389. člen ZOR

Vrhovno sodišče je že večkrat odločilo, da je zaradi zagotavljanja pravice do sodnega varstva v primeru, ko tožeča stranka zaradi okoliščin, ki jih je izvedela šele med dokaznim postopkom (največkrat iz mnenja izvedenca), zviša tožbeni zahtevek, ki se nanaša na isto vrsto škode, treba šteti, da je bilo zastaranje tudi glede tega dela prekinjeno že z vložitvijo tožbe. Tožnica je v pripravljalni vlogi z dne 12. 6. 2006 dejansko le zvišala prvotni zahtevek glede na spremenjene okoliščine. Nepotrebna zavrnitev prvotno postavljenega zahtevka tako nikakor ne more biti podlaga za uporabo drugega odstavka 389. člena ZOR, ki je določal, da se šteje, da zastaranje ni bilo pretrgano, če je upnikova tožba zavrnjena. Zaradi inflacije v zakonu določena minimalna zavarovalna vsota začne izgubljati vrednost od uveljavitve dalje. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo prav, da je zaradi ohranitve realne vrednosti zavarovalno vsoto valoriziralo od dneva uveljavitve zvišanih zakonsko določenih najnižjih zavarovalnih vsot do dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje in ne šele od škodnega dogodka dalje. Toženki imata prav, ko opozarjata, da bo zaradi obveznosti plačila davka od odškodnine z

Revizija se dopusti glede vprašanj: - ali je sodišče druge stopnje pravilno presodilo, da zahtevek za bodočo škodo iz naslova izgube na dohodku in rentni zahtevek nista zastarala; - ali sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo (19. člen ZOZP) pri ugotavljanju razpoložljive zavarovalne vsote, ko sta celotno zakonsko določeno minimalno zavarovalno vsoto v znesku 34,400.000 SIT valorizirali od njene uveljavitve 1. 7. 1996 do dneva sojenja 27. 2. 2018 in od tega odšteli izplačane zneske odškodnin, valorizirane od dneva posameznih plačil na dan sojenja 27. 2. 2018; - ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo (ZOZP in ZDoh-2) pri presoji pomena akontacije dohodnine, ki sta jo dolžni plačati toženki od pravnomočno prisojenih zneskov odškodnine tožnici na višino preostale zavarovalne vsote oziroma limita odgovornosti toženk na dan sojenja.

Na podlagi 388. člena ZOR se zastaranje pretrga z vložitvijo tožbe in z vsakim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev, po pretrganju pa začne zastaranje znova teči in se čas, ki je pretekel pred pretrganjem, ne šteje v zastaralni rok, ki ga določa zakon (prvi odstavek 392. člena ZOR). Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu zaključilo, da je do pravnomočnega končanja izvršilnega postopka I 98/19530 prišlo 13. 1. 2007 ter da desetletni zastaralni rok za zastaranje terjatve do vložitve upnikovega predloga za izvršbo v tem postopku še ni potekel in zastaranje ni nastopilo. Vendar pa pritožbeno sodišče opozarja, da je sodišče prve stopnje prezrlo določbo prvega odstavka 389. člena ZOR, po kateri se šteje, da zastaranje ni bilo pretrgano z vložitvijo tožbe ali s kakšnim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali pred drugim pristojnim organom, storjenim z namenom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev, če upnik umakne tožbo ali odstopi od takega dejanja, posledično pa tudi ni ugotavljalo, iz katerega razloga je prišlo do končanja izvršilnega posto

Zahtevki za posamezno obliko (vrsto) nematerialne škode so relativno samostojni. Uveljavljanje zahtevka za povrnitev ene oblike nepremoženjske škode ne pretrga tudi zastaranja za druge oblike nepremoženjske škode, ki v tožbi niso (bile) zatrjevane. Z izrecnim umikom (celotnega) zahtevka, ki se nanaša na povrnitev nepremoženjske škode iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, je tožnik umaknil tudi v tožbi zatrjevano trditveno in dokazno podlago.

Vložitev kazenske ovadbe ne pomeni začetka kazenskega pregona in zato tudi ne pretrganja zastaranja. Pravdno sodišče o obstoju kaznivega dejanja kot o predhodnem vprašanju odloča v izjemnih situacijah, praviloma, ko kazenskega postopka zoper storilca ni mogoče niti začeti niti končati ali spoznati storilca za krivega kaznivega dejanja, pri čemer praviloma tudi ne sme biti dvoma, da je bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem. Izjemnost narekuje zlasti domneva nedolžnosti in zahteva po njenem sorazmerju (ravnovesju) z oškodovančevo pravico do sodnega varstva, pa tudi zahteva po pravni varnosti.

Zastaranje je nastopilo z iztekom zadnjega dne zakonsko določenega časa (362. člen ZOR), če ni bilo pretrgano s pripoznavo dolga (po prvem odstavku 387. člena ZOR), ki je bila možna tudi posredno (drugi odstavek 387. člena ZOR). Za takšno (konkludentno) ravnanje, je šlo tudi v konkretnem primeru, ko je tožena stranka s tem, ko je pri oblikovanju zahtevka za vračilo vloženih sredstev upoštevala svoj dolg iz naslova neplačanih najemnin do tožeče stranke slednjega pripoznala. Revidentka se je podrejeno sklicevala na »umik poračuna iz svojega tožbenega zahtevka «, kar naj bi pomenilo preklic konkludentnega priznanja terjatve, vendar neutemeljeno, saj pripoznave ni mogoče preklicati. Za preklic pripoznave namreč ni mogoče uporabiti prvega odstavka 389. člena ZOR in šteti, da zastaranje ni bilo pretrgano, saj je bilo zastaranje večkrat pretrgano (tako po 387. členu ZOR kot po njegovem 388. členu), medtem ko revidentka teh ugotovitev ni (pravočasno) izpodbijala, niti ni substancirano in konkretizirano zatrjevala, da je ob upoštevanju drugega odstavka 392. člena ZOR (ki je določal, da je zastaranje, pretrgano z dolžnikovo pripoznavo, začelo teči znova od pripoznave) vmes nastopilo

Sodišči se nista opredelili do konkretnega toženkinega ugovora, da in zakaj je treba šteti, da zastaranje terjatve kljub priglasitvi v stečajno maso ni bilo pretrgano.

