VSL sodba in sklep I Cp 1967/2009

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi, in sicer tako, da se razveljavi sodba sodišča prve stopnje glede zavrnilne odločitve o zahtevkih: za plačilo regresa, izgube na zaslužku za čas od 30. 4. 2001 dalje, za povrnitev stroškov za lasne vložke in pribor ter izgubo na zaslužku, kolikor je zmanjšana za 30 %, vse z zahtevanimi zamudnimi obrestmi ter glede stroškov postopka in se v teh delih vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje, v preostalem delu pa se pritožba tožeče stranke zavrne in se potrdi v nerazveljavljenih in izpodbijanih delih sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi, in sicer tako, da se razveljavi sodba sodišča prve stopnje glede ugodilne odločitve o zahtevku za plačilo izgube na zaslužku z zamudnimi obrestmi in glede stroškov postopka ter se v tem delu vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje, v preostalem delu pa se pritožba zavrne in se potrdi v nerazveljavljenih in izpodbijanih delih sodba sodišča prve stopnje.

O pritožbenih stroških bo odločeno s končno odločbo.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki glavnico v znesku 7.786,21 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneskov navedenih v izreku sodbe in od tam navedenih datumov, ki pa prenehajo teči, ko dosežejo glavnico, v kolikor do dne 22.5.2007 ne dosežejo višine posamezne glavnice, od katere tečejo zakonite zamudne obresti dalje do plačila, vse v roku 15 dni, da ne bo izvršbe. Višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Tožeči stranki je naložilo, da toženi stranki povrne pravdne stroške v znesku 1.048,89 EUR z zamudnimi obrestmi.

Zoper navedeno sodbo vlagata pritožbo obe pravdni stranki.

Tožeča stranka izpodbija zavrnilni del in sklep o stroških. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, naj se pritožbi ugodi, izpodbijana sodba pa spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa razveljavi sodba in vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje. Poudarja, da zahtevek za povrnitev lasnih vložkov in pribora ni zastaran. Z delno sodbo namreč sodni postopek ni končan. Konec postopka je nastopil šele s sodnim sklepom z dne 29.3.1993, ki je postal pravnomočen 15.4.1993. Tožnica je dne 11.1.1996 torej pred potekom treh let po končanem sporu pred Sodiščem združenega dela vložila novo tožbo za nadaljnje obdobje, ki je predmet pravdnega postopka pri Okrožnem sodišču v Ljubljani pod opr. štev. P 1424/2005-III. Noben zahtevek, ki je predmet te pravde, ni bil ob vložitvi tožbe zastaran, kar je ugotovilo že Vrhovno sodišče RS z odločbo opr. štev. II Ips 721/2003, z dne 24.2.2005 in nato v ponovljenem postopku tudi prvostopenjsko sodišče. Ta pravda še ni pravnomočno končana ali drugače poravnana. Zato zastaranje za nadaljnje zahtevke, ki so predmet izpodbijane sodbe, sploh še ni začelo teči znova. Zahtevek tudi ni sukcesivni. Gre za novo škodo, pri čemer potreba po lasnih vložkih nastane v različnih daljših in krajših časovnih obdobjih iz različnih vzrokov, ko se vložek obrabi ali drugače uniči in ga mora tožnica nadomestiti z novim. Zato zastaranje začne teči od dneva plačila vsakega posameznega računa za nakup lasnega vložka dalje. S to tožbo tožnica uveljavlja škodo za nakup lasnega vložka dne 27.5.2000, 27.11.2003 in 12.9.2005 ter za nakup pribora z dne 13.11.1999, 14.8.2001, 3.7.2002, 27.11.2003 in 12.9.2005. Tožba je bila vložena 24.12.2001, torej po dveh letih in enem mesecu po izdaji prvega računa, torej pravočasno. Upravičena je tudi do povračila škode za razliko v dohodku tudi po 30.4.2001, saj zaradi nesreče, za katero je odgovorna tožena stranka ne dela več na delovnem mestu nakladalke papirja, kot je delala pred nesrečo. Vzročna zveza med škodnim dogodkom in škodo zaradi zmanjšanja dohodka ni bila pretrgana s prenehanjem delovnega razmerja pri L.. Iz odločbe ZPIZ z dne 29.10.2004 je razvidno, da je delovno razmerje prenehalo neodvisno od volje tožnice, saj sicer ne bi dobivala nadomestila zaradi čakanja na delo. Ravnala je zgolj v skladu z odločbo inšpektorata in s tem zmanjšala škodo, za katero je odgovorna tožena stranka. V nasprotnem primeru bi ostala tudi brez denarnega nadomestila. Pred nesrečo ni bila snažilka in je to postala zaradi posledic nesreče pri delu. Pri slabem podjetju L. se je zaposlila v nuji, za katero je odgovorna tožena stranka. Tudi prenehanje pri L. je nastopilo v sili, ki jo je povzročila tožena stranka. Tožničina brezposelnost je namreč nastala zaradi nesreče pri delu. Zato ji je tožena stranka dolžna plačati vso razliko med nadomestilom, ki ga je prejemala kot brezposelna oseba in med dohodkom vključno z regresom, ki bi ga tožnica prejemala kot brezposelna oseba in med dohodkom vključno z regresom, ki bi ga tožnica prejemala pri toženi stranki, če ne bi bilo nesreče. Sodišče je nadalje neupravičeno zmanjšalo odškodnino zaradi izgube na zaslužku od 1.1.2001 dalje za 30%. Tožena stranka namreč takšnega ugovora sploh ni postavila. Zmotno je ugotovljeno, da je teh 30% škode nastalo zaradi izgube zaslužka. Izvedenec medicinske stroke, ki je podal izvedensko mnenje, je ugotovil, da pri tožnici ni fizičnih ovir, temveč da so vse fizične težave in bolezni posledica hude psihične reakcije, ki je posledica nesreče, pri čemer je poudaril, da njeno telo ne reagira več na zdravljenje. Bolezen, ki po mnenju invalidske komisije povzroča 30% sedanje invalidnosti, je torej posledica psihične reakcije po nesreči, ki preprečuje zdravljenje in s tem ozdravitev bolezni. Celotna invalidnost tožnice je zato posledica nesreče in za vse posledice je odgovorna tožena stranka. Napačen je nadalje zaključek sodišča, da vsi delodajalci regresa ne izplačujejo ali pa ne v takšni višini, kot bi ga morali. Sodba v tem delu nima razlogov in se ne da preizkusiti. Neresnična in zmotna je nadalje ugotovitev, da sodišče ni imelo podlage za ugotavljanje, ali je v zvezi s plačilom regresa za letni dopust tožnici nastala izguba zaslužka in v kakšni višini. Tožnica pa je v dokaz svojih navedb predlagala izvedbo številnih dokazov – spise Sodišča združenega dela in izvedenca finančne stroke. Z izvedbo teh dokazov bi sodišče lahko ugotovilo, da je dohodek vseboval regres, kakšna je bila njegova višina in kakšna je sedaj škoda iz tega naslova. Tožena stranka pa tudi ni ugovarjala in ni zanikala, da njena pravna prednica ni izplačevala regresa tožnici, ko je bila tam zaposlena. Zato bi moralo sodišče ugotoviti to kot nesporno dejstvo. Odškodnino za tujo pomoč sodišče zmotno šteje za nečisto denarno terjatev in je zato zavrnitev zahtevka za zamudne obresti od prisojene odškodnine za čas pred vložitvijo tožbe pravno zmotna in neutemeljena. Tožnica izpodbija tudi odločitev o pravdnih stroških. Očita neobrazloženost te odločitve. Uspeh bi moral biti izračunan tako, da 50% predstavlja uspeh po temelju, 50% pa po višini. Ker je tožnica uspela po temelju 50%, to je 25% od celote, po višini pa 28,9 % od celote, je torej uspela v pravdi najmanj 53,9 %. Zaradi zavrnitve višjega tožbenega zahtevka niso nastali nobeni posebni stroški in upoštevaje, da fiksni stroški niso odvisni od višine tožbenega zahtevka, medtem ko se odvetniška tarifa ne dviguje enakomerno z višino zahtevane odškodnine, ampak se dviguje počasneje in bi zato moralo sodišče naložiti toženki, da povrne tožnici najmanj 75% vseh pravdnih stroškov, vsekakor pa ne manj kot 60%.

