139. člen ZPP

Ni bistveno, da vročitev ni bila opravljena zakonitemu zastopniku toženke oziroma osebi, ki je pri toženki pooblaščena za sprejem pisanj. ZPP namreč ne določa zaporedja vročanja, oziroma da bi vročevalec moral najprej poskusiti pisanje vročiti zakonitemu zastopniku oziroma da bi moral iskati katero izmed pooblaščenih oseb. Tako ne drži pritožbena navedba, da je (osebna) vročitev pravilna le, če je sodno pisanje vročeno zakonitemu zastopniku ali pooblaščencu za sprejem pisanj. Pravilna in enakovredna je tudi vročitev delavcu, ki je v pisarni oziroma v poslovnem prostoru ali na sedežu družbe na naslovu, ki je vpisan v register (prvi odstavek 133. člena ZPP v zvezi s šestim odstavkom 142. člena ZPP in tretjim odstavkom 139. člena ZPP).

Sodno pisanje je bilo pooblaščenki predlagateljice vročeno šele naknadno. Kljub prvotno napačni vročitvi se je pooblaščenka (oz. predlagateljica) pravočasno seznanila s sodnim pisanjem. Predlagateljica zato ni uspela izkazati, da bi ji bila v postopku na prvi stopnji odvzeta možnost obravnavanja.

Izvršilni postopek mora biti hiter in učinkovit, prav zato in zaradi dejstva, da upnik že razpolaga z izvršilnim naslovom zoper dolžnika, pa je razumljivo, da sta ugovorni in pritožbeni rok krajša kot v pravdnem postopku, to je 8 in ne 15 dni. V zvezi z določbo tretjega odstavka 46. člena ZIZ višje sodišče opozarja na že zavzeto stališče Ustavnega sodišča RS (odločba št. U-I-339/98), da popolna nesupenzivnost ugovora oziroma pritožbe v izvršbi na dolžnikova denarna sredstva ni neustavna oziroma ni v nasprotju z zahtevo po učinkovitosti pravice pravnega sredstva. Če se naknadno izkaže, da je bilo vloženo pravno sredstvo utemeljeno, se namreč dolžnik lahko posluži instituta nasprotne izvršbe. Zakonska možnost fiktivne vročitve po četrtem odstavku 142. člena ZPP je odraz zahteve po učinkoviti pravici do sodnega varstva in sojenja brez nepotrebnega odlašanja, pri čemer je korektiv taki ureditvi institut vrnitve v prejšnje stanje, če fikcija vročitve dejansko ni bila pravilno opravljena.

Kadar je potrebno vročiti tožbo pravni osebi v tujini, se v skladu z določilom prvega odstavka 135. člena ZPP, vročitev opravi po diplomatski poti, če ni v mednarodni pogodbi ali v tem zakonu (146. člen) drugače določeno. Pri vročanju v tujino se tako ne upoštevajo pravila vročanja našega procesnega zakona, razen, če ima pravna oseba iz tujine ali njen zakoniti zastopnik, ki je v tujini, pooblaščenca v Sloveniji. Vročitev je potrebno opraviti ob upoštevanju veljavnih mednarodnih pogodb.

Vročanje s fikcijo se v skladu z določbo 139. člena ZPP lahko opravi le na naslovu dejanskega bivališča. Trditveno in dokazno breme, da vročitev ni bila opravljena na naslovu dejanskega bivališča, sta na stranki, ki predlaga razveljavitev klavzule pravnomočnosti in izvršljivosti. Vsaka razveljavitev klavzule pravnomočnosti in izvršljivosti pomeni poseg v načelo pravne varnosti iz 2. člena Ustave RS. US RS je v zadevi U-I-279/08-0 poudarilo, da je ena od osrednjih razsežnosti človekove pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS pravica stranke do kontradiktornega postopka oziroma do izjavljanja v postopku. Bistveni predpogoj za njeno učinkovito izvrševanje je pravica do informacije; stranka namreč pravice do izjave v postopku ne more uresničiti, če ni zagotovljeno, da bo predhodno izvedela za procesna dejanja, glede katerih se ima pravico izjaviti. Najpomembnejši procesni institut, namenjen vzpostavitvi stika sodišča s stranko in s tem udejanjenju strankine pravice do obveščenosti, pa je vročanje. Ugotovilo je tudi, da je vročitev pisanja na naslovu formalno prijavljenega bivališča, čeprav stranka tam dejansko ne prebiva, v neskladju z 22. členom Ustave. Pravi

