VSM Sodba II Kp 9908/2009

I. Pritožbi obsojenke S.T. in njenega zagovornika se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obsojenko se oprosti plačila sodne takse.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo predlogu okrožnega državnega tožilstva z dne 10. 6. 2019 za izrek enotne kazni obsojenki S.T. na podlagi sodb Okrožnega sodišča v Mariboru I Ks 9908/2009 z dne 27. 2. 2019 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru II Kp 9908/2009 z dne 9. 5. 2019, sodbe Okrajnega sodišča v Mariboru III K 20789/2014 z dne 26. 9. 2018 in sodbe Okrajnega sodišča v Mariboru III K 66158/2012 z dne 23. 4. 2015 v odločbah o kazni tako, da je obsojenki S.T. po določbah 2. točke drugega odstavka 47. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), prvega odstavka 48. člena KZ ter 1. točke prvega odstavka 407. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) izreklo enotno kazen štirinajst let in pet mesecev zapora. Po določbi prvega odstavka 49. člena KZ je obsojenki v enotno kazen vštelo čas, prestan v hišnem priporu, čas odvzema prostosti in hišnega pripora in čas prestajanja kazni, kot to izhaja iz izreka izpodbijane sodbe na straneh 4 in 5.

2Proti taki sodbi sta se pritožila:

- obsojenka S.T. z laično pritožbo, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter še zaradi kršitev temeljne ustavne pravice enakosti pred zakonom, kljub večkratnim navedbam obsojenke po zahtevi, da se upošteva vse izrečene kazni, vse pravnomočne obsodbe in izreče eno enotno kazen, pri čemer se upošteva čas, ki je že bil prestan, pa ga sodišče v Mariboru ni upoštevalo, kar pa je bilo dolžno storiti po določbi prvega odstavka 133. člena ZKP. Ta pritožba se nanaša na sodbe Okrajnega sodišča v Mariboru III K 11089/2009 z dne 5. 7. 2010, Okrajnega sodišča v Mariboru III K 66158/2012 z dne 23. 4. 2015 in Okrajnega sodišča v Mariboru II K 83720/2010 z dne 14. 10. 2015. Obsojenka se pritožuje še zato, ker sodišče prve stopnje v izrečeno enotno kazen ni vštelo čas pripora v Nemčiji od 15. 5. 2018 do 19. 5. 2019, v zvezi s čimer se sklicuje na odločbo Zavoda za prestajanje kazni zapora Ig, št. 720-2073/2014/84 z dne 29. 5. 2018. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi tako, da ji združi vse navedene izrečene kazni zapora in v njih všteje čas odvzema prostosti, čas pripora in čas že prestane kazni in

- zagovornik obsojenke zaradi kršitve kazenskega zakona iz 5. točke prvega odstavka 372. člena ZKP, s predlogom pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma odpravi nezakonitosti na način, da spremeni izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

3Obsojenka in njen zagovornik sta zahtevala, da se ju obvesti o seji pritožbenega senata. Pritožbeno sodišče je o seji pritožbenega senata obvestilo višjega državnega tožilca, obsojenko in njenega zagovornika. Vsi so se seje udeležili.

4Pritožbi nista utemeljeni.

5Obsojenkin zagovornik uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP, saj sodišču prve stopnje očita, da je z izpodbijano sodbo prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu. KZ-1 v 4. točki drugega odstavka 53. člena določa, da če so za vsa kazniva dejanja v steku predpisane kazni zapora do treh let, enotna kazen ne sme biti večja kot osem let zapora. Ta določba pa po prepričanju pritožnika v obravnavani zadevi ni bila pravilno uporabljena in je bila zato obsojenki odmerjena previsoka enotna kazen. Pritožba poudarja, da je namen navedenega maksimuma v tem, da se pri relativno lažjih kaznivih dejanjih ne glede na specialno povratništvo, omeji načelo asperacije. Tako ne sme priti do izrekanja dolgoletnih zapornih kazni, ki niso ustrezne za kriminaliteto, kakršno predstavljajo kazniva dejanja, za katera je predpisan posebni maksimum, kadar se zanje odmerja enotna kazen. Pritožnik se sklicuje na vsebino 8. točke sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 81220/2010 z dne 5. 2. 2015.

