39. člen ZPIZ-1

Bistven je odgovor na vprašanje, kdaj je bila tožniku priznana pokojnina. Tožnik namreč uveljavlja, da mu je bila priznana 1. 7. 2006 in da je zaradi tega upravičen do dodatne uskladitve pokojnine v višini 3,5 %, medtem ko je toženec odločil, da je bila tožniku z odločbo z dne 9. 1. 2017 priznana pravica do starostne pokojnine od 11. 3. 2016 dalje in mu je zato pokojnino dodatno uskladil za 1 % od 1. 1. 2022 dalje.

Tožnik v času ponovne vključitve v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje ni dopolnil vsaj 6 mesecev pokojninske dobe, zato glede na določbo 117. člena ZPIZ-2 ni upravičen do ponovne odmere oziroma odstotnega povečanja pokojnine. Kot to pravilno poudarja sodišče prve stopnje, je ponovna odmera pokojnine uživalcu pokojnine po prejšnjih predpisih urejena v 395. členu ZPIZ-2. Skladno s prvim odstavkom 180. člena ZPIZ-1 se zavarovancu pokojninska doba in plača iz ponovnega zavarovanja upošteva pri ponovni odmeri pokojnine. Upoštevaje drugi odstavek istega člena lahko upravičenec zahteva, da se mu namesto ponovne odmere, že uveljavljena pokojnina odstotno poveča glede na obdobje zavarovalne dobe, dosežene v času ponovnega zavarovanja. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je pri vprašanju ponovne odmere potrebno izhajati iz določbe 39. člena ZPIZ-1, ki določa, kako se oblikuje oziroma kaj se upošteva v pokojninsko osnovo. Za leto zavarovanja se skladno z drugim odstavkom 39. člena ZPIZ-1 upošteva koledarsko leto, v katerem je zavarovanec prejemal plačo oziroma nadomestila plače za najmanj 6 mesecev zavarovanja oziroma v katerem so bili najmanj za 6 mesecev plačani

Neutemeljeno je pritožbeno vztrajanje, da je neizplačane zaostanke plač treba upoštevati v revalorizirani vrednosti. Sodni izvedenec je prepričljivo pojasnil, da je pri izračunu pokojninske osnove treba upoštevati neizplačane zaostanke plač v neto oziroma bruto osnovi in ne v revalorizirani vrednosti. V nasprotnem primeru bi to po mnenju izvedenca pomenilo, da se zneski plač, ki se upoštevajo v pokojninsko osnovo z vsakim kasnejšim obdobjem povečujejo, četudi bi bili zneski neizplačanih plač nespremenjeni. Revalorizacija v procesu lastninskega preoblikovanja predstavlja ohranitev realne vrednosti neizplačane plače in zato po presoji izvedenca ne more vplivati na sam izračun pokojninske osnove. Dodatno je izvedenec pojasnil, da v kolikor bi se revalorizacija upoštevala v pokojninski osnovi, bi bili na boljšem tisti delavci, ki niso redno prejemali plače, v primerjavi z delavci, ki so plačo prejeli redno. Ker je po mnenju izvedenca tožnik s certifikati pridobil pravico do neto revaloriziranih neizplačanih plač, ni nobene podlage, da bi se morali zneski še revalorizirati, saj bi tožnik v nasprotnem primeru preko revalorizacijskih količnikov dobil dvojno. Pri oblikovanju pokojninske

Skladno s 180. členom ZPIZ-1 se zavarovancu pokojninska doba in plača iz ponovnega zavarovanja upoštevata pri ponovni odmeri pokojnine. Lahko pa upravičenec zahteva, da se mu namesto ponovne odmere že uveljavljena pokojnina odstotno poveča glede na obdobje zavarovalne dobe, dosežene v času ponovnega zavarovanja. Pri ponovni odmeri pa je potrebno izhajati iz določbe 39. člena ZPIZ-1, ki določa, kako se oblikuje oziroma kaj se upošteva v pokojninsko osnovo. Za leto zavarovanja se skladno z drugim odstavkom 39. člena ZPIZ-1 upošteva koledarsko leto, v katerem je zavarovanec prejemal plačo oziroma nadomestila plače za najmanj 6 mesecev zavarovanja oziroma v katerem so bili najmanj za 6 mesecev plačani prispevki od zavarovalne osnove. Ker je bil tožnik po reaktivaciji v zavarovanje vključen le 24 dni, v tem primeru niso izpolnjeni z zakonom določeni pogoji za ponovno odmero starostne pokojnine.

Sama prijava in tudi priznanje terjatve v stečajnem postopku še ne pomeni, da se ti zneski tudi upoštevajo pri izračunu za pokojninsko osnovo. Navedeni zneski, kot to navaja tudi tožnik v pritožbi, očitno niti niso bili izplačani.

