407. člen ZKP

Neprava obnova je namenjena popravi napak ob izreku zadnje pravnomočne sodbe, v zvezi s katero sodišče prve stopnje ni upoštevalo prej pravnomočno izrečenih kazni, pa bi jih glede na zakonske določbe moralo. Zato samo dejstvo, da naj bi prišlo do spremembe kaznivih dejanj t.i. "majhnih tatvin" v prekrške, ob upoštevanju, da se niso spremenile zakonske določbe o izrekanju enotne zaporne kazni, ne vpliva na način presoje utemeljenosti pritožbe.

Najprej je pritrditi zagovorniku v opozorilu, da pri zavrnitvi obsojenčevega predloga za združitev kazni ne gre za odločitev, s katero bi prvostopenjsko sodišče spreminjalo odločbe o kazenskih sankcijah iz pravnomočnih sodb. Pravilno poudarja, da za primer neutemeljenega predloga sodbe ostanejo nespremenjene, zato bi moralo sodišče prve stopnje predlog za združitev kazni zavrniti s sklepom in ne s sodbo. Iz obsežne sodne prakse Ustavnega sodišča (ki se opira tudi na prakso Evropskega sodišča za človekove pravice) izhaja, da je treba v skladu z 22. členom Ustave obsojencu omogočiti, da se seznani z vsem procesnim gradivom, ki utegne vplivati na njegov pravni položaj, in da o njem zavzame stališče. Ta pravica pa implicitno zajema tudi pravico obdolženca, da se seznani z odgovori državnega tožilstva na svoja (redna ali izredna) pravna sredstva in se do njih opredeli.

Vrhovno sodišče je že odločilo, da pomeni postopek neprave obnove kazenskega postopka po 1. točki prvega odstavka 407. člena ZKP poseg v trajanje kazni, izrečene s pravnomočno sodno odločbo. Po določbi drugega odstavka 407. člena ZKP namreč sodišče v tem primeru z novo sodbo spremeni prejšnje sodbe glede odločbe o kazni in izreče eno samo kazen. Če bi sodišče pri tem upoštevalo pravnomočno sodbo, ki jo je izreklo sodišče druge države članice Evropske unije, bi ravnalo v izrecnem nasprotju z določbo tretjega odstavka 139. člena ZSKZDČEU-1. Določbe ZSKZDČEU-1 v 14. poglavju, ki ureja priznanje in izvršitev odločbe, s katero je v drugi državi članici izrečena kazen zapora ali ukrep, ki vključuje odvzem prostosti, ne razkrivajo možnosti za posvetovanje med pristojnim organom države izdaje odločbe in pristojnim domačim sodiščem o tem, da bi se kazni po različnih sodbah medsebojno združevale, temveč - nasprotno - jasno določajo, da domače sodišče v primeru prevzema izvršitve tuje sodbe ne sme spreminjati vrste, trajanja in načina izvršitve kazenske sankcije, izrečene s tujo sodbo, razen v primerih iz 140. in 141. člena tega zakona.

Postopek neprave obnove kazenskega postopka po 1. točki prvega odstavka 407. člena ZKP pomeni poseg v trajanje kazni, izrečene s pravnomočno sodno odločbo. Po določbi drugega odstavka 407. člena ZKP namreč sodišče v tem primeru z novo sodbo spremeni prejšnje sodbe glede odločbe o kazni in izreče eno samo kazen. Če bi sodišče pri tem upoštevalo pravnomočno sodbo, ki jo je izreklo sodišče druge države članice Evropske unije, bi ravnalo v izrecnem nasprotju z določbo tretjega odstavka 139. člena ZSKZDČEU-1, ki določa, da domače sodišče ne sme spremeniti vrste, trajanja in načina izvršitve kazenske sankcije, izrečene s tujo sodbo. Navedena določba je jasna do te mere, da jezikovna razlaga povsem onemogoča, da bi domače sodišče lahko poseglo v način izvršitve kazenske sankcije, izrečene s tujo sodbo, razen v primeru, če način izvršitve ne bi bil združljiv s pravnim redom Republike Slovenije.

Sodišče pri nepravi obnovi kazenskega postopka izreče novo enotno kazen, pri čemer pa upošteva samo obteževalne in olajševalne okoliščine, ki so bile že upoštevane pri odmeri kazni v rednih postopkih. Razumni in pravilni so tudi razlogi sodišča prve stopnje, da v postopku neprave obnove po 407. členu ZKP ni možna sprememba pravnomočne sodbe, ki je ni izreklo sodišče Republike Slovenije, temveč sodišče v tuji državi članici EU. Skladno s 139. členom ZSKZDČEU-1 domače sodišče ne sme spreminjati vrste, trajanja in načina izvršitve kazenske sankcije, izrečene s tujo sodbo. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče v predmetnem postopku neprave obnove upoštevati tudi s tujo sodbo obsojencu izrečeno kazen treh let in šestih mesecev zapora.