Sodišče prve stopnje ni imelo podlage za postavitev začasnega zastopnika dolžniku, saj je bilo njegovo bivališče znano (4. točka drugega odstavka 82. člena ZPP). Ker je imel bivališče v tujini, bi mu lahko sodišče postavilo začasnega zastopnika za sprejemanje pisanj, vendar šele po tem, ko bi ga ob prvi vročitvi pisanj neuspešno pozvalo, naj sam imenuje takega pooblaščenca (drugi odstavek 146. člena ZPP), česar ni storilo. Kljub temu se dolžnik ne more sklicevati na kršitev pravil o vročanju, saj je pisanje prejel (šesti odstavek 139. člena ZPP).

Dolžnik je po prvem pritožbenem postopku vedel, da zoper njega teče predhodni postopek za začetek stečajnega postopka in bi zato moral sam poskrbeti za prejem pošte na danem naslovu.

Četudi prvi odstavek 41. člena Zakona o poštnih storitvah (ZPSto-2) dopušča, da se poštne pošiljke dostavljajo tako, kot se dogovorita uporabnik in izvajalec poštnih storitev, v skladu z drugim odstavkom 42. člena ZPSto-2 takšen dogovor nima učinka v primerih, ko poseben zakon vročanje določenih poštnih pošiljk ureja drugače. Tako pošiljko mora namreč izvajalec poštnih storitev ne glede na drugačen dogovor o vročanju vročiti na način in pod pogoji, ki jih določa poseben zakon. Za vročanje sklepa o izvršbi se na podlagi 15. člena ZIZ uporabljajo določbe ZPP. Ta pa v zvezi z vročanjem osebam, ki opravljajo dejavnost in se vpisujejo v register, v tretjem odstavku 139. člena izrecno predpisuje vročanje na naslovu, ki je vpisan v register, pri čemer kakršen koli dogovor o vročanju na drug naslov v določbah ZPP ni predviden. Četudi bi držalo, da se je tudi dolžnik s pošto oziroma s poštarjem dogovoril, da se mu tudi pošiljke, ki so naslovljene nanj in poslane na naslov X, vročajo na naslovu Y, takšen dogovor v zvezi z vročanjem pošiljk, ki se vročajo v skladu z določbami ZPP, nima učinka, poštar pa je ne glede na dogovor dolžan pošiljke, ki se vročajo po določbah ZPP in ki so do

Sodišče mora že samo v sodnem registru preveriti, ali udeleženka postopka, ki je gospodarska družba, obstaja, in če je v stečaju tudi, kdo je njen stečajni upravitelj in kje ima ta naslov. Kadar pa iz strankine vloge že izhaja firma gospodarske družbe, ki ji je treba vročiti kakšno pisanje, pri tej firmi pa je naveden še dodatek "v stečaju", je to za sodišče povsem zadosten signal, da mora uporabiti navedeno posebno pravilo in vročitev odrediti na naslovu stečajnega upravitelja. Da v primeru pod presojo vročitve ni odredilo na naslovu stečajne upraviteljice dolžnikove dolžnice kljub temu, da je odvetniška družba v predlogu za izvršbo firmo te dolžnice izrecno navedla skupaj z dodatkom "v stečaju", je bila izključna napaka izvršilnega sodišča.

