VSL Sodba I Cp 549/2020

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v IV. točki izreka spremeni tako, da se ugodi tožbenemu zahtevku za plačilo odškodnine v znesku 9.902,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila.

II. V preostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se sodba v izpodbijanem, a nespremenjenem delu (v točkah I, II, in IV glede odškodnine v znesku 10.294,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila) potrdi.

III. Tožena stranka mora tožeči stranki v 15 dneh povrniti 716,97 EUR stroškov pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje: (II.) razvezalo kupno leasing pogodbo št. 000, ki sta jo dne 27. 9. 2010 sklenila tožena stranka in S., d. o. o., za nakup - leasing traktorja K. št. šasije ... za tožečo stranko, (III.) toženi stranki naložilo vrnitev kupnine v znesku 48.789,66 EUR v petnajstih dneh od pravnomočnosti sodbe z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči petnajsti dan po pravnomočnosti sodbe in (IV.) zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v znesku 20.196,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila.

2Zoper takšno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožujeta obe pravdni stranki.

3Tožeča stranka v pritožbi opozarja, da sodišče ni odločilo o zakonskih zamudnih obrestih od zneska 48.789,66 EUR za čas od 28. 9. 2010 dalje do plačila; tega dela zahtevka ni zavrnilo niti ni obrazložilo, zakaj zahtevku v tem delu ni ugodilo, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede tega dela zahtevka tudi ni uporabilo določbe petega odstavka 111. člena Obligacijskega zakonika (OZ), zato je napačno uporabilo materialno pravo.

Sodišču očita, da ni odločilo o stroških postopka, izostalo je tudi pojasnilo, da bo o njih odločeno s posebnim sklepom, kar je po njenem mnenju mogoče odpraviti z dopolnilno sodbo, iz previdnosti pa uveljavlja procesno kršitev.

Sodišču nadalje očita, da je neupravičeno upoštevalo toženčeve ugovore, ki jih je postavil na naroku po dopolnitvi tožbe v zvezi z odškodninskim zahtevkom, pred tem pa ni podal nobenega ugovora glede višine škode.

Poudarja, da toženec ni nikdar ugovarjal, da ne more odgovarjati za škodo, nastalo zaradi neuporabe predmeta pogodbe za čas, preden je bil obveščen o napaki. Zato je sodišče zunaj navedbenega okvirja toženca zaključilo, da je bil toženec o napaki prvič obveščen 9. 5. 2013 in da za škodo, nastalo pred tem datumom, ne more odgovarjati. Meni, da bi moralo sodišče ugoditi odškodninskemu zahtevku v celoti.

Prav tako ni mogoče šteti, da je toženec v zvezi z razširitvijo tožbe podal upoštevne navedbe; ugovori, ki jih je navedel na naroku 15. 10. 2015, so bili podani, preden je bila plačana sodna taksa, po dovolitvi spremembe tožbe na naroku 17. 11. 2015 pa je le vztrajal pri svojih prejšnjih navedbah, ni pa odgovoril na spremembo tožbe, čeprav mu je sodišče dalo rok za to.

Nasprotuje zaključku sodišča, da naj bi toženec postavil jasen ugovor glede višine izračuna škode in fiksnih stroškov, zato naj materialno procesno vodstvo ne bi bilo potrebno. Meni, da je dokazala plačilo najema strojnih storitev, toženčevi ugovori (le v zvezi z razširitvijo zahtevka) so bili presplošni in kot taki neutemeljeni.

Poudarja, da ni vtoževala izgubljenega dobička (katerega komponenta bi bili t. i. variabilni stroški), ampak povrnitev stroškov najema strojnih storitev, zato se sodišče neutemeljeno sklicuje na judikat I Cp 1057/2016.

Opozori na to, da ni mogoče preizkusiti zaključkov sodišča, da naj bi višina računov izrazito odstopala od povprečnih stroškov najema traktorjev in drugih opravil, saj sodišče ni navedlo nobenih podatkov, kolikšni naj bi bili povprečni stroški najema, od kod naj bi črpalo te podatke in v katero smer ter koliko naj bi bila odstopanja, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 9. člena ZPP.

Sodišču končno očita opustitev oprave materialno procesnega vodstva, ker tožnice ni pozvalo h konkretizaciji njenih navedb glede stroškov goriva. S tem je kršilo 285. člen ZPP, kar predstavlja kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, ki je negativno vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe.

Primarno predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožnici prizna tudi zakonite zamudne obresti od zneska 48.789,66 EUR od 28. 9. 2010 dalj do plačila ter zahtevano odškodnino s pripadki, tožencu pa naloži v plačilo stroške postopka oziroma podrejeno razveljavitev IV. točke izreka izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

4Tožena stranka je na pritožbo tožeče stranke odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

