183. člen ZUP

Storilec v zahtevi za sodno varstvo ni uveljavljal le razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, temveč je uveljavljal tudi razlog kršitve materialnega prava iz 1. alineje 62. člena ZP-1, ko je uveljavljal neobstoj zakonskih znakov prekrška in je v ta namen priložil izjavo oškodovanke, zato je sodišče prve stopnje zaradi presoje zakonskih znakov prekrška ter pravilne uporabe materialnega prava upravičeno po pravilih rednega sodnega postopka (četrti odstavek 65. člena ZP-1) moralo preveriti dejansko stanje tudi z zaslišanjem oškodovanke, za katero je dokazni predlog bil podan v zahtevi za sodno varstvo. ZP-1 instituta izločitve dokazov sicer ne pozna, vsekakor pa sodišče v postopku o prekršku sodbe ne sme opreti na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin ali na dokaz, na katerega se po določbah tega zakona sodba ne more opirati, ker sicer zagreši bistveno kršitev določb postopka iz 6. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, ki izjave oškodovanke, ki jo je dala policiji, preden je bila poučena o privilegiju do odpovedi pričanja, ni upoštevalo kot procesno

Dokazno gradivo mora biti v uradnem jeziku sodišča, kjer teče postopek. Pravila ZPP je treba po analogiji uporabiti tudi pred upravnimi organi in v upravnem sporu. Sodišče zato meni, da je utemeljen tožbeni ugovor glede kršitev pravil postopka o uporabi jezika, saj sodišče ne more preveriti vsebine obravnavanega poročila. Toženka je dokazni predlog z zaslišanjem prič štela kot nepotreben ter pri tem izhajala iz stališča, da bi se osebam, ki so se že opredelile do okoliščin v zvezi s prevzemom B. d.d. s strani družbe D., še enkrat zastavljala istovrstna vprašanja. S takšno vnaprejšnjo dokazno oceno je po presoji sodišča kršila procesna pravila (kršila je pravico do izvedbe dokazov). Za odločitev v obravnavani zadevi, v kateri je tožena stranka izrek izpodbijanega ukrepa (odvzem dovoljenja za opravljanje poslov borznega posrednika) utemeljila z očitkom storitve prepovedanega ravnanja, kršitve prepovedi glede notranjih informacij iz 1. točke 383. člena ZTFI, je po presoji sodišča vloga družbe C. d.o.o. ključnega pomena. Ker zaključku tožene stranke v izpodbijani odločbi, ki vlogo družbe C. d.o.o. pojasnjuje kot drugo osebo v smislu 1. točke prvega odstavka 383. člena ZT

V II. točki izreka je prvostopenjsko sodišče izrecno odločilo, da bo o spremembi dokončne odločbe z dne 21. 9. 1994 ter v zvezi s sklepi z dne 12. 1. 1991 oziroma 1. 2. 1991, o odmeri pokojnine glede na dejansko plačane prispevke od leta 1972 dalje do upokojitve, moral odločiti toženec s posebno upravno odločbo v roku 30 dni po pravnomočnosti te sodbe. Takšna odločitev ni v nasprotju z odločitvijo v I. točki izreka, kjer je prvostopenjsko sodišče zgolj odpravilo odločbi iz leta 2011. II. točka izreka le nalaga dolžnost toženi stranki, da odloči o spremembi dokončne odločbe s posebno upravno odločbo v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe. Pri tem prvostopenjsko sodišče tudi vsebinsko ne nalaga v kakšni smeri naj tožena stranka odloči. V 5. točki obrazložitve navede, da sodišče o višini zahtevka ni odločalo in tudi ni smelo odločati, saj je toženec tožnikovo zahtevo za ponovno odmero starostne pokojnine zavrgel, torej o tožnikovi zahtevi po vsebini ni odločal. V 11. točki obrazložitve sodbe pa povzame, da je potrebno glede na odločitev ustavnega sodišča pri zahtevah za ponovno odmero pravice do pokojnine v času, ko je veljal ZPIZ-1, odločati na podlagi prvega in tretjega odstavka 8

Ker gre pri ugotavljanju vrednosti kmetijskih zemljišč po Odloku o ugotavljanju vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije za enostavno računsko operacijo, za katero se ne zahteva posebno strokovno znanje, izvedba dokaza z izvedencem za odločitev o tem ni potrebna. Šele če se izkaže, da je v zvezi z ugotavljanjem vlaganj potrebno izvesti dokaz z izvedencem, skladno z določbami 183. do 192. člena ZUP (1986), organ imenuje izvedenca na predlog osebe, ki uveljavlja vračilo vlaganj in ki je za izvedbo tega dokaza dolžna nositi tudi stroške.

