2. člen ZPSV

Prvostopno sodišče je v odločitvi, glede na izrek pod točko II, pritrdilo tožeči stranki v njenih trditvah o izpadu dohodka in višini izpada, temelječih na plačilnih listah in izjavi delodajalca, ter toženi stranki naložilo plačilo zneska 3.027,65 EUR bruto, z obveznostjo, da od tega zneska odvede pripadajoče davke in prispevke ter tožeči stranki izplača neto znesek. V razlogih izpodbijane sodbe je sprejeto odločitev glede obsega izplačila tožniku v neto znesku tudi obrazložilo. Vendar obrazložitev zajema (sicer pravilne) razloge le glede tožničine obveznosti plačila davkov od bruto zneska po Zakonu o dohodnini (Zdoh-2; čl. 127)6, ne vsebuje pa nobenih razlogov glede obveznosti plačila prispevkov iz naslova socialne varnosti po krovnem zakonu, ki je Zakon o prispevkih za socialno varnost (ZPSV), niti po ostalih zakonih s tega področja.

Ne gre za pomanjkanje konkretizacije zavestne kršitve relevantnih predpisov s področja socialnega prava, saj se obdolžencu v opisu očita za točno določeno obdobje, da za delavce ni plačeval prispevkov za socialno varnost, zaradi česar se jim obdobje ni štelo v pokojninsko osnovo, kar predstavlja dovolj jasno in vsebinsko napolnjeno konkretizacijo zavestne opustitve plačila prispevkov.

Iz konkretnega dela opisa jasno izhaja, da je oškodovani delavec izgubil pravico, ki izvira iz neplačila prispevkov za socialno varnost. Gre za izgubo pravice, da bi se oškodovancu kritično obdobje neplačevanja prispevkov za socialno varnost vštelo v pokojninsko osnovo za odmero starostne pokojnine (nastanek prepovedane posledice). Takšen opis kaznivega dejanja vsebuje tudi dovolj jasno in vsebinsko napolnjeno konkretizacijo zavestne opustitve plačila prispevkov za socialno varnost, ki jih obdolženec kot dejanski poslovodja niti ni odredil v plačilo in s tem ti prispevki tudi niso bili izplačani oškodovancu in je na tak način ravnal v nasprotju z 2. členom Zakona o prispevkih za socialno varnost. Glede na očitek, da obdolženec ni odredil plačila prispevkov za socialno varnost za delavca v obdobju od 1. 1. 2014 do 31. 12. 2014, gre za eno kaznivo dejanje, pri katerem velja, da je dokončano, ko je storjeno zadnje dejanje, ki sodi v sestavo kaznivega dejanja. V obravnavanem primeru je kaznivo dejanje dokončano z zadnjim neizplačilom prispevkov za socialno varnost.

Poslovanje podjetja ni dopustno ohranjati na račun neizplačila plač in drugih prejemkov delavcem. Izplačilo plače delavcu ter predpisanih prispevkov je prvenstvena dolžnost delodajalca, ki jo mora izpolniti pred vsemi drugimi obveznostmi družbe. Če poslovanje podjetja ne dosega pričakovanih in potrebnih (finančnih) rezultatov, je potrebno sprejeti ekonomske ukrepe, ki jih predvidevata ZDR oziroma ZDR-1 in ZFPPIPP. Reševanje gospodarske družbe mimo določil ZFPPIPP delodajalca ne more razbremeniti izpolnitve temeljnih obveznosti do svojih delavcev. V skladu s 1. točko prvega odstavka 21. člena ZFPPIPP predstavljajo plače in nadomestila plače delavcev prednostne terjatve, pri čemer so uvrščene na prvo mesto. Slednje imajo v primeru insolventnosti prednost tudi pred ostalimi nujnimi stroški poslovanja (1. točka drugega odstavka 34. člena ZFPPIPP), tudi pred v pritožbah izpostavljenimi tekočimi stroški rednega poslovanja družbe (elektrika, voda in podobno - 2. točka drugega odstavka 34. člena ZFPPIP). Gospodarska družba je tako dolžna vselej dati prednost plačam delavcev, šele nato, če ima presežek sredstev, pa lahko, ne glede na insolventnost, plača tudi ostale obveznosti, ki pr