Tožena stranka prav tako uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, naj se pritožbi ugodi, izpodbijana sodba pa spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa razveljavi sodba in vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje. V zvezi z ugovorom sklenjene poravnave in zastaranja poudarja: pod opr. štev. 82/85 je bila sklenjena poravnava iz naslova poškodbe pri delu in je bila tožeča stranka s tem dokončno poplačana. Iz zahteve za sodno varstvo je razvidno, da je tožeča stranka v navedenem odškodninskem sporu med drugim uveljavljala povračilo premoženjske škode iz naslova izgube na osebnem dohodku med zdravljenjem, iz naslova nakupa lasulj in iz naslova tuje pomoči v gospodinjstvu pa od 15.6.1982 v obliki mesečne rente. V izvensodni poravnavi z dne 7.1.1993 je izrecno določeno, da so predmet te poravnave vsi zahtevki tožeče stranke iz odškodninskega spora opr. štev. S 82/85, torej ne le za čas do 28.2.1990. V zvezi z ugovorom zastaranja sodišče spregleda določbo 389. člena ZOR skladno s katero zastaranje ni bilo pretrgano z vložitvijo tožbe ali s kakšnim drugim dejanjem, če upnik umakne tožbo ali odstopi od takšnega dejanja. Iz sklepa Sodišča združenega dela v Ljubljani z dne 29.3.1993 izhaja, da je bil postopek v zadevi S 82/85 ustavljen na podlagi umika zahteve (predloga) za sodno varstvo zaradi povračila škode, torej o sporu ni bilo meritorno odločeno. Vložena zahteva tožnice za povračilo škode zastaranja ni pretrgala, ker je bila nato umaknjena. Glede na to zastaralni rok teče od tedaj, ko je tožnica izvedela za škodo, kar je po oceni tožene stranke najkasneje ob vložitvi zahteve za sodno varstvo leta 1985, in ne od 29.3.1993, torej je tožbeni zahtevek v vsakem primeru v celoti zastaral. Iz sklepa o ustavitvi postopka, opr. štev. S 82/85 izhaja, da sta pravdni stranki sklenili poravnavo glede vseh zahtevkov iz naslova premoženjske škode in se torej tožnica ni odločila za sukcesivno vtoževanje svojih zahtevkov, temveč jih je objavljala v obliki mesečne rente. Tožeča stranka ni dokazala, da je sodišče v pravdi opr. štev. S 82/85 modifikacije tožbenih zahtevkov z dne 28.2.1990 in z dne 21.6.1989 dovolilo, niti ne, da bi pravdni prednik tožene stranke z delnim umikom njene tožbe v delu, kjer je zahtevala plačilo mesečne rente soglašal. Zato je kot pravno relevanten potrebno upoštevati samo njen tožbeni zahtevek - zahtevo za sodno varstvo, kot ga je postavila dne 14.1.1985. V predmetni pravdi ne gre za novo škodo ampak za bodočo, s katero je bila tožeča stranka seznanjena že v času postopka S 82/85 oz. še preden jo je prvič uveljavljala. Tožeča stranka se pri uveljavljanju zahtevkov ni odločila za sukcesivno uveljavljanje za pretekla obdobja, temveč jih je uveljavljala v naprej, v obliki mesečne rente in se zato na pretrganje zastaranja ni mogoče sklicevati. Ni potrebno, da je škoda določena, biti mora določljiva. Zastaranje začne teči, ko je oškodovanec glede na okoliščine primera ob običajni vestnosti mogel vedeti za vse elemente, ki mu omogočijo uveljaviti odškodninski zahtevek. Zastaranje pa se lahko pretrga le za zahtevke, ki so se uveljavljali v pravdi pod opr. štev. S 82/85, ne pa tudi za druge. Iz zahteve za sodno varstvo opr. štev. S 82/85 pa je razvidno, da je tožnica uveljavljala zgolj izgubo dohodka med zdravljenjem, ne pa tudi izgubo dohodka zaradi dela na drugem delovnem mestu, čeprav je iz dokaznih listin razvidno, da je od leta 1983 delala na delovnem mestu snažilke. Posledično zmotno je zavrnjen tudi ugovor zastaranja. Zamudne obresti bi lahko tekle kvečjemu od vložitve tožbe dalje. V zvezi z odločitvijo o odškodnini za tujo pomoč in za izgubljeni zaslužek poudarja, da izvedenec ni preveril realnih fizičnih sposobnosti tožnice. Njegovo mnenje, da naj bi tožnica potrebovala pomoč trikrat tedensko po 2 uri je neživljenjsko upoštevaje, da tožnica živi z družinskimi člani, med katere se porazdeli delo, pri čemer ne gre za takšen obseg dela, ki ga ti niso dolžni opravljati, saj sodi v okvir običajne pomoči (kuhanje, pospravljanje, obešanje perila, prenašanje nakupljenih izdelkov...). Tovrstnih opravil pa vsekakor ne moremo šteti za dolgotrajnejša in težja fizična opravila, ki jih družinski člani niso dolžni opravljati. Sodišče ni sledilo dokaznemu predlogu, naj se postavi drug izvedenec s področja ortopedije. Zato je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zahtevek iz naslova odškodnine za tujo pomoč in za izgubljeni zaslužek bi lahko pripadel le osebi, ki naj bi tožnici pomoč zagotovila in zato ni podana njena aktivna legitimacija. Izvedenka G. pri izračunu ni uporabila določil panožnih kolektivnih pogodb temveč le določila splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti in so zato njeni izračuni napačni. Sodišče ni naložilo dopolnitev mnenja in se ni opredelilo do pripombe tožene stranke glede napačne pravne podlage za izračun. Zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in kršena ustavna pravica do izjave v postopku. Tožeča stranka ni predložila dokazil o plačah in regresu, do katerega bi bila upravičena pri novih delodajalcih, čeprav je na njej dokazno breme glede tega. Izvedenka je posledično napačno vzela za podlago SKPGD, ne pa veljavnih panožnih pogodb. Tožena stranka je predložila izračun, ki ga je pripravila sama ob upoštevanju plače V. B. Pravočasno, in sicer po prejemu izvedenskega mnenja, ko se je pokazalo, da je izračun izvedenke napačen in izključno v dokaz tega dejstva oziroma izpodbijanja pravilnosti in verodostojnosti izvedenskega mnenja. Pred prejemom izvedenskega mnenja tožena stranka ni mogla vedeti, da bo izvedenka naredila napačen izračun, temelječ na nepravilni pravni podlagi in se je šele tedaj pokazala potreba po predložitvi izračuna in plačilnih list. Sodišče je napačno odločilo, da je tožena stranka prekludirana in kljub očitnim nepravilnostim v izvedenskem mnenju ni naložilo izvedenki, da mnenje dopolni, zaradi česar je bilo dejansko stanje napačno oz. nepopolno ugotovljeno.

Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo tožene stranke in predlaga njeno zavrnitev.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

K pritožbi tožeče stranke

Glede zahtevka za povrnitev stroškov za nakup lasnih vložkov in pribora

Sodišče prve stopnje sicer pravilno razlaga določbe 388. člena ZOR in 3. odstavka 392. člena ZOR in se v izogib ponavljanju sodišče druge stopnje sklicuje na izčrpno prvostopno pravno razlago teh zakonskih določb. Zmotno pa meni, da gre glede na njegovo vsebino za sukcesivni zahtevek, ki bi lahko bil podvržen pravilom zastaranja iz 1. in 2. odstavka 376. člena ZOR ter omenjenih: 388. člena ZOR in 3. odstavka 392. člena ZOR. Pritožnica pravilno opozarja, da potreba po lasnih vložkih nastane v različnih daljših in krajših časovnih obdobjih iz različnih vzrokov, ko se vložek obrabi ali drugače uniči in ga mora nadomestiti z novim; zato zastaranje začne teči od dneva plačila vsakega posameznega računa za nakup lasnega vložka dalje. S predmetno tožbo tožnica uveljavlja škodo za nakup lasnega vložka dne 27.5.2000, 27.11.2003 in 12.9.2005 ter za nakup pribora z dne 13.11.1999, 14.8.2001, 3.7.2002, 27.11.2003 in 12.9.2005. Iz zbranega procesnega gradiva (ta dejstva pa so tudi sicer nesporna ter ugotovljena v razlogih izpodbijane sodbe) izhaja utemeljenost pritožbenih trditev, da je z delno odločbo Sodišča združenega dela v Ljubljani, z dne 14.12.1988 sodišče odločilo le o stroških dveh lasulj, ki jih je tožnica do tedaj kupila, v obdobju od 14.12.1988, ko je bila izdana delna sodba, do dne 28.2.1990, do katerega je bila sklenjena poravnava, pa tožnica ni kupila nove lasulje ali lasnega vložka niti pribora in zato njen zahtevek v vlogah z dne 28.2.1990 in 21.6.1989 ne vsebuje zahtevka za povračilo škode iz naslova nakupa lasulje oziroma lasnega vložka in pribora. Ne gre torej za redne, v določenem povezanem (kontinuiranem) obdobju oz. neprekinjenem trajanju nastajajoče stroške, temveč za občasne in v naprej časovno in po višini natančno nedoločljive stroške. Ne gre torej za sukcesivno nastajajočo škodo. Terjatev za povračilo škode iz tega tožbenega zahtevka torej ni mogoče opredeliti kot sukcesivnih. Kot nadalje izhaja iz zbranega procesnega gradiva, je bila tožba vložena 24.12.2001, torej dve leti in en mesec po izdaji prvega računa, torej pravočasno. Ker je torej sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno presodilo zastaranje tega zahtevka, se ni ukvarjalo z njegovo vsebinsko utemeljenostjo in je zato posledično tudi dejansko stanje nepopolno in zmotno ugotovljeno, kar je terjalo razveljavitev izpodbijane sodbe v tem delu ter vrnitev zadeve v novo sojenje (355. člen ZPP).

