VSM Sodba IV Kp 23914/2015

I. Pritožba zagovornika obtoženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženec se oprosti plačila sodne takse.

1Okrajno sodišče v Murski Soboti je s sodbo I K 23914/2015 z dne 5. 10. 2020 obtoženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po 57. in 58. členu KZ-1 je obtožencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po drugem odstavku 196. člena KZ-1 določilo kazen deset mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če v preizkusni dobi dveh let, računajoč od pravnomočnosti te sodbe, ne bo storil novega kaznivega dejanja ter pod posebnim pogojem, da v roku dveh let oškodovancem, kot so navedeni v izreku sodbe plača vsakemu znesek 383,99 EUR, pri čemer lahko sodišče v primeru neizpolnitve posebnega pogoja pogojno obsodbo prekliče in v njej določeno kazen zapora izreče. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obtoženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je oškodovancem prisodilo priglašene premoženjskopravne zahtevke v zneskih, kot so navedeni v izreku, oškodovanki B. B. in C. C. pa je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

2Zoper sodbo je zagovornik obtoženca vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 370. členu ZKP. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in obtoženca oprosti kaznivega dejanja ali jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Zagovornik je v pritožbi predlagal, da se ju z obtožencem obvesti o seji senata. Po 445. členu ZKP sodišče druge stopnje, ko odloča o pritožbi zoper sodbo, ki jo je izdalo sodišče prve stopnje v skrajšanem postopku, obvesti stranki o seji senata samo, če predsednik senata ali senat spozna, da bi bila navzočnost strank koristna za razjasnitev stvari. Sodišče druge stopnje v obravnavani zadevi slednjega ni ugotovilo. Ker ob podaji vsebinsko praznega predloga za udeležbo na seji pritožbenega senata pritožba ni navajala nobenih okoliščin, ki bi zahtevale, da sodišče druge stopnje opravi sejo v navzočnosti strank, sodišče druge stopnje strank v skladu z določbo 445. člena ZKP o seji ni obvestilo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožba meni, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker ni navedlo razlogov v zvezi z obtoženčevim zagovorom, da je obtožba nelogična, ker mu očita storitev kaznivega dejanja za kratko časovno obdobje. Sodišče prve stopnje se je v točki 14 na strani 16 obrazložitve sodbe med razlogi, s katerimi je zavračalo ugovore obrambe, da gre za prekrivanje očitkov obtožbe, dotaknilo obtoženčevega zagovora tudi v tem delu. Zapisalo je, da dejstvo, da po opravljenih posameznih preiskovalnih dejanjih obtožni predlog ni bil vložen oziroma je bila ovadba zavržena (obdobja pred 1. 1. 2013 in po 12. 8. 2013) samo po sebi ne pomeni, da kaznivega dejanja zato, ker ga ni bilo takrat, ni niti sedaj. Zato ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka.

6Pomanjkanje razlogov glede ugovora pravne narave v izpodbijani sodbi ne predstavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zlasti ne takšne, ki bi imela za posledico razveljavitev izpodbijane sodbe. Zagovornik je na glavni obravnavi ugovarjal spremembi obtožbe, trdeč, da je od storitve kaznivega dejanja (1. 1. 2013) poteklo šest let in je zato nastopilo zastaranje. Podatki kazenskega spisa izkazujejo, da je bil obtožni predlog zoper obtoženega A. A. vložen 19. 10. 2017 (list. št. 515), na glavni obravnavi dne 15. 4. 2019 je državna tožilka ob predstavitvi obtožnega predloga le-tega tudi spremenila, pri čemer se sprememba nanaša zgolj na slovnične popravke (izpustila besedno zvezo“naj ne „ in dodala besedo „ni“ in besedno zvezo “D. d. o. o“ nadomestila z besedno zvezo „E. d. o. o.“ tako v prvi kot v drugi točki, datum „31. 1. 2013“ nadomestila z datumom „12. 8. 2013“). Sprememba obtožnega predloga se ne nanaša na pravno odločilna dejstva, to je na zakonske znake kaznivega dejanja in pravno kvalifikacijo kaznivega dejanja. Za kaznivo dejanje po drugem odstavku 196. člena KZ-1 je predpisana kazen zapora do treh let, kazenski pregon za to kaznivo dejanje pa zastara v desetih letih od storitve kaznivega dejanja (4. točka prvega odstavka 90. člena KZ-1), kar v obravnavani zadevi pomeni v letu 2023. Sodišče prve stopnje ugovora zastaranja očitno ni sprejelo, kar je razvidno iz izreka in razlogov obsodilne sodbe, s katerimi sodišče druge stopnje soglaša. V pritožbi ponovljen očitek zastaranja se pokaže za neutemeljen.

