55. člen KZ-1

ZPKZ Dob, kjer obtoženi B. B. prestaja zaporno kazen, je z dopisom z dne 31. 3. 2025 pritožbeno sodišče obvestil, da spremstva obtoženca na pritožbeno sejo zaradi kadrovskih težav ne bodo mogli izvršiti. Sodišče druge stopnje je s sklepom z dne 31. 3. 2025 odločilo, da se obtoženemu B. B. udeležba na pritožbeni seji omogoči preko videokonferenčne povezave, saj je ocenilo, da so splošno znane kadrovske težave zavodov za prestajanje kazni zapora v Republiki Sloveniji, še zlasti pa v ZPKZ Dob, ki močno otežujejo oziroma onemogočajo privedbe obtožencev na sodišča, upravičen razlog za neizvršitev spremstva obtoženega B. B. in predstavljajo okoliščine, ki objektivno onemogočajo uspešno izvedbo pritožbene seje (2. točka prvega odstavka 304.a člena ZKP) ter posledično obtožencu prisotnosti na pritožbeni seji ni mogoče zagotoviti drugače kot z videokonferenco. Nadalje je upoštevalo, da je v predmetni kazenski zadevi zoper soobtoženega A. A. odrejen pripor in je dolžnost vseh organov, ki sodelujejo v kazenskem postopku, da postopajo posebno hitro (drugi odstavek 200. člena ZKP). Po oceni pritožbenega sodišča obtoženemu B. B. z izvedbo pritožbene seje preko videokonferenčne povezave

Odmera kazni obsojencu po določbi prvega odstavka 55. člena KZ-1 se opravi za vsa kazniva dejanja, ki so bila storjena prej, preden je bila kazen po poprejšnji obsodbi prestana, pri čemer ni nobenih omejitev, da sodišče ne bi smelo upoštevati kazni, ki so bile že prestane. Navedeno podpira izrecna določba, da se v izrečeno kazen ne všteje le del kazni, ki je bil prestan, ampak tudi že prestana kazen.

Za odmero enotne kazni po določbi prvega odstavka 55. člena KZ-1, za katero se zavzemata pritožnika, pa je za sodišče med drugim odločilno, da je v aktualnem sojenju znan obstoj prejšnje pravnomočne kazni, ki do storitve kaznivega dejanja, za katero sodišče storilcu sodi, ni bila prestana.

V predmetni zadevi bi do združevanja izrečenih kazni lahko prišlo le, če bi obsojenec v predmetni zadevi obravnavano kaznivo dejanje storil pred prestajanjem po prejšnji obsodbi tj. pred 14. 10. 2013 ali med prestajanjem tj. najkasneje do 26. 9. 2015 (kar je poudarilo tudi sodišče prve stopnje v zadnjem stavku 6. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa). Ker pa je kaznivo dejanje, ki je bilo obravnavano v predmetni zadevi, storil 27. 12. 2015, pogoj iz prvega odstavka 55. člena KZ-1 ni izpolnjen in posledično ni mogoče ugoditi zahtevi za nepravo obnovo postopka po 1. točki prvega odstavka 407. člena ZKP.

Stališče pritožnice, da je sodišče prve stopnje pri izreku enotne kazni napačno uporabilo 53. člen KZ-1, saj se slednji uporablja zgolj za neprestane kazni, saj 55. člen KZ-1 določa, da sodišče po 53. členu KZ-1 določi enotno kazen, kadar sodi obsojencu za kaznivo dejanje, ki ga je storil, preden je začel prestajati kazen po prejšnji obsodbi in ne preden je prestal kazen, je napačno. Pritožnica spregleda drugi stavek prvega odstavka 55. člena KZ-1, ki določa, da se kazen ali del kazni, ki jo je obsojenec že prestal, všteje v izrečeno kazen zapora, iz česar že iz jezikovne razlage izhaja, da je obsojencu mogoče všteti tudi že prestano kazen, pod pogojem, če sodi sodišče obsojenca zaradi kaznivega dejanja, ki ga je storil, preden je začel prestajati kazen po poprejšnji obsodbi.

Brezdomstvo ni upravičen razlog za izvrševanje kaznivih dejanj, glede na pogostost uporabe vzetih plačilnih kartic in dvige oziroma poskuse dvigov gotovine, ki so presegali dnevni limit, pa očitno tudi ni šlo le za lastno preživljanje, kar bi lahko bila olajševalna okoliščina.

Pri odločanju o odmeri višine enotne kazni je sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo dejstvo, da mora biti izrečena zaporna kazen večja od vsake posamezne kazni in manjša od njihovega seštevka ter je s tem ravnalo v skladu s 3. točko drugega odstavka 53. člena KZ-1. Pri odmeri kazni pa je pravilno upoštevalo tudi okoliščine po določilu 49. člena KZ-1 glede na skupen pomen vseh dejanj, upoštevajoč pravno vrednoto, ki je bila napadena s kaznivimi dejanji obsojenca iz pravnomočnih sodb. Pri tem je tudi pravilno izpostavilo, da je obsojenec izvrševal zlasti kazniva dejanja zoper premoženje in izrecno navedlo, da je upoštevalo vse obteževalne in olajševalne okoliščine, ki so tudi že bile upoštevane v sodbah, ki so predmet te neprave obnove kazenskega postopka.

