131. člen ZD

Institut začasnega skrbnika zapuščine ureja prvi odstavek 131. člena ZD, ki določa, da ga sodišče postavi, če so dediči neznani ali če je neznano njihovo prebivališče ter v drugih primerih, kadar je to potrebno. Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, je v obravnavani zadevi krog potencialnih dedičev, znan. Tega v ničemer ne spremeni dejstvo, da sklep o dedovanju še ni izdan, saj zapuščina na dediče preide že v trenutku zapustnikove smrti (132. člen ZD). Namen instituta je ohraniti zapuščino in zanjo poskrbeti oz. jo upravljati vse od zapustnikove smrti do trenutka, ko postane znano, kdo so dediči. Sodišče zato mora skrbnika imenovati v primerih: ko ni jasno ali dediči obstajajo in ali so vsi znani; ko je vsaj en izmed dedičev neznanega bivališča oz. drugače nedosegljiv; ko obstoji spor zaradi obstoja oz. veljavnosti oporoke in se (še) ne ve, kdo bo dedič; itd. Nasprotno, imenovanje skrbnika ni potrebno, ko je na drug način poskrbljeno za upravljanje zapuščine, ko so (vsi) dediči znani in lahko sami poskrbijo za začasno upravljanje zapuščine. Prvenstveno je torej namen postavitve začasnega skrbnika zapuščine zaščita interesov (vseh) dedičev v zvezi z zapuščino.

Morebitna odtujitev dela zapuščine s strani nekaterih od dedičev ne more biti podlaga za spremembo dednih deležev. Z navedbami, da so nekateri dediči po smrti zapustnika iz njegove hiše odtujili premičnine večje vrednosti, pritožnik nasprotuje ugotovljenemu obsegu zapuščine. Ker pa teh premičnin z ničemer ne opredeli, s predlaganimi dokazi pa manjkajoče trditvene podlage ne more nadomestiti, dvoma v ugotovitve sodišča prve stopnje ne vzbudi. Če se bodo navedbe pritožnika izkazale za resnične in se bo naknadno ugotovilo, da je bil zapustnik ob smrti lastnik premoženja, ki ni vključeno v sklep o dedovanju, bo to premoženje lahko predmet dodatnega sklepa o dedovanju.

Upnik pri zapuščinskem sodišču ne more predlagati postavitve začasnega skrbnika zapuščine, ki bi bil upravičen, da v imenu dedičev toži ali je tožen (prvi odstavek 131. člena ZD). Ker niso bile izčrpane vse možnosti za popravo tožbe, da se postopek lahko nadaljuje z osebo, ki je lahko pravdna stranka, pogojev za zavrženje tožbe ni.

Pritožba ima prav, da bi moralo sodišče prve stopnje, pred postavitvijo začasnega skrbnika, po določbi drugega odstavka 192. člena ZD, zaslišati oba dediča, ker je bilo to, ko se je našel še drugi dedič, možno in jima na ta način dati možnost, da se o postavitvi skrbnika izjasnita.

Toženec, ki ga v postopku zastopa pooblaščenec, je tekom postopka umrl. Ker pooblastilo za zastopanje v pravdi s smrtjo stranke ne preneha, se postopek kljub strankini smrti brez prekinitve nadaljuje z njenim pooblaščencem, ki zastopa dediče, dokler mu ti pooblastila ne prekličejo (100. člen ZPP). Pravdno pooblastilo torej s smrtjo pooblastitelja ne ugasne. Na mesto pooblastitelja stopijo dediči, ki so v tistem trenutku še neznani, vendar pooblaščenec že deluje zanje. Glede na to, da dediči pooblastila pooblaščencu niso preklicali, jih pooblaščenec po pokojnem tožencu zastopa od trenutka toženčeve smrti dalje. Dediči so namreč univerzalni pravni nasledniki in pokojnikova zapuščina preide na dediče v trenutku smrti.

Razlogovanje, da bi bilo mogoče upravitelja zapuščine postaviti le v primeru oporočnega dedovanja, je materialnopravno zmotno. Drugi odstavek 145. člena ZD sicer res določa, da če ni izvršitelja oporoke, dediči pa se ne morejo sporazumeti glede uprave dediščine, postavi sodišče na zahtevo kateregakoli od njih upravitelja, ki upravlja dediščino za vse, ali pa določi vsakemu dediču del dediščine, ki naj ga upravlja. Določbe ni mogoče razlagati tako ozko, da bi veljala le za oporočno dedovanje, temveč tako, da se pri oporočnem dedovanju upravitelja lahko postavi le, kadar ni določen izvršitelj oporoke, medtem ko pri zakonitem dedovanju tega dodatnega pogoja ni.

