VSM Sodba II Kp 11688/2017

Pritožbi zagovornikov obdolženega M.F. in pritožba višjega državnega tožilca se zavrnejo kot neutemeljene in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo II K 11688/2017 z dne 1. 6. 2020 obdolženega M.F. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po prvem odstavku 314. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu zanj določilo kazen deset mesecev zapora, nato pa mu ob upoštevanju kazni osem let zapora, ki mu je bila določena za kaznivo dejanje poskusa uboja po prvem odstavku 115. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 34. člena KZ-1 s sodbo Višjega sodišča v Mariboru III Kp 11688/2017 z dne 7. 3. 2019, po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen osem let in osem mesecev zapora. Po prvem odstavku 56. člena KZ-1 se vanjo všteje čas, prestan v priporu in čas predčasnega prestajanja kazni zapora od 13. 3. 2017 od 23.40 ure do 22. 10. 2019 do 16.50 ure. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je oškodovanca D.G. s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom v znesku 10.817,15 EUR iz naslova premoženjske škode ter zneskom 30.000,00 EUR iz naslova nepremoženjske škode, napotilo na pravdo. Po četrtem odstavku 95. člena ZKP je obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, po prvem odstavku 97. člena ZKP pa je dolžan plačati nagrado in potrebne izdatke svojih zagovornikov, skladno z 8. točko drugega odstavka 92. člena ZKP pa tudi potrebne izdatke in nagrado pooblaščenke oškodovanca, Odvetniške pisarne Ž., o višini katerih bo odločeno s posebnim sklepom, ko bodo ti stroški priglašeni.

2Zoper navedeno sodbo so se pritožili:

- obdolženčeva zagovornica zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost izpodbijane sodbe, kršitev 14., 22., 23., 25., 27., 28. in 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustave), kar navaja v uvodu pritožbe, pa tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar izhaja iz obrazložitve pritožbe, ko kot podrejeno zatrjuje in razlaga, da dejanje obdolžencu ni dokazano. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in prvostopno sodbo spremeni ter obdolženca oprosti obtožbe, oprosti pa ga tudi plačila stroškov postopka in povprečnine;

- obdolženčev zagovornik zaradi kršitev določb kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev 22., 23., 28. in 29. člena Ustave ter 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP) in zaradi odločbe o kazenski sankciji. Predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni ter obdolženca oprosti obtožbe, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje;

- okrožni državni tožilec zaradi odločbe o kazenski sankciji, pri čemer predlaga, da pritožbeno sodišče prvostopno sodbo spremeni in obdolžencu za kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti po prvem odstavku 314. člena KZ-1 določi kazen eno leto zapora, nato pa mu z upoštevanjem s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča Mariboru v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru III Kp 11688/2017 z dne 7. 3. 2019 in z njo določene kazni osem let zapora za kaznivo dejanje poskusa uboja po prvem odstavku 115. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 34. člena KZ-1, po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreče enotno kazen osem let in deset mesecev zapora.

3Zagovornik je na pritožbo okrožnega državnega tožilca podal odgovor, v katerem sodišču druge stopnje predlaga, da to pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Na pritožbi obeh zagovornikov je podal odgovor višji državni tožilec. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi zavrne kot neutemeljeni, ugodi pa tožilčevi pritožbi in izpodbijano sodbo spremeni kot predlaga slednji.

4O pritožbah je pritožbeno sodišče na zahtevo obdolženčevih zagovornikov odločalo na seji, o kateri je obvestilo vse stranke postopka in oba zagovornika. Vsi obveščeni so se seje udeležili.

5Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal, da so pritožbe neutemeljene.

6Sodišče prve stopnje je v zadevi sodilo tretjič. Zoper obdolženca je bila dne 7. 7. 2017 vložena obtožnica zaradi kaznivega dejanja poskusa umora po 4. točki 116. člena v zvezi s 34. členom KZ-1 ter kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po prve odstavku 314. člena KZ-1. S sodbo I K 11688/2017 z dne 29. 10. 2018 je sodišče prve stopnje obdolženca spoznalo za krivega storitve obeh kaznivih dejanj ter mu izreklo enotno kazen enajst let zapora, v njo pa skladno z določbo prvega odstavka 56. člena KZ-1 vštelo čas prestan v priporu od dne 13. 3. 2017 od 23.40 ure dalje. Višje sodišče je zatem ugodilo pritožbama obdolženčevih zagovornikov in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v odločbah o krivdi, pravni opredelitvi in kazenski sankciji glede prvo navedenega kaznivega dejanja tako, da je obdolženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja poskusa uboja po prvem odstavku 115. člena v zvezi s 34. členom KZ-1 in mu zanj določilo kazen 8 let zapora, v katero se všteje čas prestan v priporu, razveljavilo pa je prvostopni krivdorek za kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti po prvem odstavku 314. člena KZ-1, odločbo o kazni določeni za to kaznivo dejanje in odločbo o enotni kazni, kakor tudi odločbi o stroških kazenskega postopka in o premoženjskopravnem zahtevku oškodovanca ter v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. S sodbo z dne 18. 4. 2019 je to obdolženca znova spoznalo za krivega kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po prvem odstavku 314. člena KZ-1, mu zanj določilo kazen eno leto zapora ter ob upoštevanju določene kazni osem let zapora iz sodbe višjega sodišča z dne 7. 3. 2019, po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen osem let in deset mesecev zapora. To drugo sodbo je višje sodišče s sklepom z dne 3. 10. 2019 ob ugoditvi pritožbam zagovornikov razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim predsednikom senata. V novem sojenju, pa je sodišče prve stopnje izreklo tokrat izpodbijano sodbo.

7Potek sojenja obdolžencu povzemata tudi pritožbi zagovornikov in zatrjujeta, da je bila v njem obdolžencu kršena pravica do nepristranskega sojenja, ki je bistveni element pravice do poštenega postopka iz 22., 23. in 29. člena Ustave ter 6. člena EKČP. Zagovornik poudarja, da ne smejo biti podane kakršnekoli okoliščine, ki bi vzbujale dvom v nepristranskost sojenja ali zaradi katerih bi bil okrnjen zunanji videz nepristranskega sojenja in se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS Kp 1/2009 z dne 24. 3. 2009, sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 18802/2014 z dne 16. 9. 2015 ter na zadevo Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) Castillo Algar proti Španiji z dne 28. 10. 1998, v katerih je pojasnjena vsebina pravice do nepristranskega odločanja. Kot ključno okoliščino, ki v predmetni zadevi vzbuja dvom v nepristranskost sojenja, zagovornika izpostavljata odločitev višjega sodišča, ki je v s sodbo in sklepom III Kp 11688/2017 z dne 7. 3. 2019 spremenilo I. točko izreka ”prve” sodbe sodišča prve stopnje I K 11688/2017 z dne 29. 10. 2018 in je obdolženca namesto kaznivega dejanja poskusa umora po 4. točki 116. člena v zvezi s 34. členom KZ-1, spoznalo za krivega kaznivega dejanja poskusa uboja po prvem odstavku 115. člena v zvezi s 34. členom KZ-1 ter mu zanj določilo kazen osem let zapora, preostali del prvostopnega izreka pa je razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje. S tem je po pritožbah ustvarilo položaj, ko je “prva” sodba glede kaznivega dejanja poskusa uboja postala materialno pravnomočna, zanj določena kazen osem let zapora pa neizvršljiva. Ker je višje sodišče te kazni ni izreklo, jo je po stališču zagovornikov mogoče izreči le kot enotno kazen v primeru obsodilne sodbe za drugo kaznivo dejanje, to je za kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti iz prvega odstavka 314. člena KZ-1. Sodišče prve stopnje zato v ponovnem sojenju ni moglo soditi nepristransko in neobremenjeno. V primeru izreka oprostilne sodbe za kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti bi namreč sodba za težje kaznivo dejanje poskusa uboja postala neizvršljiva. Obramba je na to opozorila že v pritožbi zoper “drugo” sodbo sodišča prve stopnje v obravnavani zadevi z dne 18. 4. 2019, vendar je višje sodišče v sklepu III Kp 11688/2017 z dne 3. 10. 2019 zavzelo napačno stališče, da v primeru, če sodišče prve stopnje obdolženca v ponovljenem postopku oprosti obtožbe za kaznivo dejanje, za katero mu ponovno sodi, lahko za drugo kaznivo dejanje, za katero je sodba materialno pravnomočna, že določeno kazen zapora izreče. Tak izrek kazni bi po pritožbah zagovornikov pomenil nedovoljen poseg v že pravnomočni del sodbe, zanj pa tudi ni najti zakonske podlage v določbah ZKP. V navedeni situaciji je bil okrnjen tudi zunanji videz nepristranskega sojenja, ker je podan vtis, da bo sodišče prve stopnje ne glede na pomanjkljivosti v konkretizaciji opisa dejanja in v dokaznem postopku, obdolženca moralo obsoditi za blažje kaznivo dejanje, da bo poskrbelo za izrek in s tem izvršljivost določene kazni zapora za težje kaznivo dejanje. Zagovornica ob tem še dodaja, da višje sodišče ne bi smelo dati možnost eni stranki, to je državnemu tožilcu, da popravi storjeno napako v zvezi s kaznivim dejanjem, za katero je višje sodišče sodbo le razveljavilo, ni pa obdolženega oprostilo, ker ni bilo vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja, ker tako ravnanje sodišča pomeni za obdolženca kršitev njegove pravice do nepristranskega in poštenega sojenja. Če bi sodilo pošteno, v okviru ustavnih zahtev poštenega sojenja in po prvi točki 358. člena ZKP, bi sodišče obdolženca že takoj oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje, ki po zakonu ni kaznivo dejanje. Eden od vidikov poštenega sojenja iz 23. člena Ustave je, da ni sodnika brez tožnika in da tožnika nikakor ne sme nadomestiti sodišče.

