5. člen ZDR-1

Pojma delodajalca po drugem odstavku 5. člena ZDR-1 namreč ni mogoče pojmovati le v formalnem smislu, torej da gre za osebo, ki zaposluje delavca na podlagi pogodbe o zaposlitvi. Pomembno je, kakšen je dejanski in objektivni položaj delavca ter na kakšen način se formalna pogodba izvaja v praksi. V obravnavanem primeru opisan dejanski in objektivni položaj ter način, na katerega se je izvajala tožnikova pogodba o zaposlitvi (vključno z razlogom za njeno odpoved) kaže na to, da je bilo z delovnim razmerjem tožnika pri prvi toženki prikrito delovno razmerje s tretjo toženko. Odgovornost tretje toženke ni le klasična odškodninska odgovornost, temveč je enaka odgovornosti delodajalca (ali uporabnika) za prejemke iz delovnega razmerja - torej za plačilo razlike z vsemi davki in prispevki. To prikrajšanje (tudi za obdobje že obstoječega delovnega razmerja pri prvi toženki) je zato treba obravnavati v okviru reparacijskih zahtevkov iz delovnega razmerja in ne le na odškodninski podlagi.

Posredovanje dela delavcev (in s tem model takšnega poslovanja) je bilo nezakonito, saj se prva toženka s posredovanjem ne bi smela ukvarjati, druga toženka pa ga ne bi smela sprejemati oziroma še več - organizirati s pogojevanjem, da se delodajalec ne sme ukvarjati s posredovanjem dela delavcev drugemu uporabniku. Prva in druga toženka sta v usklajenem delovanju izhajali iz zakonskih možnosti, a sta jih uporabili na način, ki ni bil zakonit. Specifičen poslovni model druge toženke, pri katerem je aktivno sodelovala prva toženka, v tak način poslovanja pa so bile vključene še druge družbe, ki niso izpolnjevale pogojev za opravljanje zakonitega agencijskega dela, ne kaže le na navideznost pogodb o opravljanju podjemnega dela, temveč na očitno nezakonitost in zlorabo poslovanja obeh toženk na škodo delavcev prve toženke. Pojma delodajalca po drugem odstavku 5. členu ZDR-1 namreč ni mogoče pojmovati le v formalnem smislu, torej da gre za osebo, ki zaposluje delavca na podlagi pogodbe o zaposlitvi. Pomembno je, kakšen je dejanski in objektivni položaj delavca ter na kakšen način se formalna pogodba izvaja v praksi. V obravnavanem primeru opisan dejanski in objektivni pol

Dlje časa trajajoče, nepretrgane vključitve tožnika v organiziran delovni proces toženke (zaporedoma s strani dveh različnih družb IPS), ni mogoče razlagati drugače kot trajno opravljanje dela za toženko. Zaradi ugotovljene zlorabe poslovnega modela odgovornost toženke ni le subsidiarna v smislu šestega odstavka 62. člena ZDR-1, niti ni le klasična odškodninska. Toženka tožniku odgovarja kot dejanska delodajalka za plačilo razlik v plači in drugih prejemkov iz delovnega razmerja, čeprav se mu za čas formalne zaposlitve pri IPS družbah ne more priznati delovnega razmerja pri toženki.

Zaradi ugotovljene zlorabe poslovnega modela posredovanja delavcev odgovornost toženke ni le subsidiarna, kot bi bila na podlagi šestega odstavka 62. člena ZDR-1, prav tako ni le klasična odškodninska, ampak je enaka odgovornosti delodajalca za prejemke iz delovnega razmerja. Toženka je zaradi ugotovljene zlorabe, s katero je prikrivala dejansko delovno razmerje, obravnavana v okviru reparacijskega zahtevka iz delovnega razmerja kot dejanski delodajalec. Le na tak način je lahko saniran položaj, v katerem se je tožnik znašel zaradi zlorabe.