5Tožena stranka v pritožbi navaja, da ni podana aktivna legitimacija tožnice, ker ni stranka prodajne pogodbe, katere razvezo zahteva, zato nima materialnopravne in procesne legitimacije. Materialnopravno zgrešeni so razlogi sodbe glede aktivne legitimacije tožeče stranke. Meni, da bi bila tožnica lahko pravdna stranka le pod pogojem, če bi S. d. o. o. (kot stranka pogodbe) nanjo prenesel materialnopravna upravičenja iz prodajne pogodbe, tj. zahtevati razvezo take pogodbe, ki so po OZ prihranjena le za stranko. Poudarja, da prodajna pogodba ni pogodba v korist tretjega (tožnice), bi pa lahko tožnica zahtevala le razvezo leasing pogodbe. Nasprotuje zaključku sodišča, da je tožnica pravilno uveljavljala zahtevek na razvezo in vračilo kupnine glede na to, da je leasingodajalka toženko kot leasingojemalko pooblastila tudi za uveljavljanje zahtevkov, ki izhajajo iz garancije za brezhibno delovanje stroja. Sodišču očita, da ni preverilo pooblastila z dne 25. 4. 2014 oz. ga ni primerjalo z določilom splošnih leasing pogojev tč. III. 8.2.3; v skladu z njim gre za odstop materialnopravni prenos pravic na tožnico, ki je s tem postala njihova imetnica in jih lahko v svojem imenu in za svoj račun tudi uveljavlja. Predmet te tožbe niso taka na tožnico prenesena upravičenja, zato nanjo niso bila prenesena materialnopravna upravičenja iz naslova garancije za brezhibno delovanje stvari. Pooblastilo tožnico le pooblašča za uveljavljanje zahtevkov in nanjo ne prenaša oz. ji ne odstopa pravic iz tega naslova, zato jih tožnica ne more uveljavljati v svojem imenu in v svojo korist, temveč le v imenu in v korist pooblastitelja, tj. S. d. o. o., ki pa ni pravdna stranka. Pooblastilo, skladno z 74. členom OZ, tožnici ne daje materialnopravnega položaja biti subjekt pravic iz naslova garancije za brezhibno delovanje stvari, ne daje ji položaja aktivno legitimirane stranke v tem postopku. Tožnica kot le pooblaščenka S. d. o. o. ne more biti stranka v postopku. Četudi bi bilo dano pooblastilo materialno pravno pravilno, na njegovi podlagi tožnica ne bi mogla vložiti tožbe, saj to v času vložitve tožbe ni obstajalo, pooblastitelj pa tudi ni odobril preteklih dejanj tožnice kot pooblaščenke. Dodaja še, da pooblastilo ne vsebuje posebne pooblastitve za vsak posamezen primer v skladu s 76. členom OZ. Nasprotuje razlogom sodbe, da je aktivna legitimacija podana zaradi izpolnitve pogodbe o leasingu in plačilu kupnine oz. so ti razlogi nejasni, neobrazloženi, nepreverljivi, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka.

Poudarja, da so učinki razveze pogodbe s sodbo glede na 320. člen ZPP lahko nastopili najprej z njeno vročitvijo strankam postopka, zato tožnica ni mogla imeti zahtevka na vračilo kupnine, odločitev sodišča v III. točki izreka izpodbijane sodbe je glede na 311. člen ZPP procesno zgrešena. Navaja še, da do učinkov razvezane pogodbe ni prišlo pred vložitvijo tožbe (na podlagi odstopa od pogodbe) ne z vložitvijo tožbe (tožnica ne postavlja nobene trditve, da odstopa od pogodbe), temveč bi lahko šele s pravnomočnostjo sodbe, s katero je pogodba razvezana, kar pomeni, da terjatev ni ne nastala ne zapadla do konca glavne obravnave, niti ni zapadla sedaj. Glede na to in določila OZ toženec ni prišel v zamudo, zato dosoja zamudnih obresti ni pravilna.

Opozarja, da je sodišče razvezalo neobstoječ pravni posel. Sodišču očita opustitev ugotavljanja sklepčnosti oz. določnosti/določljivosti zahtevka v postopku preizkusa tožbe, v zvezi s tem pa opustitev izvedbe materialnega procesnega vodstva oz. poziva na popravo tožbe po uradni dolžnosti. Pogodba, kot je navedena v tožbenem zahtevku in v II. tč. izreka izpodbijane sodbe, ne obstoji oz. je toženec ni nikoli sklenil. Zato bi moralo sodišče tožbeni zahtevek zavrniti iz razloga nesklepčnosti tožbe. Ker sodišče ni izvedlo preizkusa tožbe (ni preverilo določnosti/določljivosti zahtevka in sklepčnosti tožbe), ni primerjalo tožničinih trditev s tožbi priloženimi dokazili, je bistveno kršilo določila postopka. Iz opredelitve pogodbe v zahtevku/izreku sodbe ni moč ugotoviti, katero pogodbo je sodišče razvezalo – prodajno ali leasing pogodbo. Poudarja, da gre za oblikovalni zahtevek, ki se izvrši s pravnomočnostjo sodbe, pri čemer pa izrek sodbe v II. točki ni določljiv in razumljiv, zato tudi ni izvršljiv.

Sodišču očita, da (še) ni odločilo o obrestih, zato gre za bistveno kršitev določil postopka.

Sodišču nadalje očita, da je ugodilo zahtevku, ki je materialnopravno zgrešen in ne upošteva pravila o sočasnosti izpolnitve. Obstaja nasprotje med odločitvijo in njenimi razlogi; v razlogih sodišče opozori na dolžnost vračila traktorja po tožeči stranki v roku 15 dni po pravnomočnosti, medtem ko izrek sočasnosti ne vsebuje.

Meni, da gre za sodbo presenečenja; sodišče je postopanje tožnice ves čas presojalo z vidika uveljavljanja skritih napak, šele v svoji odločitvi pa je zahtevek presojalo z vidika toženčeve odgovornosti iz naslova dane garancije po določilih ZVPot.