Ne gre za pomanjkanje konkretizacije zavestne kršitve relevantnih predpisov s področja socialnega prava, saj se obdolžencu v opisu očita za točno določeno obdobje, da za delavce ni plačeval prispevkov za socialno varnost, zaradi česar se jim obdobje ni štelo v pokojninsko osnovo, kar predstavlja dovolj jasno in vsebinsko napolnjeno konkretizacijo zavestne opustitve plačila prispevkov.

Iz konkretnega dela opisa jasno izhaja, da je oškodovani delavec izgubil pravico, ki izvira iz neplačila prispevkov za socialno varnost. Gre za izgubo pravice, da bi se oškodovancu kritično obdobje neplačevanja prispevkov za socialno varnost vštelo v pokojninsko osnovo za odmero starostne pokojnine (nastanek prepovedane posledice). Takšen opis kaznivega dejanja vsebuje tudi dovolj jasno in vsebinsko napolnjeno konkretizacijo zavestne opustitve plačila prispevkov za socialno varnost, ki jih obdolženec kot dejanski poslovodja niti ni odredil v plačilo in s tem ti prispevki tudi niso bili izplačani oškodovancu in je na tak način ravnal v nasprotju z 2. členom Zakona o prispevkih za socialno varnost. Glede na očitek, da obdolženec ni odredil plačila prispevkov za socialno varnost za delavca v obdobju od 1. 1. 2014 do 31. 12. 2014, gre za eno kaznivo dejanje, pri katerem velja, da je dokončano, ko je storjeno zadnje dejanje, ki sodi v sestavo kaznivega dejanja. V obravnavanem primeru je kaznivo dejanje dokončano z zadnjim neizplačilom prispevkov za socialno varnost.

Obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje je v letih od 1961 do 1963 urejal ZPZ/57 in ne TZPZ/64. Po ZPZ/57 so za starostno pokojnino bile obvezno zavarovane osebe v delovnem razmerju (12. člen) ali osebe, ki so opravljale samostojni poklic (13. člen). V 49. členu ZPZ/57 je bilo izrecno določeno, da se v delovno dobo ne šteje čas, ko je bil zavarovanec vajenec, ki se je redno šolal, ne glede na starost, izvzemši primere iz 27. člena zakona. Čas vajeniške dobe, sestavljen iz teoretičnega in praktičnega dela v letih 1961 do 1963 ni bil nikoli všteven v zavarovalno dobo, saj vajenci po takratnih izobraževalnih programih niso bili pokojninsko in invalidsko zavarovani po določbah 12. do 16. člena ZPZ/57, kot zmotno in brez kakršnekoli dejanske in pravne podlage zatrjuje pritožba. V dosedanji sodni praksi je bilo dosledno poudarjeno, da so bili vajenci in učenci strokovnih šol s praktičnim poukom sicer zdravstveno zavarovani za vse zavarovane primere, ne pa pokojninsko invalidsko po takratnih predpisih. Torej niti po ZPZ/57.

Regres za letni dopust ne predstavlja plače niti nadomestila plače. Zato je logična posledica, da se regres ne všteva v pokojninsko osnovo, dodatno pa je to tudi izrecno v 42. členu ZPIZ-1 določeno in je regres za letni dopust naveden kot prejemek, ki se ne všteva v pokojninsko osnovo. Toženec je invalidsko pokojnino pravilno odmeril v skladu z določbo 75. in 76. člena ZPIZ-1 ob upoštevanju 31 let, 9 mesecev in 26 dni delovne dobe ter še 9 let in 7 mesecev prištete dobe oziroma skupaj 41 let, 4 mesece in 26 dni pokojninske dobe v višini 80 % pokojninske osnove. Kljub nižji pokojninski osnovi ugotovljeni v sodnem postopku sodišče prve stopnje pravilno v skladu s tretjim odstavkom 81. člena ZDSS-1 ni poseglo v pridobljene pravice in tožnici ni zmanjšalo že priznane invalidske pokojnine.

Pomanjkanje razlogov glede ugovora pravne narave v izpodbijani sodbi ne predstavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zlasti ne takšne, ki bi imela za posledico razveljavitev izpodbijane sodbe. Določba 75. člena ZDR-1 ureja varstvo pravic delavcev, ki izhajajo iz kolektivnih pogodb pri spremembi delodajalca in določa odgovornost (solidarno) za terjatve delavcev, nastale do datuma prenosa (četrti odstavek). Blanketna norma tega dopolnilnega predpisa ne spada v kategorizacijo kazenskega prava, čeprav njena kršitev predstavlja prekršek po 13. točki prvega odstavka 217. člena ZDR-1 (stori ga delodajalec, ki delavcem ne zagotavlja pravic iz kolektivne pogodbe v skladu z drugim odstavkom 75. člena tega zakona, to je najmanj eno leto ). Z inkriminacijo v 196. členu KZ-1 so namreč varovane le najhujše kršitve delovne zakonodaje in ostalih virov delovnega prava, v kazenski zakonodaji poimenovane "temeljne pravice".