7Zagovornik v pritožbi neutemeljeno uveljavlja kršitev kazenskega zakona s sklicevanjem na blanketno določbo prvega odstavka 5. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1), ki določa, da ko dejavnost prevzame drugi pravni subjekt, slednji prevzame tudi vse zapadle terjatve in obveznosti, vključno obveznosti do zaposlencev, in v obravnavani zadevi bi naj šlo za tak primer, saj je obtoženec z dnem stečaja prenesel obveznosti iz delovnih razmerij za svoje delavce na delodajalca prevzemnika.

8Kaznivo dejanje iz 196. člena KZ-1 je blanketno. Zakon govori o neupoštevanju predpisov oziroma neravnanju po predpisih, ki urejajo nastanek, prenehanje in posamične sestavine delovnega prava, ZDR-1 pa v 13. členu glede sklepanja, veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj delovnega razmerja napotuje na smiselno subsidiarno uporabo splošnih pravil civilnega prava. V pritožbi izpostavljena določba 75. člena ZDR-1 ureja varstvo pravic delavcev, ki izhajajo iz kolektivnih pogodb pri spremembi delodajalca in določa odgovornost (solidarno) za terjatve delavcev, nastale do datuma prenosa (četrti odstavek). Blanketna norma tega dopolnilnega predpisa ne spada v kategorizacijo kazenskega prava, čeprav njena kršitev predstavlja prekršek po 13. točki prvega odstavka 217. člena ZDR-1 (stori ga delodajalec, ki delavcem ne zagotavlja pravic iz kolektivne pogodbe v skladu z drugim odstavkom 75. člena tega zakona, to je najmanj eno leto ). Z inkriminacijo v 196. členu KZ-1 so namreč varovane le najhujše kršitve delovne zakonodaje in ostalih virov delovnega prava, v kazenski zakonodaji poimenovane “temeljne pravice“. V obravnavani zadevi zakonski znak kaznivega dejanja predstavljajo blanketne določbe 131. člena in 42. člena ZDR-1 v povezavi s dopolnilnima predpisoma Zakona o prispevkih za socialno varnost (2. in 3. člen ZPSV) in Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (39. člen ZPIZ-1), katerih kršitev je imela za posledico prikrajšanje delavcev za pravico do plače (neizplačilo treh zaporednih plač delavcem) in pravico do sorazmernega dela regresa za letni dopust, ker jim to sploh ni bilo izplačano. Dejstvo prenosa delavcev na drugo družbo, to je družbo D. d. o. o. (ki jo je že v inkriminiranem času lastniško obvladoval), zato obtoženca ne izključuje kot storilca kaznivega dejanja in krivde za storjeno kaznivo dejanje.

9Neutemeljena pa je pritožba tudi v delu, ko graja dejansko stanje in torej uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče druge stopnje nima namreč pomislekov o pravilnosti in popolnosti na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Prvostopenjsko sodišče je razjasnilo vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obtoženca je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa je tudi zanesljivo zaključilo, da je obtoženec storil v izreku izpodbijane sodbe opisano kaznivo dejanje. Pritožbeno sodišče zato v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in s pravnimi zaključki izpodbijane sodbe, na katere se v izogib ponavljanju tudi sklicuje, glede pritožbenih navedb, ki se nanašajo na odločilna dejstva, pa dodaja naslednje:

10Pritožba ponavlja zagovor obtoženca in trdi, da obtožencu ne gre očitati storitev kaznivega dejanja niti z eventualnim naklepom, saj je storil vse, da so zaposleni nadaljevali delovno razmerje naprej pri družbi prevzemnici. Če pa zakoniti zastopniki družbe prevzemnice niso poravnali obveznosti delavcev za nazaj, kar so bili dolžni po samem zakonu, pa obtoženec za to ne more odgovarjati. Tako je v vsakem primeru izključeno kakršnokoli naklepno ravnanje obtoženca.

11Povzeti pritožbeni oceni dejanskega stanja obravnavane zadeve sodišče druge stopnje ne pritrjuje. Prvič zato ne, ker se obtoženec s prenosom civilne soodgovornosti na prevzemnika delavcev, to je družbo D. d. o. o. ne more razbremeniti kazenske odgovornosti za storjena inkriminirana ravnanja, to je neizplačilo prispevkov za te delavce za leto 2013 in sorazmernega dela regresa za leto 2013, in drugič, ker je sodišče prve stopnje po oceni vseh izvedenih dokazov utemeljeno zaključilo, da razlog za ta opustitvena ravnanja ni bila objektivna nezmožnost družbe, da obveznost izpolni, temveč ravnanje obtoženca, ki kot poslovodja družbe E. d. o. o. ni izpolnil obveznosti do delavcev.

