58. člen ZP-1

V primeru, ko o prekršku nedostojnega vedenja odloči oziroma izda plačilni nalog policist, do katerega se je storilec nedostojno vedel, nedvomno obstaja konflikt interesov, ki zahteva izločitev te uradne osebe (policista) prekrškovnega organa iz postopka odločanja v hitrem postopku o prekršku zoper storilca.

FURS postopek o prekršku vodi v svojstvu prekrškovnega organa iz drugega odstavka 45. člena ZP-1 in ne kot davčni organ po ZDavP-2 oziroma ZFU, kar velja tudi v primeru, ko vodi prekrškovni postopek za prekršek, ki je določen v davčnem predpisu (npr. ZFU). Tudi postopek za davčni prekršek je namreč prekrškovna in ne davčna zadeva. Posledično se določba 85.a člena ZDavP-2 na vročanje aktov, izdanih v hitrem postopku o prekršku, ne razteza, kar pomeni, da je FURS te akte na podlagi prvega odstavka 58. člena ZP-1 dolžan vsem naslovnikom (tudi pravnim osebam) vročati ob smiselni uporabi ZUP.

Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz ustaljenega stališča sodne prakse, po katerem dokazi, pridobljeni v nekazenskih postopkih, ne morejo biti pridobljeni s kršitvijo ZKP, saj organi v nekazenskih postopkih ne delujejo po določbah ZKP. Dokaze, pridobljene v nekazenskih postopkih, je tako treba izločiti iz kazenskega spisa le, če so bili pridobljeni s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je potrdilo samo listina in dokazno sredstvo za dokazovanje določenih dejstev. Zato v skladu z ZUP glede potrdila ni možno uveljavljati pravnih sredstev, ki veljajo za odločbo oziroma sklep. Glede na enotno stališče teorije in prakse upravnega postopka, da potrdilo ni konkretni upravni akt, ker se z njim ne odloča o kakšni pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke, pritožbeni očitki o poseganju v storilčevo pravico do pravnega sredstva, v predmetnem pritožbenem preizkusu niso utemeljeni.

Odpira se vprašanje, kako je za pravilno uporabo drugega odstavka 101. člena ZUP in za prenos roka na prvi naslednji delavnik potrebno razlagati zakonski pogoj „da se pri organu ne dela“. Sodna praksa jasne razlage zaenkrat še ni ponudila. Gre za širok pojem, ki lahko obsega različno organizacijo in različne načine dela. Kadar določena policijska enota tudi ob vikendih izvaja svoje naloge in pooblastila, gre v širšem smislu gotovo pritrditi, da tudi takrat opravlja delo. Vendar, ko je zakonsko dikcijo potrebno razlagati v povezavi z ustavno zagotovljeno pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave Republike Slovenije, pa jo je po mnenju pritožbenega sodišča potrebno razlagati ožje, in sicer na način, da mora biti delo organizirano tako, da ima upravičenec do sodnega varstva možnost pravno sredstvo oddati neposredno pri prekrškovnem organu, ne da bi bil pri tem omejen s klicem na interventno telefonsko številko za nujne primere.

FURS kot davčni organ je v obravnavani zadevi postopek vodil na podlagi ZPDZC-1, ki določa postopek nadzora zaposlovanja na črno, ne vsebuje pa določb glede vročanja. Zato bi moral v hitrem postopku glede vročanja dokumentov uporabiti 58. člen ZP-1, torej smiselno ZUP, ne pa določb glede vročanja ZDavP-2, ker v obravnavani zadevi ni šlo za davčni postopek.

Prvostopenjsko sodišče je ugodilo storilčevemu predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, pri tem pa samo ni odpravilo sklepa, s katerim je sodišče predhodno pritožbo s storilca zavrglo kot prepozno. Ker prvostopenjsko sodišče torej sklepa z dne 11. 5. 2022 ni odpravilo, se pritožbi ugodi in se ob uporabi drugega odstavka 108. člena ZUP izpodbijana odločba s tem pritožbenim sklepom razveljavi.

