79. člen ZPP

Sodišče pravilno poudari, da je dokazno breme glede (ne)pristnosti podpisa na pogodbi na tožencu. Ta se vabilu na zaslišanje ni odzval in navedb ni potrdil, niti ni predložil ustreznega gradiva, ki bi omogočal izvedencu grafološke stroke preverjanje pristnosti podpisov.

Vloga Vrhovnega sodišča v sistemu upravnega spora se v pritožbenem postopku omejuje na presojo pravilnosti in zakonitosti sodbe Upravnega sodišča kot sodišča prve stopnje. V pritožbenem postopku pred Vrhovnim sodiščem se zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja izpodbija sodba Upravnega sodišča. Upravni akt je v presojo Vrhovnega sodišča vključen le posredno in omejeno glede na opravljeno prvostopenjsko presojo v upravnem sporu. V upravnem sporu je predmet pritožbene presoje samo dejansko stanje, ki ga je v svojem postopku ugotovilo Upravno sodišče, in ne dejansko stanje, ki ga je ugotovila tožena stranka v postopku izdaje upravnega akta. V pritožbi v upravnem sporu ni mogoče uveljavljati razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, razen če je prvostopenjsko sodišče samo ugotovilo dejansko stanje.

Prvi toženec je v osebnem stečaju. Z začeetkom postopka osebnega stečaja pa je poslovna sposobnost stečajnega dožnika omejena glede razpolaganja s premoženjem, ki spada v stečajno maso. Iz izpodbijane pravnomočne sodbe kot tudi iz podatkov spisa, s katerimi Vrhovno sodišče razpolaga, izhaja, da prvega toženca ves čas zastopa stečajna upraviteljica kot njegova zakonita zastopnica: s tem postopkom je torej že seznanjena in je tako imela možnost v njegovem imenu vložiti predlog za dopustitev revizije ali pa sama pooblastiti odvetnika. Zato je ob povedanem Vrhovno sodišče ni pozivalo k odobritvi vloge, ki jo je vložil pravdno nesposoben prvi toženec po odvetniku. Samostojna pravdna dejanja procesno nesposobnega prvega toženca torej ne učinkujejo; predlog je vložil kot nekdo, ki te pravice nima, pa čeprav po odvetniku. Pri tem ni pomembno, da je sodišče druge stopnje sprejelo materialnopravno in procesnopravno nepravilno stališče, da gre v konkretnem primeru za premoženje, ki ne spada v njegovo premoženjsko sfero in da naj bi zato bil poslovno in procesno usposobljen ter tako sposoben sam opravljati procesna dejanja, med drugim tudi pooblastiti odvetnika za vložite

ZVEtL-1 jasno določa, da se v tem postopku šteje za upravnika tisti, ki je vpisan v register upravnikov. Za potrebe določbe drugega odstavka 79. člena ZPP se zastopanje izkaže z vpogledom v register upravnikov. Oba pritožnika sta priglasila v tem postopku samostojno udeležbo. Njuna pravica do izjave ali pravilnega zastopanja jima zato ni kršena, saj v tem postopku lahko samostojno nastopata. Zgolj objektivno koristna dejanja skupnosti ali drugih posamičnih udeležencev jima je šteti v korist (kot v prid vseh etažnih lastnikov). Ravno zaradi morebitnega navzkrižja interesov upravnika in posameznega etažnega lastnika, ZVEtL-1 omogoča samostojno nastopanje vseh udeležencev.

Prokura vsebuje upravičenje tako za opravljanje procesnih dejanj v pravdnem postopku, kot za zastopanje družbe pri podelitvi procesnega pooblastila. Prokurist ni zgolj pooblaščenec gospodarske družbe v smislu 86. člena ZPP, temveč je pravna narava prokure, ki je opredeljena v ZGD-1, podobna pravni naravi zakonitega zastopnika. Sodni izstop je v zakonu urejen kogentno. Mogoč je le tedaj, če obstajajo utemeljeni razlogi. Zakon teh razlogov ne našteva taksativno, ampak navaja le nekaj primerov. Vsi ti kažejo na nezakonito ali nepošteno ravnanje drugih družbenikov in na njihovo krivdo. Taki primeri so res najbolj jasni, niso pa edini. Utemeljen razlog je tudi, da med družbeniki ne glede na krivo kogarkoli obstajajo odnosi, ki ne dopuščajo sodelovanja, ki je nujno po pogodbi. Vsebino nedoločenega pravnega pojma "utemeljeni razlogi" je treba napolniti tako, da pravica do sodnega izstopa iz družbe ne obstaja zgolj teoretično, temveč se prilagaja konkretnim dejanskim okoliščinam. Za tožnico obstaja dejanska ovira za odsvojitev njenega poslovnega deleža, drug družbenik pa hkrati zavrača vse njene poskuse za rešitev nastale situacije. Tudi takšen položaj predstavlja oviro pri

Omejitev procesne sposobnosti toženca kot stečajnega dolžnika velja tudi za predmetno pravdo, ki poteka zaradi ugotovitve obstoja izločitvene pravice, ker izid postopka lahko vpliva na obstoj stečajne mase.