Predpostavka, da je mogoče presojati, ali je med kaznivima dejanjema hude telesne poškodbe in uboja podan navidezen idealen stek, je, da je do izvršitve obeh kaznivih dejanj prišlo v okviru enotnega napada. Kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe je bilo dokončano nekaj ur pred tem, ko je obsojenec izvršil kaznivo dejanje uboja. Med kaznivima dejanjema je bil nekaj urni premor, zato je pravilna presoja, da je šlo za dva napada na oškodovanko.

V teoriji in sodni praksi je uveljavljena teorija aprehenzije, po kateri je tuja premična stvar odvzeta, ko jo storilec dobi v posest in onemogoči drugemu, ki jo je do tedaj posedoval, da z njo še naprej razpolaga. Za dokončanje kaznivega dejanja zadostuje, da je odvzeta stvar izločena od drugih stvari in ni potrebno, da bi jo storilec odnesel z mesta kjer se je nahajala.

Ker je tudi po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje obsojenki pri spremembi pravnomočnih odločb o izrečenih kazenskih sankcijah, izreklo povsem primerno enotno zaporno kazen v trajanju treh let in štirih mesecev zapora, se zavzemanja pritožnice za izrek nižje enotne zaporne kazni v trajanju treh let pokažejo kot neutemeljena.

Pritožniki pravilno ugotavljajo, da je sodišče prve stopnje obsojencu izreklo maksimalno enotno zaporno kazen. Pritožbeni očitki, da naj bi v izpodbijani sodbi povsem spregledalo olajševalne okoliščine, sicer niso utemeljeni, saj jih je izrecno izpostavilo v obrazložitve sodbe, upravičeno pa zagovorniki zatrjujejo, da se pri odmeri enotne zaporne kazni dejansko niso odrazile. Tudi pri izreku in odmeri enotne kazni v postopku t. i. neprave obnove se mora sodišče seznaniti z vsemi za odmero kazni relevantnimi okoliščinami in jih ovrednotiti. Enotna kazen mora biti rezultat posameznih določenih kazni in hkrati v sorazmerju z vso kriminalno dejavnostjo, za katero se enotna kazen izreka; biti mora torej v logičnem in sorazmernem odnosu tako do posameznih določenih kazni, kot tudi do celotne obsojenčeve kaznive dejavnosti.

Povedano pomeni, da inkriminacija obtožencu očitanih kaznivih dejanj varuje dve zavarovani dobrini, na eni strani prisile, ko se oškodovancu prepreči prosto sprejemanje odločitev, na drugi strani pa premoženjska razmerja med posamezniki, zato je kaznivo dejanje izsiljevanja ne samo premoženjski delikt, kot napačno razloguje pritožba, temveč tudi poškodbeni delikt1. Zato pritožbeno sodišče sprejema razlogovanje okrožne državne tožilke v odgovoru na pritožbo, ki pravilno opozarja, da gre pri obtožencu očitanih kaznivih dejanjih izsiljevanja za sestavljeno kaznivo dejanje iz prisiljenja, ko se zoper imetnika premoženja uporabi sila ali grožnja in da to kaznivo dejanje ni usmerjeno le zoper premoženje, kar pomeni, da gre za osebno kaznivo dejanje, ko se istočasno poseže tudi v človekove pravice in svoboščine, konkretno v človekovo dostojanstvo, ki je prav tako pravno varovana dobrina, zato pri takih kaznivih dejanjih ni mogoča konstrukcija nadaljevanega kaznivega dejanja, kot to napačno pojmuje pritožba, ki je v tem delu neutemeljena. Obtoženec je tekom postopka izkoristil svojo pravico do zagovora z molkom, zato je prvo sodišče vse izvedene dokaze v skladu z metodološki

V obrazložitvi izpodbijane sodbe so popolnoma izostali razlogi o tem, katere konkretne obteževalne in olajševalne okoliščine je sodišče upoštevalo pri odmeri obsojencu izrečene enotne zaporne kazni in kako jih je ovrednotilo. Utemeljitev sodišča ne izpolnjuje zahteve po obrazloženi sodni odločbi ter izpodbijane sodbe v tem delu niti ni mogoče preizkusiti, saj nima razlogov o odločilnih dejstvih.

Resda je bistvena razlika med zaprtim in odprtim zaporskim režimom v stopnji (intenzivnosti) omejevanja osebne svobode in v načinu, na katerega se omejevanje izvršuje, vendar sta po naravi stvari oba zaporska režima v temelju enaka, saj oba de facto predstavljata odvzem prostosti, ki je po trajanju (še vedno) izenačen. Torej je v prvi vrsti od dolžine zaporne kazni odvisno, kako hud je poseg v obsojenčevo ustavno pravico do osebne svobode. Zaradi povedanega se pravni položaj obsojenca z izrekom enotne kazni zapora v postopku "neprave obnove kazenskega postopka" vsekakor izboljša, saj se z novo sodbo skrajša poseg v njegovo osebno svobodo. Pri izbiri režima (strožji ali blažji) prestajanja prostostne kazni pa gre za penitenciarno individualizacijo kazni, ki pa ni v izključni pristojnosti sodišča in vpliva zgolj na obsojenčev dejanski položaj.

