s sodiščem prve stopnje, da je sklenjena sodna poravnava sicer v nasprotju s kogentno normo 137. člena ZD (odpoved neuvedenemu dedovanju), da pa je sodno poravnavo mogoče izpodbijati z zahtevo za varstvo zakonitosti in s tožbo za razveljavitev sodne poravnave in toženec ne more uspeti z uveljavljanjem ničnostnih razlogov v tem postopku.

13Vrhovno sodišče je zoper odločitev sodišča druge stopnje s sklepom II DoR 327/2021 tožencu dopustilo revizijo glede vprašanj (1) Ali mora sodišče prve stopnje, kljub temu da se v zadevi pred sodiščem prve stopnje ni uporabljal Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-E, Uradni list RS, št. 10/2017 z dne 27. 2. 2017), presoditi in obrazložiti, ali bi dopustitev navedb pravdne stranke, podanih po prvem naroku za glavno obravnavo, zavleklo reševanje spora? (2) Ali subjektivni rok za vložitev predloga za obnovo postopka po drugem odstavku 396. člena ZPP (v povezavi z 224. členom ZD) teče od vročitve odločbe stranki (vročitev v skladu z zakonom), ali pa rok teče od trenutka, ko je ugotovljeno in nesporno, da je stranka odločbo prejela in ji je bila dejansko vročena?

Revizija

14Na podlagi tega sklepa toženec zoper sodbo sodišča druge stopnje vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Opozarja, da bi sodišče moralo upoštevati, da je tožnik v pozivu z dne 7. 6. 2020, ki se nahaja v spisu, sam navedel, da mu je bil sklep o dedovanju vročen v letu 2010. Sodišče druge stopnje pa je zavzelo stališče, da je pomembno, kdaj je bil tožencu sklep o dedovanju pravilno vročen, saj šele od takrat lahko teče rok za vložitev dediščinske tožbe. Navaja, da je v ponovljenem postopku podal ugovor zastaranja in trditve o začetku teka zastaralnega roka, sodišče druge stopnje pa je zavzelo stališče, da so bile trditve podane prepozno.

15Opozarja, da je namen pravila o prekluzijah iz 286. člena ZPP onemogočiti zavlačevanje postopka, vendar mora sodišče pri uporabi tega pravila paziti, da ne omeji prekomerno pravice stranke do izjave v postopku in tako prepreči izdajo materialno pravilne sodbe. Navaja, da je ugovor zastaranja podal v pripravljalni vlogi dne 23. 10. 2017, da je sodišče po tem izvedlo še pet narokov za glavno obravnavo, zadnjega po dveh letih in devetih mesecih. Navedeno kaže, da se z obravnavo ugovora zastaranja postopek ne bi podaljšal. Poleg tega je sodišče z vsemi pravno pomembnimi dejstvi za odločitev o ugovoru zastaranja razpolagalo že na prvem naroku za glavno obravnavo. Že tožnik je navedel, da je pokojnica umrla ... 2004, tožba pa je bila vložena 23. 2. 2015 oziroma 7. 4. 2015, ko je prispela na stvarno pristojno sodišče. To pomeni, da je do vložitve tožbe že potekel desetletni objektivni zastaralni rok, ki je določen v 141. členu Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD). Ker je tožnik sam v spis vložil poziv, iz katerega izhaja, kdaj se je seznanil s sklepom o dedovanju, bi moralo sodišče upoštevati tudi, da je potekel tudi subjektivni rok in to eno leto po tem, ko je tožnik izvedel za svojo pravico in posestnika zapuščine, kar se je zgodilo 31. 5. 2011.

16Toženec opozarja, da ga v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zastopal odvetnik, sodišče pa tudi ni opravilo materialnega procesnega vodstva. Meni, da je sodišče s tem, ko njegovega ugovora zastaranja ni upoštevalo, odstopilo od stališč Vrhovnega sodišča v zadevi III Ips 25/2013, ki je bila izdana pred novelo ZPP-E, in stališč v zadevi III Ips 42/2016.

