VSRS Sklep II Ips 32/2020

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi ter se izpodbijani sklep o dedovanju razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Bistvene okoliščine primera, dosedanji potek postopka in pravnomočna odločitev

1Zapustnica A. A. je z lastnoročno pisno oporoko vse svoje premoženje zapustila nečaku B. A. mljašemu, sinu svojega brata C. A.. Slednji je pristopil na zapuščinsko obravnavo 8. 11. 2019 kot (s sklepom nepravdnega sodišča postavljen) začasni skrbnik zapustničinega edinega zakonitega dediča, sina D. A. (postopek za postavitev imenovanega pod skrbništvo tedaj še ni bil zaključen). Začasni skrbnik je oporoko priznal za veljavno, nujnega deleža za zapustničinega sina ni zahteval in se je po razglasitvi sklepa o dedovanju pravici izpodbijati ga s pritožbo odpovedal. Ker se je pravici do pritožbe odpovedal tudi oporočni dedič, je sklep o dedovanju isti dan (8. 11. 2019) postal pravnomočen.

2Sklep o dedovanju sta s pritožbama izpodbijala B. in, potem ko je nepravdno sodišče v postopku postavitve D. A. pod skrbništvo začasnega zastopnika razrešilo, tudi nova začasna skrbnica imenovanega. Zapuščinsko sodišče je pritožbi obeh zavrglo, češ da nista »upravičeni osebi.«

Zahteva za varstvo zakonitosti

3Pravnomočen sklep o dedovanju z zahtevo za varstvo zakonitosti (v nadaljevanju zahteva) izpodbija Vrhovno državno tožilstvo. Uveljavlja (1) relativne bistvene kršitve pravil postopka po prvem odstavku 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker ni uporabilo določb 79. člena ZPP v zvezi z določbami 165. in 166. členom Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD), drugega odstavka 6. člena in 59. člena Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP-1) in v zvezi z 241. in 248. členom Družinskega zakonika (v nadaljevanju DZ), ter (2) absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je priznalo razpolaganja strank iz 133. in 208. člena ZD v nasprotju s prepovedjo iz tretje točke 3. člena ZPP, saj začasni zastopnik zakonitega dediča ni imel pooblastila za odpoved slednjemu pripadajočega nujnega deleža.

4Ključna trditev zahteve je, da začasni zastopnik v zapuščinskem postopku ni zastopal interesov in koristi zapustničinega sina D. A., kateremu je tedanje Temeljno sodišče v Mariboru, Enota v Mariboru, že v letu 1985 podaljšala roditeljsko pravico čez polnoletnost zaradi težje duševne manjrazvitosti. Začasni zastopnik C. A., ki je oče oporočnega dediča, bi se moral zaradi kolizije interesov izločiti, saj skrbnik ne more biti oseba, katere koristi so v nasprotju s koristmi varovanca (241. člen DZ in 59. člen ZNP-1). Tako nasprotje je nedvomno obstajalo, saj se je začasni skrbnik odpovedal nujnemu deležu varovanca, zaradi česar se je povečal delež oporočnega dediča. Po 165. in 166. členu ZD bi moralo sodišče po uradni dolžnosti še posebej skrbno paziti na pravice osebe, ki tega ni sposobna sama. To dolžnost je opustilo. Ali ima začasni zastopnik posebno dovoljenje centra za socialno delo za odpoved pravici do nujnega deleža svojega varovanca, ni preverilo, pa bi po kogentni določbi 248. člena DZ moralo. Da se skrbnik brez dovoljenja ne more veljavno odpovedati pravici do nujnega deleža, je Vrhovno sodišče odločilo v zadevi II Ips 254/2018. V nasprotju z zakonom in moralo je začasni skrbnik ravnal tudi, ko se je odpovedal pravici do pritožbe zoper sklep o dedovanju.

