76. člen OZ

Upnikovo pooblastilo je bilo zadosti konkretizirano splošno pooblastilo po prvem in drugem odstavku 76. člena Obligacijskega zakonika. Ni bilo sporno, da je sklepanje posojilnih pogodb spadalo v redno poslovanje upnika.

Če je delodajalec pravna oseba, po prvem odstavku 20. člena ZDR-1 v njegovem imenu nastopa njegov zastopnik, določen z zakonom ali aktom o ustanovitvi, ali od njega pisno pooblaščena oseba. Ta določba izrecno določa možnost pisnega prenašanja pooblastila zakonitega zastopnika delodajalca, ki je pravna oseba, tako na posamezne zaposlene, kot tudi tretje osebe. Tako široko opredeljena zakonska možnost prenašanja pooblastila za zastopanje delodajalca pri urejanju pravic in obveznosti iz delovnega razmerja pa je podlaga tudi za sporni prenos pooblastila z direktorja na prokuristko.

O sodbi presenečenja ni mogoče govoriti, ker je sodišče odločitev poleg določil OZ oprlo tudi na določila SPZ, saj gre za pravno podlago, ki bi jo tožnica ob dolžni skrbnosti lahko predvidela, ne pa za presenetljiv zasuk v postopku, na katerega stranka ni mogla računati in je zato izgubila možnost navajanja dejstev, ki so v zvezi z nepričakovano novo podlago pravno odločilna. Za uspeh s tožbenim zahtevkom mora tožnica izkazati, da je: (1) lastnica nepremičnine, (2) da jo toženka brezplačno uporablja in (3) da za brezplačno uporabo nima pravne podlage, toženka pa se obveznosti plačila lahko razbremeni, če dokaže, da je dobroverna lastniška posestnica ali da ima za uporabo sklenjen pravni posel. Tožnica kot lastnica zemljišča ni neposredno sodelovala pri dogovoru o uporabi, prav tako ni podpisala Sporazuma o načinu odškodnine za uporabo zemljišča. V njenem imenu je tak sporazum v ustni obliki sklenil sin A. A, ki je že takrat upravljal z zemljišči in bil predviden za prevzemnika kmetije, sedaj pa je tudi lastnik sporne parcele. A. A. je imel torej splošno pooblastilo matere za upravljanje z zemljišči, v katerega spada tudi sklepanje dogovora o začasni uporabi.

Ker sta oba upnika zahtevala en znesek, ki jima je bil tudi prisojen, pomeni, da je bila vsakemu od njiju prisojena polovica zneska in ne vsakemu od njiju celoten znesek. Sodišče prve stopnje pa bi bilo dolžno prisoditi celoten znesek, do katerega bi bila upnika upravičena solidarno le, če bi dokazala, da je bila solidarnost med njima dogovorjena ali določena z zakonom. Nerelevantne so tudi pritožbene navedbe o tem, kako se je prva tožnica pravdala v upravnem postopku oziroma kako bi se tam pravdala tožena stranka; v konkretnem primeru so pomembne le trditve in dokazi, ki sta jih pravdni stranki navedli oziroma predložili v tem sporu. Prav tako niso relevantne navedbe tožene stranke v zvezi s sodbo Upravnega sodišča RS, saj se je tam presojalo (upravno) razmerje med Agencijo in prvo tožnico, v tem sporu pa je relevantno (pogodbeno) razmerje med prvo tožnico in končnim upravičencem. Navedenega ne more spremeniti okoliščina, ki jo izpostavlja pritožnica, da sta dokončanje projekta potrdila prva in druga tožnica, saj sta slednji preverjali le skladnost projekta s pisno dokumentacijo (predloženimi računi in drugimi dokazili).

Če v angleškem pravu ni pravne podlage za posebno odobritev prodajne pogodbe, s katero bi izvršitelji oporoke odtujili nepremičnine zapustnika (preden bi te sploh bile predmet dedovanja s strani dedičev), potem tudi slovensko sodišče takšne posebne odobritve ni dolžno dati oziroma zanjo ne more biti pristojno. Tudi sicer v slovenski pravni ureditvi dedovanja ni določeno, da bi izvršitelj oporoke za svoja razpolaganja (v imenu zapustnika) potreboval posebno odobritev sodišča. Odobritev sodišča za razpolaganje s stvarmi iz zapuščine potrebuje upravitelj dediščine (kot pooblaščenec vseh dedičev, ki ga postavi sodišče - glej 145. člen ZD), vendar tudi on ne tedaj, ko ima soglasje vseh dedičev za razpolaganje, kar je tudi situacija v konkretnem primeru. Poleg tega bi bilo odobritev mogoče dati le za konkreten, že sklenjen pravni posel, torej za nazaj (naknadno) in ne za vnaprej (pred sklenitvijo pogodbe se dá dovoljenje).

