241. člen DZ

Skrbnik za varovanca običajno res ne opravlja realnih materialnih dejanj (fizične oskrbe). Zakoniti udeleženec kot postavljeni skrbnik bo pomoč pri pripravi predpisanih zdravil za nasprotno udeleženko, ki tako pomoč nujno potrebuje, uredil in zagotovil po ustreznih postopkih pred pristojnimi organi.

Sodišče skrbnika imenuje praviloma izmed oseb, ki so z varovancem sorodstveno povezane. Imenovanje CSD za skrbnika pride v poštev v primerih, ko takih oseb ni ali za njihovo imenovanje niso izpolnjeni zakonski pogoji oziroma to ni v korist varovanca. V konkretnem primeru je ugotovljeno, da taka oseba obstaja, njeno imenovanje za skrbnika pa tudi ni v nasprotju s koristmi nasprotne udeleženke.

Sodišče druge stopnje sicer pritrjuje pritožbi, da se skrbnika v prvi vrsti skuša najti znotraj socialne mreže varovanca in da se pri tem upošteva želje varovanca (242. in 243. člen DZ). Vendar je lahko za skrbnika imenovana le oseba, ki ima osebne lastnosti in sposobnosti, potrebne za opravljanje obveznosti skrbnika (240. člen DZ), za skrbnika pa ni mogoče imenovati osebe, od katere glede na njene osebne lastnosti ni mogoče pričakovati, da bo pravilno opravljala skrbniške obveznosti (6. alineja prvega ostavka 241. člena DZ). Sodišče druge stopnje tudi soglaša s prvostopenjskimi zaključki, da so vprašljiva pripravljenost sodelovati s CSD, zanikanje potrebe po psihiatričnem zdravljenju nasprotnega udeleženca, ki tovrstno zdravljenje vsekakor nujno potrebuje, in nesposobnost učinkovitega zastopanja nasprotnega udeleženca v (sodnih) postopkih razlogi, ovira za imenovanje A. A. za skrbnico.

Obstoj pravde med varovanko kot tožnico in njeno hčerjo kot toženko predstavlja okoliščino, zaradi katere lahko pride do nasprotja interesov med varovanko in njeno hčerjo.

Nadalje je zmotno sklicevanje predlagatelja na določbe Haaške konvencije iz leta 1996. Pritožbeno sodišče pojasnjuje da Bruseljska uredba IIa v 61. členu izrecno določa, da ima ta uredba v razmerju do Haaške konvencije iz leta 1996 prednost pri uporabi (kar pomeni, da se uporablja uredba, ne pa konvencija), če ima otrok običajno prebivališče na območju države članice EU. V obravnavani zadevi je imela mld. A. A. ob začetku postopka (leta 2021) običajno prebivališče v Sloveniji, ki je država članica EU, zato se uporabijo določbe o mednarodni pristojnosti, ki jih vsebuje Bruseljska uredba IIa, ne pa določbe o mednarodni pristojnosti, ki jih vsebuje Haaška konvencija iz leta 1996. Enako velja za vprašanje priznanja izvršitve odločb iz ene države članice v drugi državi članici. Sodišče druge stopnje pojasnjuje, da se določba 15. člena Bruseljske uredbe IIa uporabi zgolj izjemoma (kot izhaja že iz same dikcije omenjenega člena), kar že samo po sebi pomeni, da jo je treba ozko razlagati. Poleg tega iz besedila 15. člena Bruseljske uredbe IIa izhaja, da sodišče, ki vodi postopek, ni dolžno prekiniti postopka, ampak zgolj lahko prekine. Ne glede na navedeno sodišče druge stopnje me

Nadzorstvo nad delom skrbnika je pridržano centru za socialno delo.

Sedaj veljavni DZ ukrepa podaljšanja roditeljske pravice po otrokovi polnoletnosti več ne pozna. Zato je sodišče prve stopnje skladno z določbo 293. člena DZ, po kateri je treba za učinke pravnomočne sodne odločbe o podaljšanju roditeljske pravice uporabiti določbe DZ, pravilno štelo, da je z zgoraj navedeno odločbo nasprotni udeleženec postavljen pod skrbništvo za odrasle osebe, ter da sta bila skrbnika oba starša.

Pritožbeno sodišče zavrača navedbe nasprotne udeleženke, da ji ni bila dana možnost izraziti mnenje o postavljeni skrbnici, kakor tudi njene navedbe, da se ni strinjala z njenim imenovanjem. Predlagatelj je 22. 8. 2024 nasprotno udeleženko obiskal na domu ter jo seznanil, da bo začel postopek njene postavitve pod skrbništvo in da bo za skrbnico predlagal B. B. Nasprotna udeleženka se je s predlagano skrbnico strinjala in to potrdila s podpisom zapisnika. Pritožba ne vzbudi pomisleka, da ima postavljena skrbnica osebne lastnosti in sposobnosti, potrebne za opravljanje skrbniških obveznosti. Naloge skrbnice so opredeljene tako, da nasprotni udeleženki nudijo pomoč in podporo, ne da bi jo hkrati omejevale v samostojnem nastopanju v pravnem prometu.