Agencija začne postopek za odvzem dovoljenja zavarovalnemu zastopniku za opravljanje poslov zavarovalnega zastopanja tudi brez predloga (upravičenega predlagatelja). Pooblaščena uradna oseba je sicer pripravila (»sama napisala«) izjavo (glede usklajenosti poslovanja družbe z določbami ZZavar) za direktorja družbe, nad katero je Agencija opravljala nadzor, kar sicer ni v navadi, je pa očitno bilo dogovorjeno med njima, kot to izhaja iz njunega dopisovanja po elektronski pošti. Vendar pa zgolj zaradi takšnega ravnanja (zatrjevano zagotovilo, »da bo [A]gencija v postopku nadzora družbi izrekla zgolj odredbo o odpravi kršitev« namreč ni z ničemer izkazano) po oceni naslovnega sodišča še ni mogoče z verjetnostjo zaključiti, da je podan (resen) dvom o subjektivni nepristranosti pooblaščene uradne osebe. Iz opisanega ravnanja uradne osebe pa tudi ni razbrati njenega takšnega odnosa do tožnika ali same stvari, ki bi bil (v kontekstu zadeve) v nasprotju s standardi nepristranosti in bi vzbujal (razumen) dvom v tako imenovano objektivno nepristranost Agencije (ki se izraža zlasti v percepciji javnosti o neodvisnosti in nepristranosti Agencije kot sektorske regulatorke, ki izvaja nad

Revident je ves čas nasprotoval uvrstitvi blaga v tarifno oznako KNCT, določeno s strani carinskih organov, vendar nestrinjanje z uvrstitvijo v tarifno oznako KNCT ne pomeni nestrinjanja z ugotovljenim dejanskim stanjem. Dejansko stanje je torej ostalo nesporno in ker je dokaz z izvedencem namenjen ugotavljanju dejanskega stanja, z zavrnitvijo tega dokaznega predloga sodišče prve stopnje ni kršilo revidentove pravice do izjave.

Zloraba položaja oziroma pravice je v tem, da storilec izhaja iz pravno dopustnega abstraktnega upravičevanja, ki ga konkretizira in materializira tako, da njegovo ravnanje presega meje upravičevanja. Pravica ima namreč svoje meje in ravnanje čez dopustno mejo, pomeni kršitev pravne norme.

Če upravni organ nima potrebnega strokovnega znanja za to, da ugotovi utemeljenost razlik v cenitvi posameznih izvedencev in pojasni svoje stališče do tega, ima po ZUP možnost, da v postopek vključi za to potrebne strokovnjake (183. člen ZUP/86).

Pri denacionalizaciji po 29. točki 3. člena ZDen, po katerem so upravičenci do denacionalizacije le osebe, ki za podržavljeno zemljišče (po Temeljnem zakonu o izkoriščanju kmetijskega zemljišča) niso dobili ustreznih nadomestnih zemljišč, so za odločitev o zahtevi za denacionalizacijo med drugim pomembne okoliščine, ali sedanje vrednosti ob podržavljenju danih odškodnin presegajo 30% vrednosti podržavljenega premoženja (1. odst. 72. čl. ZDen), morebitno povečano vrednost v skladu s 25. členom ZDen ter ali se v času vračanja nahajajo v kompleksu kmetijskih zemljišč (27. člen ZDen). Kadar je odpravljena odločba upravnega organa zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in s tem zadeva vrnjena v ponoven postopek, ima stranka možnost sodelovati pri odločitvi izvedenca in ugovarjati navedbam prizadetih strank ter uveljavljati svoje zahteve.

Za pravilno in zakonito vodenje ugotovitvenega postopka je odgovoren pristojni upravni organ oz. njegova pooblaščena oseba. Zato v konkretnem primeru ni mogoče prenesti odgovornosti za izpodbijano odločbo na toženo stranko, ki je soglašala z ugotovitvenim postopkom le glede vračanja prostorov v pritličju predmetne stavbe.

