184. člen ZD

V obstoj premoženja pritožnica pred sodiščem prve stopnje ni izrazila nikakršnega dvoma, zato se sodišču tudi dvom v veljavno odpoved dediščini zaradi domnevnega razpolaganja z njo (135. člen ZD) ni zbudil.

Popis in ocena zapuščinskega premoženja predstavlja ukrepe za zavarovanje in zaščito pravic in interesov dedičev, volilojemnikov in upnikov. Popis in ocena predstavljajo dokaz o tem, katero premoženje je obstajalo v času smrti zapustnika in o tem, kakšna je bila vrednost tega premoženja v času zapustnikove smrti. Zapuščinsko sodišče odloči o tem z odločbo, pri čemer popis ne obsega le nepremičnega in premičnega premoženja, ki ga je imel v posesti pokojnik ob svoji smrti (prvi odstavek 185. člena ZD), temveč tudi premoženje, ki je pripadalo pokojniku, pa je pri kom drugem, z navedbo, pri kom je to premoženje in na kakšni podlagi, ter premoženje, ki ga je imel pokojnik, za katero pa se trdi, da ni njegovo (drugi odstavek 185. člena ZD).

Popis in cenitev zapuščine šele omogočata, da se kasneje v postopku ugotovi, katero premoženje je pripadalo zapustniku ob njegovi smrti in je predmet dedovanja. S tem ne bo vzpostavljen drugačen pravni režim nad zapuščino, saj poseben režim ravnanja s premoženjem, ki sodi v zapuščino, določa že ZD. Na podlagi izpodbijanega ukrepa se bo kasneje lahko ugotavljala lastninska pravica na spornem premoženju in ne obratno. Popis in cenitev zapuščine je tako ukrep, ki je podlaga za kasnejše razreševanje lastninsko pravnih vprašanj. Pritožbene navedbe v zvezi z dejanskim lastništvom premoženja, odločilnim prispevanjem k povečanju premoženja in izločitvi dela zapustnikovega premoženja, so zato v tej fazi postopka preuranjene. Popis in cenitev premoženja obsega tudi premoženje, ki je pripadalo pokojniku, pa je pri kom drugem (z navedbo, pri kom je to premoženje in na kakšni podlagi), ter premoženje, ki ga je imel pokojnik, za katero pa se trdi, da ni njegovo. Popis in cenitev premoženja zadeva zgolj premoženje, ki je bilo v posesti ali lasti zapustnika, zato z izpodbijanim ukrepom ne bo nedopustno poseženo v pritožnikovo lastninsko pravico.

V pritožbenem postopku zoper sklep o dedovanju, v katerega je dedni dogovor le povzet, sklenjenega dogovora ni mogoče izpodbiti. Ker ima učinek sodne poravnave, ga je mogoče izpodbijati le s posebno tožbo po 392. členu ZPP.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pravilno obrazložilo, da ocena vrednosti podedovanega premoženja, kot izhaja iz sklepa o dedovanju, za presojo odgovornosti dediča za zapustnikove dolgove ni primerna in bi morala dolžnica, da bi lahko dosegla omejitev izvršbe do vrednosti podedovanega premoženja, dejansko oziroma točno vrednost podedovanega premoženja v predmetnem izvršilnem postopku ustrezno dokazati z angažiranjem pooblaščenega sodnega cenilca, ki bi premoženje objektivno in strokovno ocenil.

Dolžnik se lahko svoje odgovornosti za zapustnikov dolg razbremeni tako, da zatrjuje in dokazuje, koliko premoženja je podedoval in kakšna je njegova vrednost. V zapuščinskem postopku se vrednost zapuščine ugotavlja zgolj za potrebe odmere sodne takse, ki se plačuje od čiste vrednosti zapuščine, na podlagi ocene strank v postopku ali po prostem preudarku in nima dokazne moči v tem postopku. Vrednost podedovanega premoženja mora biti v utemeljitev ugovora omejitve odgovornosti dedičev za zapustnikove dolgove ugotovljena bodisi na podlagi popisa in cenitve v zapuščinskem postopku bodisi s cenitvijo v postopku, v katerem se ugotavlja odgovornost dedičev za zapustnikove dolgove.

