217. člen ZDR-1

Dejstvo, da Kolektivna pogodba dejavnosti gostinstva in turizma Slovenije predvideva plačilo pogodbene kazni le v primeru neutemeljenosti odpovedanega razloga, ne pa tudi v primeru postopkovnih kršitev, ne more vplivati na odločitev v tem sporu, zato toženka neutemeljeno uveljavlja, da je bolje obravnavan delodajalec, ki delavcu ne poda opozorila pred odpovedjo. Gre za dogovor med delodajalci in reprezentativnimi sindikati, v katerih primerih se bo plačala pogodbena kazen, če bo odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, vse delodajalce pa zavezujejo določbe ZDR-1, ki določajo, v katerih primerih in na kakšen način se lahko odpove pogodba o zaposlitvi.

V obravnavani zadevi gre za spor med delavcem in delodajalcem, v katerem tožnik kot delavec od svojega delodajalca zahteva razliko v nadomestilu plače za čas začasne nezmožnosti za delo. Gre torej za individualni delovni spor za katerega je na podlagi točke b) prvega odstavka 5. člena ZDSS-1 pristojno delovno sodišče. Samo v primeru, ko delodajalec delavcu ne izplača nadomestila v zakonsko določenem ali s pogodbo dogovorjenem roku, lahko torej delavec uveljavi plačilo nadomestila neposredno od ZZZS. A contrario to pomeni, da v vseh ostalih primerih nadomestilo za začasno nezmožnost za delo delavec uveljavlja od delodajalca in gre za individualni delovni spor.

Delodajalec mora delavcu izplačati sorazmerni del regresa do 1. julija tekočega koledarskega leta, če je pogodba o zaposlitvi sklenjena v tem letu pred 1. julijem. Če delavec sklene pogodbo o zaposlitvi po 1. juliju, mu prav tako pripada sorazmerni del regresa za to koledarsko leto. Vendar v tem primeru ZDR-1 ne določa datuma do katerega mora delodajalec delavcu izplačati ta sorazmerni del regresa. V tem primeru gre torej za zakonsko pravno praznino, ki jo s splošno uveljavljenimi razlagalnimi metodami, ni mogoče zapolniti. Glede na navedeno v skladu z načelom zakonitosti iz 28. člena Ustave na neizplačilo sorazmernega dela regresa (kadar je pogodba o zaposlitvi sklenjena po 1. juliju koledarskega leta) ni mogoče vezati odgovornosti za prekršek, če delodajalec do določenega roka regresa ne izplača.

Zatrjevanje, da so odgovorne osebe s protipravnim ravnanjem opustile dolžno ravnanje in skrb, saj so pooblaščene opravljati delo v imenu, za račun, v korist ali s sredstvi pravne osebe, je ob upoštevanju določbe 14. člena ZP-1 in glede na preostalo vsebino opisa dejanja, ki ničesar od navedenega ne konkretizira, hkrati pa ustrezno ne razmejuje ravnanja fizičnih (odgovornih) oseb in "ravnanja" pravne osebe v smislu navedene določbe, nevzdržen pravni konstrukt, saj sta v njem pomešani podlagi za odgovornost pravne osebe iz prvega in iz drugega odstavka 14. člena ZP-1, ki sta sicer izključujoči.

Dejstvo, da določen delavec ne razpolaga z ustrezno izobrazbo, ki je pogoj za opravljanje dela, pri čemer delodajalec ob sklenitvi pogodbe tega ni vedel, tako ni zanemarljivo pri presoji, ali je delovno razmerje mogoče nadaljevati vsaj do poteka odpovednega roka. Ker tožnik niti alternativno določenega pogoja za zasedbo delovnega mesta ni izpolnjeval in je s tem v zvezi delodajalca ves čas trajanja delovnega razmerja zavajal, ob hkratnem dejstvu predložitve ponarejenega spričevala, pri čemer je očitane kršitve storil namenoma, presoja o tem, da bi bilo možno nadaljevati delovno razmerje vsaj do poteka odpovednega roka ni pravilna.

Določb drugega in tretjega odstavka 131. člena ZDR-1, ki opredeljujeta rok izplačila regresa, ni mogoče niti jezikovno niti na kak drug način tolmačiti tako, da mora biti delavcu, ki nastopi delo po 1. 7., izplačan sorazmerni del regresa do konca tekočega koledarskega leta. Posledično za delodajalca, ki ne izplača sorazmernega dela regresa delavcu, ki nastopi delo po 1.7., sankcija v ZDR-1 ni predpisana.