Odgovor oporočnega dediča na zahtevo

5Oporočni dedič B. A. mlajši je na zahtevo odgovoril. Vrhovnemu sodišču je predlagal, naj jo zavrže, (1) ker je prepozna, (2) ker sklep o dedovanju ni ena od v četrtem odstavku 385. člena ZPP taksativno navedenih odločb, ki jih je dovoljeno izpodbijati z zahtevo in (3) ker ni izpolnjen pogoj objektivne koristi iz prvega odstavka 367. a člena ZPP. Poleg tega je po njegovem prepričanju neutemeljena; priznanje volje zapustnika ni dejanje odpovedi dediščini v smislu 133. člena ZD. Začasni skrbnik ni nikoli podal izjave o odpovedi dediščini.

O dovoljenosti zahteve

6Zahteva je dovoljena.

7Je pravočasna, vložena v roku 3 mesecev od pravnomočnosti sklepa o dedovanju, ki je nastopila 8. 11. 2019; ne drži, da je rok za njeno vložitev potekel 8. 2. 2020 (tretji odstavek 111. člena ZPP), saj je bil tedaj prvi od dveh dela prostih dni, na pošto pa je bila oddana priporočeno prvi dan po tem, 10. 2. 2020 (četrti odstavek 111. člena in prvi odstavek 112. člena ZPP).

8Zahteva se lahko vloži le zoper pravnomočno sodno odločbo, zoper katero sodišče ne more dopustiti revizije (drugi odstavek 385. člena ZPP), in sicer če so izpolnjeni pogoji iz 367. a člena ZPP (tretji odstavek 385. člena ZPP). Ne glede na navedeno se lahko zahteva vloži zoper sodno poravnavo, zamudno sodbo, sodbo na podlagi odpovedi oziroma pripoznave in vmesno sodbo na podlagi sporazuma strank tudi, če gre za razpolaganje v nasprotju s prisilnimi predpisi ali moralo (četrti odstavek 385. člena ZPP). Kršitev prisilnih predpisov ali morale je torej samostojen dodatni razlog za dovoljenost zahteve le v primerih, ko je postopek pravnomočno končan z odločbo, ki je rezultat dispozitivnih ravnanj strank. Ali je taka odločba tudi sklep o dedovanju, s katerim je celotno zapuščino podedoval oporočni dedič, ker je skrbnik nujnega dediča brez odobritve pristojnega centra za socialno delo opustil uveljavljanje nujnega deleža za svojega varovanca, je za presojo dovoljenosti obravnavane zahteve nepomembno. Dovoljena je namreč že zaradi izpolnjevanja pogojev iz 367. a člena ZPP.

9Pogoji iz 367. a člena ZPP za (vsebinsko) presojo (utemeljenosti) zahteve so izpolnjeni, ker vlagatelj (poleg ostalih razlogov) zatrjuje kršitev kogentne določbe 248. člena DZ (ta skrbnikovo odpoved dediščini pogojuje z dovoljenjem centra za socialno delo), pri čemer sodne prakse Vrhovnega sodišča glede vprašanja, ali to velja tudi za opustitev uveljavljanja nujnega deleža, še ni, ter odstop od sodne prakse v zvezi z določbama 165. in 166. člena ZD (ki sodišču nalagata po uradni dolžnosti posebej skrbno paziti na to, da so v zapuščinskem postopku ustrezno varovane pravice oseb, ki zaradi mladoletnosti, duševne bolezni ali drugih okoliščin niso sposobne za to skrbeti same).

O utemeljenosti zahteve

10Zahteva je utemeljena.

11DZ v 248. členu določa, da sme skrbnik samo z dovoljenjem centra za socialno delo odpovedati se dediščini ali odkloniti darilo (prvi odstavek)¹ in da v takem primeru center za socialno delo na skrbnikov predlog izda odločbo (drugi odstavek). V obeh primerih gre za posla, ki presegata okvir rednega upravljanja z varovančevim premoženjem.

