42. člen ZDR-1

Ni mogoče šteti, da zaposleni opravlja delo drugega (višje vrednotenega) delovnega mesta, če opravlja delo svojega delovnega mesta, ki pa je enako delu drugega sistemiziranega delovnega mesta pri delodajalcu. S tem tožnik po vsebini nasprotuje sistemizaciji delovnih mest, ki za enako delo na dveh različnih delovnih mestih predvideva različno plačilo, kar pa ne more biti predmet individualnega delovnega spora.

Pri presoji o dopustitvi (smiselne) uporabe instituta pogodbene kazni je treba upoštevati podrejen in odvisen položaj delavca proti delodajalcu tako ob sklepanju pogodbe o zaposlitvi, kot med obstojem delovnega razmerja. Eden od namenov delovnega prava je omilitev takšnega položaja. Ta namen se izraža preko kogentnih zakonskih določb delovnega prava, upoštevati pa ga je treba tudi pri presoji dopustne uporabe institutov civilnega prava na področju delovnih razmerij. Dopuščanje pogodbene kazni v času trajanja delovnega razmerja in ob njegovem prenehanju bi poslabšalo položaj delavca oziroma bi še dodatno izboljšalo položaj delodajalca. Delodajalčev položaj bi bil lažji tudi na postopkovnem področju, saj bi za ugoditev zahtevku iz naslova pogodbene kazni zadoščala že delavčeva kršitev obveznosti, ki ima objektivne znake protipravnega ravnanja, pri tem pa vzrok za kršitev izvira iz sfere delavca, ki bi moral izpolniti neko obveznost. Nepomembno pa bi bilo dejstvo nastale škode in njena višina - za razliko od odškodninske odgovornosti. Obstoj škode namreč ni predpostavka za nastanek pravice do pogodbene kazni.

Pomanjkanje razlogov glede ugovora pravne narave v izpodbijani sodbi ne predstavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zlasti ne takšne, ki bi imela za posledico razveljavitev izpodbijane sodbe. Določba 75. člena ZDR-1 ureja varstvo pravic delavcev, ki izhajajo iz kolektivnih pogodb pri spremembi delodajalca in določa odgovornost (solidarno) za terjatve delavcev, nastale do datuma prenosa (četrti odstavek). Blanketna norma tega dopolnilnega predpisa ne spada v kategorizacijo kazenskega prava, čeprav njena kršitev predstavlja prekršek po 13. točki prvega odstavka 217. člena ZDR-1 (stori ga delodajalec, ki delavcem ne zagotavlja pravic iz kolektivne pogodbe v skladu z drugim odstavkom 75. člena tega zakona, to je najmanj eno leto ). Z inkriminacijo v 196. členu KZ-1 so namreč varovane le najhujše kršitve delovne zakonodaje in ostalih virov delovnega prava, v kazenski zakonodaji poimenovane "temeljne pravice".

Sodišče prve stopnje ravnanj toženke, ki kažejo na namero opravljanja konkurenčne dejavnosti, utemeljeno ni štelo kot kršitve obveznosti iz prvega odstavka 39. člena ZDR-1.

Drugi odstavek 39. člena ZDR-1 določa subjektivni in objektivni rok, v katerem mora delodajalec zahtevati povrnitev škode, nastale s kršitvijo prepovedi konkurence. Tožeča stranka je v tožbi sicer res navedla zadostna dejstva, na katera bi lahko oprla svoj odškodninski zahtevek zaradi kršitve konkurenčne prepovedi. Vendar tožeča stranka ni zahtevala pavšalne odškodnine zaradi kršitve konkurenčne prepovedi. To je zahtevala šele z drugo pripravljalno vlogo, kar je po izteku trimesečnega subjektivnega roka. Čeprav je dajatveni zahtevek postavila že v tožbi, ni mogoče zavzeti stališča, da je z uveljavljanjem pogodbene kazni zaradi kršitve konkurenčne klavzule oziroma pavšalne odškodnine zaradi izdaje poslovne skrivnosti uveljavljala pavšalno odškodnino zaradi kršitve konkurenčne prepovedi. Pri tem ne gre za pravno kvalifikacijo zahtevka, ampak za uveljavljanje drugega zahtevka. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek za plačilo pavšalne odškodnine zaradi izdaje poslovne skrivnosti zavrnilo, ker: 1. tožeča stranka ni izkazala, da bi uveljavljanje odškodnine povzročilo nesorazmerne stroške, in ker 2. ni trdila in dokazala, kateri posel je izgubila (tj. nastanek škode). Tožeča s

Dejstvo, ali ima toženka delovno mesto Strokovni sodelavec VII/2 I psiholog sistemizirano, za odločitev ni bistveno. Njene navedbe je pravilno zavrnilo že sodišče prve stopnje in se pri tem sklicevalo na stališča Višjega delovnega in socialnega sodišča v zadevi Pdp 22/2016. Takšna so tudi stališča, ki jih je v zadevi VIII Ips 19/2014 zavzelo Vrhovno sodišče Republike Slovenije; da mora toženka kot delodajalec ob upoštevanju določb prvega odstavka 21. člena ZJU in drugega odstavka 89. člena ZObr sistemizirati delovna mesta, ki odražajo delo, ki se pri njej opravlja, in da je delavec upravičen do plačila za delo, kot ga dejansko opravlja, četudi takšno delovno mesto pri delodajalcu ni sistemizirano.