17Toženec meni tudi, da je napačna odločitev sodišča druge stopnje, da lahko subjektivni zastaralni rok teče šele od trenutka, ko je izkazana pravilna vročitev sklepa o dedovanju. Meni, da že iz šestega odstavka 139. člena ZPP izhaja, da je pomembna ugotovitev, kdaj se je naslovnik dejansko seznanil s pisanjem. Toženec tako predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in razveljavi bodisi le sodbo sodišča druge stopnje, ali pa tudi sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrne sodišču druge ali sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odgovor na revizijo

18Sodišče je revizijo vročilo tožniku, ki je nanjo odgovoril. Opozarja, da toženec kljub pravilnemu vabljenju na prvi narok za glavno obravnavo ni pristopil in zato sodišče sploh ni moglo opraviti materialnega procesnega vodstva. Opozarja, da je toženec v odgovoru na tožbo podal le pavšalne ugovore, na podlagi katerih sodišče ni bilo dolžno samo ugotavljati pravno pomembnih dejstev. Poudarja, da je imel veliko možnosti, da bi podal pravno pomembne navedbe, pa se je ves čas izogibal prihodu na glavno obravnavo. Vsa dejstva, ki jih je njegov pooblaščenec navajal v ponovljenem sojenju, so obstajala že med prvim sojenjem in ni bilo nobenih ovir, da bi jih toženec pravočasno navedel. Opozarja tudi, da je Ustavno sodišče že v zadevi Up-2443/08 z dne 7. 10. 2009 odločilo, da pravna ureditev prekluzij ne pomeni prekomernega posega v pravico do izjavljanja po 22. členu Ustave. Dejstva glede prejema sklepa o dedovanju bi moral toženec navesti že na prvem naroku za glavno obravnavo, pa tega zaradi svojega namernega izogibanja sodišču ni storil. Zato tožnik predlaga, naj Vrhovno sodišče revizijo zavrne.

19Revizija je utemeljena.

Kakšen je rok za vložitev dediščinske tožbe, ko so izpolnjeni pogoji za obnovo postopka

20S prvim vprašanjem toženec od revizijskega sodišča terja presojo, ali je sodišče druge stopnje napačno uporabilo določbo 286. člena ZPP, ki ureja neupoštevanje prepoznih navedb (prekluzija) in mu s tem onemogočilo obravnavanje ugovora zastaranja.

21Ugovor zastaranja je materialnopravne narave in kadar se toženec sklicuje na zastaranje na podlagi dejstev, ki so bila pravočasno navedena v smislu 286. in 286.a člena ZPP, s takšnim ugovorom ni prekludiran.¹ Katera pravno pomembna dejstva pa bi toženec moral navajati, je odvisno od odgovora na vprašanje, ali se ob pogojih za obnovo postopka po 224. členu ZD za vložitev dediščinske tožbe uporabljajo roki, kot jih določa 396. člen ZPP, ali roki iz 141. člena ZD.

22Po 2. točki prvega odstavka 396. člena je v primeru iz 2. točke 394. člena ZPP (če stranki z nezakonitim postopanjem ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem) predlog za obnovo treba vložiti v tridesetih dneh od dneva, ko je bila odločba vročena stranki. Rok je prekluziven, kar sodišče upošteva po uradni dolžnosti. V 141. členu ZD pa je določeno, da pravica zahtevati zapuščino kot zapustnikov dedič zastara naproti poštenemu posestniku v enem letu, odkar je dedič zvedel za svojo pravico in za posestnika stvari zapuščine, najpozneje pa v desetih letih, računajoč za zakonitega dediča od zapustnikove smrti, za oporočnega dediča pa od razglasitve oporoke. Nasproti nepoštenemu posestniku zastara ta pravica v dvajsetih letih. Zastaralni rok ima za posledico izgubo tožbenega zahtevka za izročitev zapuščine, ne pa izgubo dedne pravice. Po tretjem odstavku 335. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) poteka zastaralnih rokov sodišče ne upošteva po uradni dolžnosti, ampak le, če se dolžnik nanj sklicuje.

23Sodišče druge stopnje je zavzelo stališče, da se v primeru, ko so izpolnjeni pogoji za obnovo, upoštevajo roki, ki jih za vložitev predloga za obnovo določa ZPP v 396. členu. Pri tem se je sklicevalo na odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 144/97 z dne 5. 6. 1997 in II Ips 478/2001 z dne 5. 5. 2002.