Popis premoženja je sredstvo za zavarovanje zapuščine pa tudi interesov dedičev. Ta ukrep je praviloma nizko intenziven poseg v lastninsko sfero sodedičev ali tretjih oseb. ZD pozna dve podlagi za odreditev popisa in cenitve zapuščine. Popis je obvezen, če to zahtevajo pokojnikovi dediči, volilojemniki ali upniki, če to zahteva skrbnik zapuščine ali če gre za omejitev dedovanja po 128. členu ZD. Sodišče pa ga lahko odredi tudi iz drugih upravičenih razlogov. V konkretnem primeru so takšni razlogi za popis zapuščine podani (obstaja spor med dvema osebama glede statusa dediča in glede obsega zapustnikovega premoženja; s popisovanjem ne bo poseženo v zasebnost nikogar; sporno je predvsem premično premoženje, ki je fizično manjšega formata, deloma verjetno hranjeno v elektronski obliki in kot tako nadpovprečno podvrženo izginotju ali poškodovanju).

DZ v 248. členu določa, da sme skrbnik samo z dovoljenjem centra za socialno delo odpovedati se dediščini ali odkloniti darilo (prvi odstavek) in da v takem primeru center za socialno delo na skrbnikov predlog izda odločbo (drugi odstavek). V obeh primerih gre za posla, ki presegata okvir rednega upravljanja z varovančevim premoženjem. Po prepričanju Vrhovnega sodišča odpoved dediščini v smislu določbe prvega odstavka 248. člena DZ ne pomeni le odpovedi dedovanju zapuščine, ki jo dedič pridobi po določbah ZD ipso iure, brez posebne zahteve, že v trenutku zapustnikove smrti, pač pa tudi opustitev uveljavljanja skrbnikovemu varovancu pripadajočega nujnega deleža.

Popis premoženja je sredstvo za zavarovanje zapuščine. Zakonska pravica dediča, da zahteva popis pokojnikovega premoženja, temelji na predpostavki, da ima dedič pravni interes za ta ukrep za zavarovanje zapuščine. Le ob vednosti o tem, kakšen je bil obseg zapustnikovega premoženja in kaj ga sestavlja, bo namreč lahko učinkovito uveljavil svoja dednopravna upravičenja.

Po oceni pritožbenega sodišča vstop v stanovanje zaradi popisa zapustnikovega premičnega premoženja ne bo v nasprotju z 8. členom EKČP (Pravica do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja). V drugem odstavku sta določena kumulativno dva pogoja, in sicer, da se javna oblast lahko vmeša v izvrševanje te pravice, če je to določeno z zakonom, kar je v obravnavanem primeru podano (184. in 185. člen ZD) in je nujno v demokratični družbi, zaradi v nadaljevanju taksativno naštetih primerov. Po oceni pritožbenega sodišča se s popisom zapustnikovega premičnega premoženja varujejo pravice in svoboščine dedičev, to je pravica, da se premoženje zapustnika ob smrti ugotovi v celotnem obsegu. Le na ta način lahko dediči dosežejo dedno pravico, ki jim jo zagotavlja zakon.

Po določilu 184. člena ZD se popis in cenitev pokojnikovega premoženja lahko opravi poleg primeroma naštetih razlogov tudi iz drugih opravičenih razlogov. Med te po oceni sodišča sodi tudi različen režim dedovanja zapuščine. Sodišče bo dodatni sklep o dedovanju v sefu hranjenega zapustnikovega premoženja namreč lahko izdalo šele, ko bo ugotovilo naravo tega premoženja. Če bo šlo za denarna sredstva, bodo ta glede na oporočna določila pripadala pritožnici kot oporočni dedinji, za morebitne druge predmete pa bo veljal režim zakonitega dedovanja.

Dedič se svoje odgovornosti kot odgovornosti dediča za zapustnikove dolgove lahko razbremeni z ugovorom, da je njegova odgovornost omejena do višine podedovanega premoženja. Pri tem mora v ugovoru zatrjevati in dokazati, koliko premoženja je podedoval in kakšna je njegova vrednost. Pravica stranke, da sodeluje v dokaznem postopku, da predlaga dokaze ter se izreče o dokaznih predlogih nasprotne stranke, je eden izmed elementov pravice do izjave v postopku. Za sodišče iz te ustavne pravice izhaja obveznost, da dokazne predloge strank pretehta in predlagane dokaze, če se nanašajo na dejstva, ki so v sporu pravno relevantna, tudi izvede. Dokazna sredstva so enakovredna, kar pomeni, da se vsako sporno dejstvo lahko dokazuje s katerimkoli od njih. Dokazila, ki jih dolžniki lahko priložijo ugovoru so namreč lahko ne le listinska, temveč tudi druga primerna dokazila, s katerimi bi lahko izkazali dejansko višino podedovanega premoženja. Z zavrnitvijo dokaznih predlogov, ki so bili predlagani v zvezi z bistvenimi dejstvi in ki bi, če bi dolžnik z njimi uspel, lahko pomenili uspeh v postopku, je bilo kršeno načelo kontradiktornosti, saj je bilo prvemu dolžniku, z nezakonito zavrnitvi

Vrednost podedovanega premoženja v utemeljitev ugovora omejitve odgovornosti dedičev za zapustnikove dolgove po prvem odstavku 142. člena ZD v zvezi z 12. točko prvega odstavka 55. člena ZIZ mora biti ugotovljena bodisi na podlagi popisa in cenitve v zapuščinskem postopku (184. člen ZD) bodisi s cenitvijo v postopku, v katerem se ugotavlja odgovornost dedičev za zapustnikove dolgove.

Pravni interes za odločitev o pritožbi potem, ko je bil ukrep popisa in cenitve zapuščine že izveden, ni sam po sebi razviden. Pritožnika, ki sta pritožbo vložila po izvedbi popisa in cenitve, bi zato morala zatrjevati, kako bi se njun pravni položaj z ugoditvijo pritožbi in predlagano razveljavitvijo izpodbijanega sklepa spremenil.

Trenutek smrti je tisti čas, ki je odločilen za presojo razmerja med vrednostjo aktive in pasive zapustnikovega premoženja, torej se obseg odgovornosti dediča za zapustnikove dolgove lahko ugotovi le tako, da se primerja višina vrednosti zapuščine z višino zapustnikovih dolgov v trenutku zapustnikove smrti.

Predlog za popis in cenitev zapustnikovega premičnega premoženja, ki bi se lahko nahajalo v hiši in stanovanju ene od dedinj, ni utemeljen zaradi nedoločnosti trditev za kakšno premično premoženje gre in na kateri podlagi je pri tretji osebi; odreditev vstopa v tuje stanovanje bi bila v nasprotju z 8. čl. Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki omejitev pravice do nedotakljivosti stanovanja (doma) dopušča samo v taksativno naštetih primerih.

Dediči odgovarjajo za zapustnikove dolgove do višine podedovanega premoženja. Vrednost podedovanega premoženja se ugotovi na podlagi popisa in cenitve v zapuščinskem postopku, ali pa s cenitvijo v postopku, v katerem se odloča o odgovornosti dedičev za zapustnikove dolgove. Vrednost zapuščine, ki je ugotovljena v sklepu o dedovanju, ki nima podlage v popisu in cenitvi zapuščine, ni vrednost do katere odgovarjajo dediči za zapustnikove dolgove.

Sporazum o delitvi dediščine, naveden v sklepu o dedovanju, je mogoče izpodbijati tako s tožbo kakor tudi izrednimi pravnimi sredstvi. Sklep o popravi sklepa je tako oblikovno kakor tudi vsebinsko tako povezan s slednjim, da tvorita celoto. Zato popravni sklep ne more postati pravnomočen neodvisno od sklepa, ki se popravlja. Center za socialno delo mora izrecno odobriti sporazum o delitvi dediščine, ki ga sklene skrbnik, in zako ne zadošča, da sodišče censtru samo vroči sklep o dedovanju. Zapuščinsko sodišče mora posebej paziti na pravice oseb, ki zaradi mladoletnosti, duševne bolezni ali drugih okoliščin niso sposobne skrbeti za svoje zadeve in to tudi takrat, ko jih zastopa skrbnik.

V zapuščinskem postopku ugotovljena vrednost zapuščine ne vpliva na upnikovo pravico.