12Ob obtoženčevem sklicevanju na njegova prizadevanja rešiti družbo in ohraniti delovna mesta (v ta namen zastavil vse svoje osebno premoženje in sedaj ostal brez vsega in pristal v osebnem stečaju), je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ocenilo, da obtoženec delavcem ni plačeval regresa in prispevkov za socialno varnost že vse od leta 2010 in da je kljub dolgoletni blokadi (od 8. 7. 2011) edinega transakcijskega računa družbe posloval naprej in pridobival določena sredstva, ki jih ni namenil za plačilo obveznosti do delavcev, temveč je dal prednost drugim obveznostim kot so dobavitelji, sklepal kompenzacije in asignacije ter tako dajal prednost interesom dejavnosti družbe, delavce pa postavil na zadnje mesto, vedoč, da zanje finančnih sredstev zmanjkuje. Posloval je preko družbe D. d. o. o. in preusmerjal finančne tokove na to družbo (ob stečaju družbe E. d. o. o. nanjo prenesel delavce), mimo upoštevanja obveznosti do delavcev kot prednostnih obveznosti ter mimo določil Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP), po določbah katerega v primeru finančnih težav družbe poslovodja ne more prosto odločati kako bo posloval. Sodišče prve stopnje je utemeljeno ocenilo takšno ravnanje obtoženca kot neobičajno in nepravilno poslovodenje družbe, kot ga je opisala tudi izvedenka finančne stroke, v njem zaznalo objektivne znake kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 196. člena KZ-1 (veljavnega v času inkriminiranega ravnanja) in pravilno zaključilo, da se je obtoženec zavedal protipravnosti svojih ravnanj in prepovedanih posledic ter je kaznivo dejanje storil v krivdni obliki direktnega naklepa. Razlogom prvostopenjskega sodišča v točki 15 na strani 16 obrazložitve sodbe zaradi njihove jasnosti v argumentaciji v bistvu ni kaj dodati. Sodišče prve stopnje je pri vprašanju krivde pravilno kot čas izvršitve upoštevalo čas povzročitve protipravnega stanja, to je 1. 1. 2013, kar je v skladu s pravno teorijo (gre za trajajoče opustitveno ravnanje).

13Neuspešno je tudi izpodbijanje odločbe o premoženjskopravnem zahtevku. Po zagovorniku je sodišče prve stopnje zmotno odločilo o premoženjskopravnih zahtevkih delavcev o plačilu sorazmernega dela regresa iz razloga, ker delavci niso priglasili terjatve v stečajnem postopku, niti vodili posebnega civilnega postopka za plačilo terjatve. Ker niso izkazali pravnega interesa za uveljavljanje premoženjskopravnega zahtevka, bi jih sodišče moralo napotiti na pot pravde.

14Stališče pritožbe ni pravilno in je pravno zmotno. Sodišče druge stopnje v celoti soglaša z jasnimi, določnimi in argumentiranimi razlogi prvostopenjskega sodišča v točki 17 na strani 17 in 18 obrazložitve sodbe in se nanje sklicuje. Odločitev je v skladna z veljavno sodno prakso, po kateri neprijava terjatev v stečajnem (civilnem postopku) nima za posledico prekluzijo premoženjskopravnega zahtevka, izvirajočega iz storjenega kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi ravnalo pravilno, ko je o premoženjskopravnem zahtevku odločilo na podlagi dejstev, ugotovljenih v tem kazenskem postopku.

15Iz navedenih razlogov, in ker tudi v ostalem ne navaja ničesar takšnega, kar bi lahko ovrglo pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, je pritožba, vložena zoper prvostopenjski krivdni izrek, neutemeljena.

16Zoper odločbo o kazenski sankciji se obtoženec posebej ne pritožuje, zato je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo v tem delu preizkusilo po uradni dolžnosti (386. člen ZKP), saj je pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obtoženca, obsega tudi takšen preizkus. Pri tem je ugotovilo, da ni nobenih utemeljenih razlogov za spremembo obtožencu izrečene kazenske sankcije njemu v korist. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ocenilo težo kaznivega dejanja in stopnjo obtoženčeve krivde, kot olajševalno okoliščino v zadostni meri upoštevalo, da doslej še ni bil obsojen, medtem ko obteževalnih okoliščin ni zasledilo, ter mu izreklo primerno kazensko sankcijo - pogojno obsodbo, v njej pa določilo ustrezno zaporno kazen in preizkusno dobo ter mu utemeljeno naložilo posebni pogoj (po tem, ko je ugotovilo, da do poplačila oškodovancev v stečajnem postopku ni prišlo in je oškodovancem utemeljeno priznalo premoženjskopravne zahtevke) ter določilo primeren rok, v katerem ga mora izpolniti.

17Iz istih razlogov kot sodišče prve stopnje je tudi sodišče druge stopnje obtoženca oprostilo plačila sodne takse stopnje, to je iz razloga, ker je brez dohodkov in premoženja ter upravičenec do brezplačne pravne pomoči (drugi odstavek 98. člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP).

18Po obrazloženem, in ker ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti (prvi odstavek 283. člena ZKP) je sodišče druge stopnje o pritožbi odločilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).