24V zadevi II Ips 144/97 je sodišče prve stopnje zavrglo nerazumljivo vlogo tožnice, s pravilnostjo odločitve sta se strinjali tako višje kot Vrhovno sodišče. Vrhovno sodišče je v obrazložitvi le obiter dictum dodalo, da tožnica izpodbija sklep o dedovanju in da je vse roke za obnovo postopka zamudila. V zadevi II Ips 478/2001 pa je volilojemnica ponaredila oporoko v svoj prid, na podlagi tako ponarejene oporoke so dediči z njo sklenili "dedni dogovor", da na račun volila prejme slaščičarno. Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku dedičev in razveljavilo ta del "dednega dogovora". Vrhovno sodišče je glede ugovora zastaranja obrazložilo, da je šlo po vsebini za sklep o volilu in da je bila tožba vložena pravočasno, pri čemer se je oprlo na roke iz 396. člena ZPP. V tej zadevi je šlo tako za zahtevek dedičev zoper volilojemnika in ne za dediščinsko tožbo, s katero dedič uveljavlja dedno pravico zoper drugega dediča. Volilojemnik namreč ni dedič. Iz povzetega je razvidno, da Vrhovno sodišče v zadevah, na katere se je sklicevalo sodišče druge stopnje, ni vsebinsko obravnavalo vprašanja, ali se pri dediščinski tožbi v primeru, ko so izpolnjeni pogoji za obnovo postopka, uporabljajo roki iz 396. člena ZPP.

25Po 131. členu ZD pokojnikova zapuščina preide po samem zakonu na njegove dediče v trenutku njegove smrti. Dedič svojo pravico praviloma uveljavlja v zapuščinskem postopku in sodediči že tam lahko ugovarjajo zastaranje. Po pravnomočnosti sklepa o dedovanju pa pride do uveljavljanja pravice do zapuščine v pravdi v štirih primerih: (1) pod pogoji iz petega odstavka 213. člena ZD, če je sodišče opravilo zapuščinsko obravnavo, vendar bi moralo napotiti stranke na pravdo ali pa jih je napotilo, pravde pa niso sprožile; (2) pozneje najdena oporoka (222. člen ZD); (3) novi dedič (223. člen ZD); 4. pod pogoji za obnovo postopka (224. člen ZD).² Do tu izpostavljene dileme, kateri roki se uporabljajo za vložitev dediščinske tožbe, lahko pride le v zadnjem primeru.

26ZD v 224. členu določa, da kadar je zapuščinska obravnava končana s pravnomočnim sklepom o dedovanju ali sklepom o volilu, pa so dani pogoji za obnovo postopka po določbah pravdnega postopka, se zapuščinski postopek ne obnovi, temveč lahko stranke uveljavljajo svoje pravice v pravdi. ZD se v tej določbi sklicuje le na pogoje za obnovo, ne določa pa tudi, da se v tem primeru uporabljajo roki, ki veljajo za obnovo postopka. Pomembno je, da se določba 224. člena ZD ne nanaša le na dediščinsko tožbo, temveč tudi na uveljavljanje drugih pravic. Kadar imajo zapuščino v posesti druge osebe, ki niso dediči, ali če sodedič posest utemeljuje na kakšni ne-dedni pravni podlagi, lahko dedič pravno varstvo uveljavlja z lastninsko tožbo v rokih po splošnih določbah stvarnega prava. Z dediščinsko tožbo po 141. členu ZD pa lahko pravno varstvo uveljavlja zoper druge dediče, ki posest tako kot on opirajo na določbe dednega prava.³ Katera pravila o zastaranju bo treba uporabiti, je tako odvisno od narave pravice. Ni pravilno stališče sodišča druge stopnje, da za uveljavljanje vseh navedenih pravic, ne glede na njihovo naravo, veljajo roki za obnovo postopka.⁴

27Tako je pravilno stališče, da za uveljavljanje dediščinske tožbe, ne glede na to, ali jo dedič uveljavlja med ali po zapuščinskem postopku, veljajo zastaralni roki iz 141. člena ZD.⁵ Ker je po 141. členu ZD dolžina objektivnega zastaralnega roka odvisna od poštenosti posestnika, sta za uporabo objektivnega zastaralnega roka pomembna datum zapustnikove smrti in (ne)poštenost posestnika stvari zapuščine (poštenost se domneva), za uporabo subjektivnega roka pa, kdaj je dedič zvedel za svojo pravico in za posestnika stvari zapuščine.

