208. člen ZD

To, da je oporoka neveljavna, bo moral pritožnik v pravdnem postopku šele dokazati. Do tedaj pa oporoka velja. Posledično se ostalim dedičem, ki oporoko priznavajo, tudi ni potrebno argumentirano in detajlno opredeljevati o vsaki navedbi pritožnika v zvezi z neveljavnostjo oporoke, saj je temu prvenstveno namenjen pravdni postopek. Izjava dedičev, da razglašeno in formalno popolno oporoko priznavajo, je zadostna.

Položaj dedičev je univerzalen. Vezan je na celotno dediščino in ne le na posamezni del. To pomeni, da se je na dediče preneslo vse zapustničino premoženje, in ne le tisto, ki dedičem ustreza. Zato delna odpoved dediščini ni mogoča. Pri izjavi o odpovedi dediščini se šteje, da tisti, ki je takšno izjavo podal, ni postal dedič. Izjava o odpovedi dediščini zato učinkuje tudi glede pozneje najdenega premoženja. Ker se je pritožnica dedovanju odpovedala, je sodišče utemeljeno ni štelo za dedinjo pozneje najdenega zapustničinega premoženja. V dedno izjavo ni smelo posegati, saj je njena vsebina postala del pravnomočnega sklepa o dedovanju. Pozneje najdeno zapustničino premoženje je pravilno dodelilo zakonitim dedičem 2. dednega reda, ki so bili dediči že po prvotnem sklepu o dedovanju z dne 18. 4. 2018. Zapuščina se med dediče razdeli po obsegu in velikosti dednih deležev, ki so skladni z dednopravnimi upravičenji, ugotovljenimi s pravnomočnim sklepom o dedovanju. Enako kot dedič, ki se je odpovedal dediščini, tudi dedič, ki je podal izjavo o sprejemu dediščine, te v primeru pozneje najdenega premoženja ne more spremeniti.

Tehten razlog za delegacijo pristojnosti lahko predstavlja zahteva po objektivni nepristranskosti sodišča, ki se kaže zlasti v precepciji javnosti o nevtralnosti in neodvisnosti sodišča kot nosilca sodne funkcije. Po ustaljeni sodni praksi predstavlja zaporedno vlaganje neutemeljenih pravnih sredstev zlorabo procesnih pravic. V konkretnem primeru je z zlorabo te procesne pravice poseženo v pravico do sodnega odločanja brez nepotrebnega odlašanja. Dedna izjava mora izražati pravo voljo in resnično voljo dediča, dana pa mora biti v predpisani obliki. To pomeni, da mora dedič izjavo lastnoročno podpisati oziroma na zapuščinski obravnavi ustno podano izjavo podpisati s podpisom zapisnika. Delna ali pogojna odpoved je brez učinka in se ne upošteva. Šteje se, da odpovedi sploh ni bilo.

Dedno pravico in tako tudi pravico do nujnega deleža z zahtevo po zmanjšanju oporočnih razpolaganj zaradi prikrajšanja le-tega, je mogoče uveljavljati tudi še v pritožbenem postopku do pravnomočnosti sklepa o dedovanju, čemur sledi tudi ustaljena sodna praksa.

Kontekst sporne zadeve se v bistveni okoliščini, tj. sporazumu dedičev o delitvi in načinu delitve zapuščine, razlikuje od primerov, v katerih je bilo zavzeto stališče o nedopustnosti oziroma neupoštevnosti dedne izjave o odpovedi dedovanju v pritožbenem postopku. S tem ko je zapuščinsko sodišče dopustilo, da dediča dednopravno razmerje v pritožbenem postopku uredita skladno z dednim dogovorom, ni samovoljno odstopilo od ustaljene sodne prakse. Obstoj navedenih sumljivih okoliščin pomeni zadržek za sklenitev dednega dogovora. Po sodnih praksi Vrhovnega sodišča je namreč zloraba postopka za izigravanje upnikov z namenom zmanjšati ali celo izničiti možnost njihovega poplačila zaradi nemoralnosti takega cilja tudi sama nemoralna v smislu določbe tretjega odstavka 3. člena ZPP.

Odpoved dediščini je izjava volje, ki jo poda dedič po zapustnikovi smrti o tem, da noče biti dedič, s tem pa ovrže pravno domnevo, da dediščino sprejema (133. v zvezi z 208. členom ZD). Izjava je nepreklicna (prvi odstavek 138. člena ZD), zato je kasneje ni mogoče enostransko spremeniti. Lahko se izpodbija, če je bila povzročena s silo, grožnjo ali zvijačo, ali če je bila dana v zmoti, vendar ne v zapuščinskem postopku.

Odpoved dedovanju je nepreklicna izjava dediča.