Pritrditi je pritožbenim navedbam, da ZDR-1 v določbi prvega odstavka 161. člena določa, da je delavec, ki ni v delovnem razmerju celotno koledarsko leto, upravičen zgolj do sorazmernega letnega dopusta za vsak mesec zaposlitve, v zvezi s tem pa ima pravico do sorazmernega dela regresa (četrti odstavek 131. člena ZDR-1). Stališče, ki ga v obširnih pritožbenih navedbah zastopa pritožnik, da se sorazmerni del letnega dopusta in v zvezi s tem regresa izračunava z upoštevanjem dopolnjenih mesecev zaposlitve, torej da je za najmanjšo enoto treba upoštevati celotni mesec zaposlitve, ne pa pravilo sorazmernosti uporabiti tudi za mesec, v katerem delavec ni zaposlen celotni mesec lahko namreč npr. pri zamenjavi delodajalcev privede do tega, da delavec, ki je na ravni celotnega koledarskega leta dejansko delal celo leto, ne bi imel pravice do celotnega dopusta in regresa. Po oceni pritožbenega sodišča je tudi ob zakonski ureditvi, ko ZDR-1 v zvezi z letnim dopustom in regresom sledi t.i. pravilu sorazmernosti pri izračunu deleža letnega dopusta oz. regresa, pravilno da se to pravilo uporabi v celoti, torej tudi, da se izračuna sorazmerni del letnega dopusta za mesec, v katerem delavec ni

Dejstvo, da določen delavec ali celo več njih razpolaga s ponarejenim spričevalom in torej ne izpolnjuje pogojev za opravljanje dela, ni zanemarljivo z vidika poslovanja posamezne družbe. Tožnik je svoje dejanje predsedniku uprave dne 25. 11. 2018 priznal, zato za tek roka ni odločilno, da kasneje ni podal še formalne samoprijave. Na podlagi te informacije pa je bil predsednik uprave, ki je bil edini, ki bi lahko skupaj s še enim članom uprave tožniku podal izredno odpoved, dolžan odreagirati, o tem obvestiti ostale člane uprave in sprožiti ustrezne postopke. Sodišče prve stopnje je pri določitvi višine denarnega povračila pravilno upoštevalo kriterij trajanja tožnikove zaposlitve pri toženki (4 leta) ter dejstvo, da si je tožnik novo zaposlitev našel v roku enega meseca, ni pa upoštevalo okoliščin, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi.

Delodajalec lahko zadrži izplačevanje plače delavcu samo v zakonsko določenih primerih, vsa določila pogodbe o zaposlitvi, ki določajo druge načine zadrževanja izplačila, pa so neveljavna. Pobot terjatev, ki naj bi jo imela pravna oseba kot delodajalec do delavca kot dolžnika na podlagi pravnomočnega in izvršljivega sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, s terjatvijo, ki jo ima delavec do delodajalca iz naslova plače, saj je tak pobot mogoč le ob izrecnem pisnem soglasju delavca, ki pa v predmetni zadevi ni izkazano. Ker je v obravnavani zadevi delovno razmerje prenehalo z dnem 3. 10. 2018, bi moral delodajalec delavcu izplačati plačo za mesec september 2018 najkasneje do 18. 10. 2018, in ker tega ni storil, je s tem kršil določbe ZDR-1 in storil prekršek.

Četudi se je pravna oseba dejansko znašla v likvidnostnih težavah v letu 2019, kar sicer ostaja zgolj na ravni zatrjevanj, bi vendarle odgovorna oseba pravne osebe morala poskrbeti za izplačilo regresa v roku, kot ga določa zakona in kolektivna pogodba dejavnosti. Ravnanje v skrajni sili tako ni izkazano. Nikakor se ni mogoče strinjati, da tako zapoznelo izplačilo regresa za letni dopust ne predstavlja nobene škodljive posledice, izplačilo regresa v celoti skoraj eno leto po izteku roka za prvotno izplačilo pa tudi ni mogoče šteti kot dejanje, ki ga je v celoti odpravilo nastale škodljive posledice za delavce. Namen izplačila regresa oziroma pravice do regresa za letni dopust je v tem, da si lahko delavci privoščijo plačan oddih v času izrabe letnega dopusta, zapoznelo izplačilo regresa za letni dopust pa vsekakor uresničevanja tega namena ne omogoča.

Izrek sodbe vsebuje dejanski opis, s katerim so konkretizirani vsi abstraktni zakonski znaki kaznivega dejanja. Nepravilna navedba blanketne norme pa v obravnavani zadevi ni upoštevna, saj so kljub napačni navedbi dopolnilnega predpisa, v opisu kaznivega dejanja navedeni vsi znaki obsojencu očitanega kaznivega dejanja, tudi tisti iz dopolnilnih norm, ki zakonske znake kaznivega dejanja dopolnjujejo. Zakonski znaki prekrška so vsebovani v zakonskih znakih kaznivega dejanja, s tem, da kaznivo dejanje vsebuje tudi druge elemente zakonskega dejanskega stanu, ki so lastni le kaznivemu dejanju, ne pa tudi prekršku. Kaznivo dejanje po 196. členu KZ-1 je podano, če storilec zavestno ne ravna po predpisih o plači, s čimer delavca prikrajša za pravico, ki mu pripada ali mu jo omeji, kar pomeni, da delavec plače sploh ne prejme, kar se pri prekršku ne zahteva, storilec pa mora ravnati naklepno in se zavedati posledic kršitve.

