VSL Sodba X Kp 38981/2016

I. Pritožbama zagovornikov obtoženih A. A. in B. B. se delno ugodi in se izpodbijana sodba v odločbah o kazenskih sankcijah glede teh dveh obtožencev spremeni tako, da se upoštevaje nespremenjene določene posamezne kazni

obtoženima A. A. in B. B. vsakemu

izrečena enotna kazen zniža na 8 (osem) let in 6 (šest) mesecev zapora.

V ostalem se navedeni pritožbi ter v celoti pritožbi zagovornika obtoženega C. C. in državne tožilke zavrnejo kot neutemeljene in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženega C. C. se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

1Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo pod točko I obtožene A. A., B. B. in C. C. spoznalo za krive, obtoženo A. A. in B. B. kaznivega dejanja zlorabe prostitucije po tretjem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 175. člena KZ-1 in kaznivega dejanja neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po tretjem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 186. člena KZ-1, obtoženega C. C. pa kaznivega dejanja neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po tretjem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 186. člena KZ-1. Obtoženi A. A. je za kaznivo dejanje po tretjem odstavku 175. člena KZ-1 določilo kazen tri leta in šest mesecev zapora, za kaznivo dejanje po tretjem odstavku 186. člena KZ-1 pet let in osem mesecev zapora ter ji na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen devet let zapora. Obtoženemu B. B. je za kaznivo dejanje po tretjem odstavku 175. člena KZ-1 določilo kazen dve leti in šest mesecev zapora, za kaznivo dejanje po tretjem odstavku 186. člena KZ-1 šest let in osem mesecev zapora ter mu na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen devet let zapora. Obtožencema je na podlagi prvega odstavka 56. člena KZ-1 v izrečeno zaporno kazen vštelo čas odvzema prostosti oziroma pripora od 22. 9. 2016 do 22. 1. 2019. Obtoženemu C. C. je za kaznivo dejanje po tretjem odstavku 186. člena KZ-1 izreklo kazen pet let zapora ter mu na podlagi prvega odstavka 56. člena KZ-1 vštelo čas odvzema prostosti oziroma pripora od 22. 9. 2016 do 28. 8. 2018. Na podlagi petega odstavka 186. člena KZ-1 je obtožencema A. A. in B. B. odvzelo zaseženo prepovedano drogo, deloma tudi na podlagi prvega odstavka 498. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Obtoženima A. A. in B. B. je na podlagi prvega odstavka 73. člena KZ-1, obtoženemu C. C. pa na podlagi drugega odstavka 73. člena KZ-1 odvzelo predmete, uporabljene in pridobljene s kaznivim dejanjem. Na podlagi člena 74 KZ-1 in petega odstavka 75. člena KZ-1, ob upoštevanju določbe člena 501 ZKP, je obtoženima A. A. in B. B. odvzelo premoženjsko korist, pridobljeno s kaznivim dejanjem, v skupni višini 20.103,00 EUR, vsakemu do ene polovice (gotovina 3.010,00 EUR in osebno vozilo znamke BMW v ocenjeni vrednosti 16.990,00 EUR), pri čemer sta dolžna plačati še vsak po 51,00 EUR, kar ustreza preostanku premoženjske koristi. Po členu 74 KZ-1 je obtoženemu C. C. odvzelo premoženjsko korist, pridobljeno s kaznivim dejanjem, v skupni višini 4.600,00 EUR (gotovina 3.300,00 EUR), pri čemer je obtoženec dolžan plačati še znesek 1.300,00 EUR, ki ustreza preostanku premoženjske koristi. Po četrtem odstavku 95. člena ZKP je obtožence oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka, po prvem odstavku 97. člena ZKP pa odločilo, da nagrada in potrebni izdatki zagovornikov, postavljenih po uradni dolžnosti, bremenijo proračun. Sodišče je pod točko II obtoženega Č. Č. oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po tretjem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 186. člena KZ-1. Na podlagi prvega odstavka 498. člena ZKP v zvezi s petim odstavkom 186. člena KZ-1 je obtožencu odvzelo zaseženo prepovedano drogo. Na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP je odločilo, da stroški kazenskega postopka, potrebni izdatki obtoženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika bremenijo proračun. Pod točko III pa je sodišče zoper obtožena A. A. in B. B. iz razloga po 1. točki 357. člena ZKP zavrnilo obtožbo zaradi kaznivega dejanja trgovine z ljudmi po petem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 113. člena KZ-1 ter na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP odločilo, da stroški kazenskega postopka, potrebni izdatki obtoženih ter potrebni izdatki in nagrada njunih zagovornikov, bremenijo proračun.

2Pritožbo vlagajo:

- zagovornik obtožene A. A. zoper obsodilni del sodbe (točka I), iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženko iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP oprosti obtožbe oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjen senat;

- zagovornik obtoženega B. B. zoper obsodilni del sodbe (točka I), zaradi postopkovne kršitve, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, posledično pa napačnega pravnega zaključka ter zoper kazensko sankcijo, in predlaga, da pritožbeno sodišče napadeno sodbo spremeni tako, da obtoženega oprosti obtožb, podredno pa, da napadeno sodbo razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje pred drug senat;

- zagovornik obtoženega C. C. zoper obsodilni del sodbe (točka I), iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 370. člena ZKP ter predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženega v celoti oprosti, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v vnovično sojenje sodišču prve stopnje ter podredno, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca spozna za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena KZ-1 ter mu izreče kazen enega leta in osem mesecev zapora;

- višja državna tožilka D. D. iz SDT RS zoper obsodilni del sodbe (točka I), zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve kazenskega zakona in odločbe o kazenskih sankcijah in o odvzemu premoženjske koristi ter zoper oprostilni del sodbe (točka II), zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in prvostopenjsko sodbo v izpodbijanih delih spremeni tako, da pod točko I.1 obtožena A. A. in B. B. spozna za kriva kaznivega dejanja trgovine z ljudmi po petem in prvem odstavku 113. člena KZ-1, pod točko I.3 obtožena A. A. in B. B., poleg očitkov v izpodbijani sodbi, spozna za kriva še preostalih očitkov obtožbe, enako tudi obtoženega C. C. in Č. Č. (oprostilni del pod točko II sodbe) ter obtožencem določi višje kazni, in sicer obtoženi A. A. za kaznivo dejanje po petem odstavku 113. člena KZ-1 pet let in šest mesecev zapora in denarno kazen 450 dnevnih zneskov, za kaznivo dejanje po tretjem odstavku 186. člena KZ-1 kazen šest let in enajst mesecev zapora ter stransko denarno kazen 1000 dnevnih zneskov ter ji na podlagi 53. člena KZ-1 izreče enotno kazen dvanajst let zapora in denarno kazen 1400 dnevnih zneskov; obtoženemu B. B. naj določi za kaznivo dejanje po petem odstavku 113. člena KZ-1 kazen tri leta in šest mesecev zapora in denarno kazen 300 dnevnih zneskov, za kaznivo dejanje po tretjem odstavku 186. člena KZ-1 kazen osem let in enajst mesecev zapora in stransko denarno kazen 1150 dnevnih zneskov ter mu na podlagi 53. člena KZ-1 izreče enotno kazen dvanajst let zapora in denarno kazen 1400 dnevnih zneskov; obtoženemu C. C. naj po tretjem odstavku 186. člena KZ-1 izreče kazen pet let in šest mesecev zapora ter stransko denarno kazen 600 dnevnih zneskov; obtoženemu Č. Č. naj po tretjem odstavku 186. člena KZ-1 izreče kazen štiri leta in šest mesecev zapora ter stransko denarno kazen 500 dnevnih zneskov. Poleg navedenega predlaga, da se obtožencem odvzame višjo protipravno pridobljeno premoženjsko korist, in sicer A. A. in B. B. 57.000,00 EUR, obtoženemu C. C. pa 17.100,00 EUR.

3Na pritožbe obtoženčevih zagovornikov je odgovorila višja državna tožilka D. D. in predlagala zavrnitev pritožb, na pritožbo SDT RS pa je odgovoril zagovornik obtoženega C. C. in ravno tako predlagal zavrnitev pritožbe.

4Ker so zagovorniki obtoženih A. A. in B. B. ter višja državna tožilka SDT RS v pritožbah predlagali, naj se jih obvesti o seji senata, je pritožbeno sodišče skladno s 378. členom ZKP stranke obvestilo o seji in jo opravilo v navzočnosti zagovornika obtoženega B. B. Na sejo, brez posebnega opravičila, niso pristopili pravilno obveščeni obtoženi A. A. in njen zagovornik, odvetnik ..., obtoženi B. B., obtoženi C. C. in njegov zagovornik, odvetnik ..., ter obtoženi Č. Č. ter njegov zagovornik, odvetnik ..., kakor tudi višja državna tožilka D. D., kar pa ni ovira, da se seja senata ne bi opravila.

5Delno utemeljeni sta le pritožbi zagovornikov obtožene A. A. in B. B.

6Zagovornik obtoženega C. C. uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Navaja, da se izpodbijana sodba opira na dokaze, ki bi morali biti izločeni iz spisa, in sicer na dokaze, ki so pridobljeni z odredbami o prikritih preiskovalnih ukrepih, izdanih na podlagi podatkov o IMEI številkah telefonskih aparatov, v katere so bile vstavljene SIM kartice, v zvezi s katerimi je bilo za pripadajoče telefonske številke tem SIM karticam odrejeno prisluškovanje, pri tem pa je podatek o IMEI številki telefonskega aparata varovan prometni podatek, ki je zaščiten s 37. členom Ustave RS.

Pritožbeno sodišče se v celoti pridružuje razlogom izpodbijane sodbe (stran 57 do 61), ki zatrjevano stališče pritožnika zavrača. V času izdaje odredb za prikrite preiskovalne ukrepe v letu 2016 je tretji odstavek 149.b člena ZKP določal, da če so podani razlogi za sum, da je bilo storjeno oziroma, da se pripravlja kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti in je za odkritje tega kaznivega dejanja ali storilca potrebno pridobiti podatke o lastniku ali uporabniku določenega komunikacijskega sredstva za elektronski komunikacijski promet, ki niso objavljeni v naročniških imenikih in o času, v katerem je tako sredstvo bilo oziroma je v uporabi, lahko policija od operaterja zahteva, da ji na njeno pisno zahtevo, tudi brez privolitve posameznika, na katerega se ti podatki nanašajo, sporoči te podatke. Podatek o IMEI številki telefonskega aparata omogoča zgolj identifikacijo lastnika ali uporabnika določenega komunikacijskega sredstva. Zato pritožbeno sodišče pritrjuje, da IMEI številka telefonskega aparata ne sodi med t. i. varovane prometne podatke, ki so zaščiteni s 37. členom Ustave RS in 8. členom Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (EKČP), za katere pridobitev je potrebna odredba sodišča. Sama IMEI številka namreč ne omogoča razkritja ne vsebine komunikacije, ne udeležencev komunikacije, ne drugih okoliščin komunikacijskega prometa. Zato ni mogoče pritrditi pritožbeni navedbi, da IMEI številka pove bistveno več kot SIM. Kot sicer pravilno izpostavlja pritožnik, se sodba Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) Benedik proti Sloveniji, 62357/14 z dne 24. 4. 2018, nanaša na dinamični IP naslov, pri katerem ugotovitev imena in priimka naročnika terja od ponudnika internetnih storitev, da pregleda podatke naročnikov v povezavi s telekomunikacijskimi dogodki, kar pa presega pričakovano zasebnost uporabnikov interneta. Statični IP naslov, ki je primerljiv z IMEI številko telefonskega aparata, pa je napravi dodeljen trajno in za identifikacijo uporabnika le-tega ni potrebno pregledovanje podatkov o prometu oziroma komunikacijski dejavnosti, temveč operater pridobi podatek zgolj z vpogledom v svoje evidence (tako tudi sklep Višjega sodišča v Ljubljani V Kp 1896/2017 z dne 12. 12. 2019). Pritožbeno sodišče zato zaključuje, da so dokazi, zbrani na podlagi prikritih preiskovalnih ukrepov, izdanih na podlagi podatkov o IMEI številkah, povsem zakoniti.

7Zagovornik obtoženega C. C. uveljavlja tudi pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Navaja, da izpodbijana sodba nima obrazložitve o zavrnjenih dokaznih predlogih strank, kar je v nasprotju z izrecno zahtevo 364. člena ZKP in ustaljeno ustavnosodno prakso (npr. sodba VS RS I Ips 8666/2010, odločba Ustavnega sodišča RS Up 219/15-18 z dne 19. 5. 2016). Krši obtoženčeve pravice iz 22. člena Ustave RS, zaradi česar se obramba o tem ne more izjasniti in uveljavlja tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena v zvezi s 364. členom ZKP.