Nadalje je sodišče napačno uporabilo materialno pravo – določbe OZ in ZVPot. V primeru jamčevanja iz naslova brezhibnega delovanja stvari ima kupec (če napaka ni odpravljena in mu ni izročena nadomestna stvar) izbirno pravico do znižanja kupnine ali odstopa od pogodbe. Tožnica je izbrala možnost odstopa od pogodbe, vendar tega dejstva ni nikoli zatrdila in zanj ni predložila dokaza. Obe navedeni materialnopravni podlagi kupcu izrecno nalagata, da mora odstopiti od pogodbe, posledica odstopa pa je razveza pogodbe. Kupec ima tako v postopku le možnost postavitve ugotovitvenega zahtevka, nima pa oblikovalnega zahtevka na razvezo pogodbe.

Poudarja, da sodba nima razlogov, na podlagi katerih dejstev oz. izpolnjenih pogojev in ne, na kateri zakonski podlagi je dopustilo oblikovalni zahtevek na razvezo.

Sodišču očita, da je napačno ugotovilo (nesporni) dejstvi, kot sta: da je toženec pooblaščeni prodajalec proizvajalca traktorjev znamke K. in njihov pooblaščeni serviser ter da je bila odprava napake na hidravliki, ki je bila izvedena po pooblaščenem serviserju toženca dne 3. 10. 2011, opravljena pri 63 urah delovanja.

Navaja, da so napačni zaključki sodišča v zvezi z nastankom napake, ki se je po ugotovitvah sodišča pojavila 27. 6. 2012, s tem pa napačna presoja izvedeniškega mnenja in na tej podlagi sprejeti zaključki glede obstoja garancije.

Nasprotuje zaključku, da je bil traktor zaradi te napake nezmožen normalne uporabe. Ne strinja se s tožničinimi trditvami, kdaj se pojavila napaka, da je bil traktor neuporaben od dneva ugotovitve napake 27. 6. 2012 in vzbujajo resen dvom v obstoj napake oziroma da napaka izvira iz stvari same.

Napačni in v nasprotju z listinami v spisu so tudi zaključki sodišča, da je izvedenec ocenil, da je tožnica s traktorjem upravljala normalno, saj je izvedenec ugotovil, da obstajajo odstopanja glede rednega servisiranja traktorja oz. servisnih intervalov (opravljen naj bi bil le prvi redni servis pri tožencu), da bi morali biti zamenjani filtri. Sodišče je napačno ugotovilo, da je tožnica skrbela za traktor, ga normalno uporabljala in vzdrževala. Servis bi morala redno opravljati ne glede na okoliščino, da naj bi toženec tožnici ne izročil servisne knjižnice, saj se je tožnica kljub temu zavedala dolžnosti rednega servisiranja, ker je, kot je ugotovil izvedenec, imela na voljo navodila za uporabo traktorja, kjer so ti intervali jasno navedeni. Poudarja, da glede na ugotovitve izvedenca, da traktor ni bil redno servisiran, da je lahko vzrok za napako – okvara stikala na menjalniku – tudi neredno servisiranje oz. neservisiranje traktorja, ni bil izpolnjen pogoj za priznanje garancije iz naslova brezhibnega delovanja stvari. Meni, da je sodišče zmotno (in v nasprotju z dokazi v spisu in izpovedbami strank ter prič) ugotovilo, da je tožnica redno servisirala traktor, ter napačno izenačilo redno servisiranje v intervalih z garancijskimi popravili, ki sta jih izvajala toženec in avstrijski pooblaščeni serviser.

Sodišče ni pravilno uporabilo materialnega prava in pri presoji ni upoštevalo okoliščin na strani tožnice, to so opustitev rednega servisiranja, zaradi katere je prišlo do okvare traktorja, in opustitev obvestilne dolžnosti garanta po garanciji; po trditvah tožnice se 27. 6. 2012 ni obrnila na toženca kot prodajalca, ampak na pooblaščenega serviserja ter pri njem uveljavljala garancijo. Toženca je o napaki obvestila šele 13. 7. 2013.

Poudarja, da glede na določila OZ in ZVPot lahko upravičenec iz garancije to uveljavlja le enkrat, česar sodišče pol njegovem mnenju ni upoštevalo.

Meni, da bi moralo sodišče upoštevati ravnanje tožnice pri uveljavljanju garancije in ravnanje tožnice s stvarjo, v zvezi s katero uveljavlja garancijo; tožnica traktorja ni redno servisirala, pri notifikaciji toženca o napaki pa ni ravnala s potrebno skrbnostjo po OZ (toženec poudarja, da je sodišče ugotovilo, da tožnica ni potrošnik), saj toženca ni obvestila o napaki takoj, ko jo je zaznala. To je storila šele tik (cca. 2 meseca) pred iztekom garancije, prav tako je vložila tožbo tik pred iztekom roka za vložitev sodnega varstva, kar kaže na njeno špekulativno ravnanje, ki krši temeljna načela (5., 6. in 7. člena) OZ.

6Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tožene stranke ni utemeljena.