12Po prepričanju Vrhovnega sodišča odpoved dediščini v smislu določbe prvega odstavka 248. člena DZ ne pomeni le odpovedi dedovanju zapuščine, ki jo dedič pridobi po določbah ZD ipso iure, brez posebne zahteve, že v trenutku zapustnikove smrti, pač pa tudi opustitev uveljavljanja skrbnikovemu varovancu pripadajočega nujnega deleža. Zakonodajalec je zasledoval namen zaradi njihove ranljivosti v čim večji meri zavarovati osebe, ki so pod skrbništvom, tudi premoženjsko (tretji odstavek 239. člena DZ). Temu namenu ustreza razlaga, da mora skrbnik, če center za socialno delo ne odloči drugače, poskrbeti, da varovanec pridobi premoženje, do katerega je upravičen; eden od načinov za to je zahtevati varovancu pripadajoči nujni delež – realizirati pravico, ki slednjemu pripada po zakonu. Temu nadalje pritrjujeta logična in sistemska razlaga. Glede prve: če skrbnik ne more brez dovoljenja centra za socialno delo odkloniti darila varovancu, ki ni varovančeva zakonska pravica, je logično, da ne more samovoljno opustiti uveljavljanja pravice do nujnega deleža, ki to je. Glede druge: v zapuščinskem postopku mora sodišče posebej skrbeti, da pridejo do svojih pravic osebe, ki zaradi mladoletnosti, duševne bolezni ali drugih okoliščin sploh niso sposobne, da bi same skrbele za svoje zadeve (166. člen ZD). Te dolžnosti sodišče ni odvezano niti takrat, ko ima takšna oseba skrbnika.²

13Sodna praksa, ki se je oblikovala v času veljavnosti Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ki je v 191. členu določal, da se sme skrbnik dediščini odpovedati le z dovoljenjem centra za socialno delo, je enotna: sodišče mora v takšnih primerih paziti, da bo skrbnik ukrenil vse, da bi zastopani prišel do svojih pravic, ki mu gredo po zakonu, na primer na podlagi zakonske določbe o zmanjšanju deleža zapustnikovega zakonca (13. člen ZD) ter o popisu in cenitvi pokojnikovega premoženja (184. člen ZD),³ ter da ne sme brez dovoljenja odstopiti dednega deleža varovanca.⁴

14V obravnavanem primeru začasni skrbnik nujnega dediča ni imel dovoljenja pristojnega centra za socialno delo za opustitev uveljavljanja nujnega deleža, zapuščinsko sodišče pa svojih oficioznih pooblastil iz 166. člena ZD ni uporabilo. Sklep o dedovanju je zato izdalo v nasprotju z določbo 248. člena DZ.

15Zmotna uporaba materialnega prava utemeljuje razveljavitev sklepa o dedovanju glede ½-ice zapuščine, torej v obsegu nujnega deleža (drugi odstavek 380. člena v zvezi z drugim odstavkom 390. člena ZPP), ki ga bo morala (nova) začasna skrbnica zapustničinega sina zahtevati, če z odločbo centra za socialno delo ne bo odločeno drugače (248. člen DZ).

Neustreznost zastopanja nujnega dediča v zapuščinskem postopku (po tretji alineji 241. člena DZ skrbnik ne more biti oseba, katere koristi so v nasprotju s koristmi varovanca, enako prepoved pa tudi za začasnega skrbnika določa prvi odstavek 59. člena ZNP-1) pa je razlog za razveljavitev še v ostalem delu.

Odločitev o zahtevi

16Vrhovno sodišče je zahtevi ugodilo in pravnomočni sklep o dedovanju razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (tretji odstavek 379. člena v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP).

¹ Enako je določal prej veljaven Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih v 191. členu.
² Glej sklep II Ips 12/2002 z dne 17. 4. 2002.
³ Prav tam.
⁴ Glej sklep VSL II Cp 2257/2013 z dne 29. 1. 2014.