Upnik je bil v predhodnem izvršilnem postopku vsekakor aktiven, saj je terjatev izterjeval kar devet let. Dolžnik v kasnejšem izvršilnem postopku ne more uspešno nasprotovati pretrganju zastaranja s prvim izvršilnim postopkom, če je bil le-ta neuspešen zaradi okoliščin na strani dolžnika, ker je bila obveznost neizterljiva. Drugačno pravno naziranje bi izenačilo upnika, ki judikatne terjatve predhodno ni izterjeval, z upnikom, ki je obveznost neuspešno izterjeval, kar pa ni pravno vzdržno. Dolžnik neizterljivost neutemeljeno enači z upnikovo opustitvijo nadaljnje izterjave obveznosti smislu tretjega odstavka 34. člena ZIZ, saj upnikovi opustitvi vložitve predloga za dodatno izvršbo ni mogoče pripisati učinka umika predloga za izvršbo iz prvega odstavka 43. člena ZIZ.

Revizija se dopusti glede vprašanja pravilne presoje zastaranja odškodnine za nepremoženjsko škodo – duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

Prijava terjatve v stečajnem postopku pretrga njeno zastaranje zgolj do tiste višine, do katere je bila s strani stečajnega upravitelja priznana oz., če je bila prerekana, zgolj do tiste višine, do katere je bila terjatev ugotovljena v ustreznem postopku, na katerega je bil napoten upnik. Skrben strokovnjak bi se moral zavedati, da z izgubo vrstnega reda za poplačilo iz zastavljene nepremičnine, najmanj oteži, če ne celo izgubi možnosti dejanskega poplačila.

Tožbeni zahtevek iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je samostojen zahtevek, zato je umik takšnega zahtevka umik tožbe in se zato glede na prvi odstavek 389. člena ZOR šteje, da zastaranje terjatve iz tega naslova z vložitvijo tožbe ni bilo pretrgano.

Umik tožbe ima lahko učinek, določen v 389. členu ZOR, le v primeru, ko se je oseba, ki jo je umaknila, želela odreči učinkom sodnega varstva. 389. člena ZOR se lahko uporabi, dokler ima vložena tožba učinek na tek zastaranja. Ko se učinek vložene tožbe na potek zastaranja konča, tudi umik tožbe ne more imeti učinka, določenega v 389. členu ZOR. Tožba pa ima učinek (vpliv) na potek zastaranja od dneva vložitve, ko pretrga zastaranje, pa vse do dneva, ko prične zastaranje ponovno teči. V primeru, ko je bilo zastaranje pretrgano z vložitvijo tožbe, prične zastaranje teči znova, ko je spor končan ali kako drugače poravnan.

Pravica razdreti pogodbo kot oblikovalna pravica ni predmet zastaranja, njeno uveljavljanje pa je s časovnega vidika vezano na obstoj pravice zahtevati izpolnitev pogodbe. Določba 387. člena ZOR o pripoznavi dolga se nanaša tudi na razmerja dolžnika v pravdi, ki se je končala z zavrnitvijo zahtevka.

Določba 377. člena ZOR, ki ureja zastaranje odškodninske terjatve za škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem, praviloma velja le v primeru pravnomočne kazenske sodbe. V drugih primerih pa je treba upoštevati 388. člen ZOR, po kateri se zastaranje pretrga z vložitvijo tožbe in z vsakim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je revizijo dopustilo glede vprašanja uporabe prvega odstavka 389. člena ZOR v primeru, kadar tožeča stranka umakne tožbo po izpolnitvi zahtevka s strani tožene stranke.

Razširitve tožbe na novega toženca (poleg prvotnega) v primeru, ko se ta z razširitvijo ne strinja, ni mogoče šteti za samostojno tožbo. To mora tožnik v takem primeru vložiti posebej in na novo.

Prijava terjatve v stečajnem postopku pretrga njeno zastaranje zgolj do tiste višine, do katere je bila s strani stečajnega upravitelja priznana oziroma če je bila prerekana, zgolj do tiste višine, do katere je bila terjatev ugotovljena v ustreznem postopku, na katerega je bil napoten upnik.

Z vložitvijo pobotnega ugovora se zastaranje pretrga. Ker pobotni ugovor deli usodo tožbe, v zvezi s katero je bil vložen, se zato tudi nadaljevanje teka zastaralnega roka navezuje na zaključek postopka s tožbo. Glede na to, da je bila tožba s sklepom z dne 24.9.2003, ki je postal pravnomočen 28.10.2003, zavržena, je z 28.10.2003, ko se je postopek v zvezi s tožbo zaključil, zastaralni rok za terjatev tožnika, ki jo je sicer uveljavljal s pobotnim ugovorom, začel ponovno teči.

Po določilu prvega odstavka 390. člena ZOR je zastaranje pretrgano že s prvo tožbo, le v primeru, če je bila tožba zoper dolžnika zavržena zaradi nepristojnosti sodišča, ali iz kakšnega drugega vzroka, ki se ne tiče stvari same, pa vloži upnik novo.

Z vložitvijo tožbe, ki je bila kasneje umaknjena, se zastaranje ne pretrga.