7Iz ugotovitev sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnica kot leasingojemalka 8. 9. 2010 sklenila Pogodbo o finančnem leasingu št. 0037365 z družbo S., d. o. o., kot leasingodajalko. V pogodbi je bilo dogovorjeno, da bo predmet leasinga traktor za kupnino 48.789,79 EUR, ki ga je leasingodajalka 27. 9. 2010 kupila od toženca (prodajalca), tožnica pa ga je isti dan prevzela. Leasingodajalka si je na kupljenem traktorju pridržala lastninsko pravico do dokončnega poplačila leasing kredita, do katerega je prišlo med pravdnim postopkom. Toženec je izdal garancijo za brezhibno delovanje v trajanju 36 mesecev. Predmet spora je (skrita) napaka (nedelovanje varnostnega stikala v menjalniku), ki se je pojavila 27. 6. 2012 in povzročila nemožnost normalne uporabe traktorja. Tožnica je s tožbo zahtevala razvezo pogodbe in vrnitev celotne kupnine ter povrnitev materialne škode, ki ji je nastala s plačilom stroškov najema strojnih storitev v višini 9.902,00 EUR in zavarovanja traktorja v višini 571,71 EUR. V pripravljalni vlogi z dne 8. 7. 2015 je spremenila tožbo za 9.723,24 EUR; zahtevala je povrnitev nadaljnje škode zaradi najema storitev (9.023,00 EUR) in plačila zavarovalnih polic (700,24 EUR).

O PRITOŽBI TOŽENCA

8Pritožnik zmotno trdi, da gre za sodbo presenečenja. Sodišče prve stopnje namreč z uporabo določb ZVPot, ki urejajo garancijo za brezhibno delovanje stvari, ni uporabilo pravne podlage, na katero toženec ni oziroma ne bi mogel ob ustrezni skrbnosti računati nanjo ter se o njej izjaviti. Predmet spora je bila skrita napaka, ki je lahko podlaga za zahtevke iz naslova jamčevanja zaradi stvarnih napak in iz naslova garancije za brezhibno delovanje stvari, med katerimi kupec lahko izbira. Tožnica se je v tej zadevi oprla na obe podlagi oz. v zvezi z obema podala trditve, toženec je ugovarjal (prvič že v odgovoru na tožbo), izhajajoč iz obeh podlag, sodišče pa je v danem navedbenem okvirju presojalo utemeljenost zahtevkov po obeh podlagah v skladu z določbami OZ in ZVPot. Tržni inšpektor je sicer izključil uporabo ZVPot za konkretni primer (priloga A19), ker tožnice ni štel za potrošnico, a toženec se kljub temu ni mogel zanesti na to, da sodišče ne bo uporabilo ZVPot. Že zato ne, ker je za uporabo in razlago prava v tej zadevi izključno pristojno to sodišče. To je izvajalo dokaze, med drugim tudi glede okoliščine, ali je tožnica potrošnica v skladu s 1. členom ZVPot, kar je bil očiten znak, da utegne opreti svojo odločitev (tudi) na določbe ZVPot. Končno tožencu, ki ga je zastopal kvalificirani pooblaščenec, ne bi smelo ostati neznano, da pravice iz IV. poglavja ZVPot, ki ureja garancijo, z izjemo 21. člena, pripadajo tudi kupcem, ki ne štejejo za potrošnike (21.č člen ZVPot).

9Toženec je med postopkom ugovarjal tožničini aktivni legitimaciji (le) glede zahtevka za razvezo prodajne pogodbe in vrnitev kupnine, pri čemer vztraja tudi v pritožbi. Njegove pritožbene navedbe, češ da tožnica ni imela materialno pravnega upravičenja za vložitev obravnavane tožbe, so neutemeljene. Iz točke III.8.2. Splošnih pogojev pogodbe o finančnem leasingu (priloga A6 spisa) izhaja, da leasingodajalec odstopa leasingojemalcu za čas trajanja pogodbe svoje zahtevke zaradi pravnih in stvarnih napak do dobavitelja, pri čemer si leasingodajalec pridrži pravico (leasingojemalca) zahtevati razveljavitev kupne pogodbe in terjati povrnitev kupnine za predmet leasinga, ki jo je plačal leasingodajalec, in da te pravice ostanejo leasingodajalcu, ki ima pravico zahtevati od leasingojemalca, da te pravice uveljavlja v njegovem imenu. V točki III.6.1 Splošnih pogojev je vsebovana klavzula, da predmet pogodbe o finančnem leasingu z izplačilom zadnjega obroka postane last leasingojemalca, zato je v konkretnem primeru pogodba o finančnem leasingu nedvomno prevzela (tudi) značilnosti prodajne pogodbe.

10Tožnica je bila v času vložitve tožbe „ekonomska lastnica“, ki je nosila vse tipične rizike lastnika, med drugim vprašanje pravilnega delovanja stvari. Pričakovanje tožnice, ki je imela traktor v posesti od sklenitve prodajne pogodbe in ki je obroke leasinga redno plačevala, je bilo v fazi predstopnje k polni (lastninski) pravici, saj ji prenosa lastninske pravice na traktorju leasingodajalec ni mogel več preprečiti.¹ Le še od njenega lastnega ravnanja (pravočasnega plačila vseh leasing obrokov) je bilo odvisno, ali bo postala lastnica. Utemeljeno podlago za vložitev tožbe v svojem imenu zoper toženca kot prodajalca traktorja sta torej predstavljala tožničina pravica v pričakovanju, ki se je s plačilom vsakega obroka povečevala, in izrecno pisno soglasje leasingodajalca (priloga A32 spisa), da lahko uveljavlja zahtevke, ki izhajajo iz garancije za brezhibno delovanje stvari, ter zahtevek za razvezo kupne pogodbe in vrnitev kupnine. Nenazadnje iz ugotovitve sodišča prve stopnje, ki je toženec v pritožbi ne izpodbija, izhaja, da je tožnica med postopkom plačala zadnji leasing obrok, s čimer je postala lastnica traktorja in so vse pravice iz prodajne pogodbe (tudi pravica odstopiti od nje) do konca glavne obravnave prešle nanjo. Zatrjevano pomanjkanje aktivne (stvarne) legitimacije torej ne more biti razlog za zavrnitev zahtevka.