8Z navedenimi očitki, naslovljenimi pritožbenemu sodišču, zaradi katerih po pritožbenih trditvah obeh zagovornikov sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju ni moglo soditi nepristransko in neobremenjeno, okrnjen pa je bil tudi zunanji videz nepristranskosti prvostopnega sodišča, ni mogoče soglašati. Očitki in trditve temeljijo na napačnem razumevanju sodbe in sklepa višjega sodišča I K 11688/2017 z dne 29.10.2018 ter na napačni razlagi procesnega položaja sodišča prve stopnje v ponovnem sojenju glede razveljavljenega dela prvostopne sodbe in na nepravilnem sklepanju, kakšne odločitve lahko v tem sojenju sprejme.

9Pritožbeno sodišče vztraja pri stališču, ki ga je razložilo že v sklepu III Kp 11688/2017 z dne 3. 10. 2019 (točki 10 in 11), da s tem, ko je obdolžencu za kaznivo dejanje poskusa uboja po prvem odstavku 115. člena v zvezi s 34. členom KZ-1 kazen osem let zapora določilo in je ni izreklo, ni prejudiciralo odločitve sodišča prve stopnje v ponovljenem sojenju za kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti po prvem odstavku 314. člena KZ-1, glede katerega je sodbo razveljavilo, niti sodišča prve stopnje ni postavilo v situacijo, da mora obdolženca za to kaznivo dejanje v ponovljenem sojenju obsoditi, ker bo drugače že določena kazen zapora ostala neizvršljiva. V obrazložitvi zgoraj navedenega sklepa (točka 10) je zapisalo, da je pri svoji odločitvi upoštevalo, da se obdolžencu hkrati sodi za dve kaznivi dejanji, pri čemer je za eno od njih bil prvostopni obsodilni izrek razveljavljen, za drugo dejanje pa je bila spremenjena pravna kvalifikacija, kar je narekovalo novo odločitev o kazenski sankciji zanj in jo je višje sodišče določilo. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku odločalo o krivdi obdolženca za prvo kaznivo dejanje, pri tem pa izrek nove sodbe prvostopnega sodišča z odločitvijo višjega sodišča ni bil z ničemer nakazan, sploh pa ne prejudiciran. To je povsem jasno razvidno iz obrazložitve stališča višjega sodišča v sklepu, da v primeru oprostilne sodbe in z izrekom določene kazni zapora sodišče prve stopnje ne bo nedovoljeno poseglo v pravnomočni del sodbe glede kaznivega dejanja poskusa uboja po prvem odstavku 115. člena v zvezi s 34. členom KZ-1 (točka 11 sklepa), ker bo ta del sodbe, ki je materialno pravnomočen, ostal nespremenjen. Glede na pritožbene navedbe obeh zagovornikov je dodati, da je vse obrazloženo višje sodišče v sklep zapisalo iz razloga, ker je obramba v pritožbah trdila, da prvostopno sodišče v nobenem primeru ne sme izreči s sodbo višjega sodišča določene kazni zapora, temveč se izvršljivost določene kazni lahko doseže le z izrekom enotne kazni zapora obdolžencu za obe kaznivi dejanji, za kateri se mu sodi. V primeru oprostilnega izreka za kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti po prvem odstavku 314. člena KZ-1, pa bo določena kazen zapora za težje kaznivo dejanje poskusa uboja iz prvega odstavka 115. člena v zvezi s 34. členom KZ-1 ostala neizvršljiva. S takim stališčem pritožbeno sodišče ni soglašalo in še vedno ne soglaša. Posledično ugotavlja, da so tokratni pritožbeni očitki zagovornikov, da je višje sodišče s svojo odločitvijo prvostopno sodišče spravilo v položaj, ko o krivdi obdolženca za kaznivo dejanje iz razveljavljenega dela sodbe ni moglo nepristransko in neobremenjeno soditi, prav tako neutemeljeni. Temeljijo namreč na razlagi, da je delna razveljavitev prvostopne sodbe višjemu sodišču narekovala izrek kazni za kaznivo dejanje za katero sodbe ni razveljavilo, temveč jo je spremenilo, ker tako določa šesti odstavek 392. člena ZKP. Pritožbeno sodišče je res odločilo na podlagi navedene zakonske določbe, po kateri sodišče druge stopnje v primeru, ko sodbo deloma razveljavi, sme za kaznivo dejanje iz nerazveljavljenega dela sodbe izreči kazensko sankcijo, vendar je glede na dikcijo v njej, da sme izreči kazen, sprejelo razlago, da izrek kazni ni obligatoren, temveč je dopuščen, torej je fakultativen. To pa pomeni, da je v procesni situaciji, ki jo ureja navedena zakonska določba, dovoljeno, da višje sodišče kazen tudi določi. Če je tako in po presoji pritožbenega sodišča tudi je, sklepanje, ki ga razlagata pritožbi, da sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju zaradi določene kazni za kaznivo dejanje, za katero je sodba materialno pravnomočna, ni moglo soditi nepristransko, ni utemeljeno. Gre za pritožbeni konstrukt, na katerem temelji neutemeljen dvom pritožnikov v nepristransko in pošteno sojenje obdolžencu v ponovljenem postopku pred sodiščem prve stopnje.

10Prvostopnega sodišča ni prav nič oviralo, da bi obdolženca oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje, za katero mu je znova sodilo, če bi ugotovilo, da dejanje, kot je opisano v obtožbi, nima zakonskih znakov kaznivega dejanja, ali pa, da mu krivda zanj ni dokazana. O obtožbi je odločalo samostojno, neodvisno in nepristransko, odločitev višjega sodišča pa ga pri tem ni z ničemer vezala, ga omejevala, mu karkoli narekovala ali ga kakorkoli usmerjala. Nobenega zakonskega zadržka ni bilo, da bi, če bi obdolženca oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti po prvem odstavku 314. člena KZ-1, obdolžencu za kaznivo dejanje poskusa uboja po prvem odstavku 115. člena v zvezi s 34. členom KZ-1 že določeno kazen zapora izreklo. S tako odločitvijo ne bi nedovoljeno poseglo v pravnomočno sodbo višjega sodišča za navedeno kaznivo dejanje, temveč bi zgolj poskrbelo, da del sodbe, ki je materialno pravnomočen, postane tudi formalno pravnomočen in izvršljiv. Odločba o krivdi in odločba o kazenski sankciji za to kaznivo dejanje bi ostali neokrnjeni in vsebinsko enaki, izrek kazni, ki bi v primeru oprostilne sodbe za kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti ostala edina kazen, pa ne bi predstavljal nedovoljenega posega sodišča prve stopnje v pravnomočno sodbo višjega sodišča. S tako odločitvijo sodišče prve stopnje tudi ne bi kršilo 385. člena ZKP, kot to v pritožbi neutemeljeno trdi zagovornica. Sodba višjega sodišča namreč ne bi bila spremenjena v škodo obdolženca niti glede pravne presoje dejanja niti glede kazenske sankcije. Sodišče prve stopnje bi sprejelo zgolj odločitev, za katero pritožbi zagovornikov višjemu sodišču očitata, da je ni sprejelo, pa bi jo po pritožbah moralo, ko je odločilo krivdi in kazenski sankciji obdolžencu za kaznivo dejanje poskusa uboja.

