75. člen ZDR-1

Pritožba sicer poudarja razlike med delom tožnika po IPS modelu poslovanja in poznejšim agencijskim delom, vendar te razlike ne omajejo bistvene ugotovitve: tožnik je ves čas osebno opravljal isto delo, na istem kontejnerskem terminalu, z istimi sredstvi druge toženke, v njenem organiziranem delovnem procesu, po navodilih, ki so bila neposredno povezana z izvajanjem delovnega procesa druge toženke in pod njenim nadzorom, IPS model in agencijsko delo pa sta bila zlorabljena, saj sta prikrivala delovno razmerje. Zato je pravilno ugotovilo, da je bila v vsem tem obdobju dejanska delodajalka tožnika druga toženka.

Sodišče prve stopnje je prvemu tožniku za obdobja, ko je bil zaposlen pri drugem delodajalcu za krajši delovni čas, pravilno priznalo delovno razmerje pri toženki le za preostali delovni čas do polnega. Po določbi drugega odstavka 362. člena ZPP smejo stranke na prvem naroku nove glavne obravnave navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če jih brez svoje krivde v dotedanjem postopku niso mogle navesti oziroma predložiti. Obstoja tega pogoja toženka ni izkazala. Na prvem naroku v ponovljenem sojenju in v nadaljnjih vlogah je vztrajala pri predlogu za sodno razvezo pogodb o zaposlitvi in ga utemeljevala z okoliščinami, ki jih je zatrjevala že v prvem sojenju. Če je menila, da je za dokazovanje teh okoliščin potrebno izvesti dokaz z izvedencem psihologom, bi ta dokazni predlog upoštevajoč prvi odstavek 7. člena ZPP morala podati že v prvem sojenju, ne pa šele v drugem sojenju. Odločitev, ali je sodna razveza mogoča ali ne, predstavlja pravno presojo, ki je pridržana sodišču. Nobena od izpostavljenih okoliščin spora ni takšne narave, da bi za njeno razjasnitev sodišče prve stopnje potrebovalo posebno strokovno znanje, s katerim ne bi razpolagalo že samo. <p

Tožnica je bila najkasneje v septembru 2024 seznanjena s tem, da ji toženka ne priznava obstoja delovnega razmerja na podlagi zatrjevanega prenosa dejavnosti po 75. členu ZDR-1. Tožnica je tožbo vložila 20. 11. 2024, torej več kot dva meseca po tem, ko je izvedela za zatrjevano kršitev, zato je sodišče prve stopnje njeno tožbo utemeljeno zavrglo kot prepozno. Rok iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1 je materialni prekluzivni rok in ga ni mogoče podaljšati.

Toženka je izkazala dejanski organizacijski razlog za odpoved, sodišče prve stopnje pa se je ustrezno opredelilo do tožničinih (splošnih) trditev o tem, da je odpoved posledica diskriminacije oziroma šikaniranja toženke. Ker toženka za opravljanje dela na ukinjenem delovnem mestu ni zaposlila novih delavcev, naloge tožničinega delovnega mesta pa so ali odpadle ali pa so jih prevzeli že zaposleni pri toženki, obstaja dejanski organizacijski razlog za izpodbijano odpoved.

Ker je prišlo do spremembe delodajalca po 75. členu ZDR-1, je bila določitev poskusnega dela v pogodbi o zaposlitvi med tožnikom in toženko (kot delodajalko prevzemnico) nezakonita.

Namen pravnega varstva prenesenih delavcev po 75. členu ZDR-1 in Direktivi Sveta 2021/23/ES je, da se jim s prenosom ne poslabšajo pravice. Prevzemnik ne more izbirati, koga od delavcev bo prevzel, zato prenos ni odvisen od sklenitve pogodbe o zaposlitvi s prevzemnikom. Tožnik je podal odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi tretjega odstavka 75. člena ZDR-1 zaradi zatrjevanega bistvenega poslabšanja pravic iz pogodbe o zaposlitvi oziroma pogojev dela. Ker slednjega ni dokazal, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo njegov zahtevek za plačilo odpravnine in nadomestila namesto odpovednega roka.

Pravilna je obrazložitev sodišča prve stopnje, da četudi se je tožnica s 1. 5. 2021 (torej z naslednjim dnem po prenehanju delovnega razmerja s toženko) zaposlila v ZD A., kjer opravlja enako delo, kot ga je za toženko, ni ohranila pravic iz delovnega razmerja, ki jih je imela pri toženki (delovnega razmerja za nedoločen čas) oziroma ni prišlo do avtomatskega prenosa pravic, kot to predvideva 75. člen ZDR-1. Tožnica se je namreč pri novem delodajalcu - ZD A. zaposlila za določen čas enega leta zaradi začasno povečanega obsega dela na podlagi razpisa. Razpis ni bil mišljen za tožnico, ampak za kogarkoli, ki bo najbolj ustrezal pogojem. Prijavljenih je bilo več kandidatov, tožnica pa je bila izbrana, ker je bila najbolj izkušena. Ne drži torej pritožbena navedba, da je bil namen ZD A., da se zaposli prav tožnica, oziroma da naj bi bilo to celo dogovorjeno.