Pomanjkanje razlogov glede ugovora pravne narave v izpodbijani sodbi ne predstavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zlasti ne takšne, ki bi imela za posledico razveljavitev izpodbijane sodbe. Določba 75. člena ZDR-1 ureja varstvo pravic delavcev, ki izhajajo iz kolektivnih pogodb pri spremembi delodajalca in določa odgovornost (solidarno) za terjatve delavcev, nastale do datuma prenosa (četrti odstavek). Blanketna norma tega dopolnilnega predpisa ne spada v kategorizacijo kazenskega prava, čeprav njena kršitev predstavlja prekršek po 13. točki prvega odstavka 217. člena ZDR-1 (stori ga delodajalec, ki delavcem ne zagotavlja pravic iz kolektivne pogodbe v skladu z drugim odstavkom 75. člena tega zakona, to je najmanj eno leto ). Z inkriminacijo v 196. členu KZ-1 so namreč varovane le najhujše kršitve delovne zakonodaje in ostalih virov delovnega prava, v kazenski zakonodaji poimenovane "temeljne pravice".

Iz opisov prekrškov v izreku odločbe o prekršku izhajajo vsi zakonski znaki prekrška po prvem stavku šestega odstavka 134.a člena ZPIZ-2. Iz izreka odločbe o prekršku namreč ne izhaja le dejstvo, da pravna oseba (delodajalec) za zaposlenega delavca ni izplačala plače za posamezen mesec, temveč je v izreku navedeno še, da pravna oseba posledično (ker predhodno ni izplačala plače) za navedene mesece ni oddala REK-1 obrazca za zaposlenega delavca, kar je razvidno iz aplikacije e-davki na dan nadzora. Ker delodajalec stori prekršek po prvem stavku šestega odstavka 134.a člena ZPIZ-2, če ni predložil obračuna davčnega odtegljaja, ker ni izplačal plače, je prekrškovni organ v odločbi o prekršku pravilno navedel, da sta storilca kršila drugi odstavek 134. člena ZDR-1.

Sodišče prve stopnje je tako pravilno štelo, da bi lahko prekrškovni organ Republike Slovenije storilki določil največ 2.000,00 EUR globe za posamezni prekršek in izrekel enotno globo v višini 8.000,00 EUR ter ji naložil plačilo stroškov postopka – sodne takse v višini 10% od izrečene globe tj. 800,00 EUR. In ker je v skladu s petim odstavkom 192. člena ZSKZDČEU-1 znesek, v katerega je treba poseči z izvršbo, možno znižati le na najvišjo mero, ki je za istovrstno dejanje dopustna po predpisih Republike Slovenije, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da se odločba pristojnega organa države izdaje izvrši do zneska 8.800,00 EUR.

Določba 7. člena ZJU, na katero se opira sodišče prve stopnje, dejansko določa načelo enakopravne dostopnosti delovnih mest pri zaposlovanju javnih uslužbencev tako, da je zagotovljena izbira kandidata, ki je najbolj usposobljen za opravljanje delovnih nalog na delovnem mestu, vendar pa je v obravnavanem primeru potrebno uporabiti določbo specialnega zakona in sicer Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI), ki v 6. odstavku 109. člena v zvezi z zaposlovanjem strokovnih delavcev določa, da se delovno razmerje lahko sklene tudi s kandidatom, ki ne izpolnjuje zahtevanih pogojev, za dobo največ enega leta, če nihče od prijavljenih kandidatov ne izpolnjuje zahtevanih pogojev in je zaposlitev potrebna zaradi nemotenega opravljanja dela. Skladno s to določbo je toženka lahko izbrala kateregakoli na razpis prijavljenega kandidata, saj nobeden od njih ni izpolnjeval razpisnih pogojev. Po stališču pritožbenega sodišča je ravnateljica tožene stranke svojo izbiro med kandidati ustrezno pojasnila. Izbrala je kandidata, za katerega je ocenila, da je s pedagoškega vidika najbolj primeren za otroke. Kandidatka je bila že pred tem za določen čas zaposlena pri t

Sodišče ne sledi stališču, da bi moral biti družbi A. d.o.o. izdan konkretni posamični akt, ki bi ji prepovedoval zaposlovanje tujcev in da bi lahko šele na podlagi tega akta ZRSZ zavrnil izdajo soglasja k izdaji enotnega dovoljenja. V zadevi pa je nesprono, da je bila družba A. d.o.o. spoznana za odgovorno za prekšek po 3. točki prvega odstavka 217. člena ZDR-1.

V konkretni zadevi se dejstva, ki jih vsebuje opis kaznivega dejanja v obtožnem predlogu, prekrivajo z opisom dejanja prekrška iz pravnomočne odločbe o prekršku, za katerega sta bila obdolženec in obdolžena pravna oseba že obravnavana in pravnomočno kaznovana. Izdaja zavrnilne sodbe je zato pravilna in utemeljena na določbi 3. točke prvega odstavka 357. člena ZKP.