Sodišče mora odločiti o vseh dokaznih predlogih, ki jih predlagajo stranke. Na glavni obravnavi mora predsednik senata odločiti o dokaznih predlogih oziroma o predlogih strank (tretji odstavek 299. člena ZKP) in razloge za zavrnitev predloga oziroma dokaznega predloga, s kratko obrazložitvijo opisati v zapisnik o glavni obravnavi (peti odstavek 299. člena ZKP). Po določbi sedmega odstavka 364. člena ZKP pa mora sodišče v obrazložitvi sodbe navesti, iz katerih razlogov ni ugodilo predlogom strank (sodba VS RS I Ips 14205/2013 z dne 6. 6. 2019). Če sodišče v sklepu, s katerim zavrne izvedbo dokaza, ne navede, zakaj je predlagani dokaz zavrnilo, je dolžno razloge za zavrnitev predlaganega dokaza pojasniti v končni odločbi (odločba Ustavnega sodišča RS, Up-219/15-18 z dne 19. 5. 2016). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi v točki IV (stran 27) navedlo, da so bili dokazni predlogi zavrnjeni, „vsebina dokaznih predlogov, njihova utemeljitev in stališče nasprotne stranke pa so razvidni iz zapisnikov z narokov, na katerih so bili dani, razlogi za njihovo zavrnitev pa iz zapisnikov z narokov z dne 15. 1. 2019, 5. 2. 2019, 19. 2. 2019, 7. 5. 2019, 10. 9. 2019, 15. 10. 2019 in 22. 11. 2019“. Iz vpogleda v navedene zapisnike je tako razvidno, da je senat zavrnil dokazne predloge zagovornika obtoženega Č. Č. po zaslišanju državne tožilke D. D., obtožene A. A. za ponovni pregled telefona v zvezi z zatrjevano komunikacijo z E. E., zagovornika obtoženega Č. Č. in državne tožilke po opravi soočenja med pričami F. F. ter policistov G. G. in H. H. ter poizvedb o številu policistov na počivališču Studenec, zagovornika obtoženega Č. Č. za pridobitev prometnih podatkov na telefonski številki v zvezi z zaslišanjem priče I. I., obtožene A. A. po ponovnem zaslišanju priče J. J., zagovornika obtoženega C. C. in Č. Č. ter državne tožilke v zvezi z listinsko dokumentacijo za oceno verodostojnosti priče F. F., zagovornika obtoženega C. C., da se priči – tajnemu delavcu TD0017 postavi vprašanje v zvezi z njegovo lokacijo v trenutku zaznave obtoženega C. C., zagovornik obtoženega Č. Č. po zaslišanju neposrednih izvajalcev tajnega opazovanja z dne 10. 5. 2016 ter po zaslišanju prič K. K. in L. L., in povsem pritrjuje razlogom za zavrnitev teh dokaznih predlogov kot nepotrebnih, saj je dejansko stanje dovolj razčiščeno oziroma kot prepoznih, saj se dokumentacija o prometu ne hrani več. Če sodišče ne bi odločilo o dokaznem predlogu ali če ne bi navedlo razlogov o zavrnitvi dokaznega predloga ter svoje odločitve pojasnilo v razlogih sodbe, bi sicer lahko šlo za bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena v zvezi s sedmim odstavkom 364. člena ZKP, vendar bi moral pritožnik v svoji pritožbi obrazložiti vpliv na zakonitost in pravilnost sodbe, česar pa ni storil, zatrjevana kršitev pa ni nastala.

8Zagovornika obtoženih A. A. in B. B. uveljavljata pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz druge točke 371. člena ZKP, ker je glavno obravnavo vodila predsednica senata, ki bi po mnenju obrambe morala biti izločena iz razlogov nepristranskosti, saj je pred pričetkom glavne obravnave sprejela priznanja soobtoženih M. M. in N. N. – objektivni vidik ter se je zaradi sprejema priznanja krivde že opredelila do krivde ostalih soobtožencev – subjektivni vidik. Zagovornik obtožene A. A. se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS, Up 57/14-13 z dne 26. 1. 2017, iz katere izhaja, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso ESČP objektivni vidik nepristranosti kršen takrat, ko zgodnejša sodba zoper soobdolženca vsebuje presojo pritožnikovih konkretnih ravnanj, o katerem pa je sodišče odločalo v poznejšem postopku.

Pritožbeno sodišče v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča RS, Up 57/14-13 z dne 26. 1. 2017 ugotavlja, da gre za situacijo, ko je bila sodba zoper soobdolžence izdana na podlagi izvedenega dokaznega postopka ter je vsebovala podrobno obrazložitev, ki se je neposredno nanašala tudi na tistega od soobdolžencev, ki v krivdoreku sodbe ni bil zajet, saj je bil postopek zoper njega izločen zaradi njegove nedosegljivosti. V predhodni sodbi zoper soobdolžence je torej sodišče že zavzelo stališče o vlogi tega obdolženca, o čigar krivdi je odločalo šele v poznejšem postopku. V predmetnem postopku pa gre za povsem drugačno situacijo. Sodišče prve stopnje je dne 18. 10. 2017 izdalo sodbi, in sicer zoper obtoženega N. N., po opravljenem predobravnavnem naroku, na katerem je obtoženec krivdo za očitano kaznivo dejanje priznal, ter zoper obtoženega M. M., po opravljenem predobravnavnem naroku, na katerem je sodišče sprejelo sporazum o priznanju krivde, sklenjen dne 22. 9. 2016 in se zato v obrazložitvi sodb ni spuščalo v podrobno presojo dejanskega stanja, predvsem pa se v obrazložitvi ni opredeljevalo do vlog soobtožencev, niti ni presojalo njihovih konkretnih ravnanj. Po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje tako ni prejudiciralo vprašanja krivde soobtožencev. Vrhovno sodišče RS je v primerljivih primerih (npr. I Ips 44091/2016 z dne 16. 7. 2020) zavzelo stališče, da sodnikov sprejem priznanja krivde katerega od soobdolženih, sam po sebi ne predstavlja razloga za njegovo izločitev v poznejšem postopku zoper obdolžence, ki krivde niso priznali, saj sodnik o krivdi in kazenski sankciji odloča za vsakega obdolženca posebej. Dvom v nepristranskost sodnika ne more vzbuditi niti okoliščina, da je sodnik pred sprejemom sporazuma o priznanju krivde soobdolžencev presojal, ali je njihovo priznanje podprto z drugimi dokazi v spisu, saj je takšna presoja kvalitativno bistveno drugačna od dokazne ocene, ki jo napravi sodišče po izvedenem dokaznem postopku v okviru glavne obravnave. Preizkus, ali je priznanje podprto z dokazi v spisu, se opravi zgolj za konkretnega obdolženca, glede njemu očitanih ravnanj in le na podlagi podatkov spisa, ne da bi sodišče neposredno izvedlo dokaze in napravilo celovito dokazno oceno. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe dokaznih zaključkov obtožencema očitanih izvršitvenih ravnanj ni oprlo na priznanji (prej soobtoženih) M. M. ali N. N., niti se sodišče prve stopnje ni sklicevalo na predhodni sodbi, izdani zoper navedena obtoženca. Po presoji pritožbenega sodišča tako ni izkazan obstoj okoliščin, ki bi vzbujal dvom v nepristranskost predsednice senata in posledično sodišče prve stopnje ni zagrešilo očitane bistvene kršitve določb kazenskega postopka.

9Zagovornik obtoženega C. C. uveljavlja tudi kršitev pravice obtoženca do izvedbe dokazov v svojo korist, zaradi česar naj bi bila sodba izpodbojna iz razloga po drugem odstavku 371. člena v zvezi s 5. členom ZKP oziroma 29. členom Ustave RS, saj v točki 356 izpodbijane sodbe sodišče zavrača zagovor obtoženca kot neverodostojen, brez da bi za to izvedlo ponujene dokaze (predložitev listin), ki bi jih sodišče lahko izvedlo brez zavlačevanja postopka.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da prvostopenjsko sodišče utemeljeno ni sledilo zagovoru obtoženega C. C., da se je dotikal predela genitalij v posledici nedavne operacije na tem predelu, saj je ovržen z vsebino poročila o tajnem opazovanju z dne 20. 7. 2016 (ob 20.48 uri je do vozila Chrysler pripeljal B. B. in parkiral vozilo VW, izstopil in čakal pri vozilu, do vozila je pristopil C. C., B. B. se je usedel na sopotnikov sedež v svojem vozilu, C. C. pa je iz predela genitalij vzel neznan predmet in ga izročil B. B.) in prestreženo komunikacijo (med B. B. in C. C. dogovor za srečanje in za tem med B. B. in A. A., da C. C. niso nič več dolžni in da mu je plačal še 1.500,00 EUR za v naprej, kar mu bo prinesel jutri). Morebitno dokazilo o zdravstvenem posegu obtoženega C. C. tudi po mnenju višjega sodišča ne bi moglo izpodbiti pravilnih dokaznih zaključkov prvostopenjskega sodišča o predaji prepovedane droge, ki jo je obtoženi C. C. vzel iz predela genitalij in izročil obtoženemu B. B., saj sta bila obtoženca pri tem dejanju opazovana. Obtoženi C. C. se je tudi izjavil o tem obremenilnem dokazu, zato sodišče prve stopnje ni kršilo njegovih pravic iz drugega odstavka 5. člena ZKP, dodaten vpogled v zdravniško potrdilo pa ne bi mogel vplivati na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe.

10Pritožbeno sodišče zavrača tudi pritožbeno navedbo zagovornika obtoženega B. B., da je opis kaznivega dejanja, ki se pod točko I očita obtoženemu B. B., nesklepčen oziroma nerazumljiv ter nima razlogov o odločilnih dejstvih, da naj bi obtoženec storil očitano kaznivo dejanje, ki niti ni podrobno obrazloženo. Opis dejanja pod točko I je po presoji pritožbenega sodišča povsem razumljiv in vsebuje ustrezne očitke, tako glede kaznivega dejanja zlorabe prostitucije po tretjem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 175. člena KZ-1 (točka I/1), kakor tudi glede kaznivega dejanja neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po tretjem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 186. člena KZ-1 (točka I/2 in 3), kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

11Višja državna tožilka uveljavlja kršitev kazenskega zakona (smiselno iz 4. točke 372. člena ZKP), ker je sodišče prve stopnje spoznalo obtožene A. A. in B. B. za kriva kaznivega dejanja zlorabe prostitucije po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 175. člena KZ-1 in ne trgovine z ljudmi po petem v zvezi s prvim odstavkom 113. člena KZ-1, kot jima je očitala obtožba. Graja odločitev prvostopenjskega sodišča, da je iz opisa v izreku, med drugim, izpustilo očitke o prisiljenosti deklet v nudenje spolnih uslug, o omejenosti njihove pravice do svobodnega gibanja, o nujnosti njihovega zadrževanja v stanovanjih, o nezmožnosti njihove izbire v procesu nudenja spolnih storitev, o nezmožnosti lastnega oglaševanja, izbire delovnega imena, o dosegljivosti za nudenje spolnih uslug ter o preslepitveni vsebini oglasov A. A. Pritožnica meni, da gre pri ravnanju obtoženih za razmerje, ki presega zgolj zlorabo prostitucije, saj so dekleta pogosto z lažnimi navedbami in obljubami o dobrem zaslužku zvabili v R Slovenijo, pogosto so jim organizirali prihod, zatem nastanili v enem izmed stanovanj pod njihovim nadzorom, kjer so nato pod pogoji in v organizaciji obtoženih nudile spolne storitve strankam, pod neprestanim nadzorom, saj so morala ves čas poročati, kakšne storitve so nudile strankam, pri čemer dekleta niso mogla izbirati ne kraja ne časa nudenja spolne storitve, ne na kakšen način bo spolna storitev nudena. V prostem času so morala poročati o izhodih iz stanovanja, pri tem pa je bil njihov status v R Sloveniji neurejen, saj niso imele prijavljenega niti prebivališča niti urejenega zdravstvenega zavarovanja, prav tako niso imele nobenih pravic iz delovnega razmerja. Hkrati pa so bila podvržena neprestanim grožnjam in ustrahovanju, v posledici česar so se dekleta obtoženim v celoti podredila in so slednji z njimi kot s predmeti prosto razpolagali.

Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje pravilnim zaključkom izpodbijane sodbe, da je izvedeni dokazni postopek potrdil obstoj vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja zlorabe prostitucije po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 175. člena KZ-1 in ne trgovine z ljudmi po petem v zvezi s prvim odstavkom 113. člena KZ-1, kot zatrjuje državna tožilka. Določbi 113. člena KZ-1 in 175. člena KZ-1 imata vsebinsko podoben zakonski znak, prva „zaradi izkoriščanja prostitucije“, druga „zaradi izkoriščanja sodeluje pri prostituciji druge osebe“, vendar se pri kaznivem dejanju trgovine z ljudmi s posameznikom razpolaga kot z blagom, pri kaznivem dejanju zlorabe prostitucije pa posameznik ohrani določeno stopnjo suverenosti.¹ Obtožena A. A. in B. B. nista poglabljala ranljivosti oškodovank, niti razpolagala z njimi kot z blagom. Nobena izmed oškodovank se namreč ni znašla v matični državi zaradi finančne stiske v položaju, ki ji ne bi nudil prav nobene druge izbire. Večina oškodovank je opravljala druga dela, in sicer v lokalu, čiščenje, skrb za otroke in podobno, vendar jim to delo v primerjavi z vloženim naporom ni zagotavljalo želenega zaslužka, zaradi česar so se odločile za izvajanje prostitucije. Oškodovanke so tudi ohranile svobodno voljo, saj so se same odločile za delo pri obtožencih, v naprej so bile seznanjene, da delo zajema spolne storitve, same so se odločile tudi, katero obliko spolnih storitev bodo nudile (erotično masažo brez ali s spolnim odnosom), o številu strank, ki jih bodo dnevno sprejele, nenazadnje pa so bile svobodne tudi pri izhodih iz stanovanja, pri čemer so imele pri sebi ves čas osebne dokumente in mobilne telefone. Večina oškodovank se je tudi vračala domov v matične države in prihajala nazaj na delo v R Slovenijo. Lahko so tudi zavrnile stranko in niso trpele neposrednih negativnih posledic v primeru premajhnega števila strank. Za izkoriščenje prostitucije gre, ko storilec sodeluje pri prostituiranju oseb na način, da ustvarja zaslužek, pri čemer gre za kontinuirano izvrševanje, ki predstavlja utečen in donosen posel, kar pomeni, da ima storilec koristi od prostitucije in prejema denar (sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 11523/2016 z dne 19. 9. 2019). Pri tem ni bistveno, kako se deli zaslužek med obtoženci in oškodovankami, temveč, da gre za kontinuirano, trajajočo dejavnost, ki predstavlja utečen in donosen posel. Obtoženca, ki sta razpolagala z delovnimi stanovanji, organizirala prevoze oškodovank, oglaševala njihove storitve, skrbela za srečanje s strankami v delovnih stanovanjih in izven njih, sta zaradi lastnega finančnega okoriščanja omogočala spolno občevanje oškodovank s strankami proti plačilu, za kar sta prejela polovico zneska, ki so ga oškodovanke prejele za opravljeno spolno storitev, kar predstavlja t. i. ekonomsko izkoriščanje. Navezanost oškodovank na obtoženca, predvsem na obtoženo A. A., zaradi nepoznavanja okolja, jezika, odsotnosti dovoljenj za prebivanje v R Sloveniji, hkrati pa zagotovljena delovna stanovanja oziroma bivanje, oglaševanje, organizacija posla, delovni telefoni, pa tudi pomoč pri zdravstvenih storitvah, tudi po mnenju pritožbenega sodišča ne dosegajo stopnje, ki bi oškodovanke ponižale v blago, nad katerim se izvršujejo pooblastila iz pravice lastništva.

Ni mogoče pritrditi pritožbeni navedbi zagovornika obtoženega B. B., da je opis kaznivega dejanja zlorabe prostitucije v delu, ki se nanaša na obtoženega B. B., nesklepčen oziroma nerazumljiv. Obtožbeni očitek zajema najem delovnega stanovanja, enakomerno prispevanje za stroške najema delovnih stanovanj skupaj s soobtoženo A. A., vedenje in soorganizacijo nudenja spolnih odnosov strankam, občasno prevzemanje polovice zaslužka, sovodenje utečene dejavnosti (pridobivanje deklet, organizacijo in ureditev prihoda v R Slovenijo, organizacijo prostituiranja v delovnih stanovanjih, nadzor, pobiranje denarja), vse s ciljem izkoriščanja, kot član hudodelske združbe.

12Za obstoj hudodelske združbe, kot kvalifikatorne okoliščine, morajo biti izpolnjeni pogoji 1) posameznik mora delovati kot član združbe, 2) združba mora biti sestavljena iz najmanj treh oseb, 3) kaznivo dejanje mora biti del hudodelskega načrta združbe in 4) kaznivo dejanje mora biti izvršeno v sodelovanju z najmanj enim članom združbe (kot sostorilcem ali udeležencem).² Za „članstvo v združbi“ ni potrebno sodelovanje pri več kaznivih dejanjih, zadošča sodelovanje pri enem.³ Tudi ni potrebno, da se člani hudodelske združbe med seboj poznajo, morajo pa vedeti za obstoj združbe.⁴ Za uporabo kvalificirane oblike je treba načrtovati več kaznivih dejanj, zadošča pa, da je izvršeno eno samo, pri čemer morajo biti načrtovana in izvršena kazniva dejanja istovrstna.⁵ Za izpolnitev zadnjega pogoja za uporabo kvalificirane oblike, da je kaznivo dejanje izvršeno v sodelovanju z najmanj enim članom združbe (kot sostorilcem ali udeležencem), ni nujno, da najmanj dve osebi delujeta v času izvršitve, možni so položaji, ko eden od sodelujočih svoj soprispevek opravi že prej, v vlogi napeljevalca, pomagača ali posrednega storilca. Glede na navedeno pritožbeno sodišče zavrača pritožbeno navedbo zagovornika obtoženega C. C., da je bil obtoženec, objektivno gledano, član združbe njega in obtoženega B. B. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba zagovornika obtoženega B. B., da hudodelska združba glede kaznivega dejanja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 186. člena KZ-1 ni konkretizirana. V hudodelski združbi, ki so jo sestavljali obtoženi B. B. in A. A. in posebej obravnavani O. O., sta obtožena B. B. in A. A. imela vlogo kupcev in nadaljnjih prodajalcev prepovedane droge na drobno, O. O. pa vlogo dobavitelja na veliko. Izvršitvena ravnanja po prvem odstavku 186. člena KZ-1 so v obravnavanem obdobju realizirali vsak kot storilec več kot enkrat. Družil pa jih je skupen namen pridobivanja finančne koristi z naslova neupravičenega prometa s prepovedanimi substancami. Vsi trije so se med seboj poznali in vedeli za vlogo vsakega posameznika v skupnem kriminalnem delovanju. V hudodelski združbi, ki so jo sestavljali obtoženi B. B., A. A. ter C. C. in N. N., sta obtožena B. B. in C. C. delovala kot kupec in prodajalec prepovedane droge, pri čemer je za obtoženim B. B., kot polovična finančna vlagateljica, stala obtožena A. A., ki se je v določenih primerih nahajala tudi na sestankih v zvezi s prepovedano drogo, nedvomno pa je bila seznanjena z vsemi dogovori med obtoženima B. B. in C. C. N. N. pa je nastopal kot prodajalec prepovedane droge na drobno. Vloge dobavitelja na debelo (obtoženi C. C.), kupca na debelo (obtožena B. B. in A. A.) in prodajalca na drobno (obtoženi N. N.) so se medsebojno dopolnjevale in vsaka je predstavljala izvršitveno ravnanje, usmerjeno v realizacijo hudodelskega načrta, to je preprodaje prepovedane droge z namenom pridobitve čim večje premoženjske koristi. Člani hudodelske združbe so vedeli za razdelitev prispevkov k realizaciji krovnega načrta, četudi se med seboj niso vsi osebno poznali (obtožena N. N. in C. C. ter N. N. in A. A.), kar na obstoj hudodelske združbe ne vpliva.

13Zagovornika obtoženih A. A. in B. B. uveljavljata pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, saj naj dokazni postopek ne bi pripeljal do nespornega zaključka, da je obtožencema mogoče očitati kaznivo dejanje zlorabe prostitucije po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 175. člena KZ-1. Navajata, da iz izpovedb zaslišanih oškodovank ter tajnih delavcev izhaja, da so se oškodovanke za dejavnost prostitucije odločile same, saj so delo iskale na portalih, kjer se oglašujejo erotične masaže. V Slovenijo so prišle prostovoljno, vedele so, kaj bodo delale. Nihče jih ni silil ali grozil oziroma jih preslepil v to, da bi se ukvarjale s prostitucijo po najetih stanovanjih. Prosto so se gibale, prosto odhajale iz stanovanja in prihajale nazaj, hodile po mestu, pri sebi so imele osebne dokumente. Delo in delovni čas so si razporejale same. V vsakem trenutku so lahko prenehale z dejavnostjo, kar so nekatere tudi storile in so se ponovno vrnile v Slovenijo kasneje. Tem dokaznim zaključkom, obširno obrazloženim v izpodbijani sodbi (točke 17 do 294), pritrjuje tudi pritožbeno sodišče. Pritožnika pa menita, da ni šlo za izkoriščanje pri prostituciji, saj so vse oškodovanke potrdile, da je 50 % prihodka pripadalo obtoženim, 50 % od dejavnosti pa so zadržale zase, pri čemer so obtoženci financirali najem stanovanj, stroške obratovanja stanovanj ter druge stroške, kot so telefoni, reklamiranje, ustrezna oprema in obleka. Pritožbeno sodišče povsem pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe, da za presojo zakonskega znaka izkoriščanja ni bistveno, kolikšen del zaslužka so obdržale oškodovanke in kolikšen del izročile obtožencema, saj je bistvo izkoriščanja, da so osebe, ki so sodelovale pri prostituciji, imele od tega korist in sta tako obtoženca ustvarjala zaslužek z vodenjem utečenega in organiziranega posla (ekonomsko izkoriščanje). Poseg v splošnejšo svobodo odločanja in ravnanja pa predstavlja način prihoda oškodovank iz tujine v Slovenijo, način oglaševanja, dogovarjanja s strankami, način plačevanja spolnih storitev, sistem cen, delitve zaslužka ter evidentiranja števila strank in kontrole zaslužka. Izkoriščanje prostitucije drugega se lahko izkazuje preko storilčeve koristoljubnosti, izkoriščevalske delitve zaslužka, nadzora nad zaslužkom žrtve, nadzora nad žrtvijo in izkoriščanja slabih premoženjskih razmer žrtve.⁶ Na podlagi mednarodnih aktov, h katerim je pristopila tudi naša država, je povzeti, da izkoriščanje prostitucije ni dopustno in da je potrebno tudi v državah, kjer je prostitucija sicer legalizirana in pravno urejena, preprečiti, da bi druge osebe prostitucijo izkoriščale torej služile na račun prostituiranja.⁷ Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pravilno ugotovilo motiv koristoljubnosti na strani obtožencev, pri čemer sta obtožena A. A. in B. B. pridobila več kot 20.000,00 EUR premoženjske koristi iz naslova organiziranja delovnega procesa prostituiranja oškodovank. Vodilnemu motivu obtožencev, pridobiti čim večjo premoženjsko korist s čim manjšimi vlaganji, pa je bil prilagojen tudi način izvajanja prostitucije (večinoma je bilo naenkrat v stanovanju več deklet, dosegljivih za stranke), sistem delitve zaslužka (50 % oškodovanka in 50 % organizator), kontrola števila strank (pisanje evidence, telefonsko preverjanje, tudi prevzemanje delovnih telefonov, navodilo novemu dekletu, naj se ne druži s strankami in drugimi dekleti). Ob tem pa so oškodovanke obdržale določeno mero samostojnosti (bile so vnaprej seznanjene z vrsto dela v RS, imele so možnost vpliva na spolne storitve, stranko so lahko zavrnile, niso trpele negativnih posledic v primeru premajhnega števila strank, svobodne pri odhodih iz delovnega stanovanja in domov), kar jim je zagotavljalo položaj subjektov, ki so ohranili določeno mero svobodne volje. Pritrditi je pritožbeni navedbi zagovornika obtožene A. A., da obtožbeni očitek, da oškodovanke niso imele urejenega bivanja v RS in t. i. delovno pravnega statusa, lahko predstavlja le prekršek ali morebiti drugo kaznivo dejanje, ki ni predmet tega postopka. Glede na dejstvo, da gre za obtožbeni očitek, ki je dokazno izkazan, je pa kljub temu, da ne gre za odločilna dejstva, pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je tak očitek pustilo v opisu kaznivega dejanja. Neutemeljen pa je obtožbeni očitek zagovornika obtoženega B. B., da nobena izmed zaslišanih oškodovank, niti priča v tem postopku, ni potrdila, da naj bi obtoženemu B. B. plačevala polovico denarja, še manj, večina obtoženca sploh ni poznala. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je J. J. izpovedala, da je po denar prihajal večinoma obtoženi B. B. P. P. sta iz Srbije pripeljala obtožena B. B. in A. A. Obtoženi B. B. je najel stanovanje na Ulici K. 2, kjer sta delali oškodovanki R. R. in S. S. Prevzel pa je tudi pobudo za reševanje zapletov z dekleti, npr., ko je prišel v stanovanje na Ulici L. 3 in so morale „za krpe prijet in vse zrihtat“, kot izhaja iz prestreženega pogovora med obtoženo A. A. in njeno mamo.