11Neutemeljeno je pritožbeno stališče, da je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo razvezalo neobstoječ pravni posel oziroma da je zahtevek za razvezo prodajne pogodbe² nedoločen, vsaj nedoločljiv, in tožba nesklepčna. Tožbeni predlog je popoln, saj vsebuje vse zahtevane sestavine prodajne pogodbe (navedbo strank, tip pogodbe in datum njene sklenitve), ki omogočajo njeno individualizacijo. Čeprav so v tožbenem predlogu navedeni tudi nekateri podatki o pogodbi o finančnem leasingu, iz njega nedvoumno izhaja, da tožnica zahteva razvezo prodajne pogodbe, sklenjene 27. 9. 2010 med tožencem in leasingodajalcem glede traktorja. Podatki o leasing pogodbi le dodatno opišejo vlogo tožnice kot lesingojemalke oz. so odzraz prepletenosti pogodbe o finančnem leasingu in prodajne pogodbe. Izrek izpodbijane sodbe, ki je identičen tožbenemu zahtevku, je zato določen in izvršljiv.

12Odstopno upravičenje pomeni enostransko izjavo volje, ki samo po sebi kot oblikovalno upravičenje povzroči prenehanje pogodbe, zato ga za učinkovanje kupcu ni treba uveljavljati sodno. Lahko pa ga, a v tem primeru mora vložiti oblikovalno tožbo. Ugotovitvena tožba kupcu ne nudi ustreznega pravnega varstva. Tožnica, ki ni zatrjevala (in dokazovala) svojega predpravdnega odstopa od prodajne pogodbe, je pravilno vložila oblikovalno tožbo. Izkoristila je tudi možnost hkratnega uveljavljanja oblikovalnega in dajatvenega zahtevka (ki je posledica utemeljenosti prvega) v isti pravdi v skladu s 182. členom ZPP. Neutemeljena je torej pritožbena navedba, da bi morala tožnica počakati na pravnomočnost (zapadlost) odločitve o oblikovalnem zahtevku in šele nato vložiti dajatvenega.

13Izpodbijana sodba nadalje ne vsebuje očitanega nasprotja med odločitvijo in razlogi, ker je sodišče v njih opozorilo na to, da je zaradi razveze pogodbe tožnica dolžna vrniti traktor tožencu, ni pa ji tega naložilo v izreku. Za zadnje sodišče ni imelo podlage, ker toženec ni zahteval vračila traktorja z nasprotno tožbo. Če bi to storilo, bi odločilo preko postavljenih zahtevkov oziroma kršilo načelo dispozitivnosti (prvi odstavek 2. člena ZPP). Toženec bo zaradi določbe o vzajemnem vračanju danega (tretji odstavek 110. člena OZ) lahko zahteval izročitev traktorja, če tožnica svoje obveznosti ne bo izpolnila prostovoljno.

14Predmet tega postopka, je bila, kot že rečeno, skrita napaka (nedelovanje varnostnega stikala v menjalniku), ki se je pojavila 27. 6. 2012. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema pravilne in prepričljive razloge sodišča prve stopnje o tem, kdaj se je pojavila napaka in da je napaka povzročila nemožnost normalne uporabe traktorja (tudi izvedenec je potrdil, da tožnica ni mogla uporabljati traktorja zaradi okvare stikala); ob ugasnitvi traktorja med uporabo je bilo po ugotovitvi sodišča treba čakati skoraj uro, da se je ohladil, šele nato ga je bilo moč ponovno zagnati. Sodišče prve stopnje je pravilno zavzelo stališče, da je vzrok za napako izviral iz stvari same, in izključilo možnost, izhajajoč iz ugotovitev izvedenca, da bi bila napaka posledica napačne uporabe traktorja s strani tožnice, kot to trdi toženec (še v pritožbi). Izvedenec je res ugotovil, da obstajajo odstopanja glede rednega servisiranja traktorja oz. servisnih intervalov, a jih je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo kot manjša odstopanja, ki ne pomenijo nerednega servisa, ki bi imel za posledico izgubo pravic tožnice iz naslova garancije. Po prepričanju pritožbenega sodišča je ključna pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je izvedenec kot možen vzrok okvare stikala navedel njegovo izpostavljenost številnim mehanskim in termičnim obremenitvam, nikakor pa ne tožničino domnevno neredno servisiranje. Pritožba nadalje neutemeljeno očita tožnici, da je opustila takojšnjo obvestitev garanta (toženca kot prodajalca) o okvari traktorja, ker notifikacija napake ni predpostavka garancijske odgovornosti, temveč zadošča, da stvar v garancijskem roku ne deluje brezhibno³. O tem, kdaj je šteti, da je to storila, se bo sodišče podrobneje opredelilo v 19. točki te sodbe v povezavi z odškodninskim zahtevkom.