S spojitvijo muzeja A. z muzejem C. v toženo stranko (prevzemni javni zavod) in posledičnim prenehanjem obeh zavodov je tožniku z dnem njunega izbrisa iz sodnega registra po samem zakonu prenehal mandat direktorja kot poslovodnega organa zavoda. S prenehanjem pravne osebe namreč prenehajo tudi vsi njeni organi, saj so ti po naravi stvari vezani na njen obstoj. Gre za zakonsko posledico prenehanja pravne osebe in torej utemeljen razlog za (predčasno) prenehanje mandata. Kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje, prenehanje mandata predstavlja razlog nesposobnosti iz 2. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1, saj tožnik, ki nima več statusno pravne funkcije direktorja, ne izpolnjuje več zakonskih pogojev za opravljanje dela direktorja, zaradi česar ne more izpolnjevati pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Delovno razmerje s poslovodno osebo je namreč neposredno povezano in odvisno od njene statusno pravne funkcije.

Kadar (z oddelitvijo) pride do univerzalnega pravnega nasledstva, se šteje, da univerzalni pravni naslednik vstopi v vsa pravna razmerja v zvezi s prenesenim premoženjem, in sicer tako v materialnem kot procesnem smislu. Skladno s sodno prakso v primeru, ko tožeča stranka s tožbo poleg prvotne tožene stranke zajame še prevzemno družbo, ne gre za subjektivno spremembo tožbe oziroma razširitev tožbe, ampak za prilagoditev tožbe statusnemu preoblikovanju, do katerega je prišlo po vložitvi tožbe, zato ni potrebno soglasje za razširitev tožbe iz drugega odstavka 191. člena ZPP.

Iz sodne prakse Sodišča EU izhaja, da gre za takšno bistveno spremembo delovnih pogojev v škodo delavca, če po prenosu delo opravlja v drugem kraju ali če ima zaradi slabše prodaje po prenosu nižjo plačo. Sprememba pogojev dela, in sicer kraja opravljanja dela, do katere je prišlo v konkretnem primeru, utemeljuje zahtevek tožnice za plačilo odpravnine. V zvezi z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da je imela tožnica po prevzemu večji obseg dela oziroma da je bila pri delu bolj obremenjena, pritožbeno sodišče dodaja, da pogojev dela ni mogoče razumeti tako široko. Za spremembo pogojev dela bi namreč poleg spremembe kraja opravljanja dela (ali glede službenih poti) šlo, če bi bilo odrejeno nadurno delo, če bi bil spremenjen delovni čas ali podobno.

Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da bi morala toženka oziroma Svet zavoda toženke pred sprejemom sklepa o razrešitvi tožnika z mesta direktorja dati tožniku možnost, da se izjavi o razlogu za razrešitev. V nobenih zadevi, ki jo je obravnavalo vrhovno sodišče, ni šlo za razrešitev direktorja zavoda, ki bi sam zahteval razrešitev oziroma podal odstop. V takšnem primeru obveznosti pristojnega organa, da direktorja seznani z razlogom in mu da možnost, da se izjavi, ni, saj se je s podajo zahteve za razrešitev oziroma podajo odstopa že izjavil. Zahteva po pridobivanju soglasja ustanovitelja v primeru, ko je razlog za razrešitev direktorja, da sam zahteva razrešitev oziroma poda odstop, mora biti relativizirana. Do razrešitve namreč ob obstoju tega razloga pride na zahtevo direktorja, katerega možnost, da se odloči, da ne bo več zasedal tega mesta (izvrševal poslovodne funkcije zavoda), ne sme in ne more biti pogojena s pridobivanjem soglasja drugega organa oziroma subjekta (ustanovitelja).

Ob upoštevanju dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in zakonske podlage je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da je toženka pravni naslednik družbe D. d. o. o., kot tudi družb F. d. o. o. in E. d. o. o., in da je zato pri določitvi oziroma odmeri tožničinega odpovednega roka ter odpravnine dolžna upoštevati tudi njeno delovno dobo, doseženo pri vseh teh družbah. S pripojitvijo prevzete družbe D. d. o. o. je namreč na toženko kot prevzemno družbo prešlo vse premoženje prevzete družbe in je kot univerzalna pravna naslednica vstopila v vsa pravna razmerja, katerih subjekt je bila družba D. d. o. o.