Pritožnik opozori še na vsebino sodbe Višjega sodišča v Mariboru II Kp 9908/2009 z dne 8. 6. 2016, iz katere izhaja, da je pri odločanju o enotni kazni obsojenki že v tem postopku odpravljalo navedeno kršitev na način, da ji je znižalo enotno kazen, pri tem pa ugotovilo (10. točka obrazložitve), da je kljub temu, da je enotno kazen zmanjšalo za vse kazni, ki so bile izrečene s sodbami okrajnih sodišč upoštevalo kazen osem let zapora. Torej je že takrat, ko je bila obsojenki izrečena enotna kazen enajst let zapora, upoštevalo maksimum, ki ga za izrek enotne kazni določa 53. člen KZ-1.

Pritožnik še zatrjuje, da so obsojenki bile enake pravice kršene že s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru I Ks 9908/2009 z dne 27. 2. 2019, s katero ji je na enak način kot z izpodbijano sodbo, bila izrečena enotna kazen dvanajst let in tri mesece zapora. Tudi v tem primeru je sodišče enotno kazen izreklo na način, da je v steku upoštevalo tri sodbe okrajnih sodišč, in sicer sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru III K 61505/2011 z dne 26. 5. 2015, Okrajnega sodišča v Murski Soboti I K 1383/2012 z dne 26. 6. 2013 ter Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah I K 19696/2013 z dne 26. 6. 2018. Tudi v tem primeru je Okrožno sodišče v Mariboru kljub temu, da je obsojenki že pred tem zaradi kaznivih dejanj, za katera je zagrožena kazen do treh let zapora, bila izrečena maksimalna zaporna kazen osem let, zaradi enakih kaznivih dejanj izreklo višjo enotno kazen. Pri tem pritožba še izpostavlja, da mora sodišče, ko izreka enotno kazen, pri izrekanju upoštevati in odpraviti tudi kršitve, ki so bile storjene pri izreku kazni s poprejšnjimi sodbami, ki so pravnomočne. To stori tako, da ko ponovno odmeri enotno kazen za kazniva dejanja v steku, upošteva načelo asperacije, ko gre za kazniva dejanja, kjer je zagrožena kazen do treh let zapora, in sicer tako, da pri seštevku kazni za vsa kazniva dejanja iz okrajne pristojnosti z enotno kaznijo za ta kazniva dejanja ne preseže osem let zapora.

Glede odločitve sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi pa pritožba navaja, da je pri izreku nove enotne kazni v višini štirinajst let in pet mesecev zapora, upoštevalo izrečeno kazen po sodbah Okrajnega sodišča v Mariboru III K 20789/2014 z dne 26. 9. 2018 ter III K 66158/2012 z dne 23. 4. 2015. Sodišče je torej kljub že doseženemu maksimumu izrečenih zapornih kazni, ki so posledica kaznivih dejanj, za katera so v steku predpisane kazni zapora do treh let, obsojenki ponovno izreklo povišano enotno kazen na podlagi kaznivih dejanj, za katera so v steku predpisane kazni zapora do treh let. Z navedenim je po prepričanju obsojenke prekršilo pravice, ki jih ima po zakonu.