Na podlagi splošnega pooblastila je pooblaščenec upravičen sklepati vse pravne posle, ki spadajo v redno poslovanje oziroma za katere ni zakonske zahteve po posebnem pooblastilu. Nujna elementa pogodbe o poravnavi sta spor ali negotovost med strankama posla in medsebojno vzajemno popuščanje.

Dejanje iz četrte alineje tretjega odstavka 63.a člena ZPOmK-1 stori podjetje, ki poseže v pogodbeno razmerje, v katerem je samo udeleženo. Vendar pa tako dejanje samo po sebi še ni nelojalno. Potreben je dodatni element, in sicer namen skleniti enako ali podobno pogodbo z drugim podjetjem. Do takih situacij v gospodarskem življenju pogosto prihaja. Kadar gre za kršitev načela pacta sunt servanda, pravo nudi pošteni stranki številne institute za varstvo njenih pravic. Zato je uvrstitev tega dejanja med dejanja nelojalne konkurence nekoliko sporna. Glede na navedeno mora biti pri teh kršitvah sodišče posebej pozorno na to, ali gre za kršitev dobrih poslovnih običajev.

Pogodba je bila sklenjena brez ustreznega pooblastila zastopanega, zato se v skladu s 15. členom OZ šteje za neobstoječo in pravdnih strank ne veže.

ZDR v 72. členu določa, da stranki lahko drugače uredita pravice, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja v zvezi s taksativno naštetimi vprašanji (med katerimi je tudi prenehanje pogodbe o zaposlitvi), če takšno pogodbo sklepa poslovodna oseba ali prokurist. Stranki sta v pogodbi o zaposlitvi z dne 21. 10. 2011, ki je hkrati tudi pogodba o opravljanju prokure, to tudi storili. V 1. točki 16. člena sta se dogovorili, da tožnici mandat (med drugim) preneha na podlagi odpoklica s strani pristojnega organa družbe, v 2. točki 16. člena pa, da tožničino delovno pravno razmerje pri toženi stranki traja do prenehanja njene funkcije prokuristke v družbi. Na podlagi navedenih določil je ob pravilni uporabi materialnega prava možen le zaključek, da je sočasno z odpoklicem tožnice s funkcije prokuristke tožene stranke prenehala tudi njena pogodba o zaposlitvi. Gglede na specifične okoliščine obravnavane zadeve (tj. da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo iz razlogov na njeni strani ter da ji je delovno razmerje brez odpovednega roka prenehalo zato, ker ji je prenehalo istočasno z odpoklicem s funkcije prokuristke) ni mogoče sprejeti stališča sodišča prve

Revizija se ne dopusti.

Iz prvega odstavka 125. člena OZ izhaja, da pogodba ustvarja pravice in obveznosti za pogodbeni stranki. Iz načela relativnosti pogodbenih razmerij izhaja, da se pogodbeni učinki načeloma ne raztezajo na tretje osebe (izjeme pa predvideva zakon - npr. drugi odstavek 125. člena in 126. ter nasl. člen OZ). Pravilo iz prvega odstavka 125. člena OZ ni v ničemer okrnjeno, če so pogodbe sklenjene v okviru izvajalskih razmerij, ki so posledica javnih naročil.

„Prekoračeno zastopani“ ima na voljo samo dve možnosti: ali sklenjen posel odobri, ali pa ne. Ne more nasprotovati le tistemu, kar naj bi trgovski zastopnik prekoračil.

Ugotavljanje protipravnosti je neogibno povezano z ugotavljanjem vzročne zveze. Tudi če bi notarka odklonila sporno overitev podpisov ali pogodbene stranke opozorila na to, da utegne biti prodajna pogodba zaradi neustreznega pooblastila neveljavna, to neveljavnosti prodajne pogodbe ne bi odpravilo in nastanka škode, ki jo tožnik vtožuje v tem postopku, ne bi preprečilo.

Opustitev navedbe vrste spora, za katerega je bilo pooblastilo dano, in opustitev navedbe nasprotne stranke, ne predstavljata tako hude pomanjkljivosti, da bi bil upravičen sklep, da je pooblastilo neveljavno oziroma neupoštevno in da bi bilo zato treba šteti, da ga sploh ni bilo. Sodna praksa ne vztraja pri zahtevi, da mora biti iz pooblastila vsaj okvirno razvidno, za katero zadevo oziroma za kateri spor je bilo dano, teorija pa taki rešitvi ne nasprotuje. Zamudna sodba temelji na absolutni domnevi, da tožena stranka priznava tiste navedbe tožeče stranke, na katere je oprt tožbeni zahtevek; je izraz afirmativne litiskontestacije. Nujna procesna predpostavka za izdajo zamudne sodbe je namreč (tudi) opustitev odgovora na tožbo, ta opustitev pa se šteje za specifičen način disponiranja tožene stranke, ki se nanaša (le) na spodnjo premiso.