V konkretnem primeru pritožnica takšne izjave do konca zapuščinskega postopka na prvi stopnji ni podala, je pa izjavo o odpovedi dedovanju v skladu s 133. členom ZD podala v pritožbenem postopku. Glede upoštevanja pritožbenih novot v zapuščinskih postopkih in glede uporabe pravil o prekluziji iz 337. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD in tudi 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1), je treba upoštevati naravo in namen tega postopka. Izjava o odpovedi dediščine je dedna izjava (208. člen ZD) in predstavlja po svoji naravi uveljavljanje pravice, zato jo je treba upoštevati tudi v pritožbenem postopku.

Sklep o dedovanju rešuje vprašanje, kdo je dedič za vse zapustnikovo premoženje, ne glede na to, ali se je v zapuščinskem postopku zanj vedelo ali ne, ali se ga je obravnavalo v celoti ali ne, in ne glede na to, ali je v celoti opisano v sklepu o dedovanju ali ne. Zaradi tega sodišče, če se pojavi novo premoženje, tudi ne opravi nove zapuščinske obravnave, ampak samo z novim sklepom razdeli to premoženje na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju (221. člen ZD). Odpoved dediščini je izjava volje, ki jo poda dedič po zapustnikovi smrti o tem, da noče biti dedič. Dedič izjavo lahko poda najkasneje do konca postopka na prvi stopnji, torej do izdaje sklepa o dedovanju (133. člen ZD). Dedič se lahko odpove dedovanju le v svojem imenu ali pa tudi v imenu svojih potomcev in zaradi jasnosti mora sodišče dediča, ki podaja takšno izjavo, na to posebej opozoriti (5. odstavek 208. člena ZD). Odpoved v korist določenega dediča pa ne šteje za odpoved dediščini, temveč za izjavo o odstopu svojega dednega deleža (2. odstavek 136. člena ZD). Vrhovno sodišče Republike Slovenije je sprejelo načelno pravno mnenje (VSS 2-3/70, stran 8 in ZSO, 15.4.1970, stran 227), da se odpoved dediščini v kori

Ker je bila izjava dana v okviru veljavnega pooblastila, velja enako, kot če bi jo podal pritožnik sam, pri čemer morebiten drugačen dogovor med njim in odvetnikom (to je v njunem notranjem razmerju), oziroma njegova morebitna kršitev s strani odvetnika, na to nima nobenega vpliva. Sodišče takšnih morebitnih kršitev notranjega razmerja ne more upoštevati in so lahko zgolj stvar urejanja razmerja med pooblaščencem in pooblastiteljem.

Iz zapisnika o opravljeni zapuščinski obravnavi res ne izhaja, da je bil dedič posebej poučen o tem, da se lahko dediščini odpove le v svojem imenu, vendar pa je tako opozorilo izrecno navedeno v vabilu na zapuščinsko obravnavo. Zapuščinsko sodišče prve stopnje zato ni kršilo določb postopka. Pravica odpovedati se dediščini ni prišla na pritožnika, saj je njegov oče umrl po zaključku zapuščinske obravnave, čeprav le štiri dni zatem. Zato se tudi ne more pritožiti zoper podano izjavo svojega prednika, češ da še ni pravnomočna; ker je bila podana in je nepreklicna, se je ne da preklicati (niti) v pritožbi. Ne drži, da bi dedič s tem, ko živi na v nepremičnini, ki je predmet zapuščine, razpolagal z zapuščino oziroma z njenim delom, zaradi česar se ne bi več mogel tej dediščini odpovedati. Posedovanje dela zapuščine ne pomeni razpolaganje z njim.

Skladno z načelom formalne legalitete lahko sodišče dovoli izvršbo praviloma le v korist osebe, ki je v izvršilnem naslovu označena kot upnik, oziroma proti osebi, ki je v izvršilnem naslovu označena kot dolžnik. Člen 24 ZIZ pa dopušča tudi izjemo od tega načela, pod pogojem, da upnik v predlogu za izvršbo določno označi javno ali po zakonu overjeno listino, s katero lahko dokaže prehod terjatve nase oziroma prehod obveznosti na novega dolžnika. Če s tako listino ne razpolaga, se prehod obveznosti dokazuje s pravnomočno odločbo, izdano v pravdnem postopku. V konkretnem primeru sta upnika, ki razpolagata z izvršilnim naslovom zoper pokojno dolžnico A. A. in sta vložila predlog za izvršbo zoper dolžnika - B. B. (prej B. A.) in C. A. kot dediča navedene prvotne dolžnice A. A., s predložitvijo pravnomočnega sklepa o dedovanju po pokojni D. D. Okrajnega sodišča v Kranju, opr. št. D 778/2013 z dne 28. 3. 2017 zahtevi iz drugega v zvezi s prvim odstavkom 24. člena ZIZ zadostila. Kot je pravilno in natančno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Iz izreka navedenega sklepa o dedovanju je namreč razvidno, da po pokojni D. D. dedujeta tudi njena nečaka B. A. (poročena B.) in C. A., iz o

Če nujni dediči ne zahtevajo svojega nujnega deleža, v celoti velja oporočiteljeva volja in do dedovanja nujnih dedičev ne pride, zaradi česar tudi ne odgovarjajo za zapustnikove dolgove. To pomeni, da toženk, vse dokler niso uveljavljale nujnega deleža, ni bilo mogoče obravnavati kot dedinj, ki odgovarjajo za zapustničine dolgove, oziroma je bilo mogoče kot osebo, ki odgovarja za zapustničine dolgove, šteti le tožnico kot oporočno dedinjo.