28Napačno je bilo torej stališče sodišča druge stopnje, da se uporabijo roki iz 396. člena ZPP in da je zato pomembno, kdaj je bil tožniku sklep o dedovanju vročen. To pa pomeni, da drugo dopuščeno revizijsko vprašanje za obravnavano zadevo ni več pravno pomembno.

Natančnejši opis poteka pravdnega postopka do navedbe pravno pomembnih trditev v zvezi z začetkom teka zastaralnih rokov iz 141. člena ZD

29Obe sodišči sta pravilno upoštevali, da za odločitev o ugovoru zastaranja ni pomembno, katera od pravdnih strank je pravno pomembna dejstva navedla.⁶

30Iz ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja, da je:

– bila dediščinska tožba vložena 24. 2. 2015;

– tožnik v tožbi navedel, da je pokojna A. A. umrla ... 2004 in da je toženca v letu 2010 pozval k spoštovanju sodne poravnave, kar ne zadošča za ugotovitev, kdaj se je tožnik seznanil s sklepom o dedovanju;

– toženec v odgovoru na tožbo navedel, naj sodišče ugotovi, ali je tožniku napačno vročalo sodna pisanja in postopek obnovi, "v kolikor še zadeva ni zastarala";

– v ponovljenem postopku toženec v prvi pripravljalni vlogi z dne 23. 10. 2017 navedel vsa pravno pomembna dejstva v zvezi z ugovorom zastaranja. Navedel je, da je pokojnica umrla ... 2004, da je tožnica tožbo vložila 23. 2. 2015 in je zato že potekel objektivni desetletni zastaralni rok iz 141. člena ZD. Navedel je tudi, da iz dopisa tožnika z dne 7. 6. 2010, naslovljenega na toženca, izhaja, da je bil najkasneje 7. 6. 2010 seznanjen s sklepom o dedovanju I D 419/2004 z dne 13. 4. 2005, da je tožnik ob zaslišanju na naroku za glavno obravnavo dne 12. 1. 2016 sam potrdil, da je že v letu 2010 izvedel, za vse pomembne okoliščine in bi moral v enem letu vložiti dediščinsko tožbo. Toženec je navedel tudi, da iz vloge tožnika na A3 (dopis varuhu) izhaja, da je bil tožnik najkasneje v letu 2013 seznanjen s sklepom o dedovanju, da pa iz spisa izhaja, da sta pooblaščenec in žena tožnika leta 2013 vpogledala v zapuščinski spis in prevzela sklep o dedovanju. Toženec je tudi opozoril, da za ugoditev njegovemu ugovoru zastaranja zadošča, da je tožnik v tožbi navedel datum smrti zapustnice, ki je skupaj z datumom vložitve tožbe edino pravno pomembno dejstvo za ugotovitev, da je desetletni objektivni zastaralni rok že potekel;

– tožnik trditve o nedobrovernosti toženca navedel v pripravljalni vlogi z dne 28. 12. 2017.

31Toženec je z navedbo "v kolikor še zadeva ni zastarala" v odgovoru na tožbo, podal dovolj jasen ugovor zastaranja. Ponovno ga je podal v vlogi z dne 10. 11. 2015 (list. št. 59), torej pred zaključkom prvega postopka pred sodiščem prve stopnje. Tožnik med prvim postopkom pred sodiščem prve stopnje na ugovor zastaranja ni odgovoril. Sodišče prve stopnje je v prvem sojenju štelo, da je bil ugovor zastaranja dovolj jasno postavljen, da so bila pravno pomembna dejstva navedena in zato materialno procesnega vodstva v zvezi s tem ni opravljalo. Sodišče prve stopnje je v prvem sojenju sicer ocenilo, da je tožnik sam ravnal malomarno, ker ni prijavil spremembe bivališča in da je bilo postopanje sodišča v zvezi z načinom pridobivanja dednih izjav pravilno, vendar je tožbeni zahtevek zavrnilo tudi zaradi zastaranja. Štelo je, da sta potekla tako objektivni kot subjektivni rok za zastaranje (33. točka sodbe II P 294/2015 z dne 12. 1. 2016).