Delavec v primerih, ko se ugotovi, da je bila pogodba o zaposlitvi nična, delovno razmerje pa realizirano, obdrži že pridobljene pravice iz delovnega razmerja. Glede na specifičen položaj v tej zadevi, kjer tožnica ni želela, da opravlja delo za toženko preko fiktivne pogodbe, ampak si je želela zaposlitve preko delovnega dovoljenja, toženka pa je izkoristila svoj prevladujoč položaj, v njunem odnosu pa so obstajali vsi elementi delovnega razmerja, takšna zloraba ne more uživati pravnega varstva, zato je tožnica upravičena do odškodnine v obliki plačila za vse opravljeno delo (126. člen ZDR-1) in do regresa za letni dopust, ki bi ji pripadal na podlagi 131. člena ZDR-1. Odločitev o stroških postopka v sodbi se vedno šteje za sklep (peti odstavek 128. člena ZPP). Zoper sklep je rok za pritožbo 15 dni, zoper sodbo pa od novele ZPP‑E 30 dni (prvi odstavek 333. člena ZPP). Vendar kadar sodišče odloči o glavnem zahtevku in stroških postopka z isto sodno odločbo, se lahko stranka pritoži tako zoper odločitev o glavni stvari kot o stroških postopka v roku 30 dni.

Zaradi zlorabe poslovnega modela je toženka odgovorna za tožnikovo prikrajšanje pri pravicah iz delovnega razmerja v času, ko je bil tožnik delavec formalnih delodajalcev.

Pogodbeno razmerje tožnika z družbo A. d. o. o. je bilo zlorabljeno. Njegova dejanska delodajalka je bila toženka, pri čemer formalna pogodba o zaposlitvi nima prednosti pred obstojem delovnega razmerja pri dejanskem delodajalcu. Pojma delodajalca po drugem odstavku 5. člena ZDR-1 ni mogoče pojmovati le v formalnem smislu, torej da gre za osebo, ki zaposluje delavca na podlagi pogodbe o zaposlitvi. Pomembno je, kakšen je dejanski položaj delavca ter na kakšen način se formalna pogodba izvaja v praksi. Z delovnim razmerjem tožnika pri družbi A. d. o. o.je bilo prikrito delovno razmerje s toženko. Na zlorabo kaže tudi nepretrgana, več kot desetletna vključitev tožnika v organiziran delovni proces toženke, ki je ni mogoče razlagati drugače kot trajno opravljanje dela za toženko, kar presega razumen standard začasnosti, ki je bistvo agencijskega dela.

Nepretrgane, več kot dveletne vključitve tožnika v organiziran delovni proces toženke namreč ni mogoče razlagati drugače, kot da trajno opravlja delo zanjo. Tožnik je bil dolžan opravljati delo voznika vlačilca, to pa je lahko opravljal zgolj tako, da je bil ob pomoči (nezakonitega) posredovanja njegovega formalnega delodajalca z vsemi elementi delovnega razmerja vključen v organiziran delovni proces pri toženki, saj je to delo opravljal na njenem kontejnerskem terminalu. Kot dejanska delodajalka je bila toženka dolžna tožniku zagotoviti takšen plačni položaj, kot ga je priznavala svojim delavcem.

Pogodbeno razmerje tožnika z družbo A. d. o. o. je bilo preko nezakonitega poslovnega modela zlorabljeno. Njegov dejanski delodajalec je bila toženka, pri čemer formalne pogodbe o zaposlitvi nimajo prednosti pred obstojem delovnega razmerja pri dejanskem delodajalcu. Pojma delodajalca po drugem odstavku 5. člena ZDR-1 ne gre razumeti le v formalnem smislu, to stališče je v sodni praksi (v zvezi z obstojem delovnega razmerja) že preseženo. Vendar pa to ne vpliva na tožnikov položaj delavca družbe A. d. o. o. za čas, ko je bil vključen v socialna zavarovanja na podlagi delovnega razmerja.