Za rešitev kakšnega pravnega vprašanja ni mogoče izvesti dokazovanja z izvedencem (gradbene stroke).

Po presoji sodišča vlaganja v poslovne prostore, ki imajo značaj tekočega vzdrževanja nepremičnine, niso nove investicije v smislu 2. odstavka 25. člena ZDen. Ker ZDen ne določa, kdaj se šteje, da se je zaradi novih investicij vrednost nepremičnine bistveno povečala, gre za nedoločen pravni pojem, katerega vsebino mora določiti upravni organ v vsakem konkretnem primeru, ko ugotavlja, ali gre za nove investicije in da se vrednost ni oz. je bistveno povečala, saj gre za strokovna vprašanja, ki se praviloma ugotavljajo z izvedencem po določbah 183. in 185. člena ZUP. Bistveno je, ali so vlaganja povečala vrednost poslovnega prostora in ali so bila opravljena v skladu s predpisi. Sanitarije kot pomožni prostori delijo usodo glavne stvari (18/2 člen ZDen).

V obrazložitvi sklepa o stroških organ prve stopnje ni razložil, zakaj je organ ugotavljanje vrednosti premoženja z izvedencem sploh odredil (2. odst. 209. čl. ZUP), zaradi česar ni bilo mogoče preizkusiti zakonitosti izpodbijanega sklepa in so bila s tem bistveno kršena pravila postopka. Po 113. členu ZUP gredo stroški postopka v breme tistega, ki je ves postopek povzročil in to praviloma. To pomeni, da te in drugih določb o stroških postopka ni mogoče uporabljati samih zase, marveč v korelaciji s procesnimi dejanji organa in strank. Povračila oz. nagrade izvedencem gredo po naravi stvari v breme tistega, ki ima dokazno breme, pri čemer imajo prednost cenejša dokazna sredstva pred dražjimi ob enakih rezultatih.

Določba 3. odstavka 40. člena ZDRS terja izpolnitev zakonskih pogojev po 1. odstavku tega člena, saj, če ne bi bili izpolnjeni zakonski pogoji po 1. odstavku (prijavljeno stalno prebivališče na dan 23.12.1990 in dejansko življenje v Republiki Sloveniji), upravni organ po 3. odstavku tega člena sploh ne bi mogel odločati in bi moral vlogo stranke za pridobitev slovenskega državljanstva zavrniti že po 1. odstavku. Kadar tožena stranka (Ministrstvo za notranje zadeve) v konkretnem primeru na podlagi storjenih kaznivih dejanj ugotavlja, da bi sprejem prosilca v slovensko državljanstvo pomenil nevarnost za javni red, lahko kot podlago za tako ugotovitev upošteva le obsodbe, ki v času odločanja niso izbrisane iz kazenske evidence, saj z izbrisom obsodbe iz te evidence nehajo njene pravne posledice.

Upravni organ bistveno krši pravila postopka, če v odločbi ne pojasni in pravno utemelji razlogov, zaradi katerih se je stranka pritožila. Organ, ki odloča o pravici do davčne olajšave po zakonu o dohodnini za otroka, motenega v telesnem in duševnem razvoju, se glede tega vprašanja lahko opre le na izvedenca ustrezne stroke (183. člen ZUP). Olajšava iz 3. odstavka 8. člena zakona o dohodnini izključuje olajšavo po 1. odstavku navedenega člena.

Če davčni organ davka od dobička iz kapitala ne odmeri po davčni napovedi, ugotavlja osnovo za davek po pravilih postopka, ki urejajo dokazovanje z izvedencem, davčnemu zavezancu pa mora dati možnost, da v postopku sodeluje. Cenitev po pravilniku o enotni metodologiji za izračun prometne vrednosti stanovanjskih hiš in stanovanj ni edina podlaga za ugotavljanje v davčnem postopku upoštevane prodajne cene stanovanja, če so se v času prodaje stanovanja v prostem prometu dejansko oblikovale nižje cene. Vrednost kapitala v času pridobitve se ugotavlja z valorizacijo dejanske cene, plačane za stanovanje po stanovanjskem zakonu.