11Na nepristranskost sodišča prve stopnje odločitev pritožbenega sodišča, ki jo problematizirata pritožbi zagovornikov, torej ni mogla vplivati. Zato ni podan dvom o tem, da je tudi v ponovljenem postopku bila spoštovana pravica obdolženca, da v skladu s prvim odstavkom 23. člena Ustave in prvim odstavkom 6. člena EKČP o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Sodnici, ki sta odločali v ponovljenih postopkih, nista bili v položaju, da v zadevi ne bi mogli odločiti objektivno, nepristransko in izključno z upoštevanjem pravnih kriterijev, niti niso bile podane pri njiju take okoliščine, ki bi pri razumnem človeku vzbudile upravičen dvom, da o zadevi ne bosta mogli odločati nepristransko (subjektivni vidik nepristranskosti). Z ničemer ni bil okrnjen niti zunanji (objektivni) videz nepristranskosti. Pritožbi zagovornikov ne navajata ničesar, kar bi dopuščalo nasprotno sklepanje, niti takih razlogov ne ugotavlja pritožbeno sodišče. Ko se zagovornik sklicuje na posamezne sodne odločbe (točka 7) in v pritožbi povzema v njih navedene kriterije, po katerih se presoja nepristranskost sojenja, mu glede izpostavljenih kriterijev ni oporekati in jih je pritožbeno sodišče upoštevalo pri presoji, ali je bila obdolžencu kršena pravica do nepristranskega sodišča, vendar navedene odločbe obravnavajo druge razloge za dvom v nepristranskost sodišča, kot jih v obravnavani zadevi uveljavljata zagovornika in ne gre za identične primere obravnavanemu.

12Po obrazloženemu ni mogoče pritrditi pritožbama zagovornikov, da je bila obdolžencu kršena pravica do nepristranskega odločanja in poštenega postopka, zaradi česar naj bi bile podane kršitve iz 22., 23. in 29. člena Ustave in 6. člena EKČP, ki jih zatrjujeta zagovornika. Takih kršitev pritožbeno sodišče ni ugotovilo.

13Zagovornica v pritožbi trdi, da je bil zakon kršen tudi glede načela pravičnosti, zakonitosti in domneve nedolžnosti ter to utemeljuje z navedbami, da bi sodišče obdolženca moralo oprostiti obtožbe za kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti, ker že v prvem sojenju po obtožnici z dne 7.7.2017, modificirani dne 8. 10. 2018, v izreku obtožbe niso bili podani vsi zakonski znaki tega kaznivega dejanja. Enako v pritožbi zatrjuje tudi zagovornik, ki poudarja, da očitek dejanja tudi po vseh spremembah obtožbe, ki jih vsebinsko povzema v pritožbi, še vedno ni dovolj konkretiziran na način, da bi vseboval v času in prostoru ustrezno opredeljene zakonske znake kaznivega dejanja po prvem odstavku 314. člena KZ-1. Še vedno ni opredeljeno, katera pravila cestnega prometa naj bi obdolženec kršil in na kakšen način, da bi s tem povzročil nevarnost za življenje ljudi in za premoženje velike vrednosti, nikjer nista opredeljeni hitrost vožnje in prekoračitev dovoljene hitrosti, prav tako pa ni opisano, kako in s kršitvijo katerih pravil naj bi obdolženec agresivno in nevarno vozil ter silil oškodovanca in druge udeležence v prometu, da so se umikali. V zvezi s prehitevanjem pa ni opredeljeno, da je bilo izvedeno v nasprotju s pravili cestnega prometa. V tem delu je inkriminacija kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti blanketna, zato bi v opisu morala biti opredeljena tudi dopolnilna norma (pravila cestnega prometa), s kršitvijo katerih bi naj obdolženec povzročil splošno nevarnost. Zagovornik še navaja, da iz opisa kaznivega dejanja ni mogoče razbrati konkretne nevarnosti za življenje ljudi in premoženje velike vrednosti, ki neposredno grozi, da se bo sprevrgla v poškodovanje pravno zavarovane dobrine. Pri tem se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 294/2004, z dne 22. 2. 2007, ki to opredeljuje. Glede streljanja pa opis dejanja po pritožbi zagovornika ne vsebuje konkretizacije nevarnosti, ki bi pri tem nastala za življenje ljudi. Z enim strelom obdolženec ni mogel hkrati ogroziti potnikov v avtomobilu in prometa na javni cesti, ker je to pojmovno nemogoče, iz opisa pa ni razvidno niti, zakaj naj bi pri streljanju skozi odprto okno med vožnjo, ko je ustrelil proti oškodovancu, šlo za nenadzorovane izstrelke, ki bi ogrožali še druge in ne zgolj oškodovanca. Konkretna nevarnost mora biti podana sama po sebi in ne šele po spletu dodatnih okoliščin, kot to izhaja iz sodbe Višjega sodišča v Kopru Kp 424/2007 z dne 16. 1. 2008. Ker opis ni ustrezno konkretiziran je podana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, dejanje obdolženca pa nima zakonskih znakov kaznivega dejanja in bi zato sodišče obdolženca moralo oprostiti obtožbe po 1. točki 358. člena ZKP, kršena pa je pravica do obrambe iz 22., 23. in 29. člena Ustave in 6. člena EKČP. Zagovornica ob navedenem še dodaja kršitev načela zakonitosti iz prvega odstavka 28. člena Ustave, po katerem nihče ne sme biti kaznovan za dejanje, za katero ni zakon določil, da je kaznivo dejanje in zanj predpisal kazni, še preden je bilo storjeno. Obdolženec pa je bil s sodbo z dne 29. 10. 2018 obsojen za kaznivo dejanje, ki ni imelo vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja. Višje sodišče ga kljub temu ni oprostilo, ampak je navedeno sodbo le razveljavilo, državnemu tožilcu pa dovolilo dodati zakonske znake kaznivega dejanja. To je zatem še en krat ponovilo in tak postopek je šteti kot nepravičen za obdolženega, saj ni bil postavljen v enak položaj kot državni tožilec. Zato je bilo kršeno načelo poštenega sojenja.

14Z navedenimi pritožbenimi izvajanji pritožbeno sodišče ne soglaša. Razlog za delno razveljavitev prve sodbe sodišča prve stopnje v obravnavani zadevi z dne 29. 10. 2018 so bile bistvene kršitve odločb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki so se pretežno nanašale na izrek sodbe glede kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti iz prvega odstavka 314. člena KZ-1, delno pa na obrazložitev prve sodbe glede tega kaznivega dejanja. Opis kaznivega dejanja v prvostopni sodbi je bil nerazumljiv, nejasen in pomanjkljiv, v precejšnji meri pa so bili med seboj in z izrekom nasprotni tudi razlogi sodbe, ki so se nanašali na to kaznivo dejanje. Navedeno je višje sodišče obrazložilo v točkah II. 51 do 56 sodbe in sklepa III Kp11688/2017 z dne 7. 3. 2019, zato se v izogib ponavljanju sklicuje na tam navedene razloge. Da dejanje obdolženca nima zakonskih znakov kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti iz prvega odstavka 314. člena KZ-1 pritožbeno sodišče ni ugotovilo, čeprav sta zagovornika to v pritožbah navajala. Državnemu tožilcu ni dalo navodil, kako naj spremeni opis kaznivega dejanja, sploh pa ni zapisalo, da mora v opis vnesti katerega od zakonskih znakov kaznivega dejanja. Take pritožbene navedbe zagovornikov, ki sta jih navedla v pritožbah zoper drugo sodbo sodišča prve z dne 18. 4. 2019 in jih ponavljata tudi tokrat je zavrnilo z razlogi, ki jih je zapisalo v točki 8. obrazložitve sklepa III Kp 11688/2017 z dne 3. 10. 2019, s katerim je ugodilo pritožbama zagovornikov in tudi drugo sodbo sodišča prve stopnje z dne 18. 4. 2019, s katero je obdolženca ponovno spoznalo za krivega storitve tega kaznivega dejanja, razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugega predsednika senata. Pritožbene očitke je označilo za zavajujoče in jih ocenilo kot neutemeljene, pri tem pa ugotovilo, da pritožnika pritožbenemu sodišču neutemeljeno in tendenciozno očitata kršitev obdolženčeve pravice do poštenega, pravičnega in nepristranskega sojenja iz 22. in 23. člena Ustave oziroma enake pravice iz 6. člena EKČP ter kršitev načela zakonitosti iz 28. člena Ustave. Poudarilo je, da pritožnika ne povesta, kateri zakonski znak v opisu kaznivega dejanja ni naveden na abstraktni ali konkretni ravni in so zato take navedbe pritožnikov neobrazložene. V obrazložitvah svojih razveljavitvenih sklepov pritožbeno sodišče ni zapisalo ničesar, kar bi presegalo načelno raven obrazložitve ugotovljenih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zaradi katerih sta bili prva sodba deloma, druga sodba pa v celoti razveljavljeni in z razlogi sklepov ni prekoračilo vloge sodišča v kazenskem postopku. Zato so pritožbeni očitki, da je to storilo in kršilo načelo akuzatornosti ter pravico obdolženca do poštenega postopka, kar sedaj navaja zagovornik, neutemeljeni.