Kadar sodišče z odločitvijo razdeli upravičenja, ki sestavljajo starševsko skrb, med več oseb, ena oseba izvaja vsakodnevno varstvo in vzgojo otroka (npr. rejnik), druga pa opravlja nadzorstveno ali odločevalsko funkcijo (npr. skrbnik). Če višje sodišče v pritožbenem postopku vsa ta upravičenja združi v eni osebi, takšna oseba s tem praktično postane nosilka starševske skrbi. V takem primeru mora (višje) sodišče zato opraviti celostno te osebe, z vidika skrbništva zlasti, da presodi, ali so v takem primeru izpolnjeni pogoji, določeni v 241. členu Družinskega zakonika.

Sodišče prve stopnje, glede na to, da je A. A. že 27. 11. 2024 na CSD izjavil, da namerava do 31. 12. 2024 poravnati celoten dolg do Centra starejših Zimzelen Topolšica, a tega nesporno ni storil, in glede na to, da se niti ni prepričalo (niti z zaslišanjem A. A.), ali je res iz materinega bančnega računa plačeval izdelke, ki sta jih starša naročila, kot je navedel v izjavi na CSD dne 27. 11. 2024, ni imelo osnove za to, da je v ravnanju zaslišanega, ki se je sicer tudi na naroku 30. 4. 2025 zavezal, da bo v postavljenem roku štirih mesecev dolg poplačal v celoti, prepoznalo pristno željo po pomoči in optimalnem upravljanju s premoženjem nasprotne udeleženke ter skrbjo za njeno dobrobit.

Kadar sodišče odloči o imenovanju skrbnika za posebni primer, določi tudi obseg njegovih obveznosti in pravic (četrti odstavek 272. člena DZ). Pritožnica pravilno opozarja, da je v izreku izpodbijanega sklepa obseg skrbnikovih nalog - varovanje pravic in koristi varovanke v zapuščinskem postopku - (pre)široko opredeljen, oziroma, da je podano vsebinsko nasprotje med izrekom in obrazložitvijo izpodbijanega sklepa. Brez upoštevanja zapisa v obrazložitvi sklepa, da bo lahko A. A. sama podala dedno izjavo in izrazila svojo voljo pri sklenitvi morebitnega dednega dogovora, bi bil lahko zapis v izreku sklepa napačno tolmačen na način, da je skrbnica upravičena v imenu A. A. opravljati vsa procesna dejanja v zapuščinskem postopku (tudi podati dedno izjavo in izraziti voljo pri sklenitvi morebitnega dednega dogovora). Upoštevajoč ugotovljene omejitve varovanke sodi natančen opis skrbnikovih obveznosti in pravic v izrek sklepa, ne (le) v njegovo obrazložitev.

Če pritožnico skrbi, da bi skrbnica v imenu nasprotne udeleženke v nasprotju z njenimi koristmi sklenila posle, ki se nanašajo na nepremičnine in na večje denarne zneske, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da mora skrbnica za vse posle, ki presegajo redno upravljanje (prim. določbe 247. člena DZ in 248. člena DZ), pridobiti dovoljenje centra za socialno delo. V ta okvir spadata sklepanje poslov o odtujitvi ali obremenitvi nepremičnin ter sklepanje poslov o razpolaganju s premoženjskimi pravicami večje vrednosti (prim. prvo in drugo alinejo prvega odstavka 248. člena DZ).

Pritožbeno sodišče poudarja, da lahko skladno z določbama 240. člena DZ naloge skrbnika opravlja le ena oseba, ta pa mora biti zato sposobna opravljati prav vsa opravila, ki so glede na osebne okoliščine varovanca potrebna v okviru skrbništva. Določbi prvega odstavka 242. člena DZ in 243. člena DZ sodišču nalagata, da za skrbnika, če je to le mogoče, postavi osebo, ki je z varovancem v tesnem razmerju zaupanja in medsebojne čustvene navezanosti, in pri tem upošteva tako želje varovanca, kot tudi njegovih bližnjih. Obenem mora preizkusiti, ali bi bila realizacija teh želja v varovančevo korist. Če kandidat za skrbnika v opravljanje teh obveznosti ne privoli in če sploh ni sposoben opravljati vseh nalog, ki so glede na varovančeve osebne okoliščine nujne za uresničitev cilje skrbništva (240. člena DZ), presoja te koristi, kot že rečeno, niti ni potrebna.