14Državna tožilka meni, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, ker je napačno ugotovilo razmere, katerim so bile žrtve izpostavljene, in posledično sprejelo napačne zaključke in posledično napačno uporabilo kazenski zakon. Graja odločitev prvostopenjskega sodišča, da je med drugim izpustilo iz opisa očitke o prisiljenosti deklet v nudenje spolnih uslug, o omejenosti njihove pravice do svobodnega gibanja, o nujnosti njihovega zadrževanja v stanovanjih, o nezmožnosti njihove izbire v procesu nudenja spolnih storitev, o nezmožnosti izbire glede lastnega oglaševanja delovnega imena, o dosegljivosti za nudenje spolnih uslug ter o preslepitveni vsebini oglasov A. A. Navaja, da so dekleta prihajala iz težkih življenjskih razmer, bila so podvržena življenjskim okoliščinam, v katerih so obupno potrebovale zaslužek za preživetje, da dekleta niso imele izbire ter so tako delo morale opravljati, nudenja spolnih storitev dejansko niso želele opravljati, pač pa so jih v to prisilile razmere, obtoženci pa so se tega tudi sami zavedali in to tudi izkoriščali.

15Pritožbeno sodišče povsem pritrjuje dokazni oceni prvostopenjskega sodišča in razlogom sodbe, da je ravnanja obtožencev potrebno pravno kvalificirati kot kaznivo dejanje zlorabe prostitucije po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 175. člena KZ-1 in ne kot kaznivo dejanje trgovine z ljudmi po petem v zvezi s prvim odstavkom 113. člena KZ-1, kot zatrjuje državna tožilka. Njene pritožbene navedbe tudi ne izpodbijajo pravilnih zaključkov prvostopenjske sodbe, temveč ponujajo njeno lastno dokazno oceno.

16Tako ne drži navedba pritožnice, da je bila večina deklet ob njihovem prihodu zavedena glede narave dela, ki ga bodo opravljale, ter da so jim prostituiranje predstavili šele, ko so bile že v Sloveniji in so nato zaradi razmer, ki so jim bile izpostavljene, v delo tudi dejansko privolile. Od enajstih oškodovank se jih je osem javilo na v časopisu objavljen oglas za delo erotičnih masaž, medtem ko je Š. Š. poznala obtoženo A. A. še iz Wellness kluba, kjer je opravljala delo maserke in plesala striptiz, R. R. je dobila telefonsko številko A. A. od S. S., ki pa je od R. R. izvedela, da se odpravlja v Slovenijo in se je pridružila, le T. T. je izpovedala, da se je oglas nanašal na delo poslovne sekretarke. So pa oškodovanke izpovedale, da bodisi, da se jim je javila na telefon obtožena A. A. bodisi U. U., je bilo pojasnjeno, da gre za erotične masaže (razen T. T. izpoveduje o športnih in relaksacijskih masažah), da pa lahko opravljajo tudi spolne storitve, s čemer se zasluži več. Tudi TD 122 je izpovedala, da se je javila na oglas za erotične masaže, ob fizičnem kontaktu z A. A. in U. U. pa ji je bilo povedano za možnost spolnih uslug, cene, vodenje evidence, delitev dobička in ostale pogoje dela. Pritožbeno sodišče tako pritrjuje dokazni oceni prvostopenjskega sodišča, da oškodovanke niso bile zavedene o obljubljenem delu, kot to zatrjuje državna tožilka.

17Državna tožilka zatrjuje, da so bila dekleta nastanjena v delovnih stanovanjih, kjer so nad njimi izvajali neprestan nadzor, ki se je izvajal bodisi neposredno, s prisotnostjo obtoženih v delovnih stanovanjih, bodisi posredno, preko neprestanega poročanja deklet o nudenju spolnih storitev in vodenju evidenc o nudenju spolnih storitev po navodilih obtožencev, s čimer pa ne izpodbija pravilnih zaključkov izpodbijane sodbe. V tako imenovanem delovnem stanovanju na Ulici L. 3 je dejansko prebivala U. U., ki je v določenih primerih bila prvi kontakt z oškodovankami, ki so se javile na oglas za delo, prispevala je polovico plačila za najemnino in stroške stanovanja, pobirala pa del zaslužka od dela oškodovank, dajala navodila le-tem glede opravljanja prostitucije in njihovega obnašanja v delovnem stanovanju ter opravljala kontrolo nad oškodovankami v delovnem stanovanju ter poročala obtoženi A. A. o številu strank in zaslužku deklet, v posameznih primerih se je tudi javljala na delovne telefone, delovala pa je tudi kot posrednica v primerih organizacije escorta⁸. V drugih delovnih stanovanjih, ki so predmet obtožbenih očitkov, pa obtoženci niso izvajali neprestanega nadzora, kot zmotno zatrjuje tožilka. Pritožbeno sodišče se sicer strinja, da se je izvajala kontrola nad oškodovankami tudi tako, da je obtožena A. A. preverjala, koliko strank so imela dekleta, koliko zaslužka, ali jim zvonijo telefoni, poleg tega se je tudi javljala na delovne telefone in organizirala escorte. Namen njenega ravnanja pa je bil, poleg kontrole, tudi sama organizacija delovnega procesa. V kolikor je bila namreč oškodovanka zasedena, se je na telefon javila obtožena A. A. ali pa U. U. in sprejela naročilo naslednje stranke. Kot je pravilno zaključilo prvostopenjsko sodišče, oškodovanke same niso mogle organizirati prostitucije, predvsem escortov, saj niso poznale okolja in jezika. Zahteva po vodenju evidenc je res določena stopnja nadzora, vendar ne v smislu težnje po večjem številu strank ali strahu, da bi oškodovanke prikrile dobiček, temveč zaradi organizacije izvajanja prostitucije. V primeru manjšega števila strank pa tudi slabših ocen na spletnih straneh, so obtoženci intenzivirali oglase ali pripeljali nova dekleta, vse z namenom doseči čim večji zaslužek. Enako velja tudi za nadzor nad oškodovankami, ki so bile na escortu, ki ga je izvajala obtožena A. A., ali pa ga je prepustila M. M., ki je običajno opravil prevoz. Dekleta so se morala ob prihodu na escort takoj javiti enemu ali drugemu in povedati, koliko časa se bodo zadržala, in kot pravilno zaključuje sodišče prve stopnje, ne samo iz razloga kontrole nad trajanjem spolne storitve, temveč skrbi za varnost oškodovank. Nadzor nad čistočo v stanovanju (Ulica L. 3) je v odsotnosti U. U. izvajala obtožena A. A. in njena reakcija po pritožbi stranke, da je stanovanje umazano, in navzočnost obtoženega B. B. je pripomoglo, da so oškodovanke očistile stanovanje, kar pa ni mogoče pripisati neprestanemu nadzoru v smislu izvršitve znaka kaznivega dejanja trgovine z ljudmi. Protispisna pa je navedba pritožnice, da je obtožena A. A. dekleta psihično maltretirala z izjavami, da v kolikor se ne bodo ravnale po njenih navodilih, bodo njeni ljudje z njimi fizično obračunali, s čimer je v dekletih vzbujala še večji strah. Navedena izjava ni bila izrečena morebitni oškodovanki, temveč po oceni pritožbenega sodišča izhaja iz izjave U. U., da jo je včasih strah, s kakšnimi ljudmi ima A. A. opravka. Oškodovanke so namreč izpovedale, da je obtožena A. A. imela do njih korekten odnos, da jih ni silila k izvajanju prostitucije, je pa stremela k čimvečjemu številu strank in s tem tudi zaslužku. Z vsemi oškodovankami se ni razumela enako dobro, zato je sodišče prve stopnje ocenilo njen odnos ravno do tistih, s katerimi se ni razumela najbolje, in sicer z oškodovanko Žrtev 1, ki je v preiskavi navedla, da je s strani obtoženke čutila indirektni pritisk, na glavni obravnavi pa ni vedela, kaj je s tem mislila. Predvsem jo je skrbelo, da bo njena družina izvedela, kaj dela. Bala se je obtoženke, ker je dvakrat nanjo kričala, da jo bo vrgla iz stanovanja, če ne bo imela strank. Kljub temu pa se je, po vrnitvi domov v Srbijo, še enkrat vrnila v Slovenijo, delati k A. A. Tudi oškodovanka P. P. je izpovedala, da ko ni hotela delati prostitucije, je obtožena A. A. ni silila, je pa bila do nje nesramna. Neutemeljena je tudi pritožbena trditev državne tožilke, da je obtožena A. A. svoj nadzor nad dekleti utrjevala z drogo, saj je na dva dni kupovala prepovedano drogo kokain, da so dekleta lažje prenesla stres zaradi nudenja spolnih storitev, saj navedena trditev niti ni predmet obtožbenih očitkov.

18Pritožnica graja zaključek sodišča prve stopnje, da so si dekleta svobodno izbirale stranke in kakšne storitve bodo imele, ter izpovedbe oškodovank v tej smeri ocenjuje kot samoobrambni mehanizem človeka, ki je bil prisiljen svoje telo prodajati. Pritožbeno sodišče pa nasprotno, pritrjuje zaključkom izpodbijane sodbe, ki izhaja iz prepričljivih izpovedb oškodovank, da so se svobodno odločile za samo delo, katero obliko bodo nudile (erotične masaže ali spolne odnose), same so odločale o delovnem času in številu strank, izrecno pa so potrdile, da so imele pravico stranko zavrniti tudi, če jim jo je naročila obtožena A. A. Na drugačen zaključek ne more vplivati niti ugotovitev dokaznega postopka, da so oškodovanke strankam dale vzdevke oziroma jih ocenjevale („Narkoman“, „Masni, ima 200 kg“, „smrdel je po kravah in konjih“ in podobno) niti ugotovitev, da je obtožena A. A. neznanemu moškemu povedala, da so v stanovanju štiri dekleta, naj gre tja in naj si izbere.

19Kot pravilno zaključuje prvostopenjsko sodišče, se je ob hkratnem izvajanju prostitucije več deklet v posameznem stanovanju povečal zaslužek obtožencev. Poleg tega so oškodovanke bile ves čas svobodne pri gibanju, imele so ključe stanovanj, prav vse so razpolagale z osebnimi dokumenti. Večina oškodovank je večkrat prihajala na delo v Slovenijo, razen V. V. in P. P., ki prostitucije ne priznavata, T. T. in S. S., ki praktično ni imela strank, obtoženka pa ji je pustila ves denar in ji ni vzela polovice zaslužka, kljub vnaprejšemu drugačnemu dogovoru. Pritožbeno sodišče tudi ne more pritrditi navedbi tožilstva, da so obtoženci dekleta neprestano ustrahovali, na ta način pa si jih v celoti podredili in dosegli, da so se jim dekleta v celoti podredila, saj naj bi jim prikrito in odkrito grozili ter pri dekletih ves čas vzdrževali strah. Prestreženi pogovori med obtoženo A. A. in njeno mamo („mislijo, da delajo, kar hočejo“, „ena bo dobila klofuto“, „je prišel B. B. in so se usrale in hitro pospravile stanovanje“), med obtoženko in J. J. („jo bo prodala“, „te krave bodo delale tako, kot jim reče“, „poklicala bo Z. Z. in da jih bodo odnesli z glavo v torbi“) ter pogovor z U. U. (da so oškodovanke „defektuše, trampuše, gamad, glupače, retardirane“, ne skrbijo za higieno, sušijo spodnje perilo na radiatorjih, ne pospravljajo kopalnice za strankami, prostaško se obnašajo do strank, tako da so se stranke tudi obrnile ter da bosta dekletom uredila spremstvo preko moškega po imenu O. O., da bosta dekleti s tem vsaj nekaj zaslužili) ne predstavljajo neposredne grožnje in ustrahovanje oškodovank. Dokazno nepodprta je tudi trditev pritožnice, da je obtoženi B. B. dekleta po potrebi discipliniral, kar naj bi bilo razvidno iz sporočil med obtoženima A. A. in B. B. („Defektne Ž. Ž. še vedno ni in ona se iz mene norca dela, dej ji boš reku, prosim, ker mene in U. U. ne jebe pet posto“, odgovor „Bom jest reku Ž. Ž., pa se bomo usedli, o.k.“) ravno tako ne predstavlja nikakršne grožnje oziroma ustrahovanja. Izpoved tajnega delavca TD 121 o tem, kaj mu je povedala R. D., ki ni oškodovanka v tem kazenskem postopku (da je pozabila kondome in da jo bodo ubili, enako tudi, če se bo družila z njim brez da bi oni vedeli) pa je potrebno kritično presoditi z vidika odnosa med oškodovanko in klientom, ki pa tudi ni podprta z drugimi dokazi. Tudi okoliščina, da je obtožena A. A. sedela v stanovanju, se oglašala na telefon in pila kavo, tudi po oceni pritožbenega sodišča ne more predstavljati pritožbeno zatrjevano psihično maltretiranje.