15Pritožbeno sodišče ne pritrjuje pritožbenim izvajanjem zagovornikov, da dejanje obdolženca, kot je opisano v prvostopnem krivdnem izreku, nima zakonskih znakov kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti iz prvega odstavka 314. člena KZ-1. Glede tega pritrjuje sodišču prve stopnje, da je opis dejanja, kot izhaja iz zadnje modifikacije obtožbe z dne 28. 11. 2019 in je povzet v prvostopni krivdni izrek, jasen, razumljiv in popoln z vidika konkretizacije nevarnosti za življenje ljudi, ki je bila z ravnanjem obdolženca, kot je navedeno v opisu kaznivega dejanja, povzročena. V opisu je navedeno, da je obdolženec dne 13. 3. 2017 s splošno nevarnimi dejanji povzročil nevarnost za življenje ljudi s tem, ko je na parkirišču pred bivšo trgovino L. v Hočah ustrelil proti vozilu Audi A6, v katerem sta poleg voznika D.G. bili še sopotnici T.B. in otrok T.F., pri tem pa je ustrelil istočasno v smeri glavne ceste, na kateri se je odvijal promet, zatem je z vozilom BMW 640D zasledoval vozilo D.G. in ga silil v nevarno vožnjo, zaradi česar je bilo ogroženo življenje potnikov v vozilu G. in življenje drugih udeležencev v prometu, v nadaljevanju pa z vozilom Škoda Octavia znova agresivno zasledoval D.G. in silil druge udeležence v prometu, da so se jima umikali, ga prehitel in svoje vozilo ustavil preko ceste, na kateri se je odvijal promet, kar je storil za semaforiziranim križiščem za Radizel in pred bencinskim servisom P. in najmanj dvakrat ustrelil proti vozilu Audi A6, zaradi česar je G. sunkovito zapeljal vzvratno do križišča, obdolženec pa je nadaljeval z zasledovanjem in med vožnjo v bližini trgovine H.N. v Bohovi, ko sta dohitela kolono avtomobilov, skozi odprto okno še najmanj dvakrat ustrelil proti vozilu Audi A6, pri tem pa z nenadzorovanimi izstrelki in nevarno vožnjo, v katero je prisilil tudi D.G., povzročil nevarnost izgube nadzora nad voziloma in nevarnost trčenja vozil ter ogrozil življenje D.G., T.B. in T.F. ter življenja drugih udeležencev v prometu, ki so se nahajali na cestah, po katerih sta na opisan način vozila.

16V opisu kaznivega dejanja so navedeni abstraktni zakonski znaki kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti in njihova konkretizacija, zato pritožbi nimata prav, ko trdita nasprotno. Streljanje s pištolo proti avtomobilu v katerem so ljudje in v okolju, kjer se odvija cestni promet, pri čemer je bilo sproženih najmanj 5 nenadzorovanih izstrelkov, agresivno zasledovanje drugega vozila, siljenje drugega v nevarno vožnjo in siljenje drugih udeležencev v prometu, da so se umikali obdolženčevemu vozilu in vozilu, ki ga je zasledoval, ustavljanje vozila preko ceste, na kateri se je odvijal promet, vzvratna vožnja med vozili, ki vozijo v nasprotni smeri, kar vse se očita obdolžencu v opisu kaznivega dejanja, tudi po presoji pritožbenega sodišča izpolnjuje abstraktne zakonske znake obdolžencu očitanega kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti iz prvega odstavka 314. člena KZ-1, ki ga glede na zakonsko dikcijo stori tudi tisti, ki s kakšnim drugim splošno nevarnim dejanjem povzroči nevarnost za življenje ljudi. Obdolženec ni mogel nadzorovati in obvladovati nevarnosti, ki jo je izzval s svojim nevarnim ravnanjem, opisanim v krivdoreku, ker na sile, ki jih je pri tem sprožal, ni imel nadzora. Nevarnost za življenje ljudi je bila konkretna in bi vsak čas lahko prišlo do uresničitve take nevarnosti. Zato pritožbama zagovornikov, ki zatrjujeta nasprotno, ni mogoče pritrditi.

17Glede na to, da se obdolžencu očitajo splošno nevarna dejanja, kot je streljanje z orožjem proti vozilu v katerem sta poleg D.G. bili še dve drugi osebi in v okolju, kjer se je odvijal cestni promet, saj je streljal na parkirišču v smeri glavne ceste Hoče - Rogoza, ki poteka za parkiriščem, kakor na cesti pred bencinskim servisom in zatem še na magistralni cesti, kjer so bila druga vozila (pri trgovini H.N.), pri zasledovanju oškodovančevega vozila pa je silil oškodovanca v nevarno vožnjo na način, opisan v krivdoreku in s tem povzročil nevarnost izgube nadzora nad voziloma in trčenja med njima ter z drugimi udeleženci v cestnem prometu, so zakonski znaki kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti iz prvega odstavka 314. člena KZ-1 v prvostopnem opisu dejanja zadostno opredeljeni tudi brez navedbe pravil cestnega prometa, ki jih je obdolženec kršil in v kršitev katerih je silil oškodovanca, ki je bil na begu pred njim. Za popolnost opisa obravnavanega kaznivega dejanja navedba dopolnilne norme, in sicer pravil cestnega prometa, ki jih je kršil obdolženec, ni odločilna in potrebna, ker je opis v navajanju splošno nevarnih ravnanj obdolženca, s katerimi je izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja, dovolj jasen. Nobenega dvoma tudi ni, da gre pri zgoraj navedenih ravnanjih obdolženca za taka splošno nevarna dejanja, da je bilo z njimi ogroženo življenje drugih ljudi. Nevarnost je bila konkretna oziroma taka, da lahko vsak čas pride do uresničenja posledice, s katero je grozila, njen povzročitelj pa je bil z inkriminiranimi ravnanji obdolženec.