Po določbi drugega odstavka 362. člena ZPP smejo na prvem naroku nove glavne obravnave stranke navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če jih brez svoje krivde v dotedanjem postopku niso mogle navesti oziroma predložiti. Obstoja tega pogoja toženka ni izkazala. Na prvem naroku v ponovljenem sojenju in v nadaljnjih vlogah je vztrajala pri predlogu za sodno razvezo pogodb o zaposlitvi in ga utemeljevala z okoliščinami, ki jih je zatrjevala že v prvem sojenju. Pritožnika pravilno navajata, da bi toženka, če je menila, da je za dokazovanje teh okoliščin potrebno izvesti dokaz z izvedencem psihologom, ta dokazni predlog upoštevajoč prvi odstavek 7. člena ZPP morala podati že v prvem sojenju. Ugotovljena dejstva materialnopravno ne utemeljujejo sodne razveze pogodbe o zaposlitvi. Mnenje delavcev toženke o nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja s tožniki ne more biti ključno. Relevantne so predvsem okoliščine in interesi na strani delodajalca, pri čemer ni zanemarljivo, da toženkini delavci s tožniki v toženkinem delovnem okolju in delovnem procesu sploh še niso sodelovali.

Delodajalec prenosnik ni dolžan ob prenosu dejavnosti imeti takšno sistemizacijo delovnih mest, ki vključuje vsa delovna mesta, za katera so imeli delavci delodajalca prenosnika sklenjene pogodbe o zaposlitvi.

Toženec ni bil zadnji pritožnikov delodajalec in mu ni odpovedal pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ali nesposobnosti, zaradi česar okoliščine, na katere 108. člen ZDR-1 navezuje pravico do odpravnine, niso podane. Toženec se tudi ni na kakršenkoli drug način zavezal k plačilu odpravnine v primeru prenehanja pritožnikovega delovnega razmerja z A.

Delavec ima tudi v zvezi z uveljavljanjem pravic v primeru spremembe delodajalca možnost uveljavljati svoje pravice pri delodajalcu prevzemniku v skladu s prvim in drugim odstavkom 200. člena ZDR-1 v času, ko je še v delovnem razmerju pri delodajalcu prenosniku.

Ker gre za generično delovno mesto, pritožba neutemeljeno navaja, da posebna komisija, ki jo v skladu z 201. členom ZPIZ-2 imenuje minister za delo, vse do danes ni odločila o tem, da obveznost poklicnega zavarovanja velja tudi za delovni mesti dimnikar preglednik in dimnikar merilec. ZDimS namreč ne pozna delovnih mest dimnikar preglednik oziroma dimnikar merilec. Gre za samostojno odločitev toženke, da posamezna delovna mesta, na katerih se izvajajo dimnikarske storitve, tako opredeli v svoji sistemizaciji delovnih mest, kar pa je ne more razbremeniti obveznosti vključitve tožnika v poklicno zavarovanje, ker za vsa navedena delovna mesta (dimnikar, dimnikar preglednik in dimnikar merilec) velja, da gre za delovno mesto dimnikarja v smislu določbe 13. člena ZDimS. Vrhovno sodišče RS je v sklepu VIII Ips 2/2019 z dne 10. 9. 2019 navedlo, da je nesprejemljivo stališče, da se pri delovnih mestih, za katera je bila ob uveljavitvi ZPIZ-1 priznana zavarovalna doba s povečanjem, v sodnem postopku lahko ugotavlja, ali so (še) izpolnjeni pogoji za to. Takšne pristojnosti sodišče nima.

Revizija se dopusti glede vprašanja pravočasnosti vložitve tožbe v primeru spremembe delodajalca.

Glede na nedvoumno določilo drugega odstavka 8. člena pogodb o zaposlitvi za pilota, da morajo toženci v primeru podaje odpovedi pred potekom dveh let zaposlitve povrniti (tudi) stroške, ki jih je imela tožnica v zvezi z njihovo zaposlitvijo na delovnem mestu kandidat za pilota, tožnica v pritožbi utemeljeno nasprotuje zavrnitvi tožbenega zahtevka za povračilo stroškov plač (vključno z izplačilom poslovne uspešnosti) in regresa za letni dopust za leto 2019. Ne drži, da na podlagi navedenega določila ni jasno, katere stroške zaposlitve, zlasti če se nanašajo na plačo za opravljeno delo, so toženci dolžni povrniti. Po pravilnem pritožbenem stališču tožnice je sporni dogovor o povračilu "stroškov v zvezi z zaposlitvijo" mogoče razumeti le na način, da je bilo med strankami dogovorjeno povračilo izplačanih bruto plač in drugih z zaposlitvijo tožencev neposredno povezanih stroškov.

Ni bilo ugotovljeno, da bi bil tožnik zaposlen v kakšnem delu podjetja, ki ni bil predmet prenosa. V tem sporu ni podlage, da bi se tožnika zaradi izvajanja podpornih aktivnosti izvzelo iz prenosa. Ker ne gre za spor iz naslova ugotavljanja faktičnega delovnega razmerja, niso relevantne navedbe toženke v smeri, da tožnik ni nikoli nastopil dela pri toženki oziroma da ne gre za razmerje, ki bi imelo elemente delovnega razmerja.