20Prav ima pritožnica, da so bile oškodovanke v Sloveniji brez prijavljenega prebivališča, brez pravic iz delovnega razmerja in posledično brez urejenega zdravstvenega zavarovanja. Vendar je na tem mestu pritrditi tudi pritožbi zagovornika obtožene A. A., da bi bilo v tem primeru obtoženki mogoče očitati le prekršek ali morebiti kakšno drugo kaznivo dejanje, ki ni predmet tega postopka. V zvezi z neurejenim zdravstvenim zavarovanjem je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je za zdravstvene storitve, samoplačniške, poskrbela obtožena A. A. (Žrtev 1, J. J.). Svetovala je tudi J. J., naj si gre čim prej urediti zobe domov v Bosno in Hercegovino, saj se s tem ni za hecati, M. M. pa je naročila, naj punco, po potrebi, pelje na urgenco.

21Kot je že navedeno, pritožbena trditev državne tožilke, da so imele oškodovanke omejeno svobodo gibanja, ni podprta z izvedenimi dokazi. Res so oškodovanke poročale o izhodih iz stanovanja (kava, kosilo, frizer, fitnes, nohti in ostalo), vendar predvsem iz razloga, da je telefon prevzela obtožena A. A., torej zaradi organizacije dela, v želji po čim večjem številu strank in posledično čim večjem zaslužku. Kot je izpovedala večina oškodovank, je bil njihov motiv ravno tako čim več zaslužiti v čim krajšem času, zato tudi niso veliko odhajale iz stanovanj, pa tudi zaradi nepoznavanja jezika in kraja. Da oškodovanke niso imele omejene svobode gibanja, izhaja tudi iz ugotovitev, da so imele ves čas pri sebi dokumente, v vsakem času so lahko zapustile tudi Republiko Slovenijo, kar je večina tudi storila in se tudi vrnila nazaj. Navodilo oškodovankam, naj se ne družijo z ostalimi dekleti in strankami, pa je pripisati preprečevanju ljubosumja med oškodovankami, predvsem pa preprečitvi razkritja identitete organizatorjev prostitucije. Zahteva po poročanju deklet pa je bila potrebna ne samo zaradi kontrole števila strank in zaslužka, temveč zaradi organiziranja delovnega procesa, kot je že obrazloženo.

22Pritožbena navedba zagovornika obtožene A. A., da ni izkazan očitek, da naj bi obtožena A. A. dne 4. 2. 2016, v bližini stanovanjskega objekta na naslovu Ulica P. 12, od O. O. kupila 200 škatel Xalola, je neutemeljena. Iz komunikacije preko aplikacije WhatsApp med obtoženko in O. O. izhaja, da O. O. obtoženko sprašuje, koliko škatel še ima in ta mu odgovarja, da jih ima še 435, kar je za mesec ali dva, da jih „gura“ naenkrat po 50 škatel, da ji ne prihajajo vsakih pet dni po 10. Piše mu, da potrebuje Xalol 1 mg, O. O. pa ji sporoči, da je Xalol dražji od Sanvala in da je škatla 8,00 EUR. Dogovorita se, da bo prinesel 200 škatel, ona pa mu pošlje denar. Med fotografijami WhatsApp aplikacije na telefonu obtoženke se nahajata tudi dve potrdili o nakazilu po 300,00 EUR preko Western Union z dne 1. 2. 2016 in 9. 2. 2016, ki jih je obtožena A. A. nakazala O. O. Iz podatkov Europola in poročila o tajnem opazovanju z dne 4. 2. 2016 pa je razvidno, da je tega dne O. O, z dvema sopotnicama, z vozilom znamke Renault, karavan, bele barve, pripeljal v Republiko Slovenijo, ustavil v neposredni bližini Ulice P. 12, kjer je v avto prisedla obtožena A. A. Odpeljali so se do kraja V., kjer sta sopotnici izstopili, obtožena A. A. in O. O. pa sta se odpeljala nazaj do stanovanjskega objekta na Ulici P. 12, kjer je O. O. izstopil iz vozila in iz prtljažnika vzel dve manjši PVC vrečki z vsebino, se usedel nazaj v notranjost vozila in izročil obe vrečki obtoženi A. A., ki pa mu je izročila več bankovcev v različnih apoenih.

23Zagovornik obtoženega B. B. neutemeljeno navaja, da ni nikjer navedeno, da so bila plačila v višjih zneskih namenjena za nakup večje količine prepovedanih tablet od O. O., saj je dokazni postopek, kot pravilno ugotavlja prvostopenjsko sodišče, pokazal, da sta obtožena A. A. in B. B. sofinancirala v razmerju 50 : 50 tako stroške v zvezi z dejavnostjo prostitucije, kot nabave prepovedane droge in drugih substanc, kakor tudi, da sta bila v enakem razmerju udeležena pri dobičku iz naslova obeh nedovoljenih dejavnosti. Pritožbeno sodišče zavrača tudi posplošeno pritožbeno navedbo zagovornika obtožene A. A., da obtoženka nikdar ni sodelovala pri sofinanciranju nakupa prepovedane droge, še manj, da bi v ta namen prispevala 50 % ter da bi vedela, kaj nakupujejo drugi soobtoženci. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje dokazni oceni prvostopenjskega sodišča, da je dne 3. 3. 2016 ob 9.18 uri obtožena A. A. spraševala obtoženega B. B., če pride po denar, ravno zaradi srečanja z obtoženim C. C. Iz razgovora je povzeti, da obtoženi B. B. obvešča partnerko, da se sedaj dobita s C. C., neposredno za tem pa ga ona vpraša, če pride po denar, pa ji odgovori, da ne, da se bo najprej z njim dobil, da vidi, kako in kaj. Pritožbena navedba zagovornika obtoženega C. C. o nelogičnosti, ker pogovor obtoženi B. B. zaključi s stavkom „dej, pršu je, ajd“, kar naj bi pomenilo, da sta se dobila z obtoženim C. C., hkrati pa ob 9.21 uri obtoženi B. B. obvešča N. N., da se sedaj oziroma čez pol ure dobi z njim, od 9.24 ure dalje pa si sporočila pošiljata obtožena B. B. in C. C., da se dobita ob 12.10 v lokalu R., ne more vplivati na pravilne zaključke izpodbijane sodbe, da sta se obtožena B. B. in C. C. dobivala ves čas in da je iz prestreženih pogovorov razbrati, da obtoženi B. B. namerava od C. C. nekaj kupiti s svojim denarjem in ga skrbi, ali bo šlo v nadaljnjo prodajo, zato govori z N. N., ki mu zagotovi, da bo prodaja tekla, v kolikor bo blago enako kot prej. Dogovorita pa se, da bo obtoženi B. B. N. N. dobavil dve „pivi“. Dokazni zaključek, da gre za 200 g droge in ne morebiti 2 g ali 2 kg, kot se sprašuje obramba, je pripisati predvsem ugotovitvi, da je N. N. prevzemal od obtoženega B. B. po 50 g heroina, namenjenega prodaji na drobno. Pritožbeno sodišče se pridružuje tudi zaključkom izpodbijane sodbe, da gre za heroin ravno iz razloga, ker je pri vseh dejanjih šlo za dobavo oziroma prodajo te vrste prepovedane droge. Poleg tega se dne 3. 3. 2016 ob 13.16 uri pogovarjata obtožena B. B. in A. A., da je R. E., ki ima prodajalno bureka, na „horsu“ in obtoženi B. B. pove, da hodi kupovat k njegovemu in da je bil ravno pred eno uro pri njemu, da je kupil, pri čemer je „hors“ ulični izraz za heroin. Iz pogovora dne 4. 4. 2016 ob 7.20 uri med obtoženim B. B. in neznanim moškim, ki ga obtoženi B. B. imenuje X., pa izhaja pogovor o kvaliteti tistega, kar mu je obtoženi B. B. prinesel in na vprašanje obtoženega B. B. ali „prbije“, mu X. odgovori, da je treba malo več pokaditi. Navedeno, glede na način konzumacije droge ravno tako kaže, da gre za heroin. Iz pogovora istega dne ob 18.40 uri med obtoženim B. B. in neznanim moškim izhaja še, da mu je obtoženi B. B. povedal, da je vzel pol „Č“ in da ne ve, kaj je dobil, moški pa mu odgovori, da lahko on poskusi in mu bo po treh ali štirih črtah takoj povedal, kateri je, ker tisti je na koncu pekel in se ga ni dalo več kaditi. Po prepričanju pritožbenega sodišča je tudi ta pogovor tekel ravno o prepovedani drogi heroin, oznaka „Č“ pa pomeni čisti. Na pravilne zaključke sodišča prve stopnje nikakor ne vpliva odsotnost poročil o tajnem opazovanju, ki je v tem času bilo res že odrejeno, vendar očitno ni bilo izvajano. Zatrjevanje pritožnika, da je pojmovno nemogoče, da naj bi R. E. ob 13.16 uri kupil drogo pri N. N., kateremu naj bi jo dostavil obtoženi B. B., pri čemer naj bi jo prevzel šele ob 12.10, ko naj bi mu jo dostavil C. C., ni utemeljeno, saj je potrebno upoštevati, da je N. N. prodajal prepovedano drogo heroin kontinuirano, kar pomeni, da je R. E. lahko prodal tudi staro zalogo. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja tudi z zaključki izpodbijane sodbe, da je obtoženi B. B. sproti obveščal obtoženo A. A. o aktivnostih v zvezi s prepovedano drogo, s katerimi se je slednja strinjala, saj ga je takoj vprašala, če pride po denar, zato je upravičen zaključek o njeni finančni udeležbi pri nakupu prepovedane droge, hkrati pa je bila tudi seznanjena s potekom prodaje končnim uporabnikom, kot je na primer R. E.

24Zagovornik obtoženega C. C. s pritožbenimi navedbami, da iz prisluha A. 482187 z dne 4. 4. 2016 ni jasno, ali je obtoženi B. B. zmenjen z enim ali dvema neimenovanima moškima, da to „zrihtajo“, da ni slišati, da v „primeru, če bo nedosegljiv ve, kaj se je zgodilo in naj pride domov“, da je obtoženi B. B. „takoj“ poklical N. N., pri čemer je minilo 40 minut, ne izpodbija razlogov sodbe, temveč podaja lastno dokazno oceno. Zakaj sodišče zaključuje, da gre za prepovedano drogo heroin in kakšno količino le-te, je pojasnjeno v prejšnjem odstavku, kakor tudi, da odsotnost izvedbe ukrepa tajnega opazovanja ne spremeni pravilnih zaključkov izpodbijane sodbe. Navedba pritožnika, da bi obtoženi B. B. moral prodati nekaj 10 kg droge, če naj bi služil 4.000,00 EUR mesečno, pa ni zaključek sodišča, da bi ga pritožba lahko izpodbijala.

25Pritožbeno sodišče pritrjuje dokazni oceni prvostopenjskega sodišča, da je dne 26. 4. 2016 obtoženi B. B. plačal obtoženemu C. C. 2.000,00 EUR za neugotovljeno količino prepovedane droge heroin, ki ga je dne 27. 4. 2016 z namenom nadaljnje prodaje obtoženi B. B. prevzel od obtoženega C. C. in ga nato izročil v nadaljnjo prodajo N. N. (točke 341 do 346). Pritožbena navedba zagovornika obtoženega C. C., da se izpodbijana sodba ne opredeli do ključne okoliščine, in sicer, da sta obtožena B. B. in C. C. o nekem neljubem dogodku govorila oziroma si izmenjala nekaj sporočil bistveno kasneje, kot sta bila dogovorjena za jutranjo kavo, in sicer dve uri kasneje, je povsem nerelevantna. Prav tako je nerelevantno, ali 2.000,00 EUR predstavlja vračilo dolga ali morebiti avans (prisluh B-956409 z dne 26. 4. 2016 ob 10.08: obtoženi B. B. reče obtoženi A. A., da bosta danes morala dati vsak po „jurja“, obtožena A. A. pa mu odgovori, da o.k., samo da naj mu pove, da „uno“ nujno potrebuje), saj iz citiranega prisluha nedvomno izhaja, da sta kupila heroin v vrednosti 2.000,00 EUR. Zakaj gre, po oceni izpodbijane sodbe in tudi pritožbenega sodišča za heroin, je že obrazloženo.