Tretji odstavek 139. člena ZSKZDČEU-I predpisuje za primer, če se prevzame izvršitev tuje sodbe, domače sodišče ne sme spreminjati vrste, trajanja in načina izvršitve kazenske sankcije, izrečene s tujo sodbo, razen v primerih, ki so določeni v 140. in 141. členu istega zakona. Upravičena je ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da postopek neprave obnove kazenskega postopka po 1. točki prvega odstavka 407. člena ZKP pomeni poseg v trajanje kazni, izrečene s pravnomočno sodbo tujega sodišča; po določbi drugega odstavka člena 407 ZKP namreč v tem primeru sodišče z novo sodbo spremeni prejšnje sodbe glede odločbe o kazni in izreče eno samo kazen, kar bi bilo v izrecnem nasprotju z določbo tretjega odstavka člena 139 ZSKZDČEU-1, ki tako ravnanje sodišča izključuje. ZKP se v postopku priznavanja in izvršitve tuje sodne odločbe uporablja le subsidiarno glede na določbo tretjega odstavka člena 2 ZSKZDČEU-1, vendar pa je tudi iz določbe petega odstavka 517.c člena ZKP razvidno, da se domači predpisi v zvezi s kaznimi, ki jih izrekajo tuja sodišča, uporabljajo le za izvrševanje, pogojni odpust ter pravico do pomilostitve oziroma amnestije, pa tudi ZSKZDČEU-1 kot primarni predp

V postopku t.i. neprave obnove po 407. členu ZKP se ne morejo spreminjati odločbe o kazenskih sankcijah v pravnomočnih sodbah, s katerimi so izrečene pogojne obsdobe, ne pa kazni.

S pritožbenimi navedbami zagovornika o tem, da sodišče prve stopnje ni dovolj znižalo enotne kazni oz. da zato ni navedlo razlogov, ni mogoče soglašati in sodišče prve stopnje ni zagrešilo napake, ko je izreklo enotno kazen 13 let zapora. Skupni seštevek izrečenih kazni po sodbah, navedenih v I. točki izpodbijane sodbe, namreč znaša 13 let in 3 mesece, nato pa je sodišče prve stopnje pravilno, na podlagi 3. točke drugega odst. 53. člena KZ-1, izreklo enotno kazen 13 let zapora, pri čemer je sledilo predlogu tožilstva glede višine izrečene enotne kazni in ne predlogu zagovornika, da se obsojencu izreče nižja enotna kazen, in sicer 7 let in 6 mesecev zapora. Pri tem ne drži, da sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi ni upoštevalo olajševalnih in obteževalnih okoliščin v ustrezni meri, kar trdi zagovornik.

Za odmero enotne kazni po določbi prvega odstavka 55. člena KZ-1, za katero se zavzemata pritožnika, pa je za sodišče med drugim odločilno, da je v aktualnem sojenju znan obstoj prejšnje pravnomočne kazni, ki do storitve kaznivega dejanja, za katero sodišče storilcu sodi, ni bila prestana.

Določba drugega odstavka 370. člena ZKP, da se sodba izrečena na podlagi sprejetega priznanja krivde in sporazuma o priznanju krivde ne sme izpodbijati iz razloga po 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ne izključuje možnosti kasnejšega dokaznega postopka za izvedbo novih predloženih dokazov oziroma s presojo le-teh v povezavi z dokazi, ki so bili v spisu že ob sprejemu priznanja krivde, v okviru odločanja o obnovi postopka. Morebitna ugotovitev sodišča o bistveno zmanjšani prištevnosti obsojenca v obnovljenem postopku, ob nespremenjeni pravni opredelitvi dejanja, ne bi pomenila obsojenčeve obsodbe po milejšem zakonu, ki je eden izmed pogojev za obnovo kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 410. člena ZKP. V takem primeru bi namreč obsojenčeva bistveno zmanjšana prištevnost lahko bila podlaga za fakultativno milejše kaznovanje, ne bi pa povzročila opredelitev očitanega kaznivega dejanja po prvem odstavku 204. člena KZ-1 po milejšem zakonu oziroma milejšo pravno kvalifikacijo in v njeni posledici milejšo kazensko sankcijo.

V predmetni zadevi bi do združevanja izrečenih kazni lahko prišlo le, če bi obsojenec v predmetni zadevi obravnavano kaznivo dejanje storil pred prestajanjem po prejšnji obsodbi tj. pred 14. 10. 2013 ali med prestajanjem tj. najkasneje do 26. 9. 2015 (kar je poudarilo tudi sodišče prve stopnje v zadnjem stavku 6. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa). Ker pa je kaznivo dejanje, ki je bilo obravnavano v predmetni zadevi, storil 27. 12. 2015, pogoj iz prvega odstavka 55. člena KZ-1 ni izpolnjen in posledično ni mogoče ugoditi zahtevi za nepravo obnovo postopka po 1. točki prvega odstavka 407. člena ZKP.