32Sodišče druge stopnje je v razveljavitvenem sklepu I Cp 476/2016 odločilo, da je sodišče prve stopnje napačno ravnalo, ko je štelo, da se je tožnik dedovanju odpovedal, ker ni odgovoril na poziv sodišča. Tako je odločilo, da je bilo tožniku z nezakonitim postopanjem zapuščinskega sodišča onemogočeno sodelovanje v postopku. Glede subjektivnega zastaralnega roka je zavzelo stališče, da stranki nista navedli dovolj trditev glede začetka teka roka in je zato treba ugovor zastaranja zavrniti. Ni pa sodišče druge stopnje obrazložilo, zakaj ni mogoče uporabiti objektivnega zastaralnega roka, za uporabo katerega bi zadoščal le datum smrti zapustnice.

33Kljub temu, da je toženec nato v prvi pripravljalni vlogi z dne 23. 10. 2017 v drugem ponovljenem sojenju navedel trditve za uporabo subjektivnega zastaralnega roka, tožnik pa v pripravljalni vlogi z dne 17. 11. 2015 trditve o nedobrovernosti toženca, je sodišče druge stopnje do konca sojenja vztrajalo pri stališču, da so bile te navedbe prepozne.

O pravilnosti uporabe določb ZPP o prekluziji

34V obravnavani zadevi se je postopek začel s tožbo z dne 24. 2. 2015, torej v času veljavnosti novele ZPP-D, ki se je začela uporabljati 1. 10. 2008. ZPP je v tretjem odstavku 286. člena določal, da stranke lahko tudi na poznejših narokih (po prvem naroku) za glavno obravnavo navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze, vendar le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku. V petem odstavku 286.a člena pa je ZPP določal, da se vloge in listine, posredovane na poziv sodišča po prvem ali drugem odstavku tega člena, ki se predložijo po poteku roka, ki ga je določilo sodišče, in vloge, ki so predložene v nasprotju s prejšnjim odstavkom, upoštevajo le, če jih stranka predhodno brez svoje krivde ni mogla predložiti, ali če njihova dopustitev po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanja spora. Enako je veljalo za strankine navedbe na naroku.

35Z novelo ZPP-E, ki se je v novih postopkih začela uporabljati 14. 9. 2017, je bil tretji odstavek 286. člena ZPP dopolnjen tako, da sodišče strankam lahko tudi po prvem naroku za glavno obravnavo dovoli navajanje novih dejstev, predlaganje novih dokazov in uveljavljanje ugovorov zaradi pobota in zastaranja, če njihova dopustitev po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanja spora.

36Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče, da je treba že v času veljavnosti novele ZPP-D upoštevati, da se določbi 286. in 286.a člena ZPP dopolnjujeta in da se sodišče pri odločanju o prepoznih navedbah stranke ne sme zadovoljiti le s presoje njene krivde, ampak mora presoditi tudi, ali bi dopustitev (pre)poznih navedb pomenila zavlečenje reševanja spora. Opozorilo je, da mora sodišče okvir in vodenje postopka vselej prilagoditi okoliščinam in značilnostim vsakega posameznega primera.⁷ To pomeni, da ima toženec prav, da bi sodišče druge stopnje moralo opraviti še presojo, ali bi postopek trajal dlje, če se prepozen dokaz izvede, kot če se ne izvede.⁸

37Po oceni Vrhovnega sodišča pa je bila napačna že presoja sodišča druge stopnje, da sta pravdni stranki navedbe v zvezi z začetkom teka subjektivnega zastaralnega roka podali prepozno. Tako sodišče kot stranke imajo namreč obveznost, da pripomorejo k koncentraciji in pospešitvi postopka. V obravnavani zadevi sta obe pravdni stranki šele iz prvega razveljavitvenega sklepa sodišča druge stopnje lahko razbrali (pa še to le posredno, ker o objektivnem zastaralnem roku v obrazložitvi ni bilo razlogov), da to sodišče šteje, da lahko pride v poštev le subjektivni zastaralni rok. Zato sta nemudoma obe navedli dodatne trditve.

38Glede na to, da sodišče prve stopnje materialnega procesnega vodstva v zvezi z ugovorom zastaranja ni opravljalo, ker je bilo trdno prepričano, da to ni potrebno, sodišče druge stopnje pa je v razveljavitvenem sklepu zavzelo drugačno pravno stališče, bi sodišče druge stopnje moralo šteti, da sta se stranki šele takrat lahko seznanili s pravno pomembnostjo dejstev v zvezi s tekom subjektivnega roka. To pa pomeni, da bi moralo šteti, da je bila navedba trditev takoj po razveljavitvi prve sodbe sodišča opravičljiva in zato še pravočasna.