ZD poplačila dolgov iz zapuščine ne predvideva v zapuščinskem postopku.

V primeru 33. člena ZD gre za izločitev predmetov po sili zakona, zato je trditveno in dokazno breme praviloma na tistem, ki meni, da ni podlage za izločanje. Sodna praksa in pravna teorija stojita na stališču, da je zapuščinski postopek enoten in samostojen. Namen zapuščinskega postopka je, da se ugotovi, kaj tvori zapuščino in kdo so njegovi dediči. Zato zapuščine ni moč razdeliti z delnim sklepom o dedovanju, ker je po 210. členu ZD sodišče vedno dolžno prekiniti postopek in stranke napotiti na pravdo, če obstaja spor, ali določeno premoženje sodi v zapuščino. Iz tega razumljivo sledi, da je treba razčistiti vsa sporna vprašanja, ki se nanašajo na dedovanje, in je šele nato mogoče izdati sklep o dedovanju. Predmet dedovanja so lahko tudi pravice zapustnika iz najemne pogodbe za grob.

Ker je A. A. zapustnico sicer preživel, a umrl pred zaključkom zapuščinskega postopka, je dedičem po pokojnem A. A. treba omogočiti udeležbo v zapuščinskem postopku po zapustnici (134. člen ZD). A. A. je v predmetnem postopku že uveljavljal nujni delež in njegovo prikrajšanje. V lastnoročno podpisani vlogi zapuščinskemu sodišču z dne 19. 1. 2017 je obširno pojasnil, kakšna je vsebina prikrajšanja glede na to, koliko je kateri izmed dedičev po zapustnici že prejel, vključno z oporočno dedinjo. Kot pravni laik je smiselno navajal enako, kot navajajo v pritožbi zakoniti dediči. A. A. si je tako pravočasno in aktivno prizadeval za uveljavitev svojega (nujnega) dednega deleža.

Odpoved dediščini je izjava volje, ki jo poda dedič po zapustnikovi smrti o tem, da noče biti dedič, s tem pa ovrže pravno domnevo, da dediščino sprejema. Izjava je nepreklicna, zato je kasneje ni mogoče enostransko spremeniti. Lahko se izpodbija, če je bila povzročena s silo, grožnjo ali zvijačo, ali če je bila dana v zmoti, vendar ne v zapuščinskem postopku. Dedna izjava tudi ne more biti delna, temveč se mora nanašati na celoten dedni delež.

Zakon o dedovanju ne pozna instituta ustanovitve dedne pravice za pokojnega dediča. Namesto dediča, ki ob zaključku zapuščinske obravnave ni več živ, vstopijo njegovi dediči. Dediča, ki je bil ob uvedbi dedovanja živ, pred izdajo sklepa o dedovanju pa je umrl, tako ni mogoče razglasiti za dediča, ampak pride do dedne transmisije.

V skladu z 208. členom ZD je dedna izjava izjava zakonitega, oporočnega ali nujnega dediča, da sprejme dediščino ali da se ji odpove. Molk nujnega dediča, kljub vsebini dopisa sodišča, ne pomeni, da sprejema nujni delež. Vsebino sklepa o dedovanju določa 214.člen ZD in nalog zapuščinskega sodišča glede vpisa v zemljiško knjigo, banki ali občini v izrek sklepa o dedovanju ne sodi, saj za slednje ni podlage v materialnem pravu.

Izjave o odpovedi dediščine ali o sprejemu dediščine ni mogoče preklicati. Nujni dedič dobi nujni delež samo če ga zahteva (40. člen ZD). Dedič je izjavo o odpovedi uveljavljanja nujnega deleža podal na zapisnik na zapuščinski obravnavi dne 14. 6. 2017, jo podpisal, samemu zapisniku pa ni ugovarjal. Slednjo možnost pa je imel v skladu z drugim odstavkom 124. člena ZPP v zvezi s 170. in 163. členom ZD. V kolikor pa dedič meni, da je podal izjavo o odpovedi nujnemu deležu pod silo, grožnjo ali zvijačo ali da je bila izjava dana v zmoti, pa ima možnost v skladu z drugim odstavkom 138. člena ZD zahtevati razveljavitev izjave s tožbo v pravdnem postopku.