6Z navedenimi pritožbenimi izvajanji se pritožbeno sodišče ne more strinjati. V 8. točki obrazložitve sodbe I Ips 81220/2010 z dne 5. 2. 2015, na katero se sklicuje pritožba, je Vrhovno sodišče zapisalo, da odpravo napačnega izreka enotne kazni, kadar niso pravilno uporabljene določbe za odmero kazni obsojencu (47. in 48. člen KZ oziroma 53. in 55. člen KZ-1) oziroma so te kršene, omogoča institut tako imenovane neprave obnove kazenskega postopka, ki pa ga sodišče uporabi le na predlog državnega tožilca ali obsojenca, ne pa po uradni dolžnosti (1. točka prvega odstavka in peti odstavek 407. člena ZKP). To bi sicer kazalo, da v primeru, kakršen je obravnavani, sodišče prve ali druge stopnje sámo , brez predloga strank, ne more upoštevati pravila iz 4. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 (47. člena KZ), če to ni bilo že upoštevano v prejšnjih obsodbah, vendar je razlaga preozka, saj dopušča, da okrožno sodišče, ki kasneje sodi, v enotno kazen vgradi nezakonite kazni okrajnih sodišč. Predvsem pa takšna razlaga ne upošteva smisla omejitve pri izrekanju enotne kazni z izrednim maksimum osmih let, kadar gre za dejanja v steku, za katera so predpisane kazni do treh let. Ideja tega posebnega maksimuma je, da se pri relativno lažjih kaznivih dejanj omeji načelo asperacije, tako ne bi prišlo do izrekanju dolgih zapornih kazni (po sedanji ureditvi v kazenskem zakonu lahko tudi do trideset let, ki pa niso ustrezne za kriminaliteto, kakršno predstavljajo kazniva dejanja, za katera je predpisan posebni maksimum, kadar se zanje odmerja kazen v steku). Iz 10. točke obrazložitve te sodbe pa še izhaja, da je Vrhovno sodišče ugotovljeno kršitev zakona odpravilo s spremembo odločbe o enotni kazni v pravnomočni sodbi tako, da je obsojenki izreklo novo enotno kazen, pri čemer je upoštevalo poleg kazni šest mesecev zapora, ki jo je izreklo okrožno sodišče, še kazni, ki so jih izrekla okrajna sodišča. Enotno kazen je Vrhovno sodišče izreklo na podlagi prvega odstavka 55. člena in 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1, hkrati pa je pri tem upoštevalo tudi posebni maksimum osem let iz 4. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 tako, da izrečena enotna kazen ni dosegla seštevka kazni, ki jo je določilo okrožno sodišče in posebnega maksimuma osem let zapora za upoštevane kazni, ki so jih izrekla okrajna sodišča.

7Ko pa se pritožba sklicuje na sodbo Višjega sodišča v Mariboru II Kp 9908/2009 z dne 8. 6. 2016, v kateri je pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe okrožne državne tožilke napadeno sodbo sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti v odločbi o kazni spremenilo tako, da je obsojenki S.T. po določbah 2. in 3. točke drugega odstavka 53. člena in prvega odstavka 55. člena KZ ter 1. točki prvega odstavka 407. člena ZKP izreklo enotno kazen enajst let zapora, pa spregleda, da je zoper to sodbo pritožbenega sodišča vrhovna državna tožilka vložila zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je zahtevi ugodilo in v svoji sodbi I Ips 9908/2009 z dne 9. 11. 2017 ugotovilo, da je sodišče druge stopnje z izpodbijano sodbo kršilo 5. točko 372. člena ZKP v zvezi s 4. točko drugega odstavka 53. člena Kazenskega zakonika (Ur. l. RS, št. 91/2011). V točki 9 te sodbe je Vrhovno sodišče ugotovilo, da sodišče v obravnavanem primeru ni združilo kazni, ki bi bile izrečene zgolj za kazniva dejanja, za katera so predpisane kazni zapora do treh let. Sodišče prve stopnje je pri izreku enotne kazni upoštevalo tudi sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru I Ks 9908/2009 z dne 30. 12. 2014 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru II Kp 9908/2009 z dne 9. 4. 2015 in sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani II K 14529/2011 z dne 25. 9. 2012 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 14529/2011 z dne 10. 12. 2013 (točki I in III izreka sodbe sodišča prve stopnje), zato je sodišče pri izreku enotne kazni pravilno upoštevalo določbe kazenskega zakona o izreku enotne kazni in obsojenki enotno kazen izreklo na podlagi določbe 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1B, ne pa tudi na podlagi določbe 4. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1B, ki je v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti.

8Iz izreka izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje spremenilo pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Mariboru I Ks 9908/2009 z dne 27. 2. 2019 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru II Kp 9908/2009 z dne 9. 5. 2019, s katero so bile združene kazni po sodbah, ki so navedene na straneh 2, 3 in 4 izreka izpodbijane sodbe in s katero je bila obsojenki S.T., zaradi kaznivega dejanja goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 217. člena KZ in ostalih, izrečena enotna kazen dvanajst let in tri mesece zapora, Okrajnega sodišča v Mariboru III K 20789/2014 z dne 26. 9. 2018, s katero je bila obsojenki S.T. zaradi storitve nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 izrečena kazen eno leto in deset mesecev zapora in Okrajnega sodišča v Mariboru III K 66158/2012 z dne 23. 4. 2015 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru IV Kp 66158/2012 z dne 18. 2. 2016, s katero je bilo obsojenki Simoni Tertinek zaradi storitve nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 v zvezi s 54. členom KZ-1 in drugim odstavkom 20. člena KZ-1 izrečena kazen šest mesecev zapora, v odločbah o kazni tako, da se obsojenki S.T. po določbah 2. točke drugega odstavka 47. člena KZ, prvega odstavka 48. člena KZ ter 1. točke prvega odstavka 407. člena ZKP izreče enotna kazen štirinajst let in pet mesecev zapora. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo po določbi prvega odstavka 49. člena KZ obsojenki S.T. v enotno kazen vštelo še čas prestan v hišnem priporu, čas odvzema prostosti hišnega pripora ter čas prestajanja kazni po sodbah, ki so navedene na straneh 4 in 5 izreka izpodbijane sodbe.