Tožnik je navedel, da mu toženec več kot dvakrat zaporedoma ni izplačal plače ob pogodbeno dogovorjenem roku oziroma je zamujala z izplačilom plače, toženca je pisno opomnil na izpolnitev obveznosti ter obvestil inšpekcijo za delo. Te trditve je sodišče prve stopnje pravilno subsumiralo pod zakonske določbe in presodilo, da je tožnik izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podal v skladu s prvim in drugim odstavkom 111. člena ZDR-1, ter mu na podlagi tretjega odstavka istega člena ZDR-1 prisodilo odpravnino, določeno za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, in odškodnino najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka.

Kljub veljavno sklenjeni pogodbi o zaposlitvi lahko delavec v sodnem sporu uveljavlja, da je njegovo dejansko opravljeno delo vredno več od dogovorjenega plačila, vendar pa tega sodišče prve stopnje ni ugotovilo.

ZDR-1 v 42. členu določa dva načina prenehanja konkurenčne klavzule in sicer sporazumno prenehanje ter enostranski odstop v primeru, da bi delodajalec huje kršil pogodbena določila. Toženec ni zatrjeval nobene od teh možnosti in sodišče prve stopnje je zazvelo pravilno stališče, da toženec ni mogel veljavno odstopiti od pogodbe o zaposlitvi v delu, ki se nanaša na konkurenčno klavzulo na podlagi 107. člena OZ, saj je način prenehanja veljavnosti konkurenčne klavzule jasno določen v ZDR-1, drugih načinov prenehanja pogodb po OZ pa ni mogoče uporabiti. Glede na to je pravilen zaključek, da konkurenčna klavzula med strankama ni prenehala veljati. Delodajalec ima pravico s konkurenčno klavzulo zaščititi znanje, katerega nepooblaščeno prenašanje na drugega delodajalca bi omogočilo nelojalno konkurenco1. Tožeči stranki za veljavno sklenjeno konkurenčno klavzulo ni bilo treba dokazati, da bi z znanji, ki jih je toženec pri njej pridobil, lahko konkurenčna zavarovalnica pridobila (neupravičeno) konkurenčno prednost. Glede na to, da je plačilo pogodbene kazni zaradi nespoštovanja konkurenčne klavzule dogovorjeno že zaradi obstoja abstraktne možnosti manjšega pridobivanja doho

Tožnik v zvezi z opravičili glede izostanka z narokov oziroma glede prošenj za preložitev narokov ni predložil dokazil glede razlogov, ki naj bi mu onemogočali pristop na narok. Šele k pritožbi je predložil odločbo ZZZS, da je zaradi bolezni začasno nezmožen za delo v spornem obdobju. Sodišče prve stopnje je resda ravno v tem času opravilo glavno obravnavo v predmetni zadevi, a ker tožnik ni pravočasno in z ustreznimi dokazili dokazoval upravičenega razloga za izostanek z naroka, sodišče v zvezi z očitanim ni kršilo določil pravdnega postopka (115. člen ZPP), posledično tožencu zaradi postopanja sodišča prve stopnje ni bila kršena pravica do izjave v postopku.

Tožeča stranka v tem postopku zahteva plačilo odškodnine za premoženjsko škodo, ki naj bi ji nastala zaradi ravnanja toženke, opisanega v podani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Toženki je očitala, da najmanj v obdobju zadnjih šestih mesecev ni prihajala na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa tožeče stranke ni obvestila, čeprav bi to morala in mogla storiti. Pri tem je svojo prisotnost z zlorabo svoje kartice za registracijo delovnega časa preko delavke B.B. lažno prikazovala, s čimer je tožečo stranko spravila v zmoto in jo zapeljala, da ji je ta v škodo svojega premoženja obračunavala in izplačevala plačo z vsemi dodatki in povračilo stroškov za prihod na delo ter prehrano med delom, čeprav do tega ni bila upravičena. Toženka je svoje delo po pogodbi o zaposlitvi opravila, zato je v skladu z 42. členom ZDR in 44. členom ZDR-1 upravičena do plačila za opravljeno delo. Ker ni bilo ugotovljeno, da se je na različne lokacije (fakultete oziroma dom predpostavljene) vozila zaradi zasebnih interesov, ampak zaradi izpolnjevanja nalog po pogodbi o zaposlitvi, je izpodbit tudi v tej smeri podan pritožbeni očitek, da ni upravičena do povrnitve stroškov prevoza na delo in z dela.

Tožena stranka se je 21. 2. 2014 sicer nedvomno seznanila z ravnanjem tožnika, ki pomeni hujšo kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja v smislu določbe 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, vendar pa sodišče (še) ni ugotovilo, da bi se tega dne seznanila tudi z vsemi znaki kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe. Prekluzivni tridesetdnevni rok za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 je lahko začel teči šele, ko je tožena stranka ugotovila obstoj dejstev, ki so odločilna za presojo, da so podani znaki kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe.

Pogodbeno določilo o konkurenčni prepovedi je po presoji pritožbenega sodišča dispozitivne narave. Če pa jo pogodbeni stranki dogovorita, je tako pogodbeno določilo veljavno le, če je v prid tiste pogodbene stranke, na katero se konkurenčna prepoved nanaša, dogovorjeno ustrezno materialno nadomestilo. Konkurenčna klavzula, ki jo pogodbeni stranki dogovorita v pogodbi brez ustreznega denarnega nadomestila v breme druge stranke, te stranke ne zavezuje.