Tako kot pri institut začasnega zastopnika v smislu določila 82. člena ZPP, ki je primerljiv z institutom skrbnika za poseben primer, se v skladu z drugim odstavkom 182. člena ZZZDR oziroma sedaj 242. člen DZ, skrbništvo (za posebne primere) lahko poveri tudi ustrezni pravni osebi. Ustrezna pravna oseba pa ni le tista pravna oseba, ki se s skrbništvom lahko ukvarja v okviru svoje dejavnosti, za katero je registrirana. Lahko je katera koli pravna oseba, ki lahko kakovostno opravlja naloge skrbnika. Sodišče prve stopnje je ob tem, ko je A. postavilo za skrbnika za posebni primer, pojasnilo razloge za postavitev, med katere je navedlo, da leži nepremičnina na njenem območju in da ima zato kot upnica interes, da poskrbi zanjo. Sodišče druge stopnje pa ob tem še dodaja, da je ena izmed nalog občine upravljanje z občinskimi nepremičninami, zato je prepričano, da bo pritožnica naloge skrbnika za posebni primer strokovno opravljala in kakovostno poskrbela za zapuščino zapustnika.

Odločitev o zavrženju predloga zakonitih dedičev za razrešitev začasne skrbnice zapuščine je po obrazloženem in glede na navedbo v izpodbijanem sklepu, da je zakonita dedinja A. A. pri pristojnem CSD podala predlog za razrešitev skrbnice zapuščine, vendar do izdaje odločbe CSD o tem še ni odločil, pravilna zato, ker je CSD, ki je (poleg zapuščinskega sodišča) tudi pristojen za odločanje o tem predlogu, prvi začel postopek o razrešitvi začasne skrbnice zapuščine.

V skladu s 132. členom ZD pokojnikova zapuščina, torej tudi poslovni delež, preide po samem zakonu na njegove dediče v trenutku njegove smrti. Po prvem odstavku 145. člena ZD do delitve dediščine dediči upravljajo dediščino in z njo razpolagajo skupno. Gre torej za situacijo, ko poslovni delež pripada vsem dedičem kot skupni poslovni delež. D. D. in F. D. sta glede na navedene določbe ZD nedvomno lahko uresničevala svoje korporacijske pravice že s trenutkom smrti družbenika E. D., kot njegova zakonita dediča, še preden sta bila vpisana kot družbenika v sodni register.

Začasna skrbnica zapuščine (v nadaljevanju odvetnica) je podala zahtevo za povrnitev nagrade ter stroškov, iz katere izhaja, kakšno delo in kdaj ga je opravila ter koliko stroškov je s posameznim opravilom nastalo. Sodišče prve stopnje ji je pravilno odmerilo nagrado in stroške po Odvetniški tarifi (v nadaljevanju OT), po kateri se vrednoti delo začasnega skrbnika zapuščine, ki ga opravlja odvetnik.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je opredelitev neobstoječe osebe kot tožeče stranke ovira oziroma pomanjkljivost, ki je ni mogoče odpraviti (in onemogoča nadaljnjo pravdo), s čimer soglaša tudi sodišče druge stopnje.

Za postavitev skrbnikov zapuščine ni izkazanih zakonskih pogojev iz 131. člena ZD. Ta v relevantnem prvem odstavku določa: „Če so dediči neznani ali če je neznano njihovo prebivališče, kakor tudi v drugih primerih, kadar je to potrebno, postavi sodišče začasnega skrbnika zapuščine, ta je upravičen, da v imenu dedičev toži ali je tožen, da izterjuje terjatve in izplačuje dolgove in sploh, da zastopa dediče.“ Dejstvo, da sklep o dedovanju še ni izdan, ne pomeni, da dediči ne bi bili znani. Zapuščina nanje preide že s trenutkom smrti in ne šele s pravnomočnim sklepom o dedovanju (132. člen ZD). Upnik ni stranka zapuščinskega postopka, saj ni nastopila izjemna situacija iz 143. člena ZD, ki bi mu ta status podelila (ločitev zapuščine od premoženja dedičev), zaradi česar sploh ni upravičen podajati predlogov v zapuščinskem postopku.

Zgolj dejstvo, da je sedaj tudi začasno postavljen skrbnik zapuščine potencialni dedič po zapustniku, še ne vzpostavlja nujno konflikta interesov med dediči. Tudi skrbnik (kot potencialni dedič) ima enako kot pritožnica interes, da se zapuščina čim bolje ohrani.

Ker na prvi pogled navedena oporoka ustreza vsem zakonskim obličnim zahtevam, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je na pravdo napotilo zakonita dediča, ki oporoki odrekata veljavnost.