18Za obstoj konkretne nevarnosti za življenje ljudi, ob inkriminiranem ravnanju obdolženca, ni bil potreben noben splet dodatnih okoliščin, da se posledica, ki je grozila, udejani. Konkretna nevarnost za življenje ljudi je bila podana že sama po sebi. V tem se obravnavano kaznivo dejanje razlikuje od kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti, ki je bilo predmet presoje Višjega sodišča v Kopru v zadevi Kp 424/2007 z dne 16.1.2008, na katero se v pritožbi sklicuje zagovornik in v kateri je bil obdolženec oproščen obtožbe iz razloga, ker bi poleg njegovega izvršitvenega dejanja moralo priti še do izrednega spleta dodatnih nesrečnih okoliščin, da bi nevarnost, ki jo je povzročil obdolženec, lahko privedla do smrtnega izida. Zato pritožbeno sklicevanje zagovornika na navedeno zadevo nima nobene teže. S selektivnim komentiranjem posameznih inkriminiranih ravnanj obdolženca iz opisa kaznivega dejanja in pritožbenim sklepanjem, da z njimi obdolženec ni mogel povzročiti neposredne nevarnosti za življenje oškodovanca D.G., sopotnic v njegovem vozilu, niti drugih udeležencev v cestnem prometu ter s pavšalnim zatrjevanjem, da je opis protisloven, pa zagovornik podaja lastno oceno dejanskega stanja, ki je drugačna od tiste, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje in s tem sega na področje pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga ne uveljavlja. To velja za njegove pritožbene navedbe, da obdolženec z enim strelom ni mogel hkrati ogroziti potnikov v avtomobilu in prometa na javni cesti, ker je to pojmovno nemogoče in za zatrjevanje, da opis dejanja ne vsebuje konkretizacije nevarnosti, ki bi naj nastala pri tem, ko je obdolženec dvakrat ustrelil skozi odprto okno proti oškodovancu, ker da iz opisa ni razvidno zakaj naj bi šlo za nenadzorovane izstrelke. Z njimi zagovornik skuša prepričati, da je opis kaznivega dejanja sam s seboj v nasprotju in da obdolžencu ni omogočal učinkovite obrambe, kot to navaja v pritožbi. Vendar nima prav. Opis kaznivega dejanja je potrebno presojati v celoti in ne po posameznih iz njega iztrganih delih, kot to počne zagovornik. Presoja celotnega opisa kaznivega dejanja pa ne dopušča zaključkov, ki jih ponuja zagovornik, in sicer, da opis sploh ne konkretizira nevarnega dejanja in tudi ne konkretne nevarnosti za življenje ljudi, ki bi naj nastala, zaradi česar dejanje obdolženca nima zakonskih znakov obdolžencu očitanega kaznivega dejanja ter da obdolžencu ni omogočal učinkovite obrambe. Nič od navedenega ne drži, kar je že bilo obrazloženo. Obdolženec je v prvem postopku izjavil, da je obtožbo razumel in je podal zagovor, kar je storil večkrat, pisno in ustno (v drugem sojenju je krivdo za kaznivo dejanje tudi priznal in sodišče je priznanje sprejelo, vendar je bila obsodilna sodba nato razveljavljena zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka), v ponovljenem postopku pa se je v zagovoru opredelil glede prav vseh očitkov iz opisa kaznivega dejanja in z ničemer ni oporekal jasnosti opisa kaznivega dejanja v obtožbi. Zato zagovornik v pritožbi neutemeljeno zatrjuje, da opis kaznivega dejanja obdolžencu ni omogočal obrambe in da je podana kršitev iz drugega odstavka 371. člena ZKP, zaradi nejasnosti opisa pa so podane kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in iz prve točke 372. člena ZKP. Ob tem v pritožbi večkrat neutemeljeno ponovi, da je bil obdolženec spoznan za krivega, da je povzročil tudi nevarnost za premoženje večje vrednosti. Takega očitka v opisu kaznivega dejanja v prvostopnem krivdoreku namreč ni.

19Zagovornik in zagovornica v pritožbi problematizirata tudi večkratno spremembo obtožbe glede kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po prvem odstavku 314. člena KZ-1. Mnenja sta, da je bilo kršeno določilo 344. člena ZKP glede dovoljenosti spremembe obtožnice, zaradi česar je po pritožbi zagovornice storjena bistvena kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, ker je kršitev vplivala na odločitev sodišča. Kršeni pa sta bili načelo zakonitosti in domneva nedolžnosti, grobo kršene pa so bile z ustavo zajamčene pravice obdolženca do pravičnega in nepristranskega sojenja ter varstva enakosti strank pred sodiščem. Po določbi 344. člena ZKP je namreč sprememba obtožnice dovoljena le, če tožilec med dokaznim postopkom spozna, da izvedeni dokazi kažejo na to, da se je spremenilo v obtožnici navedeno dejansko stanje. Zakonska določba ni namenjena popravljanju napak in dodajanju zakonskih elementov v škodo obdolženca po razveljavitvah sodbe, še zlasti v primerih, ko je ta razveljavljena le na podlagi pritožbe obdolženca. Sodišče prve stopnje je s tem, ko je dopustilo spremembo obtožnice z dodajanjem bistvenih zakonskih elementov v opisu dejanja v izreku obtožbe potem, ko je bila sodba razveljavljena po pritožbi obdolženca, ker v opisu niso bili konkretizirani zakonski znaki kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti, storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka. Opis dejanja v izreku izpodbijane sodbe, ki povzema zadnjo modifikacijo obtožbe, presega zastavljen okvir opisa kaznivega dejanja iz obtožnice iz razveljavljenih sodb v škodo obdolženca. Pri spremembi obtožnice ni šlo zgolj za nebistveno konkretizacijo obdolženčevega ravnanja, ampak za dodajanje bistvenih zakonskih elementov, to je znakov kaznivega dejanja. To je sporno iz ustavnopravnega vidika, ker gre za dajanje možnosti le eni stranki v postopku, to je ODT. Če bi sodišče prve stopnje opravilo svoje naloge v okviru zahtev poštenega, pravičnega in nepristranskega sojenja iz 22. in 23. člena Ustave, bi obdolženca moralo oprostiti obtožbe za to dejanje že v prvem sojenju. Tako pa je tožilec na podlagi sklepa višjega sodišča, ki je razveljavilo sodbo in obdolženca ni oprostilo obtožbe, ugotovil, da izpolnitvenih ravnanj, ki bi napolnila znake kaznivega dejanja ni, pa je zato spremenil obtožbo.

20Zatrjevanih kršitev pritožbeno sodišče ne ugotavlja. Kot je že bilo obrazloženo v tej odločbi je višje sodišče v svoji prvi odločbi (sodbi in sklepu III Kp 11688/17 z dne 7. 3. 2019) ugodilo pritožbama zagovornikov glede kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti iz prvega odstavka 314. člena KZ-1, ker je soglašalo s stališči obeh pritožb, da opis kaznivega dejanja ni razumljiv in jasen ter da so pomanjkljivi in v precejšnji meri s seboj in z izrekom sodbe v nasprotju razlogi sodbe (točka 51 sodbe in sklepa). Pritrdilo je pritožbama, da v opisu dejanja ni dovolj jasno in določno konkretizirana nevarnost za življenje ljudi, ki je izhajala iz nevarne vožnje oškodovanca, katerega je s svojim vozilom zasledoval in ga silil v nevarno vožnjo obdolženec, kakor tudi zaradi streljanja v okolju, v katerem se nahajajo ljudje. Navedeno je tudi podrobneje obrazložilo (točka 54 sodbe in sklepa). Ugotovilo je tudi, da del opisa zajema ravnanje obdolženca, ki je kot del obdolženčevega izvršitvenega dejanja navedeno v opisu kaznivega dejanja, ki ga je višje sodišče pravno opredelilo kot poskus uboja iz prvega odstavka 115. člena v zvezi s 34. členom KZ-1 in zato ne sodi v konkretizacijo kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti iz prvega odstavka 314. člena KZ-1. Sledila je sprememba obtožnice z dne 17. 4. 2019, po kateri je bila izrečena sodba z dne 18. 4. 2018, ki je bila po pritožbah obeh zagovornikov s sklepom višjega sodišča z dne 3. 10. 2019 razveljavljena zaradi kršitve iz 10. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi kršitve 385. člena ZKP. Sodišče prve stopnje je potem, ko je obdolženec priznal krivdo za dejanje, kot je bilo opisano v obtožbi, poseglo v opis kaznivega dejanja, da bi preprečilo kršitev 385. člena ZKP, pred tem pa je dopustilo, da je obdolženec priznal krivdo po zanj na slabše spremenjeni obtožbi, ker jo je državni tožilec spremenil v nasprotju z institutom reformatio in peius, kot je to v razlogih sklepa ( točke 12 do 23 ) obrazložilo višje sodišče. Navedenemu je sledila sprememba obtožnice z dne 28. 11. 2021, za katero je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi navedlo, da jo je še posebej preučilo z vidika instituta reformatio in peius (prepoved spremembe na slabše) iz 385. člena ZKP, pri čemer je opravilo primerjavo opisa dejanja iz obtožnice in opisa iz njene zadnje spremembe z dne 28. 11. 2021 ter ugotovilo, da obtožba ni bila spremenjena na slabše za obdolženca. Državni tožilec je namreč iz opisa kaznivega dejanja izpustil vse, s čemer je v prejšnjih spremembah obtožnice prekoračil prvotni okvir obtožbe, v zadnji spremembi pa ni dodal zakonskih znakov kaznivega dejanja, kot to po presoji sodišča prve stopnje zmotno zatrjuje obramba, temveč je bolj jasno in določno opredelil neposredno nevarnost za življenje ljudi, ki je že v prvotni obtožnici izhajala iz obdolženčevega streljanja na vozilo D.G. na krajih in v okoliščinah opisanih v njej in iz nevarnosti zaradi načina vožnje obdolženca, ki ni bila dovolj jasno in določno opisana z vidika opisa splošno nevarnih dejanj, ki se očitajo obdolžencu.

21Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da državni tožilec z zadnjo spremembo obtožbe in opisom kaznivega dejanja, ki je povzet v krivdorek izpodbijane sodbe, ni prekoračil okvira dovoljene spremembe obtožbe iz 385. člena ZKP in da je sprememba bila opravljena v skladu z določbo 344. člena ZKP. Za vse navedeno namreč sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe (točke 3 do 5) navaja tehtne razloge, s katerimi pritožbeno sodišče v celoti soglaša, jih sprejema kot pravilne in se v izogib ponavljanju nanje tudi sklicuje. K pravilnim razlogom prvostopne sodbe tudi ni kaj dodati, pritožbi zagovornikov pa ne navajata nič konkretnega, kar bi ovrglo pravilnost razlogov izpodbijane sodbe. Zato so pritožbeni očitki o vrsti kršitev, do katerih bi naj prišlo s spremembo obtožnice in njenim povzetjem v prvostopni krivdorek, neutemeljeni. Katere zakonske znake kaznivega dejanja naj bi državni tožilec dodal v spremenjeni obtožnici, pritožbi kljub vztrajnemu zatrjevanju, da je to storil, ne pojasnita, enako nedorečeni in neutemeljeni pa sta tudi, ko zatrjujeta, da sprememba obtožnice ni bila dopustna. V ponovljenem postopku obdolženec ni bil z ničemer postavljen v slabši položaj. Opis dejanja v spremenjeni obtožnici je ostal v okviru očitkov iz prvotne obtožnice, kriminalna količina se v ničemer ni povečala, le jasnost opisa glede opredelitve neposredne nevarnosti za življenje ljudi, ki je izhajala iz streljanja obdolženca s pištolo kalibra 9x19 mm proti vozilu oškodovanca, v katerem sta se nahajali ob njem še dve drugi osebi in v okolju, kjer se je odvijal promet z drugimi udeleženci prometu, kakor tudi iz načina vožnje obdolženca, ko je zasledoval oškodovanca in ga je, ko je ta bil na begu pred njim, silil v hitro in nevarno vožnjo, s katero je ogrožal druge udeležence v prometu, je v spremenjenem opisu kaznivega dejanja po pravilni presoji sodišča prve stopnje večja kot je bila v prvotni obtožnici. Zato pritožbi nimata prav, ko zatrjujeta, da so bile kršene določbe 344. člena in 385. člena ZKP, da je podana kršitev iz 10. točke prvega odstavka 371. člena in kršitev iz drugega odstavka 371. člena ZKP ter kršitve 22. in 23. člena Ustave.

22Zagovornica že v uvodu obrazložitve svoje pritožbe sodišču prve stopnje očita, da se pri izreku enotne kazni zapora nepravilno sklicuje na določbo 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1, po kateri sme sodišče izreči enotno kazen v primeru, če sodi obdolžencu hkrati za več kaznivih dejanj. Sodilo mu je le za eno kaznivo dejanje, in sicer za kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti iz prvega odstavka 314. člena KZ-1. Za kaznivo dejanje poskusa uboja po prvem odstavku 115. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 34. člena KZ-1 mu ni več sodilo, ker je za to kaznivo dejanje obdolženec bil že pravnomočno obsojen s sodbo višjega sodišča. Obligatoren pogoj za izrek enotne kazni po prvem odstavku 53. člena KZ-1 ni bil podan.

23Zagovornica nima prav. Zoper obdolženca je bila vložena obtožnica za dve kaznivi dejanji in za obe je zoper obdolženca tekel enotni kazenski postopek. Za eno kaznivo dejanje je bil z izrekom sodbe višjega sodišča postopek res materialno pravnomočen, ker sodbe v delu, ki se nanaša na kaznivo dejanje poskusa uboja po prvem odstavku 115. člena KZ-1 glede krivde in določene kazni osem let zapora ni mogoče več izpodbijati s pritožbo, vendar ta del postopka ni bil tudi formalno pravnomočen in tudi ne izvršljiv, ker je bila kazen le določena. Zato je v tem delu pred sodiščem prve stopnje bil še vedno v teku postopek za dve kaznivi dejanji, in sicer za kaznivo dejanje, za katero je bila sodba razveljavljena in za kaznivo dejanje, za katero ni bilo odločeno na način, da bi bila sodba zanj formalno pravnomočna in izvršljiva. Za to kaznivo dejanje, za katero je bila sodba materialno pravnomočna, torej kazenski postopek ni bil zaključen in bi zato sodišče prve stopnje v novem sojenju za to kaznivo dejanje kazen izreklo, če bi obdolženca oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti, ali pa bi, kot se je to tudi zgodilo, obdolženca spoznalo za krivega tudi tega kaznivega dejanja in mu izreklo enotno kazen za obe kaznivi dejanji. Za eno kaznivo dejanje, in sicer za povzročitev splošne nevarnosti iz prvega odstavka 314. člena KZ-1 kazenski postopek ni bil izločen (člen 33 ZKP) in se ni dokončal posebej, zato zagovornica nima prav, ko v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje obdolžencu sodilo le za to kaznivo dejanje. To je bilo zagovornici obrazloženo že v sklepu Vrhovnega sodišča RS I Kp 11688/2017 z dne 29. 10. 2019 (točka 5- list. štev. 1696), od takrat pa se ni nič spremenilo, da bi bilo mogoče sklepati drugače. Ob navedenem zagovornica v tem delu pritožbe povsem zanemari dejstvo, da je v ponovljenem postopku sodišče prve stopnje odločalo tudi o premoženjskopravnem zahtevku oškodovanca in o stroških celotnega postopka, glede česar je bila prvostopna sodba prav tako razveljavljena. Ker je sodišče obdolžencu sodilo za dve kaznivi dejanji in je za obe bil spoznan za krivega ter sta mu za obe bili določeni kazni zapora, je na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 obdolžencu pravilno in zakonito izreklo enotno kazen zapora. Z njenim izrekom ni kršilo materialnega zakona, kot navaja zagovornica, niti ni kršilo obdolženčeve z ustavo zajamčene pravice do nepristranskega in pravičnega sojenja, kot to v pritožbi s tem v zvezi ponovno zatrjuje zagovornica.

24Zagovornici ni mogoče pritrditi niti, ko v pritožbi zatrjuje, da dejstva in dokazi glede kaznivega dejanja poskusa uboja, za katero je bila kazen zapora že določena, so pa pomembni za izrek enotne kazni, niso bili ugotovljeni in izvedeni in je zato bilo kršeno načelo neposrednosti, uzakonjeno v 355. členu ZKP, po katerem sme sodišče sodbo opreti samo na dejstva in dokaze, ki so bili pretreseni na glavni obravnavi. Navaja, da je sodišče prve stopnje je na glavni obravnavi presojalo le dejstva in dokaze, ki so bili predmet ponovnega sojenja (kaznivo dejanje po členu 314/I KZ-1) in ob tem še odločilo o premoženjskopravnem zahtevku oškodovanca pri kaznivem dejanju poskusa uboja, ki ni bilo predmet ponovnega sojenja, zaslišalo pa ni domnevnih oškodovancev kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti in ni odločalo o njihovih premoženjskopravnih zahtevkih. S tem je bila po pritožbi zagovornice storjena bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP.

25V obrazložitvi izpodbijane sodbe (točka 62) so navedene okoliščine, ki jih je sodišče prve stopnje upoštevalo pri določitvi kazni za kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti in pri izreku enotne kazni za obe kaznivi dejanji, pri čemer je sodišče glede kazni določene za kaznivo dejanje poskusa uboja upoštevalo pravnomočno sodbo, s katero je bila kazen določena. Teh okoliščin, ker so bile že ugotovljene s pravnomočno sodbo, zato ni smelo ponovno ugotavljati in so očitki zagovornice, da to ni storilo in s tem povezana v pritožbi zatrjevana kršitev 355. člena ZKP, neutemeljeni. Vse okoliščine glede določene kazni zapora za kaznivo dejanje, za katero ga je spoznalo za krivega in enotne kazni, navedene v obrazložitvi sodbe, pa je imelo podlago v dejstvih in dokazih, pretresenih na glavni obravnavi v ponovljenem sojenju. O premoženjskopravnem zahtevku oškodovanca D.G. je moralo odločiti, ker je o njem ponovno odločalo in je oškodovanca z njim napotilo na pravdo, o zahtevkih drugih oškodovancev pa ni moglo odločati, ker jih oškodovanki T.B. in T.F. nista uveljavljali, preostali oškodovanci pa niso bili identificirani in jih zato ni moglo zaslišati, niti odločiti o njihovih morebitnih zahtevkih. Zato so očitki zagovornice, da to ni storilo, povsem zgrešeni in tudi v nasprotju z interesi obdolženca v kazenskem postopku.

26Pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja uvelja le zagovornica. Zatrjuje, da obdolžencu kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti ni dokazano. Dokazano je le, da je obdolženec streljal na oškodovanca in ogrozil njegovo varnost, za kar je bil spoznan za krivega z drugim kaznivim dejanjem, ni pa ogrožal življenja drugih ljudi in njihovega premoženja, saj to ni niti konkretno opisano niti dokazano in je celo v nasprotju s podatki spisa, zlasti z mnenjem izvedenca prometne stroke dr. P.V., posnetki kamer dela poti, kjer sta vozila obdolženec in oškodovanec in iz prizorišča pri trgovini L. v Hočah, kakor tudi z ugotovitvami in mnenjem izvedenca za balistiko in rekonstrukcijo streljanja F.S. Obdolženec je na parkirišču L. streljal v zrak in ne proti vozilu v katerem so bili D.G., T.B. in T.F., zato jih s strelom ni grozil, niti ni bil ogrožen nihče na glavni cesti, ki poteka za parkiriščem. Pri bencinskem servisu P. je streljal v vozilo v katerem je bil G. sam in je vozilo z dvema izstrelkoma zadel, zato z njima ni mogel ogrožati druge udeležence v prometu tam. Pri H.N. je prav tako dvakrat ustrelil v smeri oškodovančevega vozila in ga zadel in zato ni ogrožal nikogar drugega, posnetki kamer in izvedenec V. pa niso potrdili nevarne vožnje obdolženca in oškodovanca, niti tega ne, da bi vozila protipredpisno. Razen tega promet na cestah takrat ni bil gost in je tekel povsem normalno ter ga obdolženec in oškodovanec nista z ničemer ovirala. Obdolžencu tudi ni dokazan direktni naklep, zgolj teoretično bi lahko šlo za krivdno obliko malomarnosti, oba izvedenca psihiatrične stroke pa sta ugotovila, da je bil obdolženec bistveno zmanjšano prišteven. Vse navedeno je v nasprotju z ugotovitvami sodišča prve stopnje, ki je zato dejansko stanje ugotovilo zmotno in nepopolno. Sodišče je dolžno upoštevati domnevo nedolžnosti in da dokazno breme nosi tožilec, ki mora krivdo dokazati z najvišjim dokaznim standardom (onkraj razumnega dvoma), v dvomu pa mora sodišče obdolženca oprostiti obtožbe (in dubio pro reo), kar bi moralo storiti tudi sodišče prve stopnje.

27Pritožba zagovornice je tudi v tem delu neutemeljena. Sodišče prve stopnje je namreč dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, izvedene dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa obdolženca utemeljeno spoznalo za krivega storitve očitanega mu kaznivega dejanja. Svojo odločitev je v izpodbijani sodbi tehtno obrazložilo, zato pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in s pravnimi zaključki iz izpodbijane sodbe ter jih kot pravilne povzema, v zvezi s pritožbenimi izvajanji zagovornice pa dodaja:

28Bistvo pritožbenih navedb zagovornice je v ponavljanju zagovora obdolženca, v katerem je zanikal izvršitev kaznivega dejanja in je vztrajal pri zatrjevanju, da ni storil ničesar, s čimer bi ogrozil življenja D.G., T.B., T.F. in vseh drugih udeležencev v prometu, ki so se nahajali na cestah, po katerih sta vozila z G., kakor v ponavljanju trditev obrambe, podanih po pregledu posnetkov nadzornih kamer, da tedaj ni bil na cestah takšen promet, da bi obdolženec v njem s svojo vožnjo in s streljanjem kogarkoli ogrožal, pri čemer je na parkirišču trgovine L. ustrelil v zrak in takrat na cesti ni bilo nobenega vozila, na drugih dveh krajih, kjer je še streljal, pa je streljal proti vozilu oškodovanca in vozilo z vsemi streli tudi zadel. Sodišče prve stopnje zagovoru obdolženca in trditvam obrambe utemeljeno ni sledilo. Na podlagi izpovedb D.G., ki jih je ocenilo kot verodostojne je brez dvoma ugotovilo, da je obdolženec ravnal na način, kot je opisan v izreku sodbe, v njegovem ravnanju pa zasledilo zakonske znake obravnavanega kaznivega dejanja. Čeprav je zaslišalo več prič, nobena od njih ni bila očividec tega dejanja, razen oškodovanca D.G., slednji pa je podrobno, prepričljivo in doživeto opisal dogajanje od trenutka, ko je s svojim vozilom pripeljal na parkirišče L. v Hočah, kjer je obdolženec sprožil prvi strel s pištolo, pa do tedaj, ko se je na begu pred obdolžencem na koncu zatekel na policijsko postajo v Vošnjakovi ulici v Mariboru. Na podlagi posnetka nadzorne kamere pri L. je ugotovilo, da je obdolženec na parkirišču streljal v smeri vozila oškodovanca in s tem tudi v smeri glavne ceste, kjer se je odvijal promet, kar prikazuje videoprint, ki si ga je ogledalo (točka 32 obrazložitve), iz katerega je razvidno, da obdolženi v nobenem trenutku roke s pištolo ni držal v navzgor in zato tudi ni streljal v zrak, kot se je zagovarjal. Da je tam sprožil strel, pa je dokazano z najdbo tulca na parkirišču. Sodišče je prav tako na podlagi posnetka ugotovilo, da je oškodovanec zapeljal čez robnik na Miklavško cesto in nato zavil na glavno cesto, obdolženec pa je sunkovito zapeljal vzvratno in nato za oškodovancem. Na podlagi mnenja izvedenca prometne stroke dr. P.V., ki je ta del vožnje obdolženca ocenil za agresivnega in ugotovitve izvedenca, da je, ko se je obdolženi vključil v promet na Miklavški cesti, čez 10 sekund že pripeljalo drugo vozilo, je zaključilo, da je zaradi načina vožnje obdolženca obstajala konkretna nevarnost, da bi prišlo do trčenja z drugim vozilom. Zagovornica torej nima prav, ko zatrjuje da navedeni izvedenec in posnetki nadzornih kamer obdolženca z ničemer ne obremenjujejo. Oškodovanec je navajal, da je obdolženec ves čas vozil za njim in ga je hotel prehiteti po levi in desni, oškodovanec pa mu je to preprečeval s svojimi manevri. Sodišče v resničnost izpovedbe utemeljeno ni podvomilo, ker je potrjena z zvočnim posnetkom oškodovančevega klica na OKC, ko je povedal, da ima obdolženca ves čas za sabo, da ga ne spusti naprej, da mu zapira pot, da ne ve, kako se ga naj reši, da se tudi pri rdeči luči na semaforju ni ustavil in vozi dalje (razlogi sodbe, točka 39). Iz posnetka se je slišalo trobljenje drugega vozila, ki je po sklepanju sodišča prve stopnje opozarjalo oškodovanca na nepravilno vožnjo skozi križišče. Oškodovanec je povedal, da si je reševal življenje, takrat pa je imel v vozilu tudi sopotnici in sodišče prve stopnje je na podlagi njegove izpovedbe, potrjene z vsebino klica na OKC, pravilno zaključilo, da je zaradi takšne vožnje oškodovanca na begu pred obdolžencem pretila konkretna nevarnost, da bi oškodovanec izgubil nadzor nad vozilom, ali da bi trčila z obdolžencem ali katerim drugim vozilom in je navedeno pomenilo neposredno nevarnost za življenje ljudi. Podrobno je analiziralo tudi drugi del dogajanja, ko je obdolženec zamenjal vozilo in oškodovanca zasledoval s prižganimi policijskimi lučmi v maski svojega vozila. Oškodovancu je verjelo, da so se jima druga vozila umikala, ker so bili vozniki prepričani, da gre za policijsko vozilo, pa tudi, da je obdolženec, ko je prehitel oškodovanca in svoje vozilo ustavil preko vozišča, oškodovanca prisilil, da je ustavil na prehitevalnem pasu in da je le srečnemu naključju pripisati, da ni prišlo do hujših posledic, ker se je tam odvijal promet. V taki situaciji je obdolženec nato streljal proti vozilu oškodovanca, ki je, da bi mu pobegnil, vzvratno vozil vse do križišča, kjer je vozilo obrnil, pri tem pa vozil med vozili, ki so vozila v nasprotni smeri in situacije, na katero so naleteli, vozniki niso pričakovali. Obdolženec je vozil za njim, druga vozila pa so se umikala. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je obstajala konkretna nevarnost, da bi oškodovanec pri sunkoviti vzvratni vožnji izgubil nadzor nad vozilom in trčil v katerega od udeležencev v prometu, ki takega dogajanja ni pričakoval. Konkretno nevarnost za življenje ljudi pa so razen opisanega predstavljali tudi streli obdolženca v smeri vozila oškodovanca (razlogi v točki 46). Streljal je na prometno zelo obremenjenem delu priključka na avtocesto, kot je to obrazložilo sodišče prve stopnje, zaradi česar je bila nevarnost za življenje ljudi v vozilih, ki so po izpovedi oškodovanca vozila mimo, povsem konkretna.

