21. člen ZVPot-UPB2

Merila pojasnilne dolžnosti so avtonomen pravni standard evropskega potrošniškega prava, zato je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo razlago SEU, da mora banka podati zadostna pojasnila in informacije, da bo lahko razumno pozoren in preudaren potrošnik, ne le seznanjen z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, v kateri je bil sklenjen kredit, temveč tudi zmožen oceniti potencialno znatne ekonomske posledice takega pogoja za njegove finančne obveznosti.

Odgovornost prodajalca na podlagi garancije za brezhibno delovanje stvari je vrsta obligacijskega razmerja, v katerem je prodajalec, ki je prevzel zavezo, da bo stvar v določenem (garancijskem) roku brezhibno delovala, dolžan odpraviti okvaro oziroma zamenjati stvar, če stvar ne deluje brezhibno (če se v garancijskem roku pokažejo okvare stvari), kupec pa je upravičen zahtevati odpravo okvare oziroma zamenjave stvari.

Ob lojalni (evroskladni) razlagi pravilnost stališča o verjetno izkazani nevarnosti nastanka težko nadomestljive škode izkazuje že ugotovitev, da sta tožnika toženki že plačala več kot sta od nje prejela. V primeru nadaljnjega plačevanja kredita med postopkom bi morala zaradi preplačila spreminjati tožbo ali (v primeru plačila obrokov po zaključku sojenja na prvi stopnji in med pritožbenim postopkom) vložiti novo tožbo, kar je povezano z obveznostjo plačila stroškov postopka. Prav to pa je tisto, kar je glede na cilj zavarovanja, ki je v vzpostavitvi pravnega in dejanskega položaja, v katerem bi bil potrošnik, če nepoštenega pogoja ne bi bilo, treba preprečiti: poslabšanje premoženjskega stanja tožnikov zaradi finančnega bremena, povezanega z uveljavljanjem povračilnih zahtevkov.

Tretji odstavek 21. člena ZPotK izrecno določa, da se ne glede na določbe ZPotK (torej tudi ne glede na njihovo kogentno vsebino) uporabljajo tudi določbe drugih predpisov, ki so za potrošnika ugodnejše. Skladno z načelom lojalne razlage so slovenska sodišča na razlago evropskega prava vezana, in sicer z učinkom ex tunc, upoštevajoč pri tem vse okoliščine primera. Sistem evropskega varstva potrošnikov temelji na razmišljanju (nem. Gedanken, angl. idea) oziroma domnevi, da je potrošnik v razmerju do prodajalca ali ponudnika v podrejenem položaju glede pogajalske moči in ravni obveščenosti (informacijska in pogajalska podrejenost), zaradi česar privoli v pogoje, ki jih je predhodno sestavil prodajalec, ne da bi lahko vplival na njihovo vsebino. Na tem izhodišču temelji tudi razmišljanje, da ima pojasnilna dolžnost banke osrednji pomen, saj se z njo uresničijo prizadevanja, da se formalna enakost, ki je v večplastno asimetričnih razmerjih, kakršna so razmerja med banko (kreditodajalcem) in posameznikom (kreditojemalcem), lahko samo navidezna enakost, nadomesti z dejansko enakostjo ter s tem doseže enega od osrednjih ciljev Direktive 93/13. Ključno vprašanje v obra

Ugotov aktivne legitimacije ni utemeljen. Tožnica je bila v času vložitve tožbe „ekonomska lastnica“, ki je nosila vse tipične rizike lastnika, med drugim vprašanje pravilnega delovanja stvari. Pričakovanje tožnice, ki je imela traktor v posesti od sklenitve prodajne pogodbe in ki je obroke leasinga redno plačevala, je bilo v fazi predstopnje k polni (lastninski) pravici, saj ji prenosa lastninske pravice na traktorju leasingodajalec ni mogel več preprečiti. Le še od njenega lastnega ravnanja (pravočasnega plačila vseh leasing obrokov) je bilo odvisno, ali bo postala lastnica. Utemeljeno podlago za vložitev tožbe v svojem imenu zoper toženca kot prodajalca traktorja sta torej predstavljala tožničina pravica v pričakovanju, ki se je s plačilom vsakega obroka povečevala, in izrecno pisno soglasje leasingodajalca, da lahko uveljavlja zahtevke, ki izhajajo iz garancije za brezhibno delovanje stvari, ter zahtevek za razvezo kupne pogodbe in vrnitev kupnine. Odstopno upravičenje pomeni enostransko izjavo volje, ki samo po sebi kot oblikovalno upravičenje povzroči prenehanje pogodbe, zato ga za učinkovanje kupcu ni treba uveljavljati sodno. Lahko pa ga, a v tem primeru mora vloži

Za presojo zadostne informiranosti in s tem zavedanja prevzetega valutnega tveganja potrošnika ne zadošča, da so posamezne sestavine pogodbe zapisane v jasnem in razumljivem jeziku, temveč je treba upoštevati vse druge okoliščine, ki so bile banki znane oziroma bi ji morale biti znane ob sklepanju pogodbe. Vsebino pojasnilne dolžnosti je torej treba zapolniti z odgovorom na vprašanje, ali se je tožnik zavedal vseh tveganj, ki so bi bila banki ob sklepanju pogodbe znana oziroma bi ji morala biti znana. Šele če bo odgovor na to vprašanje pozitiven, je mogoče zaključiti, da je bila tožnikova odločitev o najemu kredita v tuji valuti premišljena in informirana.

Zakonski znaki prekrška po 7. točki prvega odstavka 77. člena ZVPot oziroma po drugem odstavku 77. člena ZVPot, v zvezi s prvim odstavkom 16. člena tega zakona, so podani tudi, če je prekršek storjen proti pravni osebi.

Določbe 4. poglavja ZVPot (garancija za brezhibno delovanje stvari) so kogentne narave, saj pravic, ki po tem zakonu pripadajo potrošniku kot tudi drugim osebam, torej tudi fizičnim osebam, ki opravljajo pridobitno dejavnost na trgu, s pogodbo ni mogoče omejiti ali izključiti. Kupec ima pravico zahtevati brezplačno nadomestitev okvarjenega izdelka z enakim novim in brezhibnim izdelkom. Vendar pa v primeru, da prodajalec te obveznosti ne izpolni, kupec nima pravice do odškodninskega zahtevka v protivrednosti enake nove brezhibne stvari. Zaradi okvare stvari v garancijskem roku ima kupec zgolj zahtevke iz naslova garancije, saj posebna pravila o garanciji tudi glede zahtevkov izključujejo uporabo splošnih pravil o poslovni odškodninski odgovornosti. Nadomestna izpolnitev pa je, po določbah OZ, mogoča zgolj v primeru sporazuma upnika in dolžnika.