V primeru, kot je tudi obravnavani, ker neposredno po pravnomočni razrešitvi pritožnika kot začasnega skrbnika zapuščine nov začasni skrbnik zapuščine ni bil postavljen, začasno skrbništvo nad zapuščino pa je bilo zaradi vztrajajočih nesoglasij med dediči še zmeraj potrebno, je bil pritožnik kljub formalni razrešitvi iz skrbniške funkcije kot gestor (199. člen OZ) še zmeraj obvezan opravljati tista dejanja, ki so bila potrebna, da se v interesu dedičev odvrne nastanek škode (nadaljevalna dolžnost po prvem odstavku 200. člena OZ).

Institut skrbnika zapuščine ne pomeni, da to nalogo lahko opravlja le oseba, ki neposredno izvaja posamezne naloge (npr. upravljanje s kmetijskimi stroji, delo na kmetiji), ampak lahko v okviru organizacije dela to nalogo zaupa komu drugemu. Zaradi nesoglasij in nezaupanja med zakonitimi dediči in oporočno dedinjo in ker sodišče ni moglo najti primerne osebe, ki bi bila sposobna in zaupanja vredna, je sodišče postavilo dva začasna skrbnika.

Iz navedenega izhaja, da pritožbo proti sklepu o ustavitvi postopka prisilne likvidacije in začetku stečajnega postopka, ki je bil izdan v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZFPPIPP, lahko vloži družbenik dolžnika. V okviru pritožbe pa lahko pritožnik kot družbenik izpodbija upraviteljevo navedbo o insolventnosti dolžnika, pri čemer mora utemeljiti in predložiti dokaze o tem, da dolžnik ni insolventen (četrti odstavek 234. člena v zvezi s četrtim odstavkom 235. člena ZFPPIPP). Pritožnik s sklicevanjem na le nekatere dolžnikove obveznosti, domneve insolventnosti ne more izpodbiti, saj zaradi pomanjkljivega procesnega gradiva njegovih trditev niti ni mogoče preizkusiti.

Za primere, ko se dediči glede uprave ne morejo sporazumeti, zakon predpisuje možnost imenovanja upravitelja zapuščine. Ne iz besedila zakona ne iz njegovega namena ne izhaja, da bi bila postavitev upravitelja in določitev njegovih nalog pogojena s soglasjem vseh dedičev.

Postopek stečaja zapuščine je dovoljeno voditi nad zapuščino po vsaki umrli fizični osebi (prvi odstavek 414. člena ZFPPIPP), zato se lahko začne takoj po smrti zapustnika, ne glede na to, ali je do uvedbe oziroma začetka postopka stečaja zapuščine zapuščinsko sodišče izdalo sklep o dedovanju. Procesna dejanja, ki jih je v predhodnem stečajnem postopku po splošnih pravilih upravičen opravljati stečajni dolžnik, je v predhodnem postopku stečaja zapuščine upravičen opravljati dedič. Da bi se predhodni postopek s predlogom sploh lahko opravil, mora biti sodišču identiteta oseb, ki so v predhodni postopek vključene kot stranke (torej dediči), znana, sicer postopka ne more voditi. Identiteto dediča / dedičev kot stranke oziroma tistega, ki nastopa v njegovem imenu, v primeru, če so neznani ali če je neznano njihovo prebivališče, je dolžan v svojem predlogu navesti vložnik predloga, v konkretnem primeru torej upnik. Če je zapuščinsko sodišče ugotovilo, da ni dedičev, ali kadar se ne ve, ali je kaj dedičev, pa se v zakonsko določenem roku ni nihče zglasil ter je bilo zato ugotovljeno, da gre za zapuščino brez dedičev, pa mora slednje navesti in tedaj temu primerno oblikovat

Popis premoženja je sredstvo za zavarovanje zapuščine pa tudi interesov dedičev. Ta ukrep je praviloma nizko intenziven poseg v lastninsko sfero sodedičev ali tretjih oseb. ZD pozna dve podlagi za odreditev popisa in cenitve zapuščine. Popis je obvezen, če to zahtevajo pokojnikovi dediči, volilojemniki ali upniki, če to zahteva skrbnik zapuščine ali če gre za omejitev dedovanja po 128. členu ZD. Sodišče pa ga lahko odredi tudi iz drugih upravičenih razlogov. V konkretnem primeru so takšni razlogi za popis zapuščine podani (obstaja spor med dvema osebama glede statusa dediča in glede obsega zapustnikovega premoženja; s popisovanjem ne bo poseženo v zasebnost nikogar; sporno je predvsem premično premoženje, ki je fizično manjšega formata, deloma verjetno hranjeno v elektronski obliki in kot tako nadpovprečno podvrženo izginotju ali poškodovanju).