Pritrditi gre sicer stališču v pritožbi, da lahko odobritev poda samo skrbnik. Vendar je s tem, ko je skrbnik kot zakoniti zastopnik predlagatelja, za zastopanje dne 14. 4. 20229 pooblastil v pritožbi navedeno odvetniško družbo, nanjo kot na pooblaščenca prenesel pooblastila za opravo pravdnih dejanj, ki jih opravlja v imenu svojega varovanca (v skladu s čl. 79/1 ZPP). Glede teh ZPP v 92. členu določa, da imajo pravdna dejanja, ki jih opravi pooblaščenec v mejah pooblastila, enak pravni učinek, kakor če bi jih opravila sama stranka. Zakoniti zastopnik ima v pravdi enak položaj, kot bi ga imel predlagatelj, če bi bil procesno sposoben. Torej lahko skrbnik predlagatelja kot njegov zakoniti zastopnik vsa procesna dejanja opravlja tudi preko pooblaščenca, pri čemer imajo pravdna dejanja, ki jih opravi pooblaščenec v mejah pooblastila, enak pravni učinek, kakor če bi jih opravila sama stranka (92. člen ZPP) oz. zanjo zakoniti zastopnik.

Pritožba pravilno navaja, da se v skladu s 279. členom DZ izdatki za izvajanje ukrepov, ki nastanejo v zvezi s skrbništvom za otroke in odrasle osebe v korist varovancev, in nagrada za delo skrbnika krijejo najprej iz varovančevih dohodkov, nato iz sredstev, dobljenih od oseb, ki morajo varovanca preživljati, nato iz varovančevega premoženja in končno iz proračuna Republike Slovenije. Vendar to ne pomeni, da je začasni zastopnik, ki je postavljen na podlagi 82. člena ZPP, zavezan k plačilu izpodbijanih stroškov iz lastnega premoženja. K temu ga tudi določbe 82., 83. in 79. člena ZPP (in tudi ne 267. člen DZ) ne zavezujejo. Stroške mora primarno plačati dedič D. A., sicer pa se bodo krili po vrstnem redu, ki ga določa 279. člen DZ.

Zmotno je pritožbeno naziranje, da ima stečajni dolžnik kljub osebnemu stečaju delno, stečajna upraviteljica pa omejeno procesno sposobnost (soglasje stečajnega dolžnika k določenim procesnim dejanjem stečajnega upravitelja kot njegovega zakonitega zastopnika). Procesna dejanja so lahko načeloma le nepogojna. Stranka, ki ni poslovno sposobna, sama ne more opravljati pravdnih dejanj. Polnoletna oseba, ki ji je delno omejena poslovna sposobnost, pa je pravdno sposobna v mejah svoje poslovne sposobnosti (prvi in drugi odstavek 77. člena ZPP). Pri osebah z omejeno poslovno sposobnostjo zakon določa pravne posle, ki jih lahko taka oseba sklepa samostojno. Glede teh poslov ima polno procesno sposobnost. Stečajni dolžnik v osebnem stečaju ima polno procesno sposobnost le pri razpolaganju s premoženjem in pravicami, ki ne spadajo v stečajno maso (prvi odstavek 386. člena ZFPPIPP). Glede premoženja, ki spada ali bi lahko spadalo v stečajno maso, pa ga v pravdah zastopa stečajni upravitelj kot njegov zakoniti zastopnik (prvi odstavek 78. člena ZPP). Zakoniti zastopnik lahko v imenu stranke opravlja vsa pravdna dejanja. Le če je v posebnih predpisih določeno, da mora imeti zastopnik

Tožeča stranka v tej zadevi so trije tožniki, ne pa A., d. d. Ker pa je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na podlagi presoje, da A., d. d., po zakonu ne more zastopati tožnikov, ker ni upravnik te zgradbe, je zastopnika štelo za tožečo stranko. Zastopnik pa ni stranka, pač pa le v njenem imenu opravlja pravdna dejanja (prvi odstavek 79. člena ZPP). Vsak etažni lastnik lahko v korist rezervnega sklada vloži tožbo proti tistim etažnim lastnikom, ki te obveznosti ne izpolnjujejo. Če tako tožbo vloži več etažnih lastnikov, so enotni sosporniki v smislu 196. člena ZPP (ne pa tudi nujni). Sodba, izdana v takem sporu, učinkuje v korist skupnega premoženja vseh etažnih lastnikov. Ima enoten učinek za vsakega od njih, pa če posamezni etažni lastnik predstavlja enega od tožnikov ali pa ne. Pri navadnem sosporništvu pa ima izdana sodba učinek za vsakega posameznega tožnika le v tistem obsegu (oziroma višini), ki je za vsakega od njih razviden iz izreka izdane sodbe.