Glede tožbenega zahtevka za škodo nastalo zaradi izgube dela dohodka po 30.4.2001.

Pritožbeno sodišče ne soglaša s pravnim stališčem prvostopnega sodišča, ki je izključilo vzročno zvezo, ki naj bi bila pretrgana na podlagi prenehanja delovnega razmerja tožnice pri družbi L. d.o.o. . Pritožnica pravilno poudarja, da ji je delovno razmerje prenehalo neodvisno od njene volje, (zaradi poslovnih razlogov na strani družbe). Zato je upravičena za celotno obdobje do razlike med plačo, ki bi jo prejemala pri toženi stranki na delovnem mestu, katerega po poškodbi ni mogla več opravljati, ter dohodki, ki jih pridobiva oziroma jih je pridobivala po tem dogodku na kakršenkoli način. Tako je bila ves čas upravičena do izgubljene razlike. Enaka logika zato velja tudi v primeru, če se je nato bila primorana zaradi posledic škodnega dogodka zaposliti drugje na drugem delovnem mestu, primernem njenim preostalim delovnim zmožnostim ali pa če ji je nato v tej (takšni) družbi prenehalo delovno razmerje zaradi slabih poslovnih rezultatov družbe, delovno razmerje pri toženi stranki pa ji ne bi prenehalo, če bi lahko še naprej opravljala svoje prejšnje delo (iz neizpodbijanih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da bi tožnici ne prenehalo delovno razmerje na njenem delovnem mestu pri toženi stranki, če ne bi bilo škodnega dogodka). Pritožnica tudi pravilno poudarja, da je s tem, ko je podala odpoved delovnega razmerja pri družbi L. d.o.o., celo zmanjšala škodo, ker je na ta način pridobila vsaj pravico do nadomestila za čas brezposelnosti. Ob povedanem vzročna zveza med škodnim ravnanjem tožene stranke in izgubo na zaslužku torej ni bila pretrgana. Tako na podlagi teorije ratio legis kot tudi na podlagi teorije o adekvatni vzročnosti je nujen zaključek o še nadaljnjem obstoju vzročne zveze. Po teoriji ratio legis je potrebno z razlago kršene pravne norme ugotoviti, kakšen obseg varstva daje ta norma in ali je škoda, ki je nastala, sploh take vrste posledica, pred katero jo norma želi obvarovati in kako daleč sega varstvo (1). Že glede na njeno dikcijo (jezikovno razlago) je bil jasen namen določbe 2. odstavka 195. člena ZOR, da se oškodovancu nadomesti škoda s plačilom denarne rente, če je oškodovanec zaradi popolne ali delne nezmožnosti za delo izgubil zaslužek, do česar pa ne bi prišlo, če ne bi bilo škodnega dogodka (teorija ratio legis). Torej če ne bi bilo škodnega dogodka, tožnica ne bi bila prisiljena iskati zaposlitve drugje, torej tudi pri družbi L. d.o.o., kjer je bila nato prisiljena dati odpoved, da bi preprečila še večjo škodo, in prenašati vse povečane rizike izgube zaposlitve, ta rizik pa se je tudi dejansko uresničil. Prav tako pa nadaljnji obstoj vzročne zveze vzdrži tudi preizkus na podlagi teorije o adekvatni vzročnosti, saj prenehanje delovnega razmerja tožnice pri družbi L. vendarle ni predstavljalo tiste posledice, ki bi bila povsem izven tega, kar se po življenjski izkušnji še lahko šteje za morebitno posledico takšnega dogodka; vzrok ni adekvaten le, če je po svoji splošni naravi za nastanek škode povsem indiferenten in povzroči škodo samo zaradi izrednih okoliščin (2). Škodo v konkretnem primeru predstavlja razlika med tistim, kar bi tožnica po normalnem teku stvari (torej če bi lahko še naprej delala na prejšnjem delovnem mestu) zaslužila, in tistim, kar je nato zaslužila (na drugem delovnem mestu, katerega je bila prisiljena sprejeti zaradi zmanjšanih delovnih sposobnosti) in je še kasneje prejemala zaradi kasnejše izgube delovnega mesta v drugi družbi, kjer se je bila prisiljena zaposliti kot snažilka, ker prejšnjega dela ni mogla več opravljati (nadomestilo zaradi brezposelnosti). Gre torej za neprekinjeno verigo pravno relevantnih vzročno posledičnih povezav (dogodkov povezanih v nepretrgani vzročno posledični verigi) s svojim časovnim začetkom na dan škodnega dogodka. Ali še drugače povedano: tudi do izgube na zaslužku (prihodkih) v spornem obdobju ne bi prišlo, če ne bi bilo škodnega ravnanja tožene stranke. Pa tudi: obstaja prag zadostne verjetnosti, da je škoda tudi še v spornem nadaljnjem obdobju nastajala prav zaradi škodnega ravnanja tožene stranke (3). Ker je torej sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno presodilo vprašanje vzročne zveze, se ni ukvarjalo z drugimi spornimi vprašanji v zvezi s tem zahtevkom in je zato posledično tudi dejansko stanje nepopolno in zmotno ugotovljeno, kar je terjalo razveljavitev izpodbijane sodbe tudi v tem delu ter vrnitev zadeve v novo sojenje (355. člen ZPP).