Pomanjkanje razlogov glede ugovora pravne narave v izpodbijani sodbi ne predstavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zlasti ne takšne, ki bi imela za posledico razveljavitev izpodbijane sodbe. Določba 75. člena ZDR-1 ureja varstvo pravic delavcev, ki izhajajo iz kolektivnih pogodb pri spremembi delodajalca in določa odgovornost (solidarno) za terjatve delavcev, nastale do datuma prenosa (četrti odstavek). Blanketna norma tega dopolnilnega predpisa ne spada v kategorizacijo kazenskega prava, čeprav njena kršitev predstavlja prekršek po 13. točki prvega odstavka 217. člena ZDR-1 (stori ga delodajalec, ki delavcem ne zagotavlja pravic iz kolektivne pogodbe v skladu z drugim odstavkom 75. člena tega zakona, to je najmanj eno leto ). Z inkriminacijo v 196. členu KZ-1 so namreč varovane le najhujše kršitve delovne zakonodaje in ostalih virov delovnega prava, v kazenski zakonodaji poimenovane "temeljne pravice".

Teža utrpelih poškodb, intenzivnost in trajanje tako prestanih kot bodočih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, kakor tudi specifičnosti tožnikovega primera (njegova starost ob škodnem dogodku, življenjske aktivnosti pred škodnim dogodkom, služba, in podobno), narekujejo, da pravična odškodnina za navedeno škodo, ob pravilni uporabi materialnega prava (179. in 182. člen Obligacijskega zakonika) predstavlja 50.000,00 EUR oziroma 42,3 povprečnih mesečnih neto plač za zaposleno osebo v Republiki Sloveniji. Pravilna pa je nadaljnja toženkina graja glede plačila prispevkov od mesečne rente. Skladno z 2. členom Zakona o prispevkih za socialno varnost, toženka kot zavarovalnica, ni zavezanka za plačilo prispevkov za socialno varnost.

Tožilec mora dokazati vse prvine obtožbe, to je dejanski stan, ki se ujema z zakonskimi znaki očitanih dejanj, protipravnost dejanj in obdolženčevo krivdo, saj je tožilec enako kot sodišče zavezan k iskanju resnice. Obdolžencu pa se v samem kazenskem postopku ni potrebno braniti in mu ni treba ničesar dokazovati ter je lahko dokazno aktiven ali pasiven.

Odmena za neizkoriščene dneve tedenskega dopusta je po naravi odškodnina za premoženjsko škodo, od katere je treba obračunati in plačati ustrezne prispevke in davek. Osnova za izračun je neto plača v tujini. Do odškodnine za neizkoriščene dneve tedenskega počitka je delavec upravičen zato, ker mu je bila kršena pravica do tedenskega počitka, ki mu pripada po zakonu, in je moral na dneve, ko bi moral biti prost, opravljati delo na misiji. Javni uslužbenec je do odškodnine upravičen poleg plače, ki jo je za delo v tujini prejel (za povprečno 174-urno delovno obveznost na mesec).

Odškodnina za neizkoriščene dni tedenskega dopusta je po naravi odškodnina za premoženjsko škodo, od katere je treba obračunati in plačati ustrezne prispevke in davek. Tako ne gre za plačilo plače, neto plača v tujini pa je le osnova za izračun odškodnine.

Odškodnina za neizkoriščene dni tedenskega dopusta je po naravi odškodnina za premoženjsko škodo, od katere je potrebno obračunati in plačati ustrezne prispevke in davek. Tako ne gre za plačilo plače, neto plača v tujini pa je le osnova za izračun odškodnine.