O PRITOŽBI TOŽNICE

15Utemeljene so tožničine pritožbene navedbe, da toženec vse do konca prvega naroka za glavno obravnavo ni postavil nobenih ugovorov v zvezi z višino škode, katere povrnitev je tožnica zahtevala v tožbi. Ugovore glede višine zahtevka je toženec prvič podal na naroku dne 15. 10. 2015, ko se je opredelil do razširitve zahtevka. Sodišče prve stopnje je glede na navedeno neutemeljeno štelo toženčeve ugovore v zvezi z višino škode za pravočasne tudi glede odškodninskega zahtevka iz (prvotne) tožbe, zaradi česar je neustrezno enotno obravnavalo utemeljenost zahtevka iz tožbe in razširjenega zahtevka. Toženec nima prav, da je bil že v ugovoru v zvezi s temeljem odškodninske odgovornosti vsebovan ugovor v zvezi z višino. Tega bi moral uveljavljati izrecno, enako, kot je storil glede razširitve zahtevka. Pritožbeno sodišče bo zato prvotni zahtevek in zahtevek po spremembi v povezavi s toženčevimi ugovori v nadaljevanju obrazložitve obravnavalo ločeno.

16Kar zadeva prvotni zahtevek, je toženec v odgovoru na tožbo ugovarjala (le) temelju odškodninske odgovornosti; navedel je, da za obravnavano napako na traktorju ni odgovoren, zato tudi ni odgovoren za morebitno škodo, ki je tožnici nastala zaradi te napake, poleg tega pa tožnici pojasnil, da morajo biti za uspešno uveljavitev pravice do povrnitve škode na temelju garancije, ki ima značilnosti škode zaradi zaupanja, izpolnjene vse predpostavke prodajalčeve odgovornosti za stvarno napako, zlasti predpostavki pravočasnega obvestila in pravočasne sodne uveljavitve zahtevka v predpisanem roku. Na prvem naroku dne 14. 5. 2015 je glede temelja pravočasno navedel še, da tožnici ne bi nastala škoda s plačevanjem storitev tretjim, če bi ravnala gospodarno, to je poravnala znesek 2.500,00 EUR pooblaščenemu serviserju družbi E. (v nadaljevanju: pooblaščeni serviser), ki ji ga je zaračunal zaradi odprave predhodne napake, ki pa ni predmet tega postopka. Toženec meni, da če tožnica ne bi zavrnila plačila računa, bi ji pooblaščeni serviser zagotavljal nadaljnji servis traktorja in odpravil napako na motorju, ki je nastala 27. 6. 2012.

17Pritožbeno sodišče se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje o utemeljenosti toženčevega ugovora, da je tožnica z opisanim ravnanjem prispevala k nastanku škode. Ta je preveč hipotetičen⁴; ni nujno, da bi pooblaščeni serviser odpravil okvaro traktorja. Poleg tega bi z zahtevo po takšnem ravnanju okrnili tožničino pravico, da zavrne plačilo računa, če je štela, da ji je pooblaščeni serviser neupravičeno zaračunal popravilo traktorja. Glede na ugotovitve prvostopenjskega sodišča, ki jih pritožba ne izpodbije, ni dvoma, da tožnica tudi z nobenim drugim ravnanjem ni prispevala k nastanku napake (in škode). Edina toženčeva pravočasna ugovora glede prvotnega zahtevka torej nista utemeljena.

18Pritožbeno sodišče pa se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da lahko tožnica uveljavlja odškodnino zaradi nemožnosti uporabe traktorja šele od trenutka, ko je zahtevala popravilo ali zamenjavo, do njune izvršitve (drugi odstavek 21.c člena ZVPot)⁵ oziroma od trenutka, ko je seznanila toženca z napako. Zamejitev škode sodišču nalaga pravilna uporaba materialnega prava, zato za svojo odločitev tovrstnega toženčevega ugovora ni potrebovalo, kot to zmotno meni tožnica v pritožbi. Pri odškodnini zaradi nemožnosti uporabe stvari gre za škodo zaradi zaupanja, zato lahko povrnitev te škode iz naslova garancije po ZVPot kupec uveljavlja le, če so izpolnjene predpostavke odgovornosti proizvajalca oz. prodajalca na podlagi garancije za brezhibno delovanje stvari. Poleg splošnih predpostavk ((i)stvar ne deluje brezhibno in (ii) vzrok za okvaro izvira iz stvari same) morata biti izpolnjeni še dve dodatni predpostavki: (iii) kupec zahtevek za odpravo okvare (popravilo) uveljavi v garancijskem roku in (iv) kupec mora zahtevek za povrnitev škode zaradi zaupanja sodno uveljaviti v 2-letnem (prekluzivnem) roku, ki začne teči od dneva, ko je ta škoda kupcu nastala.⁶

