248. člen DZ

Sodišče skrbnika imenuje praviloma izmed oseb, ki so z varovancem sorodstveno povezane. Imenovanje CSD za skrbnika pride v poštev v primerih, ko takih oseb ni ali za njihovo imenovanje niso izpolnjeni zakonski pogoji oziroma to ni v korist varovanca. V konkretnem primeru je ugotovljeno, da taka oseba obstaja, njeno imenovanje za skrbnika pa tudi ni v nasprotju s koristmi nasprotne udeleženke.

Nadzorstvo nad delom skrbnika je pridržano centru za socialno delo.

Skrbnik nasprotuje zakonski ureditvi, ki določa skrbniku obveznosti, ko gre za zgoraj navedene primere, česar pa seveda ne more uspešno uveljavljati v pritožbi zoper sklep o postavitvi osebe pod skrbništvo in določitvi skrbnika.

Zatrjevana in ugotovljena je bila neutemeljena uporaba tuje stvari, ki je omejevala in onemogočala tožnici izvrševanje lastninsko pravnih upravičenj (da bi imela nepremičnino v svoji rabi - izključni posesti) in z njo prosto razpolagala (jo oddajala v najem). S tem je (vsaj) potencialno oziroma hipotetično prikrajšanje tožeče stranke izkazano. Na drugi strani je dovolj zatrjevana obogatitev na strani tožene stranke in vzročna zveza med njima.

Center za socialno delo mora v skladu z 248. členom DZ (oziroma 191. členom ZZZDR) dati dovoljenje za odtujitev varovančevih kmetijskih zemljišč, gozdov ali kmetij že pred predložitvijo ponudbe upravni enoti v skladu z 20. členom ZKZ. Dovoljenje za prodajo, četudi konkretnemu kupcu, pomeni v postopku prodaje kmetijskega zemljišča po 20. do 23.a členu ZKZ splošno dovoljenje za predložitev prodajne ponudbe upravni enoti.

Revizija se dopusti glede vprašanj: 1. Ali mora center za socialno delo v skladu z 248. členom Družinskega zakonika dati dovoljenje za odtujitev varovančevih kmetijskih zemljišč, gozdov ali kmetij že pred predložitvijo ponudbe upravni enoti v skladu z 20. členom Zakona o kmetijskih zemljiščih? 2. Ali odobritev predložene prodajne pogodbe med toženo stranko in konkretno določenima kupcema z odločbo št. 1221-41/2019/DOMZA/2, ki jo je izdal Center za socialno delo Osrednja Slovenija - vzhod, Enota Domžale dne 20. 3. 2019, predstavlja odobritev v smislu določb 191. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih oz. dovoljenje v smislu 248. člena Družinskega zakonika za namen prodaje istih zemljišč pod istimi pogoji kateremukoli kupcu v postopku prodaje kmetijskih zemljišč, gozdov ali kmetij v skladu z določbami Zakona o kmetijskih zemljiščih in Zakona o gozdovih?

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je odločilna razlika med skrbnikoma, njuna (ne)zmožnost sodelovati s predlagateljem. Utemeljeno je torej sledilo predlogu centra za socialno delo in upoštevalo, da skrbnica vanj nima zaupanja. Skrbnik mora pri opravljanju nekaterih svojih nalog sodelovati s centrom za socialno delo. Upoštevaje skrbničine očitke in obtožbe o delu centra ter njegove pomisleke o nadaljnjem sodelovanju s skrbnico, je odločitev sodišča prve stopnje, da pri imenovanju sledi izbiri predlagatelja, ki je nosilec javnih pooblastil in strokovno usposobljen za tovrstna vprašanja, pravilna. Iz skrbničinih navedb v tem postopku je razvidno, da v delo predlagatelja ne zaupa in da so v njunem odnosu očitna trenja, zato tudi pritožbeno sodišče dvomi o možnostih za njuno uspešno in učinkovito sodelovanje. Zagotovo pa je v korist varovanca, da njegov skrbnik lahko sodeluje s predlagateljem.