39Vrhovno sodišče je tako ugotovilo, da je že sodišče prve stopnje napačno uporabilo določbo 286. člena ZPP, s čimer je zagrešilo bistveno kršitev postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, sodišče druge stopnje pa na pritožbo toženca te kršitve ni odpravilo, kar pomeni, da jo je ponovilo. Zato je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP reviziji ugodilo in sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo v izpodbijanem, ugodilnem delu ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

40V ponovljenem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje ponovno odločati o pravočasnosti vložitve dediščinske tožbe, pri čemer pa bo moralo uporabiti zastaralne roke iz 141. člena ZD. V sodni praksi je uveljavljeno stališče, da stranka z uveljavljanjem pravice v zapuščinskem postopku, na primer s priglasitvijo k dedovanju, pretrga tek zastaranja (365. člen OZ).⁹ Pretrgano zastaranje pa po tretjem odstavku 369. člena OZ začne ponovno teči s pravnomočnostjo sklepa o dedovanju. Problem je, kadar je dediču z nezakonitim postopanjem sodišča onemogočeno sodelovanje v zapuščinskem postopku. Vrhovno sodišče je tak primer že obravnavalo v zadevi II Ips 158/2017 z dne 14. 12. 2017. Opozorilo je, da je treba presoditi, ali je tožnik zaradi nepravilnega postopanja zapuščinskega sodišča imel možnost uresničiti pravno varstvo pred potekom objektivnega zastaralnega roka. Opozorilo je, da gre v takem primeru lahko za nepremagljive ovire (360. člen OZ), zaradi katerih tožnik ni mogel zahtevati izpolnitve obveznosti, zato zastaralni rok, dokler so ovire trajale, ni mogel teči. V ponovljenem sojenju bo tako sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, kdaj je tožnik izvedel za svojo pravico in za posestnika stvari zapuščine. Zaradi dolžine zastaralnega roka pa bo pomembno tudi, ali je bil toženec pošten ali nepošten posestnik. Pri tem bo sodišče prve stopnje moralo upoštevati, da so bile trditve strank v prvih pripravljalnih vlogah v drugem ponovljenem postopku pravočasne. Toženec je trdil, da je tožnik za obe dejstvi izvedel že v letu 2010, tožnik pa, da je zaradi nepoštenosti toženca treba upoštevati le 20 letni objektivni zastaralni rok.

41Če sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

42Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenim v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

¹ Glej Sklep Vrhovnega sodišča II Ips 269/2013 z dne 19. 11. 2015 in v njem navedene druge odločbe Vrhovnega sodišča.
² V. Rijavec, Dedovanje: procesna ureditev, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1999, str. 253.
³ M. Kreč, Đ. Pavić, Komentar zakona o nasljeđivanju, Narodne novine, Zagreb 1964, str. 480.
⁴ Glej V. Rijavec, nav. delo, str. 260.
⁵ Tako stališče zastopajo tudi M. Kreč, Đ. Pavić, nav. delo, str. 485, V. Rijavec, nav. delo, str. 260 in K. Zupančič, V. Žnidaršič Skubic, 285. V zadevi II Ips 202/2016 z dne 21. 6. 2018 je Vrhovno sodišče obravnavalo podoben primer kot v tej zadevi, le da je tožnik že med zapuščinskim postopkom ugovarjal, da je sporazum o odpovedi dedovanju neveljaven. Sklep o napotitvi na pravdo mu je bil vročen 28. 8. 2012, tožbo pa je vložil 3. 12. 2014. Vrhovno sodišče je odločilo, da zastaralni roki, določeni v 141. členu ZD, veljajo tako za dediščinsko tožbo kot tudi za tožbo, ki jo vloži stranka po napotitvi zapuščinskega sodišča na pravdni postopek (13. točka obrazložitve).
⁶ Glej tudi sodbo Vrhovnega sodišča III Ips 22/2009 z dne 28. 2. 2012.
⁷ Tako na primer odločbi Vrhovnega sodišča III Ips 25/2013 z dne 23. 5. 2014 (točka 11) in II Ips 288/2015 z dne 23. 5. 2016 (točka 13).
⁸ A. Galič, nav. delo, 4. knjiga, str. 234.
⁹ Odločbi vrhovnega sodišča RS II Ips 242/97 z dne 17. 9. 1998 in II Ips 1071/2007 z dne 20. 1. 2011, točka 9.