29Z navedenimi zaključki sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče popolnoma soglaša in jih zagovornica s pritožbenimi navedbami, v katerih podaja svojo dokazno oceno, ki je diametralno nasprotna oceni sodišča prve stopnje, ne more omajati. Še zlasti, ker je tudi izvedenec S. podal mnenje, da je streljanje med vožnjo, kar je obdolženec storil v nadaljevanju na prizorišču pri H.N., bilo nenadzorovano in tudi nezanesljivo, ker je obdolženec med vožnjo z eno roko streljal skozi okno vozila, z drugo pa držal volan. Na opisan način bi po pravilni presoji sodišča prve stopnje lahko v vsakem trenutku zadel katero od vozil, ki so bila tam, glede na to, da je oškodovanec povedal, da je dohitel kolono vozil, ki se ji je umikal. Pravilno je zaključilo, da je streljanje obdolženca predstavljalo konkretno nevarnost za življenje ljudi (točka 47). Zaključek je tehtno obrazložilo tudi v nadaljevanju obrazložitve sodbe (točka 48), kjer je navedlo razloge zakaj verjame oškodovancu G., da ga je obdolženec silil v nevarno vožnjo, pri tem pa razložilo, da ni sledilo zgolj njegovi navedbi hitrosti vožnje, ker je izvedenec prometne stroke ugotovil, da hitrosti niso bile tako visoke kot jih je subjektivno doživel oškodovanec ki je bežal pred obdolžencem. Na slednje se v pritožbi sklicuje tudi zagovornica, vendar zgolj s tem segmentom ne vnaša dvom v pravilnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja, zlasti še, ker je sodišče prve stopnje obrazložilo, da hitrost vožnje ni edino merilo za presojo ravnanja obdolženca, temveč je to predvsem način vožnje (točka 53). Enako velja za preostala pritožbena izvajanja zagovornice, v katerih fragmentarno povzema posamezne dele mnenj izvedencev S. in dr. V. in skuša prepričati, da obdolžencu kaznivo dejanje ni dokazano, ker je streljal in vozil tako, da ni nikogar življenjsko ogrožal, vozil pa je na način, da ni kršil niti cestno prometnih pravil. Podatki in dokazi, na katere je sodišče prve stopnje oprlo dejanske ugotovitve in pravne sklepe namreč tako sklepanje pritožbe v celoti negirajo.

30Glede vprašanja prištevnosti obdolženca je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno stališče, da gre pri obeh kaznivih dejanjih za en dogodek in prištevnosti ne gre ločevati. Svoje zaključke, da je obdolženec v času storitve kaznivih dejanj bil zmanjšano, vendar ne bistveno zmanjšano prišteven je oprlo na mnenje izvedenke dr. M.B.Ž.T., ki ga je ocenilo kot popolno, objektivno in v skladu z znanostjo in stroko, glede izvedenskega mnenja izvedenca dr. G. V. M. pa je argumentirano pojasnilo, zakaj ga ne sprejema (točka 59). Zagovornica torej nima prav, ko v pritožbi zatrjuje, da sta bila izvedenca enotna in da sta oba ugotovila, da je bil obdolženec bistveno zmanjšano prišteven. Prvostopno sodišče je ugotovilo, da je obdolženec kaznivo dejanje storil v krivdni obliki eventualnega naklepa ter zavrnilo obrambo obdolženca, da je dejanje storil iz malomarnosti. Z razlogi prvostopne sodbe (točka 60) pritožbeno sodišče v celoti soglaša, zagovornica pa ne navaja ničesar, kar bi lahko povzročilo dvom v njihovo pravilnost. V pritožbi tudi napačno navaja, da je sodišče prve stopnje pri obdolžencu ugotovilo direkten naklep.

31Odločbo o kazenski sankciji grajata zagovornik in državni tožilec. Zagovornikova graja se nanaša na kazen, ki je bila obdolžencu določena za kaznivo dejanje poskusa uboja po prvem odstavku 115. člena KZ-1 v zvezi s 34. členom KZ-1. Navaja, da je z določitvijo 8 let zapora sodišče kršilo določbo 385. člena ZKP, zaradi česar je podana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 10. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Ker je sodišče prve stopnje na podlagi te kazni izreklo enotno kazen je s to kršitvijo obremenjena tudi enotna kazen. Z navedenim zagovornik ne more biti uspešen. Sodišče prve stopnje je pri izreku enotne kazni obdolžencu za obe kaznivi dejanji pravilno upoštevalo kazen 8 let zapora, ki je bila obdolžencu določena sodbo višjega sodišča, kršitev, ki jo uveljavlja zagovornik, pa je lahko predmet presoje le v postopku odločanja o zahtevi za varstvo zakonitosti, če jo bo zagovornik vložil. Sodišče prve stopnje v višino pravnomočno določene kazni ne sme posegati, enotno kazen pa je izreklo skladno z določbo 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1. Zato pritožbeno sodišče v zvezi z njenim izrekom ni ugotovilo nobenih kršitev zakona. Državnemu tožilcu pa ni mogoče pritrditi, ko se zavzema za določitev višje kazni za kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti in višje enotne kazni zapora. Nima namreč prav, ko navaja, da je sodišče prve stopnje premalo upoštevalo obteževalne okoliščine, preveliko težo pa dalo olajševalnim okoliščinam. Mnenja je, da je obdolženec izkazal izredno mero odločnosti in vztrajnosti, neozirajoč se na morebitne posledice, ki bi lahko bile tragične, da je s streli iz pištole ogrozil življenje večjega števila udeležencev v prometu, da je zamenjal avtomobil in vozil z lučmi podobnimi policijskim in je zato primerna kazenska sankcija, ki jo je v zaključni besedi predlagalo tožilstvo, pri čemer ni razloga, da bi se asperacijsko pravilo upoštevalo v večji meri od zakonskega minimuma. Tožilec z navedenim ne more prepričati, ker je sodišče prve stopnje obdolžencu izreklo primerno in pravično kazensko sankcijo in jo v izpodbijani sodbi ustrezno utemeljilo. Pravilno je presodilo težo obravnavanega kaznivega dejanja, okoliščine v katerih je bilo storjeno, stopnjo krivde obdolženca in vse ugotovljene olajševalne in obteževalne okoliščine ter obdolžencu za kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti določilo po vrsti in višini primerno kazen deset mesecev zapora, zatem pa s pravilno uporabo načela asperacije izreklo še enotno kazen osem let in osem mesecev zapora. Pri tem je pravilno ovrednotilo tudi vse tiste okoliščine, ki jih v pritožbi izpostavlja tožilec, zato ni razlogov za spremembo na prvi stopnji določene in izrečene enotne kazni zapora, kot to predlaga tožilec.

32Zagovornica sodišču prve stopnje očita, da je odločalo o premoženjsko pravnem zahtevku oškodovanca za kaznivo dejanje poskusa uboja, čeprav to ni bilo predmet ponovljenega postopka. Nima prav. Sodba prvostopnega sodišča je bila razveljavljena tudi v odločbi o premoženjskopravnem zahtevku in sodišče prve stopnje je ravnalo prav, ko je o tem odločilo. Oškodovanca je napotilo na pravdo.

33Po obrazloženem in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti (prvi odstavek 383. člena ZKP) je o pritožbah odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (člen 391 ZKP).

34Ker je s to odločbo deloma odločeno v korist obdolženca, mu pritožbeno sodišče ni odmerilo sodne takse (drugi odstavek 98. člena ZKP).