S sklicevanjem na stališča iz judikata Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 153/2016 je pravilno utemeljilo, da tega dejstva (obstoja že sklenjene pogodbe o zaposlitvi) ne more spremeniti okoliščina, da je tožnik v vtoževanem obdobju dejansko opravljal delo drugega delovnega mesta. Posledično je prvostopenjsko sodišče utemeljeno zavrnilo zahtevek za izstavitev pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto višji kriminalistični inšpektor - forenzični izvedenec. Kot je Vrhovno sodišče RS obrazložilo v citirani zadevi in velja tudi za ta spor, ima na podlagi 17. člena ZDR-1 delavec pravico zahtevati izstavitev pogodbe o zaposlitvi, če pisna pogodba ni sklenjena in se opravlja delo brez nje, ne pa tudi v primeru, ko je pisna pogodba sklenjena, dejansko pa delavec opravlja drugo delo. Sodno varstvo za izstavitev drugačne pogodbe o zaposlitvi od obstoječe ni predvideno. To sicer ne pomeni, da formalna ureditev dejanskega statusa javnega uslužbenca ni možna. Javnega uslužbenca je na primer mogoče, če so za to podani pogoji, premestiti na drugo delovno mesto na podlagi 147. člena ZJU (s soglasjem ali brez), vendar se tudi v tem primeru, razen, če gre za premestitev k drugemu delodajalcu, nova pogodba

Formalni delodajalec pokojnega tožnika, družba IPS, čeprav je posredovala delavce, ni bila družba za zagotavljanje dela delavcev uporabniku; posredovanje delavcev, kot je bil pokojni tožnik, je bilo nezakonito, čemur pravzaprav pritrjuje sama toženka v pritožbi. Prav tako sama priznava, da je družba IPS poslovala izključno z njo in da je bil pokojni tožnik vključen v delovni proces toženke. Že navedeno ob upoštevanju trajnega opravljanja dela (tožnik je delo opravljal pri toženki od leta 1998 dalje) daje podlago za presojo, da je bilo delovno razmerje zlorabljeno. Zloraba pa pomeni, da je šteti toženko za dejanskega delodajalca v smislu ZDR-1 (drugi odstavek 5. člena ZDR-1), ki za prikrajšanje pri prejemkih iz delovnega razmerja odgovarja kot za reparacijo, ne na odškodninski podlagi. Sodišče prve stopnje je pravilno sledilo ugovoru zastaranja toženke; upoštevalo je petletni zastaralni rok za terjatve iz delovnega razmerja, določen v 202. členu ZDR-1, ki je začel teči z zapadlostjo posameznega prejemka. Ker ne gre za kondikcijo ali odškodnino, so z zastaranjem tovrstnih terjatev povezane pritožbene navedbe tožnice, ki jih dosledno ponavlja iz pripravljalne vloge z dne 3. 3

Toženka bi morala postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku izvesti skladno z določili prvega in drugega odstavka 85. člena ZDR-1, česar pa ni storila. Zato je odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku že iz tega razloga nezakonita. Neutemeljene so toženkine pritožbene navedbe, da je tožniku podala izredno in ne redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. V izpodbijani odpovedi je namreč jasno in izrecno navedeno, da toženka podaja tožniku redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga po tretji alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1 in da se zavezuje tožniku plačati denarno povračilo namesto 15-dnevnega odpovednega roka. Tudi iz obrazložitve odpovedi ni mogoče zaključiti, da je toženka tožniku podala izredno odpoved. Za sodno razvezo zadošča tudi obstoj (zgolj) subjektivnih okoliščin, ki onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja med strankama. Le te pa je sodišče prve stopnje ugotovilo in jih izčrpno ter prepričljivo obrazložilo. Toženka namreč ni izgubila zaupanja v tožnika zgolj zaradi očitkov v izpodbijani odpovedi, kot poizkuša prikazati tožnik v pritožbi. Sodno razvezo je namreč toženka utemeljevala predvsem s tožnikovimi ravnanji po podaji odpovedi. O skrh