Le zato, ker sodišče ni sledilo tožničinemu predlogu za izvedbo dokaza z izvedencem finančne stroke, saj je ob upoštevanju mehanografske obdelave podatkov, ki je sestavni del izpodbijane prvostopenjske upravne odločbe lahko samo preizkusilo pravilnost izračuna pokojninske osnove in višine odmerjene pokojnine, ni kršeno načelo kontradiktornosti iz 5. člena ZPP niti 22. člena Ustave RS o enakem varstvu pravic v postopku pred sodiščem. Po 2. odstavku 41. člena ZPIZ-1 se za izračun pokojninske osnove poleg plač iz 39. člena ZPIZ-1 štejejo tudi nadomestila za bolniški stalež. ZPIZ-1 je v 41. členu izrecno določal, da se zavarovancem, ki so prejemali nadomestilo plače za čas začasne zadržanosti z dela po predpisih o zdravstvenem zavarovanju za izračun pokojninske osnove upošteva plača oz. osnova, od katere so bili plačani prispevki iz koledarskega leta pred začetkom prejemanja nadomestila.

Ker je izvedenec tudi po stališču pritožbenega sodišča na sporno vprašanje prepričljivo odgovoril in pojasnil, da do napake, kot jo zatrjuje tožnik, ni prišlo, so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.

Na podlagi podatkov o plačah, ki jih je tožnik prejel upoštevajoč tudi zadolžnice, je bila njegova pokojninska osnova oblikovana skladno z 39. in 42. členom ZPIZ-1, upoštevani so bili vsi zneski plač, pravilno je bila dodana povprečna stopnja davkov in prispevkov, 15-letno najugodnejše povprečje plač glede na leto upokojitve in glede na dopolnjeno pokojninsko dobo upoštevano 82 % za odmero pokojnine. Na podlagi tako ugotovljenih podatkih, je pokojnina tožnika pravilno izračunana v sporni višini.

Če delodajalec delavcu omeji pravico do bruto plače na način, da zanj ne plača predpisanih prispevkov za socialno varnost, je socialna varnost že ogrožena ter tako vanjo poseženo. Če delodajalec ne obračuna in plača prispevkov delavcev, se to neposredno izraža pri kasnejšem izplačilu starostne pokojnine, saj delavec izgubi pravico, da bi se mu obdobje, ko prispevki niso bili plačani, upoštevalo pri izračunu pokojninske osnove (četrti odstavek 39. člena ZPIZ-1).

Delavcem se v pokojninsko dobo štejejo tudi obdobja, v katerih je delodajalec prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje obračunal od zavarovančeve (delavčeve) plače, čeprav jih ni plačal (prvi odstavek 192. člena ZPIZ-1). Neplačilo obračunanih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ima lahko za posledico odvzem pravice, da se delavcem bruto plača v očitanem obdobju upošteva v izračun pokojninske osnove (četrti odstavek 39. člena ZPIZ-1). Neplačilo obračunanih prispevkov za socialno varnost ima lahko za posledico omejitev delavca za pravico do bruto plače (42. člen ZDR in 8. člen ZPIZ-1), kar predstavlja prepovedano posledico iz prvega odstavka 196. člena KZ-1.

V pokojninsko osnovo je treba všteti zneske premalo izplačanih plač, ki so bili tožniku priznani v stečajnem postopku. Na podlagi podlagi podatkov o plačah, ki jih je tožnik prejel, je pokojninska osnova oblikovana skladno z 39. in 42. členom ZPIZ-1.

Po sodni praksi pritožbenega sodišča je 39. in 42. člen ZPIZ-1 mogoče pravilno uporabljati in razlagati le tako, da se v pokojninsko osnovo poleg plače vštevajo tudi vsi drugi prejemki iz delovnega razmerja, od katerih so bili obračunani ter plačani prispevki za socialno zavarovanje. Ker je toženec v predsodnem upravnem postopku, kljub temu da se tako delodajalec kot tožnik nahajata v centralni evidenci lastninskega preoblikovanja, zaključil, da se vrednost sredstev na evidenčnem računu delavca ni preknjižila na račun pravne osebe, ne da bi postopal po 7. členu ZUP in torej tožnika opozoril na pogoje za vštevanje obravnavanega dela plače v pokojninsko osnovo in ga pozval, naj predloži ustrezna potrdila po Uredbi o izdajanju in upoštevanju potrdil na podlagi neizplačanega dela neto osnovnih plač, da je sodeloval v lastninskem preoblikovanju podjetja, izpodbijana posamična upravna akta ne moreta biti pravilna in zakonita.

Nedvomno je bilo kaznivo dejanje storjeno v škodo premoženja delavcev dolžnika kot samostojnega podjetnika, saj se plača delavcem v obravnavanem obdobju ni upoštevala v izračunu pokojninske osnove.

Določbe 39. in 42. člena ZPIZ-1 je potrebno razlagati tako, da se sicer v pokojninsko osnovo vštevajo poleg plače tudi vsi drugi prejemki iz delovnega razmerja, od katerih so bili obračunani ter plačani prispevki za socialno zavarovanje.