26Da je dne 6. 5. 2016 obtoženi B. B. plačal obtoženemu C. C. 1.000,00 EUR za neznano količino prepovedane droge, kupljene v preteklosti, ter za nov nakup, izhaja iz dokazov (točka 347 do 351), katerih oceni se pridružuje tudi pritožbeno sodišče. Iz prestreženih pogovorov (B-961293 z dne 6. 5. 2016 ob 10.09 in A-4 107663 z dne 6. 5. 2016) izhaja, da je obtoženi B. B. obvestil obtoženo A. A., da bodo morali dati denar C. C., ker bo še vzel. Obtožena A. A. ga je kasneje vprašala, ali je C. C. dal denar, obtoženi B. B. pa ji je odgovoril, da je vzel 500 zanjo in 500 zase. Na njeno vprašanje, ali je sedaj zaključeno, ji je B. B. odgovoril, da bo sedaj vzel novo, da bo on dal denar ter da je od starega še nekaj ostalo, dolg iz tega naslova pa je zelo majhen in da ji bo vse pokazal, kar si piše. Glede na navedeno je utemeljen zaključek prvostopenjskega sodišča, kateremu se pridružuje tudi pritožbeno sodišče, da je njun razgovor razumeti, da prihaja obtoženi C. C. in mu bo prinesel, da mu bo potrebno dati 1.000,00 EUR iz naslova dolga, s čimer bosta dolg skoraj pokrila, za novo pa bo dal sam. Pritožbi zagovornika obtoženega C. C., da je imelo prvostopenjsko sodišče drugačne kriterije za obtoženega C. C. in za obtoženega Č. Č., ni mogoče pritrditi. Iz poročila o tajnem opazovanju z dne 10. 5. 2016 namreč izhaja, da so policisti opazovali obtožena C. C. in Č. Č., ki sta se na podlagi poprejšnje komunikacije dobila „pri zidu“, vsak s svojim vozilom. Tam sta se nekaj časa pogovarjala, nato pa je obtoženi Č. Č. stopil v stanovanjski blok na naslovu Ulica D. 20 (kjer stanuje oziroma ima sedež njegova družba), medtem ko se obtoženi C. C. s svojim vozilom znamke Chrysler odpeljal po kolesarski stezi v smeri Ceste T. Ker drugih dokazov, ki bi podkrepili očitek zoper Č. Č., da je pri tem srečanju izročil obtoženemu C. C. prepovedano drogo heroin v zameno za 1.000,00 EUR, prvostopenjsko sodišče ni našlo, je utemeljeno ta obtožbeni očitek spustilo iz opisa.

27Da je v začetku junija 2016 obtoženi B. B. obtoženemu C. C. plačal 1.000,00 EUR za neznano količino prepovedane droge, izpodbijana sodba pravilno zaključuje na podlagi prisluhov B-2 60902 z dne 1. 6. 2016 (B. B. obvesti A. A., da je C. C. prodal telefon S7 in ko bo vzel drugo, bo manj dal oziroma mu bo C. C. več dal) in B-2 67527 z dne 8. 6. 2016 (A. A. se pritožuje B. B., da je šlo v treh dneh veliko denarja, da je dala še 500 za C. C., B. B. pa potrdi, da sta dala vsak po 500 in da bosta dobila nazaj, ker ima on še pri neznani osebi „robo“, nekaj pa ima doma in počasi bo). Glede na navedeno je utemeljen zaključek, da sta obtoženca skupaj vložila 1.000,00 EUR v nakup „robe“, ki je ulični izraz za prepovedano drogo. Zato je neutemeljena pritožbena navedba zagovornika obtoženega B. B., da navedeni prisluhi nimajo nobene veze s prepovedano drogo.

28Pritožbeno sodišče pritrjuje, da je dokazano tudi dejanje z dne 15. 7. 2016, da je obtoženi B. B. od obtoženega C. C. za 600,00 EUR kupil, C. C. pa B. B. prodal in izročil neznano količino prepovedane droge heroin, pri čemer jo je obtoženi B. B. z namenom nadaljnje prodaje istega dne izročil N. N., ki je heroin za njega preprodajal končnim uporabnikom (točka 353 do 358). Pritožbena navedba zagovornika obtoženega C. C., da je obtoženi C. C. povedal, da je imel operacijo in da dopušča možnost, da se je dotikal genitalij, ker se je pač po operaciji tam dotikal pogosto ter da je v zvezi s tem želel predložiti dokumente oziroma za to predložiti dokaze, ni utemeljena. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je iz pogovora med obtoženima B. B. in A. A. razvidno, da se zvečer obtoženi B. B. dobi z obtoženim C. C., da mu bo sam plačal, da njej ni treba nič dati, da je iz poročila o tajnem opazovanju razvidno, da je dne 15. 7. ob 20.48 uri v bližino otroškega vrtca na Ulici H. 17 pripeljal obtoženi B. B. z vozilom VW, izstopil in čakal pri vozilu, ko je pristopil obtoženi C. C., pa se je obtoženi B. B. usedel na sopotnikov sedež v svoje vozilo, obtoženi C. C. pa je iz predela genitalij vzel neznan predmet in ga izročil obtoženemu B. B., ki je sedel v vozilu. Glede na navedeno tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni nikakršnega dvoma, da je obtoženi C. C. ravno iz predela genitalij vzel neznani predmet, v katerem je bila prepovedana droga in ga izročil obtoženemu B. B. Glede na poročilo o tajnemu opazovanju ni mogoče pritrditi pritožbeni navedbi zagovornika obtoženega C. C., da v predel genitalij ni mogoče spraviti večjo količino droge, saj taka pritožbena navedba predstavlja zgolj lastno dokazno oceno obrambe. Neutemeljena je tudi nadaljnja navedba pritožnika, da na zavoju niso najdene niti DNK sledi niti odtisi obtoženega C. C. Predmetni zavoj s prepovedano drogo ni bil zasežen, zato tudi forenzična preiskava sledi ni bila narejena.

29Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi dokazni oceni prvostopenjskega sodišča glede dejanja z dne 12. 5. 2016, da je obtoženi C. C. ob sodelovanju B. B., ki je ob predaji skrbel za varnost, da je slednja potekala brez zapletov, predal F. F. 503,98 g prepovedane droge heroin (točka 359-393). Pritožbeni navedbi zagovornika obtoženega C. C., da ni jasno, zakaj sodišče ne verjame F. F., da je zaseženo prepovedano drogo kupil v Srbiji in nanjo pozabil in da je do obtoženega C. C. prišel zaradi dokumentov, ni mogoče slediti. F. F. je namreč zaslišan kot priča izpovedal, da se je pripeljal na parkirišče do C. C. in da mu je ta skozi okno izročil potni list, kar pa je izpodbito s poročilom o tajnemu opazovanju, iz katerega izhaja, da je obtoženi C. C. ob 22.40 uri parkiral pred stavbo na naslovu Ulica H. 14, obtoženi B. B. pa v bližini, pri Mladinskem domu. Ob 23.07 se je z vozilom BMW pripeljal F. F., obtoženi C. C. je vstopil v njegovo vozilo in sta se skupaj peljala do Ceste J. 44, kjer je ob 23.09 obtoženi C. C. izstopil in kjer ga je čakal obtoženi B. B. Tako je izpodbita izpovedba priče F. F., da mu je obtoženi C. C. zgolj skozi okno izročil pozabljeni potni list. Ko so ob 23.44 uri, na počivališču v smeri proti Postojni, policisti Specializirane enote za nadzor državne meje ustavili vozilo F. F., je po izpovedbi policistov voznik deloval živčno in je z roko segel v zadnji del vozila, od koder je, na njihovo zahtevo, izpod zaslona za roke med zadnjima sedežema, izročil zavitek 20 x 12 x 3 cm, zalepljen s selotejpom, za katerega je povedal, da gre za heroin, katerega pelje v Novo Gorico. Tako so pritožbene navedbe, ki navajajo nelogičnost in neživljenjskost, kar posplošeno pomeni nestrinjanje z dokazno oceno, vendar ne izpodbijanje razlogov sodbe, povsem neutemeljene.

30Neutemeljene so pritožbene navedbe zagovornika obtožene A. A., da obtoženka z zaseženo drogo v stanovanju na Ulici P. 10 nima nič, kar je potrdil v svojem zagovoru tudi obtoženi B. B. ter pritožbene navedbe zagovornika obtoženega B. B., da je njegov naslov na Cesti Z. 5 in ne na Ulici P. 10. Pritožbeno sodišče se pridružuje ugotovitvam izpodbijane sodbe, da sta obtožena A. A. in B. B. bivala na naslovu Ulica P. 10, kar izhaja tudi iz rezultatov prikritih preiskovalnih ukrepov. Ob hišni preiskavi dne 22. 9. 2016 je bilo, med ostalim, zaseženo 1.155,45 gramov prepovedane droge heroin, ki se je nahajala v štirih zavitkih. Res je obtoženi B. B. v zagovoru navedel, da obtožena A. A. z zaseženo drogo nima nič ter da so na zaseženih zavojih najdene sledi papilarnih linij in biološke sledi obtoženega B. B., ne pa tudi obtožene A. A. Kljub temu pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe (točka 421), da vloga obtožene A. A. izhaja iz vsebine prestreženih prisluhov, Viber komunikacije med njo in obtoženim B. B. in WhatsApp komunikacije med njo in O. O., iz česar je sodišče prve stopnje naredilo prepričljivi sklep, da sta bila obtoženca udeležena pri obeh nedovoljenih dejavnostih, tako zlorabe prostitucije kot neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami, in sicer tako pri financiranju kot pri delitvi dobička v razmerju 50:50.

31Državna tožilka meni, da je sodišče s tem, ko je iz opisa (kolektivnega) kaznivega dejanja izpustilo a) celoten obtoženi očitek, z dne 26. 8. 2016 v gostinskem lokalu S. (očitek se nanaša na obtožena B. B. in A. A.), b) očitek izvršitvenih ravnanj v času med 18. 9. in 19. 9. 2016 (kupoprodaja 1.155,45 g heroina za 9.200,00 EUR, očitek se nanaša na vse obtožene), c) očitek izvršitvenega ravnanja prodaje dne 20. 9. 2016 (prodaja 48,06 g heroina za 600,00 EUR N. N., očitek se nanaša na obtoženega B. B.), zmotno ugotovilo dejansko stanje, čemur pritožbeno sodišče ne more pritrditi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožnica pravzaprav ne izpodbija dokaznih zaključkov prvostopenjskega sodišča, temveč podaja (ponavlja) lastno dokazno oceno.

32Glede obtožbenega očitka z dne 26. 8. 2016 je povzeti, da je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da se obtoženi B. B. v inkrimiranem času ni nahajal v Ljubljani, torej tudi v gostinskem lokalu S., je pa prosil N. N., da R. F. izroči dve „žogici“ - 100 g heroina, da mu bo izgubljeno količino nadomestil in mu dal še nekaj več, poleg tega pa še plačal kosilo. Kakšen je bil konkretni dogovor med obtoženim B. B. in R. F. oziroma tretjo osebo, kateri naj bi R. F. dostavil drogo, sodišče ni ugotovilo, je pa na podlagi poročila o tajnem opazovanju nesporno ugotovljeno, da R. F. N. N. ni izročil denarja. Glede na navedeno je utemeljen zaključek prvostopenjskega sodišča, da ni dokazano, da naj bi N. N. ob vedenju in soglasju obtoženih B. B. in A. A. prodal 92,39 g heroina.

33Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje tudi razlogom sodbe, da obtožbeni očitki o prodaji 1.155,45 g heroina dne 18. 9. 2016, ki je bil dne 22. 9. 2016 zasežen ob hišni preiskavi pri obtoženih B. B. in A. A. na naslovu Ulica P. 10, ne dosežejo gotovosti, ki se zahteva za obsodilno sodbo. Komunikacija med obtoženima C. C. in Č. Č., da se dobita 18. 9. 2016 ob 20.30 uri pri “zidu“, kljub ugotovitvam analitičnega poročila GPU UKP L. in izpovedbe I. I., da sta se glede na podatke o baznih postajah obtoženca očitno dobila kasneje, in sicer ob 21.30 uri, nekje na območju Ceste Z., nikakor ne dokazujejo morebitne prodaje prepovedane droge. Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, da pojem „zid“ ne predstavlja sopomenke za heroin, saj so ne le obtoženci, temveč tudi priče R. G., R. H., R. I., R. J. in R. K. pojasnili, da na območju ... vsi poznajo „zid“, saj gre za protizvočno zaščito, kjer se nahaja parkirišče, travnik in kolesarska steza in je frekventno območje, tudi ponoči osvetljeno z javno razsvetljavo. Na podlagi zapisa v izbrisanem SMS sporočilu v telefonu, zaseženemu obtoženemu B. B., katerega vsebina je „3.500 e sosed, novo 9.700 e za 1.200g“ in zapisa, ravno tako zaseženega ob hišni preiskavi B. B., z vsebino „4.000,00 EUR C. 21. 9. 2016, 2.000,00 EUR A., 2.000,00 B.“, je po mnenju pritožbenega sodišča v celoti slediti ugotovitvi izpodbijane sodbe, da je na podlagi izbrisanega SMS sporočila možen zaključek, da je obtoženi B. B. dne 21. 9. 2016 vzel novo drogo, in sicer 1.200 g za 9.700,00 EUR, medtem ko beležka oziroma zapis izkazuje, da je delitev med obtoženima A. A. in B. B. potekala po sistemu 50:50. Nikakor pa ne more sodišče na podlagi teh dveh beležk zaključiti, da je naj bi obtoženi C. C. obtoženemu B. B. prodal dober kilogram heroina, nato pa naj bi si obtoženi B. B. dva oziroma tri dni po prodaji ustvaril dve beležki s ceno in količino nakupa, saj bi bilo prej logično, da bi beležki ustvaril na dan nakupa. Po mnenju sodišča prve stopnje pa tudi ni izključeno, da se beležka nanaša le na načrtovane bodoče nakupe, čemur ne oporeka tudi pritožbeno sodišče.

34Tudi glede očitka prodaje heroina dne 20. 9. 2016 pritožnica ne izpodbija zaključkov izpodbijane sodbe, temveč podaja zgolj lastno dokazno oceno. Nesporno je bilo N. N. dne 22. 9. 2016 ob hišni preiskavi zaseženo 48,06 g heroina (na predobravnavnem naroku dne 18. 10. 2017 je priznal krivdo za kaznivo dejanje neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 186. člena KZ-1 in mu je bila izrečena kazen eno leto in deset mesecev zapora). V svojem zagovoru je povedal, da je od B. B. kupoval heroin od januarja 2016, po 50 g za 600,00 EUR, zaslišan kot priča pa je zanikal svojo vpletenost v prodajo in nakup prepovedane droge. Pritožbeno sodišče povsem pritrjuje zaključkom izpodbijane sodbe, da upoštevaje časovno diskontinuiteto (med dnevom zatrjevane kupoprodaje in dnevom zasega droge), ob odsotnosti prilegajoče se komunikacije (zadnja z dne 15. 7. 2016), ni dokazano, da je zasežen heroin N. N. predmet posla med njim in obtoženim B. B. z dne 20. 9. 2016.

35Pritožba državne tožilke zoper točko II izreka izpodbijane sodbe, s katero je sodišče prve stopnje obtoženega Č. Č. oprostilo očitkov, da naj bi storil kaznivo dejanje neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po tretjem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 186. člena KZ-1, ne izpodbija pravilnih zaključkov izpodbijane sodbe. a) Pritožnica vlogo obtoženega Č. Č. kot dobavitelja prepovedane droge heroin v vrednosti 1.000,00 EUR obtoženemu C. C. vidi v poročilu o tajnemu opazovanju obtoženega C. C., iz katerega je razvidno, da sta se 6. 5. 2016 med 11.18 in 11.33 uro po predhodni telefonski komunikaciji preko SMS sporočil, dobila z obtoženim Č. Č. v neposredni bližini stanovanjskega bloka na naslovu Ulica D. 19, vsak s svojim vozilom. Iz poročila o tajnem opazovanju ne izhaja, da bi prišlo do predaje kakršnegakoli predmeta, zato zgolj srečanje med dvema obtožencema ne more dokazovati izvršitve očitanega kaznivega dejanja. b) Dokaz, da je šlo za prodajo prepovedane droge dne 11. oziroma 12. 5. 2016 naj bi bilo SMS sporočilo C. C. obtoženemu Č. Č. z vsebino „sosed“ in odgovorom obtoženega Č. Č., da je utrujen in se lahko vidita zjutraj na kavi. Ker pa je obtoženi C. C. vztrajal, mu je obtoženi Č. Č. odvrnil, naj pride do njega, da bo doma ob pol desetih. Ob 21.49 uri je obtoženi C. C. obvestil Č. Č., da se nahaja pri „zidu“. Dne 12. 5. 2016 ob 12.12 uri, ko je obtoženi C. C. poslal SMS sporočilo obtoženemu Č. Č. z vsebino „sosed“, obtoženi Č. Č. pa je odgovoril „mami pride čez pol urce domov, ključ in kombi sem pustil pred blokom tako, ko končaš, ga vrni in pusti mami ključ“. Navedena komunikacija tudi po presoji pritožbenega sodišča nikakor ne dokazuje izvršitve kaznivega dejanja prodaje prepovedane droge. Uporaba besede „sosed“ v komunikaciji med obtoženci pa je, kot je pravilno pojasnilo prvostopenjsko sodišče, običajna raba med osebami, ki živijo na istem območju in ne geslo, na podlagi katerega se začne dogovor o nakupu oziroma prodaji prepovedane droge, kot to zatrjuje državna tožilka. c) Glede obtožbenega očitka o prodaji 503,98 g heroina F. F., tožilka na podlagi navedenega v točki b) zaključuje, da je dne 11. 5. 2016 503,98 g heroina obtoženi C. C. kupil pri obtoženemu Č. Č., ki ga je naslednjega dne izročil obtoženemu C. C., ta pa zatem F. F. Pritožbeni očitek, ki bi izpodbil pravilne zaključke izpodbijane sodbe, pa pritožnica ne ponudi. d) Da se je obtoženi Č. Č. dejansko ukvarjal s preprodajo prepovedane droge, tožilka uveljavlja tudi iz ročno popisanih listkov, zaseženih ob hišni preiskavi pri obtoženemu Č. Č. dne 22. 9. 2016, iz katerih so razvidni zneski prejetega denarja, količina prodane droge (gr), vrsta prodane droge („b“ kot belo ali kokain in „r“ kot rjavo oziroma heroin), čemur pritrjuje tudi prvostopenjsko sodišče. Pritožbeno sodišče pa pritrjuje pravilni dokazni oceni prvostopenjskega sodišča, da v vsebini teh listkov ni zaslediti zabeležk, ki bi se nanašale na očitane prodaje obtoženemu C. C., kar je predmet obtožbenih očitkov, niti ni nobene zabeležke, ki bi jo bilo mogoče povezati s kritičnimi datumi v obtožbi. Tudi glede analize prometa na transakcijskem računu obtoženega Č. Č. se pritožbeno sodišče pridržuje ugotovitvam prvostopenjskega sodišča, ki je poleg analitičnega poročila z dne 14. 3. 2017 (iz katerega izhaja, da je obtoženec v obdobju 5. 2. 2015 do 19. 9. 2016 skupaj opravil polog gotovine v znesku 24.080,00 EUR in v obdobju 3. 10. 2014 do 30. 6. 2016 dvig gotovine v skupnem znesku 66.970,00 EUR in na katerega se tudi v pritožbi sklicuje državna tožilka) ter dokazov, ki jih je predložil obtoženec ob podaji svojega zagovora, prišlo do zaključkov, da je v opredeljenem obdobju obtoženec dvignil s transakcijskega računa gotovino v višini 66.970,00 EUR, seštevek njegovih prejemkov (plače, regresa, dveh kreditov, vrnjenega zaseženega denarja, odškodnine od zavarovalnice in prejetih posojil) skupaj 64.170,38 EUR, kar pomeni, da razlika med dvigi in prejemki znaša le 2.799,69 EUR, zaradi česar ni mogoče ugotoviti izrazitega nesorazmerja med listinsko izkazanimi zakonitimi prejemki obtoženca in dvigi gotovine. Nerazumljiva pa je pritožbena navedba, da izpodbijana sodba izhaja iz stališča, da obtoženec ni imel nobenih življenjskih stroškov, saj je življenjsko logično, da so ravno dvigi namenjeni plačilu stroškov. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z zaključkom prvostopenjskega sodišča, da droga, ki jo je obtoženi Č. Č. hranil ob hišni preiskavi (3,34 g heroina), ne dokazuje namena nadaljnje prodaje, kot zatrjuje pritožnica, saj gre za količino, ki je ob upoštevanju zagovora obtoženega Č. Č. pa tudi C. C., da je Č. Č. rekreativni uporabnik te prepovedane droge, namenjena za lastno uporabo.

36Vsi pritožniki prvostopenjsko sodbo izpodbijajo tudi zaradi odločbe o izrečenih kaznih. Zagovornik obtožene A. A. tako navaja, da je kazenska sankcija izrečena previsoko, saj je obtoženka do sedaj nekaznovana, do domnevnih žrtev kaznivega dejanja ni bila agresivn, niti jih ni silila v očitana dejanja, ni izkoriščala njihovega ekonomskega stanja v njihovi državi, dekletom ni omejevala gibanja in socialnega življenja v Sloveniji ter da je že dolgoletni pripor vplival nanjo in, ker je relativno mlada oseba, bi višina izrečene enotne kazni otežila njeno običajno vrnitev v pošteno družbo. Zagovornik obtoženega B. B. poleg navedbe, da se pritožuje zoper kazensko sankcijo, podrobneje te ne obrazloži. Zagovornik obtoženega C. C. pa predlaga, da pritožbeno sodišče obtožencu očitano kaznivo dejanje opredeli kot kaznivo dejanje neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena KZ-1 in mu izreče kazen enega leta in osem mesecev zapora. Državna tožilka pa meni, da bi prvostopenjsko sodišče prvo očitano kaznivo dejanje obtoženima A. A. in B. B. moralo opredeliti kot kaznivo dejanje trgovine z ljudmi po petem v zvezi s prvim odstavkom 113. člena KZ-1 in jima posledično določiti višjo kazen, glede kaznivega dejanja neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 186. člena KZ-1 pa zvišati kriminalno količino in upoštevati iz izreka sodbe neupravičeno izpuščene očitke ter obtoženima določiti višjo kazen in izreči višjo enotno kazen. Višjo kazen bi moralo sodišče izreči tudi obtoženemu C. C., vsem obtožencem pa izreči še stransko denarno kazen.

37Pritožbeno sodišče povsem pritrjuje prvostopenjskemu sodišču, ki je upoštevaje vse obteževalne in olajševalne okoliščine na strani obtožencev, le tem določilo primerne in pravične kazni zapora in se v izogib ponavljanju sklicuje na razloge izpodbijane sodbe (v točkah 528 do 552), saj razlogov pritožniki sploh ne izpodbijajo temveč se zavzemajo za drugačno odločitev. Olajševalne okoliščine na strani obtožene A. A., ki jih izpostavlja njen zagovornik (nekaznovanost obtoženke in okoliščine, v katerih je bilo dejanje storjeno), so bile upoštevane ob določitvi obeh posamičnih kazni, relativne mladosti obtoženke pa pritožbeno sodišče ne more upoštevati, saj je obtoženka stara 41 let, kar pomeni, da ni neizkušena in mladostno nepremišljena. Pritožbeno sodišče tako povsem pritrjuje prvostopenjskemu sodišču, ki je obtoženi A. A. za kaznivo dejanje po tretjem odstavku 175. člena KZ-1 določilo kazen tri leta in šest mesecev zapora, za kaznivo dejanje po tretjem odstavku 186. člena KZ-1 pa kazen pet let in osem mesecev zapora, obtoženemu B. B. pa za kaznivo dejanje po tretjem odstavku 175. člena KZ-1 kazen dve leti in šest mesecev zapora, za kaznivo dejanje po tretjem odstavku 186. člena KZ-1 pa kazen šest let in osem mesecev zapora. Seštevek tako določenih kazni pri obeh obtožencih je devet let in dva meseca zapora. Temeljno pravilo za izrek enotne kazni je vsebovano v 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 in določa, da mora biti v primeru več določenih zapornih kazni enotna kazen večja od vsake posamezne, vendar ne sme doseči seštevka posameznih kazni. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje premalo upoštevalo, da sta obtožencema določeni dve relativno visoki zaporni kazni, katerih seštevek znaša devet let in dva meseca zapora ter upoštevaje izpostavljene olajševalne okoliščine, pritožbeno sodišče zaključuje, da je obtoženima utemeljeno izreči nižjo enotno kazen, to je osem let in šest mesecev zapora, zato je sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenskih sankcijah spremenilo in obtožencema ob nespremenjenih določenih kaznih enotno kazen znižalo.