Odškodnina za neizkoriščene dni tedenskega počitka je po naravi odškodnina za premoženjsko škodo, od katere je treba obračunati in plačati ustrezne prispevke in davek. Tako ne gre za plačilo plače, neto plača v tujini pa je le osnova za izračun odškodnine. Odškodnina za neizkoriščene dneve tedenskega počitka, do katere je delavec oziroma javni uslužbenec upravičen zato, ker mu je bila kršena pravica do tedenskega počitka, ki mu pripada po zakonu, in je moral na dneve, ko bi moral biti prost, opravljati delo na misiji, ne predstavlja plače. Javni uslužbenec je namreč do odškodnine upravičen poleg plače, ki jo je za delo v tujini prejel (za povprečno 174-urno delovno obveznost na mesec).

Odškodnina za neizkoriščene dni tedenskega dopusta je po naravi odškodnina za premoženjsko škodo, od katere je potrebno obračunati in plačati ustrezne prispevke in davek. Tako ne gre za plačilo plače, neto plača v tujini pa je le osnova za izračun odškodnine.

Odškodnina za neizkoriščene dni tedenskega dopusta je po naravi odškodnina za premoženjsko škodo, od katere je potrebno obračunati in plačati ustrezne prispevke in davek.

Odškodnina za neizkoriščene dni tedenskega dopusta je po naravi odškodnina za premoženjsko škodo, od katere je potrebno obračunati in plačati ustrezne prispevke in davek. Tako ne gre za plačilo plače, neto plača v tujini pa je le osnova za izračun odškodnine.

Revizija se dopusti glede naslednjih vprašanj: - ali gre pri dosojenih zneskih za odškodnino, za nadomestilo ali za drug prejemek iz delovnega razmerja, - ali se od prejemka zaradi nezagotovljenega tedenskega počitka plača dohodnina in prispevki od plače, ki bi jo tožnik prejel za delo v Sloveniji po Uredbi o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami ali od celotnega prejemka?

Odškodnina za neizkoriščene dni tedenskega dopusta predstavlja po naravi odškodnino za premoženjsko škodo, od katere je potrebno obračunati in plačati ustrezne prispevke in davek. Tako ne gre za plačilo plače, neto plača v tujini pa je le osnova za izračun odškodnine. Določba 1. alineje drugega odstavka 4. člena Uredbe o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami na obveznost tožene stranke za plačilo prispevkov in davka od odškodnine za premoženjsko škodo nima vpliva, saj Uredba ureja plače pripadnikov stalne sestave vojske v tujini pri opravljanju obveznosti, sprejetih v mednarodnih organizacijah.

Odškodnina za neizkoriščene dni tedenskega dopusta predstavlja po naravi odškodnino za premoženjsko škodo, od katere je potrebno obračunati in plačati ustrezne prispevke in davek.

V primeru nadomestila za neizkoriščene dni tedenskega počitka gre za prejemek iz delovnega razmerja, to je za odškodnino za premoženjsko škodo, od katere je dolžna tožena stranka obračunati in plačati ustrezne prispevke in davek.

V primeru nadomestila za neizkoriščene dni tedenskega počitka gre za prejemek iz delovnega razmerja, to je za odškodnino za premoženjsko škodo, od katere je dolžna tožena stranka obračunati in plačati ustrezne prispevke in davek.

Odškodnina, do katere je upravičen tožnik zato, ker v času, ko je bil na misiji, ni mogel iz razlogov na strani tožene stranke koristiti dni tedenskega počitka, po naravi odškodnina za opravljeno delo na prosti dan. Gre za premoženjsko škodo, ki je prejemek iz delovnega razmerja, vendar pa ne sodi v kategorijo dohodka iz delovnega razmerja, ki se ne všteva v davčno osnovo. Tako se odškodnina za premoženjsko škodo skladno z določbo 44. člena ZDoh-2 všteva v davčno osnovo, ob upoštevanju določb 1. odstavka 144. člena ZPIZ-2 ter 3. odstavka 2. člena ZPSV pa se prispevki za socialno varnost plačajo tudi od odškodnine za premoženjsko škodo.