Če namena zavarovanja ni mogoče doseči že z izdajo sklepa o začasnem skrbništvu, v postopku postavitve odrasle osebe pod skrbništvo sodišče lahko izda vsako začasno odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja - zaščito koristi in pravic osebe, ki jih ne more urediti sama. V postopku zavarovanja je temeljno vodilo izključno zaščita osebe, njenih interesov in koristi pred nevarnostjo ali škodo (premoženjsko in nepremoženjsko), ki grozi varovani osebi, nikakor pa ne zaščita premoženjskih koristi in pričakovanj predlagateljev ali tretjih oseb. Izrečeni začasni ukrep mora biti sorazmeren stopnji sposobnosti osebe in prilagojen njenim individualnim okoliščinam in izključno potrebam varovane osebe. Ker odklonitvenih razlogov ni mogoče prvič uveljavljati šele v pritožbi, se pritožbenemu sodišču ni treba vsebinsko opredeljevati do okoliščin, ki naj bi kazale na pristranskost sodnice.

Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča pravilno zaključilo, da glede na izkazan izrazito konflikten odnos med predlagateljico in udeležencem (kandidatom za skrbnika) in glede na pretekla v izpodbijanem sklepu opisana ravnanja udeleženca, ki niso bila izvedena v največjo korist nasprotne udeleženke ampak kot odziv na medsebojne spore s predlagateljico, od udeleženca ni mogoče pričakovati, da bo pravilno, torej v največjo možno korist zgolj in samo nasprotne udeleženke, opravljal skrbniške obveznosti, zlasti skrbel za njena premoženjska razmerja.

Namen skrbništva je v varstvu osebnosti odrasle osebe z motnjami in težavami, ki se uresničuje tako z urejanjem zadev, ki jih te osebe ne morejo narediti same ter s prizadevanjem za zdravljenje in usposabljanje za samostojno življenje. S tem, ko je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je predlagateljica postavljena pod skrbništvo, je tudi pravilno razrešilo dosedanjo skrbnico - mati predlagateljice, ki je imela nad predlagateljico podaljšano roditeljsko pravico, saj slednja več ne želi biti skrbnica. Ker je sodišče prve stopnje mati predlagateljice razrešilo funkcije skrbnice, je slednja, v skladu z 251. členom DZ, dolžna podati letno poročilo o svojem delu in račun o upravljanju premoženja ter izročiti premoženje varovanke v upravljanje novo imenovanemu skrbniku.

Nasprotna udeleženka neutemeljeno navaja, da bi sodišče gotovo odločilo drugače, če sam sodni postopek ne bi trajal toliko časa ter, da je sodišče spregledalo želje nasprotne udeleženke in prvotno mnenje izvedenke. Kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, je namreč sodišče upoštevalo še druge okoliščine. V skladu z 243. členom DZ sodišče pri imenovanju skrbnika upošteva želje varovanca, če jih je ta izrazil in če je sposoben razumeti njihov pomen in posledice, in pod nadaljnjim pogojem, da je to v korist varovanca. V zadnji alineji 241. člena DZ pa je določeno, da skrbnik ne more biti oseba, od katere ni mogoče pričakovati, da bo pravilno opravljala skrbniške obveznosti. Sodišče je v luči teh določb pravilno presojalo, ali je B. B. primerna oseba za opravljanje nalog skrbnika.

Bolezen je kronificirana, kar pomeni, da se simptomi ne bodo več povsem umaknili in da ji bodo omenjene spremembe tudi v bodoče onemogočale popolno presojo realnosti in odločanja v svoje dobro. Nezmožnost poskrbeti za svoje pravice in koristi je torej pri nasprotni udeleženki trajna. Sodišče je ugotovilo, da potrebuje najširši obseg varstva, saj zaradi njenega duševnega stanja nima pri nobeni od pomembnih zadev ohranjene razsodnosti in volje.

Odvzem starševske skrbi je najhujši poseg v pravico do družinskega življenja, ko je otrok ogrožen, in če je prepričljivo izkazano, da starš ne bo ponovno prevzel skrbi zanj.

Pritožbeno sodišče je ob uradnem preizkusu odločitve v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP ugotovilo, da je zaradi spremembe ZVDZ z novelo ZVDZ-E, ki je stopila v veljavo 10. 2. 2024, materialnopravno nepravilna odločitev, da se nasprotni udeleženki odvzame pravica voliti in biti voljena. Z zgoraj navedeno novelo ZVDZ-E sta bila namreč črtana drugi in tretji odstavek 7. člena ZVDZ, v prehodni določbi (glej 3. člen) pa je zakonodajalec določil, da se postopki odločanja o odvzemu volilne pravice v postopkih o postavitvi odrasle osebe pod skrbništvo, ki so se začeli na podlagi ZVDZ in do dneva uveljavitve novele še niso pravnomočno končani, ustavijo.