Stališče pritožnice, da je sodišče prve stopnje pri izreku enotne kazni napačno uporabilo 53. člen KZ-1, saj se slednji uporablja zgolj za neprestane kazni, saj 55. člen KZ-1 določa, da sodišče po 53. členu KZ-1 določi enotno kazen, kadar sodi obsojencu za kaznivo dejanje, ki ga je storil, preden je začel prestajati kazen po prejšnji obsodbi in ne preden je prestal kazen, je napačno. Pritožnica spregleda drugi stavek prvega odstavka 55. člena KZ-1, ki določa, da se kazen ali del kazni, ki jo je obsojenec že prestal, všteje v izrečeno kazen zapora, iz česar že iz jezikovne razlage izhaja, da je obsojencu mogoče všteti tudi že prestano kazen, pod pogojem, če sodi sodišče obsojenca zaradi kaznivega dejanja, ki ga je storil, preden je začel prestajati kazen po poprejšnji obsodbi.

Obsojencu izrečene kazni zapora, in sicer eno leto in pet mesecev in dve leti zapora nista združeni, niti ni bila predlagana tako imenovana neprava obnova kazenskega postopka v skladu z določbami 407. člena ZKP, zato je pritrditi pritožniku, da je z združevanjem kazni, čeprav samo v obrazložitvi sklepa, prekoračena pravica, ki jo ima sodišče po zakonu (peti odstavek 372. člena ZKP). Ob tem pritožbeno sodišče še izpostavlja, da se seštevajo zgolj izrečene kazni zapora, ne pa tudi ure, ki jih mora obsojenec namesto kazni zapora opraviti z delom v splošno korist.

Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožniku, da pri nepravi obnovi postopka po 407. členu ZKP ne gre za obnovo postopka, kot je ta pojem uporabljen v 145. členu ZSKZDČEU-1. V postopku neprave obnove po 407. členu ZKP sprememba pravnomočne sodbe, ki je ni izreklo sodišče na območju RS, temveč sodišče v tuji državi, ni mogoča.

Pri odločanju o odmeri višine enotne kazni je sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo dejstvo, da mora biti izrečena zaporna kazen večja od vsake posamezne kazni in manjša od njihovega seštevka ter je s tem ravnalo v skladu s 3. točko drugega odstavka 53. člena KZ-1. Pri odmeri kazni pa je pravilno upoštevalo tudi okoliščine po določilu 49. člena KZ-1 glede na skupen pomen vseh dejanj, upoštevajoč pravno vrednoto, ki je bila napadena s kaznivimi dejanji obsojenca iz pravnomočnih sodb. Pri tem je tudi pravilno izpostavilo, da je obsojenec izvrševal zlasti kazniva dejanja zoper premoženje in izrecno navedlo, da je upoštevalo vse obteževalne in olajševalne okoliščine, ki so tudi že bile upoštevane v sodbah, ki so predmet te neprave obnove kazenskega postopka.

Odločilno za obravnavano zadevo je dejstvo, da je obsojenec z izvrševanjem zapora ob koncu tedna že pričel, vendar ga še ni zaključil, kar pomeni, da bi obsojenec v posledici združitve kazni v svojo škodo izgubil že pridobljeno možnost nadomestne izvršitve ene od posamičnih kazni.

Ker je tudi po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje obsojenki pri spremembi pravnomočnih odločb o izrečenih kazenskih sankcijah, izreklo povsem primerno enotno zaporno kazen v trajanju treh let in štirih mesecev zapora, se zavzemanja pritožnice za izrek nižje enotne zaporne kazni v trajanju treh let pokažejo kot neutemeljena.

Pritožniki pravilno ugotavljajo, da je sodišče prve stopnje obsojencu izreklo maksimalno enotno zaporno kazen. Pritožbeni očitki, da naj bi v izpodbijani sodbi povsem spregledalo olajševalne okoliščine, sicer niso utemeljeni, saj jih je izrecno izpostavilo v obrazložitve sodbe, upravičeno pa zagovorniki zatrjujejo, da se pri odmeri enotne zaporne kazni dejansko niso odrazile. Tudi pri izreku in odmeri enotne kazni v postopku t. i. neprave obnove se mora sodišče seznaniti z vsemi za odmero kazni relevantnimi okoliščinami in jih ovrednotiti. Enotna kazen mora biti rezultat posameznih določenih kazni in hkrati v sorazmerju z vso kriminalno dejavnostjo, za katero se enotna kazen izreka; biti mora torej v logičnem in sorazmernem odnosu tako do posameznih določenih kazni, kot tudi do celotne obsojenčeve kaznive dejavnosti.

V postopku neprave obnove kazenskega postopka na podlagi 407. člena ZKP se obnovi samo tisti del kazenskega postopka, ki se nanaša na odločanje o kazni. Spremenjena sodba, s katero je izrečena kazenska sankcija, ki je upoštevana v novi sodbi, s pravnomočnostjo nove sodbe v delu glede izreka kazni izgubi svojo samostojnost, zato je mogoče izvršiti le še kazen izrečeno z novo sodbo. Stranska denarna kazen, izrečena obsojencu s spremenjeno sodbo, zato več ne obstaja in je ni mogoče izvršiti.

Sodišče lahko v postopku neprave obnove kazenskega postopka pri izreku nove enotne kazni upošteva samo tiste okoliščine, ki so bile že upoštevane pri izreku kazni v pravnomočnih sodbah.