19Vse navedene predpostavke so bile v konkretnem primeru izpolnjene. Vprašanje, ki ostaja sporno še na pritožbeni stopnji, je, od kdaj je bila tožnica upravičena zahtevati povrnitev škode od toženca (prodajalca); od 27. 6. 2012, ko je bil o napaki obveščen pooblaščeni serviser, ali od 9. 5. 2013, ko je tožničin sin obvestil toženca o napaki. V nobenem primeru ni odločilen (najkasnejši) datum 11. 7. 2013, ko je tožnica obvestila toženca o napaki preko pooblaščenca, za kar si prizadeva toženec v pritožbi. Sodišče prve stopnje je za začetek teka (prekluzivnega) roka za sodno uveljavljanje zahtevkov iz naslova garancije tako po OZ kot tudi po ZVPot štelo 27. 6. 2012, medtem ko je pri presoji utemeljenosti odškodninskega zahtevka štelo za odločilen kasnejši trenutek, ko je toženec dejansko zvedel za napako. Pritožbeno sodišče se s takšnim pristopom ne strinja, saj je prvostopenjsko sodišče enako okoliščino (obvestitev toženca o napaki) neutemeljeno presojalo različno. Toženec je v odgovoru na tožbo priznal, da je tožnica s tem, ko je o napaki obvestila pooblaščenega serviserja, o napaki obvestila tudi toženca in navedel še, da je pooblaščeni serviser oseba, ki zastopa interese prodajalca (toženca) in ki je z njim v poslovnem razmerju, zato njegova ravnanja zavezujejo tudi prodajalca. Po oceni pritožbenega sodišča druge stopnje je toženec s tem priznal, da je imelo obvestilo o napaki (in zahtevek za popravilo), ki ga je naslovil na pooblaščenega serviserja dne 27. 6. 2012, v okoliščinah konkretnega primera enak učinek, kot bi bila tožnica obvestila neposredno njega⁷, čemur tožnica ni nasprotovala. Zato ni pomembno, ali je bil toženec tedaj z napako tudi dejansko seznanjen. Glede na to, da lahko tožnica zahteva povrnitev škode zaradi nemožnosti uporabe od trenutka, ko je zahtevala popravilo ali zamenjavo (drugi odstavek 21.c člena ZVPot in drugi odstavek 482. člena OZ), je na podlagi prvotnega zahtevka iz tožbe upravičena do povrnitve škode zaradi plačila najema storitev v višini 9.902,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe (drugi odstavek 299. člena OZ). V nobenem primeru pa ni upravičena do povrnitve stroškov plačila zavarovanja za traktor, ki ni v vzročni zvezi z nastalo napako in bi tožnici nastal v vsakem primeru.

20Ker toženec ni (pravočasno) ugovarjal višini računov, preizkus ustreznosti višine premoženjske škode pa ni vprašanje materialnega prava, sodišču prve stopnje ne bi bilo treba primerjati višine zaračunanih storitev s (povprečnimi) cenami ostalih ponudnikov istovrstnih storitev. Iz enakih razlogov tega ni storilo pritožbeno sodišče.

21Pritožbeno sodišče glede razširitve zahtevka (spremembe tožbe) ocenjuje, da ga je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo. Strinjati se je z njegovim zaključkom, da je toženec pravočasno in v zadostni meri ugovarjal višini škode, zaradi česar je bilo dokazno breme (glede načina izračuna škode ter ali so bili upoštevani stroški goriva in ostali stroški) na tožnici, ki pa ga ni zmogla. Toženčev ugovor („če je tožnica res plačevala, sama ni imela stroškov s svojim delom, gorivom, itd., tako da tudi iz tega razloga ne more biti utemeljen zahtevek za plačilo celotnih stroškov“) je bil tudi po mnenju pritožbenega sodišča zadosten in jasen, da bi tožnica lahko s pavšalnim zneskom ovrednotila stroške goriva (in morebitne druge stroške), ki bi ji nastali, če bi dela na kmetiji opravila s svojim traktorjem. Če ne drugače, bi stroške goriva lahko ocenila s pomočjo podatka o porabljenem gorivu z računov, ki jih je predložila kot dokaz za plačilo stroškov najema storitev kmetov. Glede na izrecen toženčev ugovor in ob upoštevanju dejstva, da je tožnico zastopal odvetnik, prvostopenjsko sodišče ni bilo dolžno opraviti materialnega procesnega vodstva (ki bi po vsebini predstavljal le ponovitev toženčevega ugovora). Po stališču sodne prakse dolžnost materialnega procesnega vodstva ni kršena, kadar na manjkajoče trditve in dokaze opozori nasprotna stranka. S tem se stranka seznani z (morebitnimi) pomanjkljivostmi in ji je bila dana možnost, da jih odpravi.⁸ Zato pritožbeni očitek tožnice, češ da bi jo moralo sodišče pozvati h konkretizaciji njenih navedb glede stroškov goriva, ni utemeljen.

22Tožnica je nemožnost uporabe traktorja zaradi neodložljive narave kmečkih opravil upravičeno premostila z najemom tujih storitev, vendar bi v skladu z načelom compensatio lucri cum damno zahtevano odškodnino morala zmanjšati za tiste izdatke, ki jih je prihranila, ker ni uporabljala svojega vozila.⁹ Navadna škoda, katere povrnitev zahteva tožnica, je po definiciji zmanjšanje premoženja, ki se izračuna s primerjavo stanja premoženja pred nastankom in po nastanku škode, premoženje pa nižajo stroški. Povedano drugače in za konkreten primer: navadna škoda je razlika med stroški, ki bi tožnici nastali, če bi uporabljala svoj traktor (bi ji nastali ob normalnem teku, torej če ne bi prišlo do okvare traktorja), in stroški, ki so ji nastali, ker traktor ni deloval. Prvi stroški nižajo razliko med premoženjem pred in po nastanku škode, zato so bistveni za odločitev v zadevi. Če stroški ne bi bili upoštevani in bi bila tožnici prisojena odškodnina v zahtevanem znesku, bi bila neupravičeno obogatena. Takšen pristop res spominja na obravnavo zahtevka za povrnitev škode v obliki izgubljenega dobička, ki je po definiciji vsota prihodkov, zmanjšan za seštevek stroškov, vendar, kot pravilno poudarja tožnica v pritožbi, tega ni zahtevala.

