284. člen ZPP

Po določilu petega odstavka 72. člena SPZ se za vprašanja skupne lastnine smiselno uporabljajo določila o solastnini, za delitev katere 70. člen SPZ v primeru nesoglasja predvideva nepravdni postopek. Aktualna sodna praksa tako izjemoma omogoča takšno delitev tudi v pravdi, med drugim tudi, če za delitev obstaja soglasje pravdnih strank, v nasprotnem primeru pa se delitev opravi v nepravdnem postopku. V zvezi z grajo o napačni odločitvi v delu, ki se nanaša na delitev v pravdi, pritožbeno sodišče izpostavlja, da odločitev o višini solastniških deležev res predstavlja že delitev v pravdi, vendar je za njeno pravilnost pravno pomembno zgolj to, da tožena stranka delitvi v pravdi ni nasprotovala.

V sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja, kar je predmet spora tudi v obravnavani zadevi, saj tožnica izpodbija redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, sodišče vedno odloča v senatu, in ne po sodniku posamezniku. Zaradi nepravilne sestave sodišča na prvem naroku za glavno obravnavo, ki kasneje ni bila sanirana z eventualno ponovno otvoritvijo obravnave, ki bi jo odredil in nato opravil senat, je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Iz zakonske ureditve izhaja, da v sporih glede odprave kršitve pravic iz delovnega razmerja, kar tožnik uveljavlja v obravnavani zadevi, sodišče vedno odloča v senatu in ne po sodniku posamezniku. Zaradi nepravilne sestave sodišča na prvem naroku, ki kasneje ni bila sanirana z eventualno ponovno otvoritvijo obravnave, ki bi jo odredil in nato opravil senat, je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali je Upravno sodišče RS v nasprotju s sodno prakso vseh sodišč in v nasprotju z določbo tretjega odstavka 284. člena ZPP štelo, da je tožnica z navedbami v 2. pripravljalni vlogi, kjer se sklicuje na sodno prakso in navaja, da gre za nejasno določbo zakona, ki je v skladu s sodno prakso ni mogoče šteti v škodo stranke, prepozna?

Zmotno je stališče pritožbe, da bi moral tožnik potem, ko mu je delovno razmerje prenehalo (24. 1. 2021), tožbo pa je vložil v času, ko je še bil zaposlen pri toženi stranki (14. 1. 2021), reagirati tako, da bi v roku 30 dni od prenehanja delovnega razmerja tožbeni zahtevek modificiral (razširil) in uveljavljal tudi nezakonitost prenehanja delovnega razmerja. Takšno stališče temelji na starejši sodni praksi. Vrhovno sodišče je v sodbi in sklepu opr. št. VIII Ips 270/2015 z dne 19. 4. 2016 zavzelo stališče, da iz zakona izrecno ne izhaja zahteva, da mora stranka najprej postaviti zahtevek za ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja (pogodbe o zaposlitvi), če želi doseči ugotovitev obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas, temveč se je tako stališče izoblikovalo v sodni praksi. Taka zahteva po stališču Vrhovnega sodišča predstavlja prehudo in tudi nerazumno oviro za uveljavitev pravice, zato je odstopilo od ustaljene sodne prakse ter navedlo, da delavec (tožeča stranka) ni dolžan postaviti zahtevka za ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja ob tem, da je pravočasno zahteval ugotovitev obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas.

Odškodninski zahtevek zaradi protipravnega ravnanja sodišča je utemeljen, če se izkaže, da je bilo ravnanje sodišča v postopku v očitnem nasprotju s potrebno profesionalno skrbnostjo in je zato stranki nastala škoda. Pojma protipravnosti ni mogoče enačiti z vsemi razlogi, zaradi katerih je lahko sodna odločba spremenjena ali razveljavljena v postopku z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi. Vsaka zmotna uporaba materialnega prava ali kršitev določb postopka še ne pomeni protipravnega ravnanja, temveč o sodnikovem protipravnem ravnanju govorimo takrat, ko gre za kvalificirano stopnjo napačnosti, ko na primer sodnik ni uporabil povsem jasne določbe zakona ali je predpis namerno razlagal v nasprotju z ustaljeno sodno prakso oziroma ko gre za druge grobe kršitve pravil postopka oziroma sodniške dolžnosti.

Če se nov narok opravi pred spremenjenim senatom (oziroma pred drugim sodnikom posameznikom), se mora po določbi tretjega odstavka 302. člena ZPP glavna obravnava znova začeti. Vendar to ni prvi narok iz 284. člena ZPP, pač pa določba zagotavlja načelo neposrednosti.

Glede na večmesečno zamudo in vmesna zatrjevanja izvedenca, da mnenje še ni izdelano zaradi njegove prezasedenosti, zdravstveni razlogi ne morejo predstavljati tehtnega razloga za zamudo.

Da pogoji za uporabo 488. člena ZPP niso bili podani, nenazadnje izhaja tudi iz obrazložitve izpodbijane sodbe same, saj je prvostopenjsko sodišče v njej ugotavljalo dejansko stanje, v zvezi z njim ocenjevalo dokaze in nato v zadevi odločilo

Odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi dokaznih predlogov, ker se je o nasprotnem prepričalo že na podlagi izpovedbe policistov, pomeni vnaprejšnjo dokazno oceno, ki ni dovoljena. Sodišče lahko zavrne le izvedbo dokaza, ki gre v prid že dokazanemu dejstvu, ne pa tudi dokaza, ki naj takšno dejstvo ovrže. Toženka je z (neizvedenimi) dokazi dokazovala ključna, pravno pomembna dejstva.