Glede znižanja odškodnine za 30%

Prav tako je utemeljen materialnopravni ugovor pritožnice o nepravilnem zmanjšanju odškodnine zaradi izgube zaslužka za 30%. Izostala je dokazna presoja izvedenskega mnenja, da pri tožnici ni fizičnih ovir, temveč so vse fizične težave in bolezni posledica hude psihične reakcije po nesreči, za katero je odgovorna tožena stranka oz. njen prednik; zaradi hude psihične reakcije, ki je posledica nesreče, pa tožnica in njeno telo več ne reagira na zdravljenje. Gre torej vsekakor za posledice, ki spadajo v vzročno posledično mrežo škodnega dogodka. Pritožbeno sodišče pa sicer pripominja, da odškodnine v nobenem primeru ne bi bilo mogoče zmanjšati še za 30%, ker je denarna renta zaradi izgubljenega zaslužka vselej matematična razlika med celotnim zneskom prejemkov ter dohodki, ki bi jih oškodovanec prejemal, če ne bi bilo škodnega dogodka. Sodišče pa je pravno zmotno - dejanskim prejemkom prištelo še fiktivni znesek v obsegu 30% in za toliko zmanjšalo odmerjeno odškodnino iz tega naslova. Ker je torej sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno presodilo zastaranje tega zahtevka, se ni ukvarjalo z drugimi spornimi vprašanji in je zato posledično tudi dejansko stanje nepopolno in zmotno ugotovljeno, kar je terjalo razveljavitev izpodbijane sodbe tudi v tem delu ter vrnitev zadeve v novo sojenje (355. člen ZPP). Razveljavitev tega dela sodbe in ne zgolj spremembe sodbe v tem delu, pa je sicer terjala tudi razveljavitev ugodilnega dela v zvezi s tem zahtevkom, ker do sedaj še ni bilo pravilno rešeno vprašanje, katere zneske je potrebno upoštevati kot ustrezne primerjalne dohodke, ki bi jih tožnica prejemala, če ne bi bilo škodnega dogodka (glej razloge v zvezi s pritožbo tožene stranke v nadaljevanju te pritožbene odločbe).

Glede zahtevka za plačilo odškodnine iz naslova izgube regresa

Tožnica je že v tožbi dovolj substancirano zatrjevala škodo zaradi izgube regresa, ki bi ga prejemala pri toženi stranki, natančnejši izračun pa je prepustila izvedbi dokaza z izvedencem finančne stroke. Zato niso sprejemljive prvostopne ugotovitve o pomanjkanju ustrezne dejanske podlage v zvezi s tem zahtevkom. Lahko je nadalje sicer pravilen zaključek prvostopnega sodišča, da vsi delodajalci regresa ne izplačujejo ali ne v takšni višini, kot bi ga morali in da ta okoliščina predstavlja splošno znano dejstvo (notorno dejstvo). Vendar pa iz te ugotovljene notorne okoliščine sodišče prve stopnje nepravilno posplošuje svoj zaključek in ga nekritično in brez dokazne podlage prenese na konkretni primer. Okoliščina, da nekateri (lahko tudi večina) delodajalcev ne ravna v skladu z zakonom, še ne pomeni, da tako ravnajo vsi, torej ne terja nujnega zaključka, da je tako ravnala tudi tožena stranka v spornem obdobju, kot smiselno pravilno opozarja pritožnica (4). Prvostopno sodišče torej ne bi smelo na ta okoliščino opreti svoje odločitve v tem delu, temveč bi moralo v vsakem primeru opraviti konkretizirano in individualizirano dokazno presojo, ki jo je v konkretnem primeru omogočala izvedba predlaganih dokazov in sicer spisov Sodišča združenega dela v Ljubljani in tudi že opravljen izračun izvedenca finančne stroke. Razen tega pa pritožnica tudi pravilno opozarja, da tožena stranka ni zanikala, da pravna prednica tožene stranke ni izplačevala regresa, ko je bila tam zaposlena. Podana je zato v tem delu vsebinsko uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 8. člena ZPP, saj dokazna ocena ni bila opravljena na podlagi procesne metode, ki jo uzakonja to zakonsko določilo (skrbna presoja vsakega dokaza posebej in vseh skupaj ter uspeh celotnega postopka), kar je lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe ter terjalo razveljavitev sodbe tudi v tem delu ter vrnitev zadeve v novo sojenje (1. odstavek 354.člena ZPP (5)).

Glede zamudnih obresti od odškodnine za tujo pomoč

Pritožnica pa zmotno meni, da v tem delu ne gre za čisto denarno terjatev in da bi zato morale teči zamudne obresti tudi za čas pred vložitvijo tožbe. Za čisto denarno terjatev gre, ko realno oz. dejansko že nastane strošek oziroma izdatek oškodovancu (ko je torej že moral nekaj plačati, ko je odpravljal škodo oziroma ko je plačal nekaj, kar sicer ne bi, če ne bi bilo škodnega dogodka), kot pravilno pojasnjuje sodišče prve stopnje. Ni torej pomembno ali bi izdatki nastajali vsak dan ali vsak teden, kot poskušata prikazati pritožnica. Bistveno je, da je škoda že izkazana neposredno na podlagi opravljenega plačila oziroma ali vsaj že izkazan strošek (na primer na podlagi izstavljenega računa), ali pa da jo izračuna sodišče po cenah na dan nastanka, ne pa da mora njegovo višino šele ugotavljati po cenah na dan sojenja, pa četudi na podlagi denarnih cenikov na dan izdaje sodne odločbe, kot opozarja pritožnica. V spornem primeru pa je moralo sodišče prve stopnje šele hipotetično ugotoviti, koliko bi morala tožnica plačati ustrezni instituciji ali posamezniku, ki bi ji nudila pomoč zaradi potreb povezanih z nastankom škode in vrednost šele oceniti na podlagi ustreznega cenika na dan zadnje glavne obravnave. Tudi v takšnem primeru gre za nečisto denarno terjatev. Tožbeni zahtevek za zamudne obresti je torej materialnopravno pravilno zavrnjen za čas pred vložitvijo tožbe ob upoštevanju določbe 2. odstavka 324. člena OZ. Zato je sodišče druge stopnje v tem delu pritožbo zavrnilo in potrdilo v tem delu sodbo sodišča prve stopnje (4. točka 358. člena in 353. člen ZPP).

Glede odločitve o stroških postopka

Ker je sodišče druge stopnje delno razveljavilo izpodbijano sodbo, je moralo posledično razveljaviti tudi stroškovno odločitev in tudi v tem delu vrniti zadevo v novo sojenje.