23Tožnica in toženec v pritožbi utemeljeno opozarjata, da sodišče prve stopnje ni odločilo o zakonskih zamudnih obrestih, ki jih je tožnica zahtevala od zneska 48.789,66 EUR za čas od 28. 9. 2010 do plačila. Pritožbene navedbe bi lahko (smiselno) predstavljale predlog za dopolnitev sodbe, o čemer lahko odloči le sodišče prve stopnje, ki je izdalo sodbo.¹⁰ A neodločitev o delu zahtevka v nobenem primeru ne predstavlja uveljavljane absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako ni na mestu tožničin očitek napačne uporabe materialnega prava (neuporabe določbe petega odstavka 111. člena OZ) že zato, ker sodišče sploh ni odločalo o tem delu zahtevka. Nadalje tožnica utemeljeno očita sodišču prve stopnje, da ni odločilo o stroških postopka, a procesna kršitev iz pravkar pojasnjenih razlogov ne more biti podana. Pritožbeno sodišče dodaja, da je sodišče prve stopnje pritožbene navedbe v zvezi s tem delom zahtevka štelo za (smiseln) predlog za izdajo dopolnilnega sklepa, ki ga je kot prepoznega zavrnilo (sic!)¹¹ na podlagi drugega odstavka 325. člena ZPP. Ta procesni položaj je glede posledice izenačen s položajem, ko stranka ne poda predloga za izdajo dopolnilne sodbe; šteje se, da je tožnica umaknila tožbo v delu, ki se nanaša na povrnitev pravdnih stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje.¹² Iz tega razloga in ker odločitve prvostopenjskega sodišča o tem sploh ni, ni podlage za spremembo odločitve o stroških, ki bi jo sicer narekovala sprememba odločitve o glavni stvari.

24Pritožbeno sodišče je glede na obrazloženo delno ugodilo pritožbi tožnice in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje v IV. točki izreka tako, da je tožbenemu zahtevku za plačilo odškodnine ugodilo glede zneska 9.902,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje (5. alineja 358. člena ZPP). Sicer je njeno pritožbo in pritožbo toženca zavrnilo in potrdilo izpodbijani in nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

25Ker toženec s pritožbo ni uspel, tožnica pa je delno uspela, ji je toženec dolžan povrniti del stroškov pritožbenega postopka, sorazmeren njenemu 49 % uspehu (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP). Stroški se odmerijo v skladu z ZOdvT¹³ (tar. št. 3210, 6002 in 6007). Med priznane stroške sodijo nagrada za vložitev pritožbe v višini 670,40 EUR in materialni stroški v višini 20,00 EUR, povečano za 22 % davek na dodano vrednost v višini 151,80 EUR, ter strošek za sodno takso za pritožbo (621,00 EUR), in znašajo skupaj 1.463,20 EUR. Toženec ji je tako dolžan povrniti 716,97 EUR pritožbenih stroškov.

¹ Prim. npr. sodbo VS RS II Ips 131/2018 z dne 9. 8. 2018.
² Ta se glasi: »Kupna Leasing pogodba [št. 000], ki sta jo dne 27. 9. 2010 sklenila tožena stranka in S., d. o. o., za nakup - leasing traktorja K. št. šasije ... za tožečo stranko, se razveže.«
³ Glej D. Možina, Garancija za brezhibno delovanje in odgovornost za stvarne napake, Zbornik znanstvenih razprav, letn. 69 (2009), str. 159.
⁴ Na to kaže že presoja sodišča prve stopnje njegove utemeljenosti v 55. točki obrazložitve, češ da bi pooblaščeni serviser morebiti pravočasno odpravil vtoževano napako.
⁵ Določba je po vsebini enaka določbi drugega odstavka 482. člena OZ (garancija za brezhibno delovanje stvari na podlagi OZ).
⁶ Primerjaj Obligacijski zakonik (OZ) s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 220.
⁷ N. Plavšak, v: Obligacijski zakonik s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 219.
⁸ Primerjaj npr. odločbi VS RS III Ips 45/2012 z dne 19. 11. 2013 in II Ips 90/2016 z dne 1. 9. 2016.
⁹ Takšno stališče je sprejeto tako v teoriji kot tudi v sodni praksi. Primerjaj npr. odločbo VSC Cp 713/95 z dne 1. 3. 1995. Glej tudi npr. D. Možina, Povrnitev premoženjske škode na motornih vozilih, IV. poglavje: Avtomobilska škoda in zavarovanje v Pravni letopis 2014, Inštitut za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, str. 60-61.
¹⁰ Glede na to, da je tožnica na pomanjkanje odločitve o stroških in zakonskih zamudnih obrestih opozorila v isti vlogi (pritožbi) in je sodišče prve stopnje sklenilo, da je (smiseln) predlog za dopolnitev sodbe glede odločitve o stroških prepozen, ne more veljati drugače za odločitev o zakonskih zamudnih obrestih.
¹¹ V izreku je predlog za izdajo dopolnilnega sklepa očitno pomotoma zavrnilo, medtem ko je v razlogih sklepa pravilno pojasnilo, da ga je treba zavreči kot prepoznega.
¹² O posledicah nepodaje predloga za izdajo dopolnilne sodbe npr. odločba VS RS II Ips 115/2017 z dne 22. 11. 2018, II Ips 213/2012 z dne 26. 11. 2014.
¹³ Ur. list, št. 67/2008, 35/09-ZOdv-C).