Ker je tožena stranka pravočasno predlagala dokaz z zaslišanjem svojega direktorja, in sicer o pravnorelevantnem dejstvu (kdo je postavil panoje na parceli tožeče stranke, saj iz najemne pogodbe izhaja, da je to tretja družba), opustitev zavrnitve tega dokaza in neobrazložitev pomeni kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Ugovor je bil sicer res podpisan in žigosan, vendar pa je bil poleg navedbe firme dolžnika in njegovega žiga le nečitljiv lastnoročni podpis, iz katerega ni razvidno, kdo je ugovor podpisal v imenu dolžnika, zato ni mogoče preizkusiti pravilnosti zastopanja oziroma preveriti, ali je ugovor v imenu dolžnika vložila za to upravičena oseba. Ker torej ni bilo razvidno, kdo je ugovor vložil in podpisal v imenu dolžnika in v kakšnem razmerju je ta oseba z dolžnikom, ni bilo mogoče preizkusiti pravilnosti zastopanja dolžnika, zato ga je sodišče prve stopnje pravilno in utemeljeno pozvalo k dopolnitvi ugovora. Samo s pavšalnim zatrjevanjem, da pozivnega sklepa ni prejel, dolžnik ni uspel izpodbiti vročitve, ki izhaja iz vročilnice kot javne listine.

Po presoji pritožbenega sodišča glede na zgoraj citirano materialnopravno podlago prokurist ni zgolj pooblaščenec gospodarske družbe v smislu 86. člena ZPP, temveč je narava prokure po 35. členu ZGD-1 bolj podobna pravni naravi zakonitega zastopnika, ki mora imeti za določena procesna dejanja v imenu gospodarske družbe v postopku pred sodiščem, kjer gre za razpolaganje z nepremičninami, posebno dovoljenje (prvi odstavek 79. člena ZPP), in sicer dovoljenje zakonitega zastopnika gospodarske družbe. Iz zapisnika o prvem naroku za glavno obravnavo izhaja, da je I. H. za drugega toženca pristopil kot njegov zakoniti zastopnik. Sodišče prve stopnje pa je v točki 12 obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo, da je direktorica drugega toženca M. M. H. v dopisu z dne 22. 3. 2017 (v 8 dnevnem roku, dodeljenem s sklepom z dne 14. 3. 2017) in v lastni izpovedbi, ko je bila na naroku 2. 7. 2019 zaslišana kot stranka, odobrila pravdna dejanja, ki jih je za drugega toženca kot njegov prokurist opravil I. H., ki je bil v času tega naroka že zakoniti zastopnik drugega toženca.

Stranka postopka zavarovanja je mld. B. A., ne pa tudi pritožnica, ki je sicer zakonita zastopnica dolžnice. Kot zakonita zastopnica lahko pritožnica vlaga vloge in opravlja druga procesna dejanja zgolj v imenu dolžnice (79. člen ZPP). Ker je pritožnica ugovor vložila v svojem imenu, ga je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo kot nedovoljenega.

Omejevanje odgovornosti zavarovalnice za izplačilo zavarovalnine s soprispevkom zavarovanca k nastali škodi bi bilo v primeru, kot je obravnavani, v nasprotju s samim namenom AO plus zavarovanja.

Državni pravobranilec je imel že v zakonu podlago za to, da je opravljal naloge državnega pravobranilstva, torej tudi zastopal državo v postopkih pred sodiščem in posebnega pooblastila ni rabil. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko državne pravobranilke ni pozivalo, da predloži oziroma izkaže pooblastilo. Veljavna in v celoti upoštevna so tudi vsa pravdna dejanja, ki jih je toženka opravila po državni pravobranilki. Tožnikov zahtevek za vrnitev ročnih ur je bil zavrnjen, saj je bilo ugotovljeno, da so mu bile ure vrnjene. Zavrnjen je bil tudi podredni zahtevek za plačilo materialne škode iz naslova nevračila ročnih ur. Za obstoj odškodninske odgovornosti morajo biti istočasno izpolnjene vse predpostavke (protipravnost, škoda, vzročna zveza in odgovornost). Tožniku dveh elementov (da bi toženka ravnala protipravno in da bi tožniku nastala škoda), ki morata biti podana za odškodninsko odgovornost, ni uspelo izkazati.

Toženec ni uveljavljal dopustnih ugovornih razlogov. Začasni zastopnik stranke, ki ga je postavilo sodišče, ni dolžan plačevati taks za tistega, ki ga zastopa, kar pa ne pomeni, da taksna obveznost ni nastala in tudi ne, da tožencu takse ni treba plačati.

Po določilu 83. člena ZPP ima začasni zastopnik v postopku, za katerega je postavljen, vse pravice in dolžnosti zakonitega zastopnika. Zakoniti zastopnik pa ima v postopku enak položaj, kot bi ga imela stranka (79. člen ZPP).

Ker v primeru predloga toženca za postavitev novega skrbnika ni podana pristojnost sodišča za odločanje, je bil njegov predlog pravilno zavržen.

Prokurist družbe za podelitev pooblastila za zastopanje v pravdnem postopku odvetniku potrebuje posebno pooblastilo zakonitega zastopnika družbe.