K pritožbi tožene stranke

Glede ugovora sklenjene poravnave in ugovora zastaranja

Pritožbeno sodišče nima pomislekov glede presoje prvostopnega sodišča v zvezi z ugovorom sklenjene poravnave in v zvezi z ugovorom zastaranja. Sodišče prve stopnje je na podlagi poravnave lahko ugotovilo, da se je poravnava nanašala le na do tedaj nastale stroške oziroma škodo. V poravnavi ni omenjena nobena bodoča škoda, kot poskuša v nasprotju z vsebino poravnave prikazati tožena stranka. Zahtevki iz spora, opr. štev. S 82/85, pred Sodiščem združenega dela v Ljubljani se tudi niso nanašali na vso bodočo škodo temveč zgolj na obdobja, pravilno navedena na šesti strani izpodbijane sodbe (glej tudi zadnjo stran zahteve za sodno varstvo, ki vsebuje tožbeni zahtevek). Zatrjevana okoliščina, da se v omenjenem sporu tožena stranka ni strinjala s spremembo tožbenega zahtevka oz. delnim umikom tožbe, na presojo vsebine poravnave, oprto na zahtevek postavljen v zahtevi za sodno varstvo, ne more vplivati. Sporna terjatev torej ni prenehala s sklenitvijo omenjene poravnave. Razen tega ne gre za sodno poravnavo temveč izvensodno, kar samo po sebi izključuje ugovor res transacta v smislu določbe 274. člena ZPP, kar pomeni, da tudi ni izkazana vsebinsko uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 12. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi izgube zaslužka vsebuje sukcesivne terjatve, saj gre za kontinuirano (nepretrgano) verigo periodičnih terjatev – mesečnih izgub dohodka (glej tudi še razloge v zvezi s pritožbo tožeče stranke zgoraj). Nepravilna je tako pritožbena trditev, da se tožeča stranka ni odločila za njihovo sukcesivno vtoževanje za pretekla obdobja, temveč jih je uveljavljala za naprej v obliki mesečne rente in da zato naj ne bi šlo v tej pravdi za sukcesivne terjatve. Kot izhaja iz prvostopnih ugotovitev, je tožnica ves čas (tudi v dveh kasnejših pravdah) uveljavljala mesečno rento za kasnejše obdobje, torej je kontinuirano nadaljevala z uveljavljanjem tistega prikrajšanja, ki ga ni uveljavljala v prejšnji pravdi in ki so nastala po obdobju, ki je bilo predmet spora v predhodni pravdi, vtoževane zneske pa je kapitalizirala oz. seštela ter jih torej uveljavljala v enem znesku za vsako sporno obdobje posebej (glej pravilne dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje). Zato je pravilno uporabljena določba 1. in 2. odstavka 376. člena ZOR in 388. člena ter 3. odstavka 392. člena ZOR. V primeru sukcesivnega vtoževanja odškodnine veljajo naslednja pravila zastaranja: velja zastaralni – subjektivni triletni oz. petletni objektivni rok, vendar pa se za vsako naslednjo terjatev z vložitvijo tožbe za predhodno pretrga zastaranje in začne teči šele, ko je spor ali končan ali pa kako drugače poravnan. Slednje pa tudi pomeni, da je sodišče prve stopnje pravilno dalo prednost okoliščini, da je bil znesek, dogovorjen s poravnavo, plačan že pred umikom tožbe (torej pred formalnim koncem postopka) in torej poravnan, kot predvideva določba 3. odstavka 392. člena ZOR, ki v tem primeru prav tako določa nov zastaralni rok za naslednjo terjatev. Umik tožbe torej ni imel posledic, kakršne zatrjuje tožena stranka še v pritožbi sklicujoč se na določbo 389. člena ZOR, ki predstavlja izjemo od opisanega splošnega pravila in jo je zato potrebno tudi ozko razlagati. Ob pojasnjeni zakonski ureditvi, ki za sukcesivne terjatve določa nekoliko drugačno ureditev zastaranja, pa so nadalje pravno nepomembne tudi pritožbene trditve, da naj bi tožnica že tedaj vedela, kakšna škoda ji bo nastajala v bodoče oziroma, da naj bi bila škoda že tedaj določena oziroma vsaj določljiva. Prav tako je iz zahteve za sodno varstvo oz. podatkov spisa S 82/85 razvidno, da je že tedaj tožnica uveljavljala tudi izgubo na dohodku (razen tega še za nudenje tuje pomoči v tistem obdobju ter za stroške lasnih vložkov in pribora) ter s tem preprečila zastaranje tudi kasneje (tudi še v tej pravdi) uveljavljanih tožbenih zahtevkov, in so drugačne pritožbene trditve v nasprotju s podatki tega spisa (glej pravilne dejanske in pravne ugotovitve sodišča prve stopnje).

Glede ugovora zastaranja zamudnih obresti

Materialnopravno pravilna je tudi prvostopna presoja ugovora zastaranja zamudnih obresti. Te so akcesornega značaja v razmerju do glavnice in delijo njegovo usodo, kot pravilno pojasnjuje že sodišče prve stopnje, ko se pravilno sklicuje na določbo 369. člena ZOR, ki je vezal zastaranje zamudnih obresti na zastaranje glavne terjatve. Določba 1. odstavka 372. člena ZOR, na katero se sklicuje pritožnica, pa je veljala za primer, ko so zamudne obresti vtoževane kot glavna oziroma samostojna terjatev.

Zahtevek za povrnitev škode za stroške tuje pomoči

Ni pravilno pritožbeno stališče, da naj ne bi bila izkazana tožničina aktivna legitimacije za ta zahtevek. Ta je v spornem obdobju izhajala iz 2. odstavka 195. člena ZOR, kot materialnopravno pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. Oškodovanec ima pravico do povrnitve celotne škode, tako tudi do stroškov tuje pomoči, ki mu jo nudijo družinski člani, prijatelji ali znanci. Ni pomembno, ali jim je bil dolžan nudeno pomoč plačati. Bistveno je, da mu je niso bili dolžni nuditi, oziroma da je ta presegala običajno, oškodovancu pa bi ta strošek sicer nastal, če bi moral poiskati plačljivo pomoč.