V dani situaciji, ker do prostovoljne izročitve ni prišlo, bi policija od D. D. predmet, ki ga je imel v posesti, lahko pridobila le na podlagi odredbe za opravo osebne preiskave, ki pa v predmetni zadevi ni bila pridobljena. Glede na povedano sodišče druge stopnje kot neutemeljeno zavrača pritožbeno tezo, da gre za zakonit dokaz in se strinja z ugotovitvijo prvostopenjskega sodišča, da je policija do inkriminiranega zavitka (v katerem je bila ugotovljena prepovedana droga) prišla s kršitvijo določb ZKP, ki določa pogoje za zaseg predmetov osumljencu (214. člen ZKP) v povezavi z določbo drugega odstavka 58. člena ZP-1. Zato je sodišče upravičeno sledilo predlogu zagovornika za izločitev vseh dokazov, ki so bili pridobljeni dne 19. 4. 2022 in je iz spisa izločilo tudi dele uradnih zaznamkov, ki se konkretno nanašajo na opisani zaseg. Sicer pa pritožbena graja, ki se zavzema za izločitev vseh dokazov, ki jih je policija pridobila po 19. 4. 2022, ni utemeljena. Iz spisovnih podatkov in razlogov izpodbijanega sklepa namreč izhaja, da je policija opravljala kontrole na varnostnem območju na podlagi anonimne prijave, da naj bi oseba, ki je bila identificirana kot A. A., preproda

Skladno z drugim odstavkom 92. člena ZP-1 je voznik, ki je vozil prevozno sredstvo, s katerim je bil storjen prekršek, podal izjavo v svojem imenu in v imenu tuje pravne osebe, zato pravni osebi ni bila odvzeta pravica do izjave. Upoštevajoč potek dogodkov, kot ga je opisal kot priča zaslišani finančni preiskovalec (da je bil dajalec impulzov nameščen v menjalniku vozila in ga je videl, ko je šel pod vozilo), in opredelitev pojmov v 2. členu ZFU o finančnem nadzoru in finančni preiskavi ter pojma pooblaščene uradne osebe in glede na določbe prvega, drugega odstavka in četrtega odstavka 25. člena ZFU, ki določajo, kaj obsega pregled prevoznega ali prenosnega sredstva in kakšna so pooblastila pristojne finančne uprave v primeru, ko se pojavijo razlogi za sum kršitve predpisov, so neutemeljene pritožbene navedbe o nezakonito pridobljenih dokazih.

Storilec lahko zahteva izločitev posamezne in konkretne uradne osebe, pri čemer mora konkretno navesti in določno opredeliti (navzven) zaznavne oziroma objektivne okoliščine, zaradi katerih zahteva izločitev. Dokazno breme je na strani storilca, ki zahteva izločitev konkretne uradne osebe. Samo dvom v nepristranskost in nezaupanje v strokovnost uradne osebe ne more vplivati na odločitev. Mama oškodovanca ni na noben način sodelovala v postopku in zgolj dejstvo, da je zaposlena v policijski enoti, še ne pomeni razloga, da bi se morala celotna enota izločiti iz postopka.

Določba tretjega odstavka 87. člena ZUP je jasna. Le v primeru, da sporočila ni mogoče pustiti v hišnem predalčniku ali na vratih stanovanja, lahko vročevalec pisanje pusti v poštnem predalu. Kljub spremembi ovojnic je torej način vročanja po pravilih ZUP ostal enak.

Določba prvega odstavka 83.a člena ZS oziroma na njeni podlagi sprejeti podzakonski predpisi se ne morejo nanašati na zadeve, ki še niso v obravnavi pred sodiščem, torej še niso sodne. Sklep Vlade o začasnem prenehanju teka rokov, sprejet na podlagi šestega odstavka 83.a člena ZS, se nanaša na zadeve, ki še niso v obravnavi pred sodiščem, njihov predmet pa je uveljavitev pravic strank v sodnih postopkih oziroma zadržanje teka teh rokov, ki so določeni z zakonom. Z določbo, da roki za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih, določeni z zakonom, ne tečejo, so zajeti tako materialni prekluzivni roki kot tudi prekluzivni procesni roki kot je tudi rok za vložitev zahteve za sodno varstvo. Rok za vložitev zahteve za sodno varstvo gre nedvoumno šteti za rok za uveljavitev pravice stranke v sodnem postopku, določen z zakonom.

Prekrškovni organ lahko storilca ustno obvesti o prekršku in o njegovih pravicah (drugi odstavek 55. člena ZP-1). Vendar ima storilec pravico, da se mu zagotovi možnost in primeren čas za pripravo obrambe (29. člen Ustave), zato mu mora prekrškovni organ omogočiti, da izjavo poda v roku petih dni, razen če jo sam želi podati takoj, kar mora biti označeno v izjavi. Dejstvo, da je izjavo podal takoj, pa mu ne preprečuje, da je ne bi v roku petih dni dopolnil.

