VSK sklep Cp 365/2009

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Novi Gorici razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank.

Zoper sodbo se pritožuje toženka in uveljavlja vse pritožbene razloge ter predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi. Sodišče prve stopnje je kljub izrecnemu nasprotovanju tožene stranke odločilo v tej zadevi, ne da bi toženki omogočilo udeležbo na glavni obravnavi. Toženka je zahtevala, da je zaslišana, obravnave pa se ni mogla udeležiti zaradi bolezni. S tem je sodišče storilo kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z določbami 5., 7., 8., 115., 212., 213., 217., 236.a, 257., 279.a, 282., 284., 285., 286., 286.b, 287. in 324. členom ZPP. Sodišče s kršitvijo toženkinih pravic in nezakonitim postopkom toženki ni omogočilo pravice do kontradiktornega postopka in ji ni dalo možnosti, da neposredno pred sodiščem poda izjavo in odgovori na navedbe tožeče stranke in hkrati na škodo toženke uporabilo tako imenovano sodbo presenečenja. S tem je storilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in toženki tudi kršilo pravice do varstva človekove osebnosti in dostojanstva po 21. členu Ustave RS. Sodišče je kršilo določbi 14. in 15. točke drugega dostavka 339. člena ZPP, ker razlogov o odločilnih dejstvih ni, ampak je samo povzetek zakonskega teksta, ničesar pa ni o tem, kar sta pravdni stranki navedlo v svojih vlogah, toženki pa je bilo sodelovanje na obravnavi onemogočeno, zaradi česar ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se je ne da preizkusiti. Sodišče prve stopnje je arbitrarno, brez podlage v ZPP in ZZZDR, zavrnilo predlog za preložitev glavne obravnave z utemeljitvijo, da je toženka tako ali tako imela možnost podati svoje izjave v odgovoru na tožbo, kar predstavlja tudi kršitev enakosti po 14. členu Ustave RS, prav tako pa uresničevanje in omejevanje pravic v nasprotju s pravnim redom RS ali z izgovorom, da jih Ustava ne priznava, ni dovoljeno. Kršen je tudi 12. člen v zvezi s 5. členom Protokola št. 7 Konvencije o varstvu človekovih pravic in svoboščin s protokoli, ki zagotavlja enakost zakoncev, tako v okviru zakonske zveze, kot v okviru postopkov za razvezo. Sodišče je toženko obravnavalo neenakopravno in s tem kršilo njeno pravico do sodnega varstva in pravico do enakega varstva pravic. Sodišče je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ni pa uporabilo Zakona o preprečevanju nasilja v družini (ZPND). V obrazložitvi pritožbe je nato tožena stranka podrobneje obrazložila svoje stališče glede kršitev. Zlasti poudarja, da je sodišču pravočasno poslala opravičilo in predlog za preložitev glavne obravnave, skupaj s potrdilom zdravnika in je sodišče neutemeljeno zavrnilo njen predlog in glavno obravnavo opravilo v njeni odsotnosti. Predlagala je tudi zaslišanje drugih prič. Sodišče teh dokazov niti ni izvedlo niti ni obrazložilo, zakaj je predloge zavrnilo. S tem je tožnici onemogočilo, da bi dokazala, da je tožnik nad njo zagrešil nasilje, zaradi česar ji gre posebno varstvo po ZPND. Tožnica je želela sodišču sporočiti, da tožnik ni sposoben nastopati kot pravdna stranka, saj je doživel možgansko kap in se je po njej začel vesti neobičajno, tudi do toženke, dobival je epileptične napade. Tožnik se je začel navezovati na mater in trdil, da mati zahteva razvezo, da pa ima on toženko rad. Lahko bi se zgodilo, da bi tožnik na obravnavi, če bi se je udeležila tudi toženka, tožbo preprosto umaknil. Toženka se je na okolje v Sloveniji vživela in želi v Sloveniji ostati tudi po razvezi zakonske zveze. Sodišče prve stopnje bi moralo toženko v okviru materialnega procesnega vodstva opozoriti, naj navede dodatna pravno relevantna dejstva.

V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka prerekala navedbe tožene stranke in predlagala zavrnitev pritožbe. Meni, da se toženka po lastni krivdi ni udeležila glavne obravnave, saj je še v nedeljo delala pri sorodnikih tožnika, enako je tudi ves čas hodila v službo. Tožnik nikoli ni doživel možganske kapi, sodišče samo je tožnika na glavni obravnavi videlo in ga imelo priložnost zaslišati. Toženka v pritožbi blati tožnika in očitno želi ohraniti zakonsko zvezo, mimo tožnikove volje. Tudi iz pritožbenih navedb pa je razvidno, da je zakonska zveza, sklenjena med strankama, že zdavnaj razpadla in da je tožbeni zahtevek povsem utemeljen.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je opravilo edini narok za glavno obravnavo v zadevi kljub temu, da je tožena stranka poslala opravičilo in opravičilu priložila zdravniško potrdilo na ustreznem obrazcu iz 115. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), iz katerega izhaja, da je bolezen toženke nenadna in nepredvidljiva in ji onemogoča prihod na sodišče. Podani so bili pogoji za preložitev naroka in sodišče je s tem, ko je narok vseeno izvedlo, kršilo načelo kontradiktornosti (5. člen ZPP v zvezi z 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP), po katerem mora sodišče dati vsaki stranki v postopku možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah druge stranke. Dodati je še, da v sodbi navedeni razlog za izvedbo naroka, da je tožena stranka imela možnost podati svoje navedbe že v odgovoru na tožbo in da v nobenem primeru odločitev ne bi mogla biti drugačna, pomeni tudi kršitev pravice do enakega obravnavanja pravdnih strank. Ker je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev postopka, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in razveljavilo izpodbijano sodbo (354. člen ZPP). Kršitev postopka, ko sodišče ni omogočilo toženi stranki sodelovanja na glavni obravnavi, je namreč take narave, da je pritožbeno sodišče ne more odpraviti samo. V ponovljenem postopku bo sodišče moralo ponovno razpisati glavno obravnavo in nanjo povabiti obe stranki in na ta način dati možnost toženi stranki, da se izjavi.

Izrek s stroških temelji na določbi 165. člena ZPP.