Izvedenec E. S. je preveril življenjske in delovne zmožnosti tožnice tudi na podlagi osebnega pregleda (glej prvo stran izvedenskega mnenja z dne 7.6.2008 na list. štev. 110 v spisu). Zato je pritožbeni očitek, ki zanika to izvedenčevo aktivnost, nekorekten. Pritožbeno sodišče tudi ne soglaša s pritožbeno presojo, da naj bi bilo izvedenčevo mnenje, po katerem naj bi tožnica potrebovala pomoč trikrat tedensko po 2 uri, neživljenjsko, predvsem upoštevaje, da tožnica živi z družinskimi člani, med katere se porazdeli delo, pri čemer naj ne bi šlo za takšen obseg dela, ki ga ti niso dolžni opravljati, saj sodi v okvir običajne pomoči (kuhanje, pospravljanje, obešanje perila, prenašanje nakupljenih izdelkov), česar ni mogoče šteti za dolgotrajnejša in težja fizična opravila, ki jih družinski člani niso dolžni opravljati. Enako kot prvostopno sodišče tudi pritožbeno sodišče šteje izvedenčeve ugotovitve o vrsti in teži del oz. opravil, ki jih tožnica ni bila sposobna opravljati za prepričljive in strokovno utemeljene, posledično pa je v tem delu dejansko stanje pravilno in v zadostnem obsegu ugotovljeno (glej izvedenčevo dopolnilno mnenje). Življenjsko sprejemljiva oz. dokazno prepričljiva je tudi ocena prvostopnega sodišča, da je bila tožnici nudena takšna pomoč pri vsakodnevnih težjih gospodinjskih delih, ki jih je bila dolžna opravljati tudi kot družinski član upoštevaje medsebojno razporeditev dela ter pri njenih osebnih opravilih (predvsem umivanju glave). Tako torej ni šlo za opravljanje dela, ki so ga bili tako ali tako dolžni opravljati drugi in ne tožnica, in tudi ne zgolj za lažja opravila, ki bi jih bila tožnica sposobna sama opravljati, kot poskuša prikazati pritožnica. Tudi ni bilo potrebno postavljati drugega izvedenca za oceno, koliko ur tuje pomoči tedensko tožnica potrebuje. Zaključek izvedenca, da gre lahko pri odgovoru na vprašanje, koliko ur tuje pomoči tožnica tedensko potrebuje, zgolj za približno oceno, pri čemer je ocena odvisna od tega, katerih opravil oškodovanec ne zmore oziroma jih zmore težje, je pravilen. Natančno (ekzaktno) določanje takšnih podatkov je nesmiselno in neživljenjsko oziroma izkustveno nemogoče. Teh življenjskih okoliščin ni mogoče meriti z matematično natančnostjo. Glede na v izpodbijani sodbi natančno opisana opravila, pri katerih tožnica potrebuje tujo pomoč, je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča realna ocena – približno 6 na teden, kar v povprečju znaša 24 ur na mesec. Izvedensko mnenje je tako tudi v tem delu dovolj jasno in strokovno. Zato je procesnopravno tudi pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ki novega izvedenca ni postavilo v smislu določbe 254. člena ZPP. V pritožbi očitana tovrstna procesna kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP torej ni izkazana.

Sodišče prve stopnje v izpodbijanih delih torej ni storilo v pritožbi očitanih procesnih kršitev, na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, v izpodbijanem delu sodbe pa tudi ni storjenih po uradni dolžnosti upoštevnih procesnih ali materialnopravnih kršitev. Ob povedanem je pritožbeno sodišče v opisanih delih zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo v teh delih izpodbijano sodbo (člen 353 ZPP).

Glede tožbenega zahtevka za škodo nastalo zaradi izgube dela dohodka

Ni pa pravilno stališče prvostopnega sodišča, da bi morala tožena stranka posredovati podatke o primerjalnih plačah delavke B. V. na podlagi zahteve izvedenke finančne stroke in ker tega ni storila, je bila s predložitvijo teh podatkov prekludirana. Sodišče prve stopnje spregleda, da je bilo 1.) trditveno in dokazno breme na tožeči stranki, ki je utemeljevala svoj tožbeni zahtevek in 2.) da tožeča stranka ni predlagala sodišču, naj pozove toženo stranko, da predloži listinske dokaze o primerjalnih plačah, s katerimi razpolaga, če ji ta že sama ni hotela posredovati podatkov potrebnih za utemeljitev višine zahtevka (glej 1. odstavek 227. člena ZPP). Tožeča stranka zato tudi ni natančno specificirala svojega izračuna prikrajšanja, temveč je natančen izračun prepustila izvedenki M. G.. Ta je uporabila podatke iz splošne kolektivne pogodbe, ker na njen poziv tožena stranka teh podatkov ni predložila. Zgolj s pozivom izvedenke, ki niti nima procesnih pooblastil, ki bi povzročale za pravdne stranke negativne procesne sankcije, pa ob povedanem tožena stranka ni zašla v zamudo s ponudbo tega dokaza v smislu 286. člena ZPP, temveč je lahko s to dokazno aktivnostjo - enako kot tožnica - počakala do predložitve izvedenskega mnenja ter jih posredovala v okviru pripomb. Takšno procesno neekonomično ravnanje pravdne stranke je sicer načeloma lahko podvrženo stroškovni sankciji, kolikor so zaradi tega nastali kakšni nepotrebni stroški drugi stranki oziroma lahko tej stranki odteguje pravico do povrnitve stroškov v zvezi s podajanjem pripomb na izvedensko mnenje, kolikor ji je mogoče pripisati krivdo (1. odstavek 156. člena ZPP). Ne more pa biti podvrženo najstrožji procesni sankciji – prekluziji dokazov. Zato je z izpodbijano sodbo kršeno določilo 286. člena ZPP in s tem izkazana vsebinsko uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, saj je izostanek obravnavanja pripomb tožene stranke ter predvsem podatkov o plačah lahko vplival na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe ter izkazana tudi prav tako vsebinsko uveljavljana bistvena kršitev dolčb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP (kršitev načela kontradiktornosti oziroma tudi pravice do izjave). Glede na pritožbene očitke pa pritožbeno sodišče še poudarja, da bi izvedenka M. G. upoštevaje, da ni pridobila konkretnih podatkov o plačah primerjalne delavke, morala uporabiti vsaj natančnejše podatke o povprečni plači iz posebne kolektivne pogodbe in ne iz splošne kolektivne pogodbe. Zato so bile tudi v tej smeri podane pripombe tožene stranke na njeno mnenje, da ni uporabljena ustrezna pravna podlaga, utemeljene. Ob povedanem je moralo sodišče druge stopnje v tem delu ugoditi pritožbi ter razveljaviti v tem ugodilnem delu sodbo sodišča druge stopnje ter v tem delu vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odstavek 354. člena ZPP). V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje pozvati izvedenko, da odgovori na navedene pripombe tožene stranke in če bodo tako narekovali pridobljeni verodostojni podatki dopolni ali celo spremeni svoj izračun. Šele potem bo lahko o zadevi pravilno odločilo.