Od vsake posamezne zadeve je odvisno, kaj bo policija ukrenila za izsleditev storilca kaznivega dejanja, kako bo zavarovala sledove in predmete kaznivega dejanja, in zato zgolj umanjkanje bioloških sledi v tej drugi zadevi in zavrženje kazenske ovadbe ne more utemeljevati zaključka o nezakonitosti odvzema brisa ustne sluznice. Ocena, kateri dokazi naj se zavarujejo in s tem povezano vprašanje o potrebnosti odvzema brisa ustne sluznice, je namreč v pristojnosti policije, ki je pri preiskovanju kaznivih dejanj in odkrivanju njihovih storilcev vezana na določila 148. člena ZKP in mora storiti vse potrebno, da se odkrije storilec kaznivega dejanja.

Strinjati se je s pritožnico, da je v vmesnem času ob izpostavljenih postala pravnomočna še ena izrečena ji kazen zapora v trajanju enajst mesecev, in sicer v kazenskem postopku, ki se je pred Okrajnim sodiščem v Mariboru vodil pod opr. št. III K 47380/2020. Vendar je stališče pritožnice, da bi morala biti v okviru predmetnega postopka tudi ta kazen všteta v predmetno združitev, zmotno. Izpostavljena sodna odločba je namreč postala pravnomočna (šele) dne 20. 4. 2022, torej po tem, ko je obsojena dne 7. 2. 2022 že podala predlog za združitev zapornih kazni. Gre torej za novo dejstvo, ki ga pritožnica izpostavi v pritožbi, o katerem pa višje sodišče kot sodišče druge stopnje ne more odločati v okviru predmetnega pritožbenega postopka, pač pa je lahko predmet vnovičnega predloga obsojene za združitev zapornih kazni, ki se lahko poda pred sodiščem prve stopnje.

Sodišče prve stopnje bi ob dosledni uporabi pravil o steku moralo kot določeno kazen šteti izrečeno kazen 1 leto in 6 mesecev zapora in ne le 1 leto in 22 dni zapora, kolikor obsojencu še preostane potem, ko se ni v celoti držal dogovora o delu v splošno korist. Obsojencu je bila namreč s sodbo izrečena kazen 1 leto in 6 mesecev zapora, zatem pa je v tej sodbi in z nadaljnjima sklepoma sodišče odločilo le še o načinu izvršitve kazni zapora.

Zastaranje izvršitve kazni ni obsojenčeva pravica, ampak pravna posledica, ko posamezna kazen v določenem času ni izvršena. Opozoriti je le, da po četrtem odstavku 94. člena KZ-1 zastaranje izvršitve kazni preneha teči z dnem nastopa enotne ali posamične kazni in da različno kot pri pretrganju kazenskega pregona, nikoli ne začne teči znova.

Obdolženi je krivdo za obe v tej zadevi obravnavani kaznivi dejanji tatvine priznal potem, ko je državna tožilka za primer priznanja predlagala, kakšno kazen naj sodišče zanju določi oziroma izreče. V sodbi, s katero se obdolženi spozna za krivega, sodišče ne more izreči strožje kazenske sankcije, kot jo je predlagal državni tožilec, kar se v položaju, kot je podan v obravnavani zadevi, nanaša na predlog izreka enotne kazni. V obravnavani zadevi je prvostopno sodišče moralo upoštevati pravila o odmeri kazni obsojencu (55. člen KZ-1) in pri izreku enotne kazni upoštevati še kazen, ki mu je bila izrečena s predhodno sodbo. Čeprav določbe 53. člena KZ-1 takšnega položaja ne urejajo, mora sodišče v okoliščinah, kot so podane v obravnavani zadevi (priznanje krivde na podlagi tožilskega predloga za določitev kazni za vsako posamezno kaznivo dejanje in za izrek enotne kazni), upoštevati predlog izreka enotne kazni kot najvišjo možno kazen. Ker v sodbi ni mogoče najprej izreči enotne kazni za obravnavana kazniva dejanja nato pa jo ponovno upoštevati kot že določene, mora sodišče v miselni operaciji izreka enotne kazni upoštevati pri obravnavanih kaznivih dejanjih s strani tožilca predla

S sodbo Okrožnega sodišča v Celju opr. št. III K 24618/2020 izrečena zaporna kazen 2 (dveh) let in 9 (devet) mesecev zapora je pri obd. A. A. kot določena upoštevala dvakrat in sicer najprej v zadevi opr. št. I K 67667/2020 (ta sodba je postala pravnomočna 18. 12. 2021) in pa še v izpodbijani sodbi, ki je kronološko izrečena po izreku sodbe v zadevi opr. št. I K 67667/2020 dne 11. 11. 2021.