Ali je nastal pravni posel med toženko in zakoncema A., za odločitev v tej zadevi ni pomembno. Pomembno ni niti dejstvo, da tega posla upravni organ (UE) ni odobril, enako velja za okoliščino, ali sta bila zakonca A. predkupna upravičenca po ZKZ in ZG in ali sta sprejela ponudbo toženke. Tako tudi ni pomembno, ali so bila navedena dejstva med strankama nesporna. Pomembno je dejstvo, da je ponudbo kot predkupna upravičenka sprejela tožnica in da je bil posel med pravdnima strankama s strani UE odobren. Tožnica očita sodišču prve stopnje, da ni razkrilo točnih številk judikatov, iz katerih naj bi izhajalo, da se tudi pri presoji tako sklenjenih pravnih poslov uporabljajo ostale določbe obligacijskega prava, razen tistih, katerih izključenost izhaja iz narave stvari. Takšen manjko ne predstavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka, saj tožnici s tem ni bila odvzeta pravica do izjave niti nima za posledico nepravilnost ali nezakonitost odločbe. Enako kot sodišču je tudi njej omogočen dostop do baze sodne prakse, tožnica je imela možnost, da se do vseh vidikov spora (tako dejanskih kot pravnih) na prvi stopnji opredeli.

Šteje se, da je oseba, nad katero je bila podaljšana roditeljska pravica, po sedaj veljavnih določbah Družinskega zakonika postavljena pod skrbništvo. V takem primeru mora skrbnik vedno, ko gre za sklepanje posla v zvezi z varovančevo nepremičnino, pridobiti dovoljenje centra za socialno delo.

V konkretnem primeru so (bili) za korist mladoletne dedinje dolžni skrbeti center za socialno delo, skrbnik in nenazadnje sodišče, a izid preteklega postopka ustrezne skrbi za otroka ne izpričuje: skrbnik mladoletne dedinje ni imel dovoljenja pristojnega centra za socialno delo za odpoved dedovanju, zapuščinsko sodišče pa ob tem ni ustrezno uporabilo svojih oficioznih pooblastil. Provstopenjsko sodišče bo moralo v novem postopku zato najprej razčistiti, ali je bila mladoletna dedinja sploh ustrezno zastopana, saj je njen skrbnik za zastopanje pooblastil istega odvetnika kot sodedinja, kar v resnici pomeni obid pravil o zastopanju po posebnem skrbniku zaradi obstoja konflikta interesov, ne glede na morebitno pravnomočnost (osnovnega) sklepa o dedovanju pa sodišče dodatnih sklepov o dedovanju tudi sicer ne bo moglo utemeljiti s stališčem, ki ga je Vrhovno sodišče zavzelo v zadevi II Ips 17/2020 z dne 25. 9. 2020, saj je bilo materialno pravo uporabljeno na škodo otrokove koristi.

Sodišče ne more sprejeti tožbenega ugovora, da predhodna odobritev pravnega posla s točno določeno osebo ne more pomeniti generalne odobritve pravnega posla (s komerkoli).

DZ v 248. členu določa, da sme skrbnik samo z dovoljenjem centra za socialno delo odpovedati se dediščini ali odkloniti darilo (prvi odstavek) in da v takem primeru center za socialno delo na skrbnikov predlog izda odločbo (drugi odstavek). V obeh primerih gre za posla, ki presegata okvir rednega upravljanja z varovančevim premoženjem. Po prepričanju Vrhovnega sodišča odpoved dediščini v smislu določbe prvega odstavka 248. člena DZ ne pomeni le odpovedi dedovanju zapuščine, ki jo dedič pridobi po določbah ZD ipso iure, brez posebne zahteve, že v trenutku zapustnikove smrti, pač pa tudi opustitev uveljavljanja skrbnikovemu varovancu pripadajočega nujnega deleža.