Glede odločitve o stroških postopka

Ker je sodišče druge stopnje delno razveljavilo izpodbijano sodbo, je moralo posledično razveljaviti tudi stroškovno odločitev in tudi v tem delu vrniti zadevo v novo sojenje.

Ker je sodišče druge stopnje na pritožbi obeh pravdnih strank delno razveljavilo prvostopno sodbo in zadevo vrnilo v razveljavljenem delu v novo sojenje, je odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločitev (člen 165/3 ZPP).

-----------------

(1) Glej v teoriji: dr. Stojan Cigoj: „Teorija in judikatura o kavzalnem neksusu“; ZZR, 28, Ljubljana 1968, stran 30.
(2) Glej v teoriji: Ibid, stran 25.
(3) Glej v pravni literaturi: teoriji o retrospektivni analizi vzročnosti ter o prospektivni analizi vzročnosti. Po prvi teoriji se presoja ali bi do škodnega dogodka prišlo tudi, če ne bi bilo ravnanja odgovorne osebe. Vzročna zveza obstaja če analiza pokaže, da se škodni dogodek ne bi zgodil ob predpostavki, da druge okoliščine škodnega dogodka ostanejo nespremenjene, razen okoliščine, da odgovorna oseba ni storila dejanja, katerega vzročno povezanost s škodnim dogodkom presojamo (but – if teorija). Po drugi teoriji pa se vprašamo, ali je dejanje, katerega vzročno povezanost s škodnim dogodkom presojamo, povečalo verjetnost nastanka tega škodnega dogodka. Pri tem pristopu ne preverjamo samo dejstva, da je do škodnega dogodka prišlo, temveč verjetnost, da bi se podoben škodni dogodek zgodil tudi v drugačnih okoliščinah. Ta teorija predvideva dva pristopa – pristop z uporabo merila „vse ali nič “(all or. nothing criterion) pri čemer je najpogosteje uporabljeno merilo mejnega praga zadostnosti verjetnosti (treshold probability rule) in pristop z uporabo merila odgovornosti, sorazmerne s stopnjo verjetnosti, da je ravnanje povzročilo škodni dogodek (proportional liability criterion). Povzeto po dr. N. Plavšak in ostali: „Obligacijski zakonik s komentarjem; splošni del, 1. knjiga, 1. do 189. člen, GV Založba, Ljubljana 2003, stran 729-734; avtorica komentarja v tem delu: N. Plavšak, ki povzema oz. predstavlja navedeni teoriji. Glede na razgrnjeni dejstveni substrat zadeve v konkretnem primeru do škode ne bi prišlo, če ne bi bilo škodnega ravnanja tožene stranke, prav tako pa je kot na dlani, da je sporno škodno ravnanje odločilno povečalo možnost nastanka škode.
(4) Gre za primer zmotnega sklepanja in dokazovanja in sicer za 1. preuranjeno posploševanje (če nekateri delodajalci ne izplačujejo regresa, ni mogoče takšnega očitka naprtiti tudi toženi stranki, ne da bi se o tem prepričali) in 2. napako delne in negativne premise (iz delne in negativne premise, da ne vsi, torej nekateri, delodajalci ne izplačujejo regresa, ni mogoče pravilno izpeljati, da tudi tožena stranka ni izplačevala regresa). Glej o tem v Egon Schneider: „Logika za pravnike, Temelji nauka o mišljenju in njegovi uporabi v pravu, 3. predelana in preoblikovana izdaja“, Cankarjeva založba, 1995, strani: 220 - 226.
(5) Sodišče druge stopnje se v vseh obravnavanih delih, ko je razveljavilo prvostopno sodbo, ni odločilo za možnost, da opravi pritožbeno obravnavo, ker je ocenilo, da bi kršilo ustavno pravico do pritožbe, saj je bilo potrebno prvostopno sodbo razveljaviti glede več delov zahtevka oziroma več zahtevkov, pri čemer gre za samostojne dejansko-pravne sklope, ki terjajo novo in drugačno dejansko in materialno pravno presojo. Enako velja tudi v zvezi s pritožbo tožene stranke v nadaljevanju pritožbene odločbe. Glej o tem tudi: Zakon o pravdnem postopku (ZPP) z uvodnimi pojasnili k spremembam zakona in stvarnim kazalom Aleša Galiča, stran 46 in 47; Založba Uradni list RS, Ljubljana 2008; Avtor uvodnih pojasnil meni, da pride pritožbena obravnava v poštev, ko je potrebno ugotavljati le posamična dejstva in ponoviti ali izvajati le posamične določene dokaze, oziroma prvič obravnavati le del procesnega gradiva in torej ne, ko je povsem prezrta samostojna in kompleksna dejstveno pravna podlaga tožbe. Podobno tudi Jan Zobec v „Reforma pritožbenega postopka, v zborniku: Izbrane teme civilnega prava II, Inštitut za primerjalno pravo, Ljubljana 2007, stran 49 -51.