V obravnavani zadevi ne gre za prekršek po Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR-1), ampak za prekršek po ZPDZC-1, zato je vsebino zakonskih znakov prekrška potrebno tolmačiti po določbah tega zakona (in ne ZDR-1, kot to zmotno meni pritožba). Prekršek iz 5. alineje prvega odstavka 23. člena ZPDZC-1 stori delodajalec, ki nezakonito zaposli državljana tretje države in s tem krši 5. alinejo prvega odstavka 5. člena tega zakona. Delodajalec je v 2. točki prvega odstavka 2. člena ZPDZC-1 za potrebe tega zakona opredeljen kot pravna oseba,1 pri kateri se opravlja delo ali omogoča opravljanje dela. Drugače kot po drugem odstavku 5. člena ZDR-1, ki status delodajalca veže na zaposlitev na podlagi sklenjene pogodbe zaposlitvi, po ZPDZC-1 pravna oseba torej dobi status delodajalca zgolj s tem, da fizično osebo vključi v svoj delovni proces na način, da ta opravlja delo oziroma ji omogoči opravljanje dela. In to je - logično - tudi vsebina pojma "zaposlitve" pri delodajalcu po ZPDZC-1. Pomanjkanja delovne sile po oceni pritožbenega sodišča ni mogoče šteti kot okoliščino, zaradi katere bi bila nezakonita zaposlitev posebno lahko dejanje, enako pa velja tudi za zahtevnost postopkov zaposlo

Pravilno je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je reparacijski zahtevek delno zastaral. Za terjatve iz delovnega razmerja velja petletni, za občasne terjatve pa triletni zastaralni rok, določen v prvem odstavku 347. člena OZ. Obstoj pravilno registrirane in vpisane dejavnosti zagotavljanja delavcev uporabniku v okoliščinah obravnavanega spora ne more biti ovira za ugotovitev zlorabe (poslovnega modela) na škodo tožnika.

Sodba ima glede obdobja (datumov) ugotovljenega delovnega razmerja med strankama pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, kar predstavlja kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Glede obdobja (datumov) ugotovljenega delovnega razmerja med strankama so namreč nasprotja tako v samem izreku izpodbijane sodbe kot v njeni obrazložitvi in tudi med izrekom ter obrazložitvijo.

Pogodbeno razmerje tožnika z družbo A. d. o. o. je bilo preko nezakonitega poslovnega modela zlorabljeno, kar pomeni, da ugotavljanje elementov delovnega razmerja, določenih v 4. členu ZDR-1, niti ni potrebno. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da obstoji delovno razmerje med strankama v času po prenehanju delovnega razmerja tožnika pri družbi A. d. o. o. pa do tožnikove zaposlitve pri novem delodajalcu – družbi B. d. o. o. Vendar pa je pritožbeno sodišče kljub temu odločitev o obstoju delovnega razmerja razveljavilo, saj ima sodba glede obdobja (datumov) ugotovljenega delovnega razmerja med strankama pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da je tožnik upravičen do priznanja pravic iz delovnega razmerja pri toženki za obdobje od prenehanja pogodbe o zaposlitvi z A. d. o. o. pa do zaposlitve pri novem delodajalcu (saj je bil tožnik tudi pred navedenim obdobjem v dejanskem delovnem razmerju pri toženki). Toženka pa je zaradi kršitve pravic odgovorna za prikrajšanje pri tožnikovih pravicah iz delovnega razmerja že v času, ko je bil tožnik delavec A. d. o. o., pri čemer njena odgovornost

Kljub ugotovljeni zlorabi je pri presoji utemeljenosti reparacijskega zahtevka treba upoštevati ugovor zastaranja druge toženke tako glede glavnice kot zakonskih zamudnih obresti. Na podlagi 202. člena ZDR-1 zastarajo vse terjatve iz delovnega razmerja v roku 5 let, za zastaranje zakonskih zamudnih obresti pa velja triletni zastaralni rok iz prvega odstavka 347. člena OZ, kar velja tudi v tem primeru. Tožniku je delovno razmerje pri zadnjem delodajalcu (prvi toženki) prenehalo na podlagi odpovedi in sodišče prve stopnje se ni opredelilo do odpovednega razloga, ki je bil po trditvah tožeče stranke v tem, da je drugotoženka kot edini naročnik tožnikovemu zadnjemu formalnemu delodajalcu odpovedala pogodbo o opravljanju luškoprekladalnih del.