Ker pritožnik ni osebno odgovorni družbenik, se zanj ne more uporabiti drugi odstavek 242. člena ZFPPIPP, ki določa, da sodišče, ki je izdalo sklep o začetku stečajnega postopka na upnikov predlog, ta sklep vroči tudi osebno odgovornemu družbeniku, ki lahko vloži pritožbo. Tudi po tretjem odstavku 234. člena ZFPPIPP lahko domnevo insolventnosti izpodbija samo osebno odgovorni družbenik dolžnika ali dolžnik, če je predlog za začetek stečajnega postopka vložil njegov osebno odgovorni družbenik. Do pravnomočnosti sklepa o začetku stečajnega postopka lahko določena procesna dejanja, med katera sodi tudi vložitev pritožbe zoper sklep o začetku stečajnega postopka, opravi v imenu in za račun dolžnika zakoniti zastopnik, ki ga je zastopal do začetka stečajnega postopka. Pravilnost vročitve se dokazuje z vročilnico. Vročilnica je javna listina, ki dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa, dovoljeno pa je dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena ali da je sama listina nepravilno sestavljena.

Vročitev je bila opravljena v skladu z zakonom, razlog za to, da mu pisanje ni bilo puščeno v hišnem predalčniku, pa je na strani dolžnika, s čimer si je sam odvzel možnosti izjave o predlogu za začetek stečajnega postopka. Dolžnik je pravna oseba, ki mora poslovanje organizirati tako, da poslovanje teče tudi takrat, ko je zakoniti zastopnik odsoten. Razlog, zakaj dolžnik na predlog za začetek stečajnega postopka ni odgovoril, je izključno na dolžnikovi strani. Dolžnik je dolžan zagotoviti opravljanje dejavnosti tako, da sprejema sodna pisma, ki so naslovljena na naslov iz sodnega registra in so pravilno vročena, oziroma mora imeti organizirano poslovanje tako, da bo lahko na prejeta sodna pisanja pravočasno reagiral. Dejstvo hospitalizacije dolžnikovega zakonitega zastopnika samo po sebi ne vpliva na pravilnost postopanja sodišča prve stopnje.

Za vročanje tožencu velja 133. člen ZPP, na podlagi katerega se pisanje lahko izroči tudi osebi, ki je pooblaščena za sprejem pošte, ali delavcu, ki je v pisarni oziroma v poslovnem prostoru ali na sedežu. S to določbo skladna je bila vročitev tožbe B. B., ki je prav tako delal v pekarni in s katerim se je toženec izrecno dogovoril, da mu bo predajal prevzeto sodno pošto. Morebitni zapleti s sodno pošiljko po pravilno opravljeni vročitvi, ki se zgodijo v sferi naslovnika (sem spada tudi primer, če pošiljke B. B. ni izročil tožencu), nimajo vpliva na presojo pravilnosti vročitve.

Za presojo pravilnosti vročitve dopolnitve tožbe s fikcijo vročitve je odločilen datum, ko je bilo toženi stranki v predalčniku puščeno obvestilo o prispelem sodnem pisanju. Dejstvo, da je tožena stranka po prejemu obvestila o prispelem sodnem pisanju in pred nastopom fikcije vročitve spremenila poslovni naslov, ne vpliva na pravilnost vročitve. Ker tožena stranka pisanja v petnajstdnevnem roku ni dvignila, je fikcija vročitve nastopila s samim potekom petnajstdnevnega roka, in sicer ne glede na to, da je bil en dan pred tem v registru spremenjen toženkin poslovni naslov. Za pravilnost vročitve s fikcijo v obravnavani zadevi je pravno nepomembno, da tožena stranka pisanja dejansko ni prejela, ker je bilo po poteku roka za dvig pisanja puščeno v predalčniku na njenem prejšnjem poslovnem naslovu in ne na poslovnem naslovu, ki je bil v register vpisan po tem, ko je bilo obvestilo o prispelem pisanju pravilno puščeno v njenem predalčniku na takratnem poslovnem naslovu.