Zahteva za sodno varstvo mora vsebovati vse podatke in navedbe, ki so z ZP-1 določeni za pritožbo zoper odločbo o prekršku; 153. člen ZP-1 pa določa, da mora pritožba obsegati navedbo sodbe, proti kateri je podana, razlog za izpodbijanje, obrazložitev, predlog, naj se razveljavi ali spremeni in pritožnikov podpis ter je po ustaljeni sodni praksi prav podpis bistvena sestavina pritožbe (posledično tudi zahteve za sodno varstvo). Zahteva za sodno varstvo, ki je v elektronski obliki, mora biti podpisana z varnim elektronskim podpisom s kvalificiranim potrdilom. Ker je pritožnica zamudila s podpisom zahteve za sodno varstvo, je šteti, da zahteva za sodno varstvo ni bila pravočasno vložena.

Postopek od vročitve plačilnega naloga oziroma odločbe prekrškovnega organa kršitelju do vložitve zahteve za sodno varstvo in nato še naprej do predložitve te zahteve sodišču je torej upravni postopek.

V konkretnem primeru je bil to prekrškovni organ, ki je storilčev predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrnil, zato je storilec imel pravico vložiti zoper tako odločitev prekrškovnega organa ZSV, o kateri je odločilo prvostopno sodišče kot drugostopenjski organ. V takih primerih pa glede na določbo tretjega odstavka člena 107 ZUP ob upoštevanju določb člena 258 ZUP pritožba prekrškovnega organa ni dovoljena.

Storilec v zahtevi za sodno varstvo ni uveljavljal le razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, temveč je uveljavljal tudi razlog kršitve materialnega prava iz 1. alineje 62. člena ZP-1, ko je uveljavljal neobstoj zakonskih znakov prekrška in je v ta namen priložil izjavo oškodovanke, zato je sodišče prve stopnje zaradi presoje zakonskih znakov prekrška ter pravilne uporabe materialnega prava upravičeno po pravilih rednega sodnega postopka (četrti odstavek 65. člena ZP-1) moralo preveriti dejansko stanje tudi z zaslišanjem oškodovanke, za katero je dokazni predlog bil podan v zahtevi za sodno varstvo. ZP-1 instituta izločitve dokazov sicer ne pozna, vsekakor pa sodišče v postopku o prekršku sodbe ne sme opreti na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin ali na dokaz, na katerega se po določbah tega zakona sodba ne more opirati, ker sicer zagreši bistveno kršitev določb postopka iz 6. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, ki izjave oškodovanke, ki jo je dala policiji, preden je bila poučena o privilegiju do odpovedi pričanja, ni upoštevalo kot procesno

ZP-1 nima posebne določbe, po kateri se mora odločba o prekršku prekrškovnega organa vročiti kršitelju osebno in njegovemu zagovorniku. Storilcu se odločba o prekršku vroča po določbah ZUP, kar pomeni, da se uporabljajo med drugim tudi določbe 88. člena ZUP in da se, kadar ima storilec zagovornika, vroča njemu (prvi odstavek 88. člena ZUP); in se tako šteje, da je dokument vročen storilcu, kadar je vročen njegovemu zagovorniku (četrti odstavek 88. člena ZUP).

Vročanje z javnim naznanilom je mogoče le v primerih, ko je stranka že seznanjena s tekom postopka. Storilcu pa so v predmetni zadevi skušali plačilni nalog vročiti z javnim naznanilom, ne da bi bil pred tem sploh seznanjen, da zoper njega teče prekrškovni postopek. Plačilni nalog storilcu ni bil (pravilno) vročen, zato še ni pravnomočen. Ker v tej zadevi ni izpolnjena procesna predpostavka za odločanje o zahtevi za varstvo zakonitosti, jo je Vrhovno sodišče kot nedovoljeno zavrglo.

Vsi oblastni organi v Republiki Sloveniji so dolžni poslovati in voditi postopke v uradnem jeziku tj. slovenščini (oz. italijanščini ali madžarščini na območjih občin, kjer živi posamezna narodna skupnost) in uradna oseba, ki je pooblaščena za odločanje v postopku, ne more niti voditi postopka, niti izdati odločbe v jeziku, ki ni uradni jezik v Republiki Sloveniji, tudi če ta jezik odlično obvlada. Zato mora biti odločba o prekršku vedno izdana v uradnem jeziku države izdaje, storilcu pa poleg izvirnika odločbe v slovenskem jeziku vročen tudi prevod odločbe oz. vsaj prevod pomembnejših delov, če obstaja razlog za domnevo, da storilec ne razume slovenskega jezika.