13. člen ZD

Pritožnica opozarja, da naj bi obstajala še neka druga denarna sredstva in zavarovanja, ki pa jih ne opredeli, zato te pritožbene trditve ni mogoče preveriti. Seveda je trditveno in dokazno breme za zatrjevan obstoj sredstev, ki naj bi bila del zapuščine, na strani tistega, ki obstoj teh sredstev zatrjuje, ne pa na strani ostalih dedičev, kot predlaga pritožba. Pritožbi govori tudi o pravici uveljavljati povečanje dednega deleža v skladu z drugim in tretjim odstavkom 13. člena ZD. Kot je razvidno iz spisa, pritožnica te pravice pred sodiščem prve stopnje ni uveljavljala, uveljavljanje v pritožbi pa je prepozno in ga zato pritožbeno sodišče ne more upoštevati.

Ker je zahteva za izločitev sodnika podana po izdaji izpodbijanega sklepa, je prepozna in zato neupoštevna. V zapuščinskem postopku prihaja materialno procesno vodstvo (285. člen ZPP) še posebej do izraza. Zapuščinski postopek se vodi po uradni dolžnosti (164. člen ZD), zato se v njem prepletata načelo oficialnosti in preiskovalno načelo. Ko dedič poda zahtevo iz 13. člena ZD, je sodišče dolžno izvesti vsa potrebna dejanja, da se ugotovi, ali so izpolnjeni pogoji za uporabo teh določb ZD.

V konkretnem primeru ni bilo pogojev za povečanje dednega deleža proti drugim sodedičem zaradi pomanjkanja sredstev za življenje.

DZ v 248. členu določa, da sme skrbnik samo z dovoljenjem centra za socialno delo odpovedati se dediščini ali odkloniti darilo (prvi odstavek) in da v takem primeru center za socialno delo na skrbnikov predlog izda odločbo (drugi odstavek). V obeh primerih gre za posla, ki presegata okvir rednega upravljanja z varovančevim premoženjem. Po prepričanju Vrhovnega sodišča odpoved dediščini v smislu določbe prvega odstavka 248. člena DZ ne pomeni le odpovedi dedovanju zapuščine, ki jo dedič pridobi po določbah ZD ipso iure, brez posebne zahteve, že v trenutku zapustnikove smrti, pač pa tudi opustitev uveljavljanja skrbnikovemu varovancu pripadajočega nujnega deleža.

Ker pa pritožnica v postavljenem roku tožbe ni vložila, je sodišče prve stopnje pravilno štelo pogodbo o dosmrtnem preživljanju za veljavno.

Tožnica ni dokazala obstoja ekonomske skupnosti. Tako ni podala navedb, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da je v letih druženja prihajalo do prelivanja njunih (denarnih ali nedenarnih) prispevkov ter da sta te prispevke redno namenjala kritju skupnih potreb ali skupaj investirala v kakšno materialno dobrino. Sodišče prve stopnje ni prezrlo dejstva, da sta tožnica in zapustnik bližnji odnos vzpostavila v zrelih letih. Ravno zato ni štelo za odločilne odsotnosti spolne zveze, ki je sicer pomemben element življenjske skupnosti zunajzakonskih partnerjev. Pravno zmotno pa je pritožbeno zavzemanje za dodatno manj strogo obravnavo skupnosti starejših oseb, ki sta že pred tem živeli vsaka v svoji partnerski (zakonski) zvezi in si ustvarili družini. Sodna praksa zavzema nasprotno stališče in sodišču v tovrstnih primerih narekuje zadržanost.

Pritožbena zahteva za razveljavitev sklepa o dedovanju je utemeljena z argumenti, (1) da pritožniku ne bo omogočeno podati dednopravnih zahtevkov v zvezi s premoženjem, ki ga bo zapustnica dedovala po pokojnem možu, (2) da je z vlogo z dne 7. 9. 2016 opozoril sodišče, da bo podal zahtevek po 23. in 32. členu ZD. Ker bo lahko pritožnik navedene zahtevke po pravnomočnosti izpodbijanega sklepa o dedovanju v skladu s petim odstavkom 213. člena ZD uveljavljal v pravdi, pritožbena zahteva za razveljavitev izpodbijanega sklepa ni utemeljena. Pravnomočnost sklepa o dedovanju ni ovira, da pritožnik o teh zahtevkih ne bi mogel sprožiti pravde.

ZDen v prvem odstavku 80. člena določa, da dedne izjave, podane do izdaje odločbe o denacionalizaciji, nimajo pravnega učinka glede premoženja, ki pripade upravičencu po odločbi o denacionalizaciji. To pa ne velja za dedne izjave, dane v postopku denacionalizacije. Glede na to, da so dediči dedne izjave podali v teku denacionalizacijskih postopkov, na naroku februarja 2009, ki so jih tudi podpisali, jih podane dedne izjave glede denacionaliziranega premoženje po zapustniku zavezujejo. Dedna izjava je namreč v skladu z določilom 1. odstavka 138. člena ZD nepreklicna.

Razlog za zvišanje dednega deleža po 2. odst. 13. člena ZD je izključno dejstvo, da dedič prvega dednega reda, ki zvišanje deleža zahteva, nima potrebnih sredstev za življenje.

Presoja premoženjskih razmer in pridobitnih sposobnosti sodedičev ter vrednosti zapuščine utemeljuje zmanjšanje dednega deleža zapustnikove vdove in povečanje dednega deleža zapustnikove popolnoma pridobitno nesposobne hčerke.

Pravno nasledstvo po upravičencu je verjetno izkazano, če je vlogo za denacionalizacijo kot dedič dediča vložil bratranec sina upravičenke, saj je upravičenkin sin upravičenko preživel.

Sporazum o delitvi dediščine, naveden v sklepu o dedovanju, je mogoče izpodbijati tako s tožbo kakor tudi izrednimi pravnimi sredstvi. Sklep o popravi sklepa je tako oblikovno kakor tudi vsebinsko tako povezan s slednjim, da tvorita celoto. Zato popravni sklep ne more postati pravnomočen neodvisno od sklepa, ki se popravlja. Center za socialno delo mora izrecno odobriti sporazum o delitvi dediščine, ki ga sklene skrbnik, in zako ne zadošča, da sodišče censtru samo vroči sklep o dedovanju. Zapuščinsko sodišče mora posebej paziti na pravice oseb, ki zaradi mladoletnosti, duševne bolezni ali drugih okoliščin niso sposobne skrbeti za svoje zadeve in to tudi takrat, ko jih zastopa skrbnik.

Uveljavljanje dedne pravice je možno v okviru treh dednih redov.

Pravni nasledniki denacionalizacijskega upravičenca so upravičenci za uveljavljanje pravic iz tega zakona, če je vsaj verjetno izkazano pravno nasledstvo v razmerju do denacionalizacijskega upravičenca.