166. člen ZD

Glede na podano kolizijo interesov je sodišče prve stopnje postopalo napačno, ko je B. B. in mld. A. A. napotilo na pravdo. Najprej bi moralo zavarovati interese mld. A. A., katere zakonita zastopnica je zakonita dedinja, B. B., in sicer tako, da bi mld. A. A. postavilo skrbnika, ki bi v postopku zastopal njene interese.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je dedič (pritožnik A. A.) zamudil rok za vložitev pritožbe zoper sklep z dne 29. 9. 2023, vendar je ob tem spregledalo določbo drugega odstavka 173. člena ZD, ki določa, da mora sodišče prve stopnje, če ne spremeni oziroma ne prekliče svojega sklepa, poslati pritožbo sodišču druge stopnje, ne glede na to, ali je bila pritožba vložena v roku, ki ga določa zakon. Zato sodišče prve stopnje prepozne pritožbe ne bi smelo zavreči sámo, temveč bi jo moralo predložiti višjemu sodišču in njemu prepustiti odločitev.

Iz ravnanja sodišč prve in druge stopnje ne izhaja, da sodišči ne bi ves čas postopka ustrezno pazili, da je dedič sposoben za samostojno nastopanje v postopku.

DZ v 248. členu določa, da sme skrbnik samo z dovoljenjem centra za socialno delo odpovedati se dediščini ali odkloniti darilo (prvi odstavek) in da v takem primeru center za socialno delo na skrbnikov predlog izda odločbo (drugi odstavek). V obeh primerih gre za posla, ki presegata okvir rednega upravljanja z varovančevim premoženjem. Po prepričanju Vrhovnega sodišča odpoved dediščini v smislu določbe prvega odstavka 248. člena DZ ne pomeni le odpovedi dedovanju zapuščine, ki jo dedič pridobi po določbah ZD ipso iure, brez posebne zahteve, že v trenutku zapustnikove smrti, pač pa tudi opustitev uveljavljanja skrbnikovemu varovancu pripadajočega nujnega deleža.

Pritožba utemeljeno očita sodišču prve stopnje, da pritožnico pred izdajo sklepa o dedovanju ni seznanilo s podatki iz (obeh) bančnih računov zapustnika, čeprav je takšen predlog pritožnica pravočasno dala v zapuščinskem postopku. Sodišče mora na podlagi drugega odstavka 166. člena ZD vzeti v presojo vsak predlog prizadetih oseb, ki ga te dajo pisno ali ustno, v zapuščinskem postopku pa mora sodišče tudi gledati na to, da se pravice strank čimprej ugotovijo in zavarujejo (prvi odstavek 166. člena ZD).

Zapuščinsko sodišče lahko odloča s sklepom o dedovanju o tistem premoženju, glede katerega ni spora o tem, da spada v zapuščino. Sklep o dedovanju je namreč zgolj ugotovitvena odločba in njegova vsebina mora izhajati iz ugotovitev zapuščinske obravnave in iz ugotovitev morebitnega pravdnega ali upravnega postopka oziroma iz odločitev, sprejetih v teh postopkih. Ker je iz obrazložitve izpodbijanega sklepa in iz pritožbenih navedb očitno, da je med dedičem in B., torej tretjim (nekom, ki ni udeleženec zapuščinskega postopka), spor o tem, ali v zapuščino spadajo tudi nekateri predmeti, ki so v muzeju, je stališče sodišča prve stopnje, ki o tem premoženju (v fizični obliki) z izpodbijanim sklepom ni odločalo, pravilno. Če je zapustnica podarila ali posodila (le) fizične primerke avtorskih del (če gre za avtorska dela, s čimer se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo), z avtorsko pravico pa ni razpolagala (s čimer se sodišče prve stopnje tudi ni ukvarjalo), je avtorska pravica kot celota podedljiva (68. člen ZASP).

Rok za vložitev tožbe, določen v sklepu zapuščinskega sodišča o napotitvi na pravdo, ni prekluzivni rok. Mora pa zapuščinsko sodišče v primeru, ko na pravdo napotena stranka tožbe ni vložila, nadaljevati z zapuščinskim postopkom in ga dokončati, ne glede na zahtevke, glede katerih je bila stranka napotena na pravdo.

Tudi zapuščinski sodnik mora po uradni dolžnosti ves čas postopka paziti med drugim ali so vsi udeleženci procesno sposobni oziroma ali zastopa procesno nesposobnega udeleženca njegov zakoniti zastopnik oziroma skrbnik. Zapuščinsko sodišče mora namreč poskrbeti za interese oseb, ki ne morejo same skrbeti za svoje zadeve, ne glede na to ali jim je formalno odvzeta ali omejena poslovna sposobnost. Obstoj procesne sposobnosti stranke se sicer domneva, če pa sodišče iz okoliščin posumi na pomanjkanje procesne sposobnosti, mora po uradni dolžnosti poskrbeti, da se ugotovi, ali je stranka procesno sposobna.

Z vmesnim sklepom o dedovanju ni mogoče odločiti (zgolj) o obsegu zapuščine.

Če sodišče iz okoliščin primera posumi na pomanjkanje procesne sposobnosti, mora o njenem obstoju oziroma neobstoju odločiti s stopnjo zanesljivosti.

Upoštevajoč, da je sodišče na podlagi 214. čl. ZD dolžno ugotoviti obseg zapuščine (poudarjeno preiskovalno načelo) in da je na podlagi 165. ter 166 čl. ZD dolžno zagotoviti, da se pravice strank ugotovijo ter zavarujejo in da do svojih pravic pridejo tudi osebe, ki niso popolnoma sposobne skrbeti za svoje zadeve (poudarjeno načelo oficialnosti), bi bilo prestrogo stališče, da je pritožnica zaradi neuveljavljanja izločitvenega zahtevka svojo pravico izgubila. Pritožnici je zato omogočeno, da bo v ponovljenem zapuščinskem postopku obravnavana zahteva za izločitev premoženja, ki jo je uveljavljala šele v pritožbenem postopku.

Sporazum o delitvi dediščine, naveden v sklepu o dedovanju, je mogoče izpodbijati tako s tožbo kakor tudi izrednimi pravnimi sredstvi. Sklep o popravi sklepa je tako oblikovno kakor tudi vsebinsko tako povezan s slednjim, da tvorita celoto. Zato popravni sklep ne more postati pravnomočen neodvisno od sklepa, ki se popravlja. Center za socialno delo mora izrecno odobriti sporazum o delitvi dediščine, ki ga sklene skrbnik, in zako ne zadošča, da sodišče censtru samo vroči sklep o dedovanju. Zapuščinsko sodišče mora posebej paziti na pravice oseb, ki zaradi mladoletnosti, duševne bolezni ali drugih okoliščin niso sposobne skrbeti za svoje zadeve in to tudi takrat, ko jih zastopa skrbnik.