Pravna oseba lahko svojo voljo v pravnem prometu izraža prek zakonitega zastopnika, prokurista ali pooblaščenca. Ponudbo za prodajo stanovanja pa je v obravnavanem primeru dala/odobrila oseba, ki ni bila nič od navedenega, zato taka ponudba, četudi jo je naslovnik sprejel, ponudnika ne veže.

Stranki morata v skladu s prvim odstavkom 82. člena OZ izpolniti obveznosti iz Prodajnega sporazuma tako, kot glasijo. V obravnavanem primeru posamezna določila Prodajnega sporazuma (ki so povsem jasna za stranki niso sporna, zato ne potrebujejo razlage, kajti potreba po razlagi pogodbe oziroma po ugotavljanju, kakšna je bila vsebina pogodbenega razmerja, nastane šele takrat, kadar so določila pogodbe za stranki oziroma za eno izmed strank sporna. V obravnavanem primeru je postala za tožečo stranko sporna vsebina Prodajnega sporazuma šele s takšnim tolmačenjem, ko je izpostavila zgolj tiste določbe sporazuma, ki ustrezajo interesu, katerega v pravdi zasleduje, druge določbe pa je zamolčala. Tožeča stranka tudi po presoji pritožbenega sodišča samo s sklicevanjem na pooblastila tega podjetja, kot nadzornega organa, in na e mail sporočilo ni uspela izkazati, da bi to podjetje imelo tudi pooblastilo tožene stranke, da v njenem imenu in za njen račun sprejema obveznosti. Zakon o graditvi objektov (ZGO-1) podeljuje gradbenim nadzornikom pooblastila, da preverjajo, ali se gradnja izvaja po projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja, da nadzorujejo kvaliteto izvedbenih del, gra

Pritožbeno sodišče v zvezi s ponavljajočimi se navedbami, da naj bi imelo tožnikovo pooblastilo drugi toženki splošno naravo (tj. da jo je z njim pooblastil za zastopanje v vseh postopkih), na katere je sicer odgovorilo že sodišče prve stopnje, opozarja še na določilo 3. odstavka 76. člena OZ, ki določa, da pooblaščenec za to, da se lahko spusti v spor, potrebuje posebno (novo) pooblastilo za vsak posamezen postopek. To velja ne glede na (v praksi pogost) zapis na posameznem pooblastilu, ki daje vtis generalnosti. Tako se v konkretnem primeru, kakor je pojasnilo že sodišče prve stopnje, glede na to, da je šlo za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova, ta predlog nikdar ne bi mogel obravnavati kot tožba in bi bilo za vložitev tožbe vselej potrebno novo pooblastilo.

Določila 6. odstavka 149. člena ZFPPIPP so povsem jasna in jih ne gre razlagati tako široko, kot to predlagajo pritožniki. Glede na deklaratorno naravo sklepa o ustavitvi postopka ni nobene podlage za stališče, da bi moralo sodišče pri obravnavanju izjave o umiku upoštevati stanje do trenutka sprejema odločitve sodišča o umiku. Izjava o umiku predloga za prisilno poravnavo učinkuje v trenutku, ko je dana oziroma jo sodišče prejme.

Sodišče prve stopnje je na nekaterih mestih v obrazložitvi izpodbijane sodbe res pomotoma zamenjalo tožečo in toženo stranko. Vendar je ta pomota tako očitna, da ni vplivala na zmožnost preizkusa sodbe. Odločilno za presojo, da Pogodba ni bila sklenjena, je, da ne T. G. ne M. F. nista imela pravice za sklenitev pogodbe, kar je bilo vsem udeleženim v poslu nedvomno jasno.

Pritožbeno sodišče lahko samo ugotovi dejstva, ki so bila neprerekana in se zato štejejo za priznana, saj s tem v ničemer ne posega v pravico strank do izjave. Tožnik ni imel vpogleda v kazenski spis le do tedaj, ko je bil v kazenskem postopku zaslišan kot priča, kar se je zgodilo en mesec pred zaključkom glavne obravnave, zato so novo predloženi dokazi v pritožbenem postopku prepozni. Neskrbnosti drugega toženca pri pridobivanju dokazov ne opravičuje njegovo pričakovanje, da bo dokaz predložil prvi toženec.