Pravilno izpolnjena vročilnica (povratnica) je javna listina v smislu določb 224. člena ZPP, ki dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje. To domnevo je sicer mogoče ovreči, vendar samo z določno in z dokazi podprto trditvijo o razlogih za neverodostojnost vročilnice, ne pa s posplošenim zanikanjem prejema sodne pošiljke. Zgolj z golim zanikanjem prejema pošiljke in navedbami o siceršnjem rednem spremljanju prejete pošte ter predlaganim lastnim zaslišanjem zakonske domneve o resničnosti v javni listini potrjenih dejstev ni mogoče ovreči.

Plačilni nalog se je tožnici pravilno vročal osebno na naslovu, vpisanem v sodni register. Ker ji pisanja na način, določen v 133. členu ZPP, ni bilo mogoče vročiti, je bilo tožnici v hišnem predalčniku puščeno obvestilo, kje je pisanje, in rok 15 dni, v katerem ga mora prevzeti. Tožnica pisanja v tem roku ni prevzela, zato se skladno s četrtim odstavkom 142. člena ZPP šteje, da ji je bilo pisanje vročeno s fikcijo petnajsti dan po puščenem obvestilu. Tak način vročanja je pravilen in zakonit. Razlog odsotnosti iz pisarne, s katerim pritožnica posplošeno pojasnjuje nepravočasen prejem poštne pošiljke, se načeloma presoja v okviru instituta vrnitve v prejšnje stanje.

Predkupna pravica je enostransko oblikovalno upravičenje do nakupa stvari, ki se aktivira šele, ko lastnik stvari sprejme odločitev o prodaji stvari. V stečajnem postopku so posebna pravila o uveljavitvi predkupne pravice oblikovana v 347. členu ZFPPIPP. Upraviteljica je obvestilo o javni dražbi s predpisanimi opozorili pravočasno in na zanesljiv način (s priporočeno pošto) poslala predkupni upravičenki, ki se je s svojim ravnanjem (z odstranitvijo hišnega predalčnika) sama izpostavila tveganju, da se bo lahko dejansko seznanila z vsebino pisanja. Iz pisanja predkupne upravičenke je razvidno, da je pisanje prejela, zato se tudi ne more uspešno sklicevati na kršitev pravil o vročanju. Pravice iz obligacijskih razmerij so omejene z enakimi pravicami drugih. Izvrševati jih je treba v skladu s temeljnimi načeli Obligacijskega zakonika in v z njihovim namenom (prvi odstavek 7. člena OZ). Med temeljnimi načeli ima posebno težo načelo vestnosti in poštenja (5. člen OZ). Do prekoračitve temeljnega upravičenja pride, če nosilec izhaja iz pravno dopustnega abstraktnega upravičenja, ki ga konkretizira in materializira tako, da njegovo ravnanje preseže meje njegovega uprav

Prvi odstavek 286.b člena ZPP od stranke zahteva, da kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavlja takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Na kršitev pravil postopka vročanja pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti. Stranka mora, če meni, da so se zgodile napake pri vročanju, o tem takoj obvestiti sodišče in se pravočasno sklicevati na napake pri vročanju ter uveljavljati datum dejanske vročitve na podlagi 139. člena ZPP.

Pravilnost vročitve se dokazuje z vročilnico (149. člen ZPP). Vročilnica je javna listina, ki dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa, dovoljeno pa je dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena ali da je sama listina nepravilno sestavljena (prvi in četrti odstavek 224. člena ZPP). Dokazno breme, da poziv na odgovor in predlog za začetek stečajnega postopka dolžnika nista bila vročena, je na dolžniku.

Skupnost vsakokratnih etažnih lastnikov je po zakonu udeleženec postopkov po ZVEtL-1. Glede na povedano v tem postopku ni potreben poseben postopek odločanja o tem, ali je skupnosti mogoče priznati položaj stranke ali ne, in ugotavljanja, ali gre za spor v zvezi z upravljanjem večstanovanjske stavbe, morebiti celo za pravno praznino.

Zamudna sodba temelji na predpostavki, da tožena stranka s svojo pasivnostjo priznava vse dejanske navedbe tožeče stranke, ki jih je ta podala v tožbi. Posledično tožena stranka po izdaji zamudne sodbe ugotovljenim dejstvom ne more ugovarjati.