Sodišče prve stopnje je v zadostni meri opravilo materialno procesno vodstvo in je s strankami razpravljalo o vseh vidikih spora, stranke pa so zastopali pooblaščenci odvetniki, namena materialnega procesnega vodstva pa ni mogoče razumeti v takšnem obsegu, da bi zajemalo še pomoč prava neukim strankam v smislu 12. člena ZPP. V obravnavanem primeru je tožnik navedel vrednost spornega predmeta 40.100,00 EUR. Čeprav je bil s sodbo ugotovljen obseg skupnega premoženja v bistveno višji vrednosti, pa sodišče prve stopnje ni imelo pooblastila iz tretjega odstavka 44. člena ZPP za korekturo sporne vrednosti, saj sprememba ne bi vplivala ne na stvarno pristojnost, kakor tudi ne na pravico do revizije.

Po ZPP morajo dejstva, ki tvorijo podlago tožbenega zahtevka, navesti stranke. Razpravno načelo pomeni, da sodišče upošteva le dejstva, katera navedeta stranki, vendar pa je brez pomena, katera od strank je neko dejstvo navedla.

Vprašanje obstoja zakonskih razlogov za sklenitev delovnega razmerja za določen čas se povezuje z materialno pravno presojo spora, stranke pa lahko v vlogah in na narokih podajajo tudi svoja pravna naziranja, ki se nanašajo na sporni predmet (284. člen ZPP), kar pa ni obligatorno. Z opredelitvijo razloga za sklenitev pogodb o zaposlitvi za določen čas v smislu 11. alineje 1. odstavka 54. člena ZDR-1, sodišče ni kršilo razpravnega načela oziroma 7. in 212. člena ZPP in ni mogoče šteti, da bi sodišče s tem odločalo mimo trditvene podlage, zato ni podana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP. Glede na specifiko delovnih razmerij v stečajnem postopku po presoji pritožbenega sodišča ni sprejemljivo stališče, da bi morale biti pogodbe o zaposlitvi sklenjene za določen čas le za ves čas trajanja stečajnega postopka (oziroma v konkretnem primeru, dokler se ne dokonča postopek prodaje premoženja tožene stranke). Tudi v primerih, kadar gre za projektno organizirano delo, po stališčih sodne prakse ni nujno, da bi se pogodbe sklepale za določen čas za ves čas trajanja projekta. Sklepajo se lahko tudi za krajši čas, odvisno od dejanskih p

Tožena stranka je v postopku pred sodiščem prve stopnje (poleg ugovora v izvršilnem postopku) vložila tri pripravljalne vloge, pri čemer sodišče prve stopnje ni upoštevalo zadnje, četrte pripravljalne vloge. Med tretjo in zadnjo pripravljalno vlogo tožeča stranka ni vložila nobene pripravljalne vloge, zato zadnja vloga tožene stranke, ki je sodišče prve stopnje ni upoštevalo, tudi ni bila nujno potrebna za odgovor na navedbe tožeče stranke. Pravilno je stališče pritožbenega sodišča, da izročitev menice v hrambo ne izkazuje nepravilnega prenosa menice, saj se indosament glasi na prinosnika (bianco indosament, tretji odstavek 11. člena ZM).

Določitev vrednosti spornega predmeta je v prvi vrsti dolžnost tožnika, pri čemer ima sodišče korekturno dolžnost. V skladu z enakim varstvom pravic se določbe ZPP razlaga tako, da ima možnost zahtevati ugotovitev vrednosti spornega predmeta tudi nasprotna stranka v postopku. Obravnavanje tega vprašanja je časovno omejeno do začetka obravnavanja glavne stvari. Zato kasneje s sklepom določena vrednost spornega predmeta ne more biti relevantna za presojo strankine pravice do revizije.

V pravdnem postopku velja načelo dispozitivnosti: sodišče odloča le v mejah postavljenih zahtevkov. Tožniku torej ni mogoče prisoditi več ali nekaj drugega, kot je s tožbo zahteval – čeprav je morda po materialnem pravu upravičen do česa več ali do česa drugega. Posledica domneve o priznanju dejstva je tudi to, da sodišče nima podlage za ugotavljanje, ali je priznano dejstvo resnično. Priznanih dejstev ni potrebno niti dopustno dokazovati.

Zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso verjetno izkazane.

Sodišče prve stopnje je v izreku izpodbijane sodbe zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke tako, kot je bil oblikovan v tožbi, neupoštevajoč dopolnitev tožbenega zahtevka kot ga je navedla tožeča stranka v pripravljalni vlogi. Sodišče je v obrazložitvi sodbe pravilno povzelo popravljeni tožbeni zahtevek tožeče stranke, vendar pa v izreku sodbe popravljenega tožbenega zahtevka ni upoštevalo. S tem je storilo absolutno bistveno postopkovno kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je izrek sodbe nerazumljiv, ker nasprotuje razlogom sodbe.

Ker sodna praksa pojem koristi v smislu 219. člena ZOR oziroma 198. člena OZ razlaga široko, se zato ni treba spuščati v vprašanje, ali je toženi ves čas uporabljal stvar ali ne, je pa pomembno ali bi se lahko s stvarjo okoristil.

Pravdno sodišče pri ugotavljanju odgovornosti udeležencev za prometno nesrečo ni vezano na odločbo sodnika za prekrške, čeprav temelji tožbeni zahtevek na istem dejanskem stanju, ki je bil obravnavan že pri sodniku za prekrške.