38Tudi kazen pet let zapora, izrečena obtoženemu C. C. za kaznivo dejanje po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 186. člena KZ-1, je po presoji pritožbenega sodišča povsem ustrezna glede na izkazane obteževalne in olajševalne okoliščine na strani obtoženca (v točkah 547 do 550), čeprav je izrečena na spodnjem minimumu pravne kvalifikacije, za katero in zakaj je obtoženec spoznan za krivega, kot je že obrazloženo.

39Z razlogi prvostopenjske sodbe, zakaj obtožencem sodišče ni izreklo stranskih denarnih kazni (v točkah 551 do 552), se strinja tudi pritožbeno sodišče, državna tožilka pa v svoji pritožbi, razen zavzemanja za izrek stranske kazni, ne izpodbija razlogov sodbe v tej smeri.

40Povsem je pritrditi tudi odločitvi prvostopenjskega sodišča, da obtoženemu C. C. na podlagi drugega odstavka 73. člena KZ-1 odvzame osebno vozilo Chrysler, reg. št. ..., saj je ugotovilo, da gre za predmet, ki je namenjen za izvršitev kaznivega dejanja. Na sopotnikovi strani armaturne plošče se namreč nahaja predal, v katerem bi morala biti zračna blazina. Upoštevaje v dokaznem postopku ugotovljene okoliščine (prevoz droge v tem vozilu, sklanjanje na sopotnikovo stran v vozilu), je prvostopenjsko sodišče ocenilo, da gre za prostor v vozilu, namenjen za hrambo prepovedanih drog, torej je bilo vozilo namenjeno za izvrševanje kaznivega dejanja. Ker obtoženec ni lastnik vozila temveč njegov uporabnik, je sodišče upoštevalo drugi odstavek 73. člena KZ-1, po katerem se smejo predmeti vzeti tudi, če niso storilčeva last, če to zahteva splošna varnost ali moralni razlogi. Povsem nerelevantna pa je okoliščina, ali je obtoženec tak avto kupil in opustil popravilo, ali pa ga je priredil sam.

41Državna tožilka graja tudi konkreten izračun bruto zaslužka obtoženih A. A. in B. B. ter izračun neto zaslužka obtoženih iz naslova zlorabe prostitucije, čemur pritožbeno sodišče ne more pritrditi in se v celoti pridružuje podrobnemu izračunu tako bruto zaslužka obtoženi, kot uporabi neto principa izračuna zaslužka za odvzem protipravno pridobljene premoženjske koristi. Pritožnica navaja, da se je J. J. prostituirala od 25. 8. 2015 do 23. 6. 2016, medtem ko iz razlogov sodbe (v točki 57) izhaja obdobje od 4. 8. 2015 do julija 2016, kar je celo daljše obdobje. Iz podrobne analize prvostopenjske sodbe izhaja, da bruto zaslužek obtoženih iz naslova prostituiranja te oškodovanke znaša 22.050,00 EUR. Nerazumljiva je pritožbena navedba, da če je oškodovanka zaslužila 5.000,00 do 6.000,00 EUR mesečno, torej 50.000,00 do 60.000,00 EUR v desetih mesecih in ob delitvi dobička na polovico, naj bi obtoženca zaslužila 50.000,00 EUR, saj bi na podlagi takega, posplošenega izračuna, obtoženca zaslužila skupaj 25.000,00 EUR in ne 50.000,00 EUR. Pritožnica nadalje navaja zaslužek R. L., ki pa ni oškodovanka v tem kazenskem postopku. Glede na navedeno je povsem neobrazložena in neutemeljena pritožbena navedba, naj sodišče upošteva, da sta si obtožena pridobila premoženjsko korist v višini 57.000,00 EUR. Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi pravilni odločitvi izpodbijane sodbe, da obtožencema odvzame protipravno pridobljeno premoženjsko korist po neto principu. Premoženjska korist je namreč presežek premoženja, ki ga storilec pridobi s kaznivim dejanjem sebi ali drugim. Med stroški, ki se storilcu upoštevajo, so stroški, ki so po svoji naravi zakoniti, zato razlogi pravičnosti in smotrnosti utemeljujejo uporabo neto metode.⁹ Glede na navedeno pritožbeno sodišče pritrjuje, da je povsem pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča, da je od bruto zaslužka iz naslova prostituiranja, odštelo stroške za delovna stanovanja (v točkah 587 do 589) in na ta način izračunalo neto dobiček, ki predstavlja razliko med bruto zaslužkom v višini 31.258,00 EUR ter stroški za delovna stanovanja 11.115,00 EUR, to je najmanj 20.103,00 EUR.

42Državna tožilka tudi neutemeljeno zahteva odvzem premoženjske koristi obtoženima A. A. in B. B., ki sta jo pridobila s prodajo prepovedane droge, pri čemer naj višino premoženjske koristi ugotovi sodišče po uradni dolžnosti, obtoženemu C. C. pa odvzame znesek 17.100,00 EUR. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz obtožbenih očitkov ne izhaja niti nastanek niti višina premoženjske koristi, ki naj bi jo pridobila obtožena B. B. in A. A. Za odločanje o premoženjski koristi velja dokazni standard, ki velja za obsodilno sodbo ter načelo „in dubio pro reo“. Kadar premoženjska korist ni del opisa kaznivega dejanja, je zahteva po odločanju o odvzemu premoženjske koristi po uradni dolžnosti še posebej nesprejemljiva.¹⁰ Sodišče prve stopnje je tako pravilno odvzelo premoženjsko korist obtoženemu C. C., v skladu z obsegom dokazane prodaje v višini 4.600,00 EUR. Nedokazana je trditev pritožnice, da je obtoženi C. C. zaslužil najmanj 30.000,00 EUR, neutemeljena pa pritožbena zahteva, da mu sodišče odvzame 17.100,00 EUR, kolikor je bilo zaseženo ob hišni preiskavi, iz razloga, ker je obtoženec brez zaposlitve, nima nobenega premoženja in ni dvoma, da se je preživljal z izvrševanjem kaznivih dejanj. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je namreč sodišče prve stopnje štelo za dokazano, da je od zasežene gotovine v znesku 17.100,00 EUR, 13.800,00 EUR last mame obtoženca (pripombe na zapisnik o zasegu predmetov, zagovor obtoženca, listinska dokazila), zaradi česar je sodišče prve stopnje obtožencu odvzelo 3.300,00 EUR zasežene gotovine, 13.800,00 EUR pa vrnilo obtoženčevi mami ter odločilo, da je razliko v višini 1.300,00 EUR obtoženec dolžan plačati na podlagi določbe drugega odstavka 75. člena KZ-1, čemur pritrjuje tudi sodišče druge stopnje.

43Pritožbeno sodišče tudi ni našlo napak ali pomanjkljivosti, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je ob delni ugoditvi pritožbam zagovornikov obtoženih A. A. in B. B., v preostalem pritožbi navedenih pritožnikov in v celoti pritožbi zagovornika obtoženega C. C. in višje državne tožilke zavrnilo kot neutemeljene ter v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

44Ker zagovornik obtoženega C. C. s pritožbo ni uspel, bi obtoženec moral plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka. Obtoženec je brez premoženja in prihodkov, izrečena pa mu je daljša zaporna kazen, zato ga je pritožbeno sodišče oprostilo plačila sodne takse. Višje sodišče je deloma odločilo v korist obtoženih A. A. in B. B., zaradi česar jima na podlagi drugega odstavka 98. člena ZKP sodne takse ni določilo.

¹ Damjan Korošec, Katja Filipčič in Stojan Zdolšek, Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika, Ljubljana 2018, prva knjiga, stran 251.
² Matjaž Ambrož: Kazenski zakonik s komentarjem, Splošni del: Ljubljana 2021, stran 635 – 637.
³ Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 27135/2011 z dne 18. 9. 2014.
⁴ Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 9491/2013 z dne 15. 1. 2015.
⁵ Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 395/2006 z dne 17. 5. 2007.
⁶ Katja Filipčič, Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika, Prva knjiga, Ljubljana 2018, stran 1075 do 1076.
⁷ Iz sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 58554/2012 z dne 17. 12. 2020 je povzeti, da ima Konvencija združenih narodov za preprečevanje in odpravljanje trgovine z osebami izkoriščanje prostituiranja drugih (Uradni vestnik Prezidja Ljudske skupščine FLRJ, št. 2/51, ki v Republiki Sloveniji velja na podlagi Akta o notifikaciji nasledstva glede konvencij Organizacije združenih narodov in konvencij, sprejetih v Mednarodni agenciji za atomsko energijo, Ur. list RS, št. 35/92 z dne 17. 7. 1992) v drugem odstavku 1. člena zapisano zavezo, da se kaznuje za izkoriščanje prostitucije drugih oseb, če tudi ta soglaša s prostituiranjem. Konvencija Združenih narodov o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk z dne 18. 12. 1979 z Resolucijo 34/180 (Ur. list SFRJ št. 11/81, ki v RS velja na podlagi Akta o notifikaciji nasledstva glede konvencij Organizacije združenih narodov in konvencij, sprejetih v mednarodni agenciji za atomsko energijo, Ur. list RS, št. 35/92 z dne 17. 7. 1992) v 6. členu določa, da bodo države pogodbenice sprejele vse primerne ukrepe, vključno z zakonodajnimi, za preprečevanje vseh oblik trgovine z ženskami ter izkoriščanja prostitucije žensk. Resolucija Evropskega parlamenta z dne 26. 2. 2014 o spolnem izkoriščanju in prostituciji ter njunem vplivu na enakost spolov (Ur. list EU z dne 29. 8. 2017) poudarja, da sta prostitucija in prisilna prostitucija obliki suženjstva, ki sta nezdružljivi s človeškim dostojanstvom in temeljnimi človekovimi pravicami. Med drugim izpostavlja, da sta prostitucija, prisilna prostitucija in spolna izkoriščanja s spolom tesno povezani pojavi in kršijo človekovo dostojanstvo, da so v nasprotju z načeli človekovih pravic, med drugim enakostjo spolov in zatorej v nasprotju z načeli listine Evropske unije o temeljnih pravicah. Opozarja, da so ekonomske težave in revščina poglavitni vzrok prostitucije med mladimi ženskami. Resolucija Sveta Evrope št. 1983 z dne 8. 4. 2014 poudarja, da je potrebno prisilno prostitucijo in spolno izkoriščanje šteti kot kršitev osebnega dostojanstva ter da bi morale države zagotoviti, da spolne delavke, kjer je prostitucija legalizirana in tolerirana, vanjo ne bodo prisiljene in izkoriščane. V nadaljevanju poziva države članice, da prepovejo zvodništvo. Sodba Evropskega sodišča za človekove pravice S. M. proti Hrvaški z dne 25. 6. 2020 ugotavlja, da je prisilno prostitucijo šteti kot kršitev 4. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah. Pojem „prisilna“ obsega subtilne oblike prisile, kot so bile zaznane v sodni praksi ESČP. Vprašanje, ali je podano izkoriščanje prostitucije, pa je dejansko vprašanje, ki ga je potrebno presojati na podlagi v postopku ugotovljenih okoliščin, v povezavi s pozitivno pravno ureditvijo v posameznih državah.
⁸ Escort angl. spremstvo.
⁹ Vrhovno sodišče RS je v večih primerih odločilo, da se nekatera premoženjska vlaganja storilca pri oceni premoženjske koristi ne upoštevajo, gre za primere, ko so vlaganja že sama po sebi protipravna (v konkretnem primeru nakup mamil). Ukrep odvzema premoženjske koristi ima poleg (pretežno) izravnalnega tudi preventivni namen, ki ga ne bi bilo mogoče v celoti doseči, če bi se storilec lahko zanašal na odbitek stroškov, ki so že sami zase prepovedani (sodba VSRS I Ips 4540/2012 z dne 13. 11. 2014).
¹⁰ Kazenski zakonik s komentarjem splošni del, GV Založba, Ljubljana 2021, točka 6.1., stran 946.