9Iz izpodbijane sodbe torej izhaja, da je sodišče prve stopnje obsojenki združilo kazni, ki so bile izrečene s sodbami okrožnega sodišča v zvezi s sodbami višjega sodišča ter dvema kaznima zapora, ki sta obsojenki bili izrečeni s sodbami okrajnega sodišča, in sicer eno leto in deset mesecev zapora in šest mesecev zapora. Ker je sodišče prve stopnje združevalo kazni izrečene po sodbah okrožnih in okrajnih sodišč, ni moglo uporabiti določbe 3. točke drugega odstavka 47. člena KZ (4. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1). Očitek obeh pritožnikov, da je sodišče prve stopnje z izrekom enotne kazni kršilo kazenski zakon iz 5. točke 372. člena ZKP, zato ni utemeljen.

10Obsojenka pa neutemeljeno graja sodišče prve stopnje tudi, ko mu očita, da ji ni upoštevalo pravnomočnih kazni po sodbah Okrajnega sodišča v Mariboru III K 11089/2009, III K 66158/2012 in Okrajnega sodišča v Mariboru II K 83720/2010. Pritožnica spregleda, da je z izpodbijano sodbo sodišče prve stopnje odločalo o predlogu Okrožnega državnega tožilstva v Mariboru za združitev kazni, medtem ko obsojenka takšnega predloga ni podala. Zato bo morala sodišču prve stopnje predlagati še združitev teh kazni, ki jih sedaj omenja v pritožbi.

11Oba pritožnika pa neutemeljeno predlagata, da se obsojenki v izrečeno enotno kazen všteje še čas pripora v Nemčiji od 15. 5. 2018 do 29. 5. 2018 in ko se pri tem sklicujeta na vsebino odločbe Zavoda za prestajanje kazni zapora Ig št. 720-2073/2014/84 z dne 29. 5. 2018. Pritožnika si predloženo odločbo napačno razlagata. Iz 1. točke odločbe izhaja, da se obsojenki z dnem 29. 5. 2018 prekine prestajanje zaporne kazni, in sicer za čas trajanja pripora. Iz tretjega odstavka obrazložitve izhaja, da je zoper obsojenko iz pripornega razloga begosumnosti bil odrejen pripor na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani II Ks 21245/2014 z dne 25. 3. 2016 in popravnega sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani II Ks 21245/2014 z dne 18. 4. 2016 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Kp 21245/2014 z dne 22. 4. 2016. Pritožbeno sodišče je na podlagi določbe tretjega odstavka 377. člena ZKP opravilo poizvedbe na kazenskem vpisniku Okrožnega sodišča v Ljubljani in ugotovilo, da je zoper obdolženo bil odrejen pripor v prej omenjeni zadevi, v kateri pa sta bila še dva obdolženca. Za obsojenko S.T. je bila zadeva izločena v zadevo I K 435/2018, ki pa še ni končana. O teh poizvedbah je sodnik poročevalec stranke seznanil na javni seji. Iz drugega odstavka odločbe pa izhaja, da je direktorica zavoda obsojenko seznanila še z določbo tretjega odstavka 82. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij, ki določa, da če je obsojencu, ki že prestaja kazen zapora, odrejen pripor ali mu je izrečen varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, se prekine prestajanje kazni zapora po uradni dolžnosti. Obsojenki zato časa, ki ga je prestala v priporu v Nemčiji, ni moč všteti v kazen, izrečeno z izpodbijano sodbo. Ta čas pa ji bo mogoče všteti v morebitno izrečeno kazen zapora, ki bi bila izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani v zadevi I K 435/2018.

12Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbah obsojenke in njenega zagovornika odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (člen 391 ZKP).

13Izrek o oprostitvi obsojenke plačila sodne takse temelji na določbah prvega odstavka 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP.