53. člen KZ

Ker ravnanja po opisu niso povzročila ene ali skupne prepovedane posledice in ker iz opisa ni razvidno, da bi obdolženi povzročeno protipravno stanje med navedenimi datumi izvršitev kakorkoli vzdrževal (gl. Korošec D. v Bavcon L. in Šelih A., Kazensko pravo, splošni del, Uradni list, Ljubljana 2014, str. 198) se je sodišče druge stopnje strinjalo s pritožnikom, ko je v delu pritožbene obrazložitve zatrjeval, da obdolženčevih ravnanj ni mogoče opredeliti kot tako imenovanega trajajočega kaznivega dejanja ali vsaj ne na način, da pravila o nedovoljenosti kazenskega pregona za posamezna izvršitvena ravnanja po določenem času ne bi bila upoštevana. Okoliščine, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen manjša ali večja (olajševalne in obtoževalne okoliščine) so določene in primeroma naštete v drugem odstavku 49. člena KZ-1. Praviloma so odvisne od teže kaznivega dejanja in storilčeve krivde. Procesno ravnanje državnega tožilca, odnos do okolja do storilca kaznivega dejanja ter časovna odmaknjenost od dejanj, z njihovo težo in obdolženčevo krivdo niso povezane.

Načelno je pravilno stališče obsojenca, da mora sodišče v postopku neprave obnove po 407. členu ZKP uporabiti zakon, ki je veljal v času storitve kaznivih dejanj, glede katerih teče postopek za združitev kazni. Vendar pa v konkretnem primeru ne gre za tako procesno situacijo, ker je sodišče prve stopnje že pravnomočno odločilo o združitvi kazni po predlogu obsojenca. Ponovni postopek za odmero kazni v steku (neprava obnova) pa ni več možen. Odločba o izreku enotne kazni je pravnomočna in zato sodišče prve stopnje ne more ponovno o tem odločiti, ne glede na obsojenčevo nestrinjanje s tako odločitvijo.

Kršitev (ob izrekanju poznejše sodbe ni bilo odločeno o prejšnji pravnomočni pogojni obsodbi) se lahko uveljavlja z zahtevo za varstvo zakonitosti, vendar se mora odpraviti s t.i. nepravo obnovo kazenskega postopka.

Po določbah 1. odstavka 53. člena KZ je edino merilo za preklic pogojne obsodbe presoja sodišča, da za pogojno obsodbo ni bilo podlage zaradi kaznivega dejanja, ki je bilo storjeno pred njenim izrekom, ker prejšnje kaznivo dejanje ob upoštevanju meril iz 3. odstavka 51. člena KZ ne upravičuje pričakovanja sodišča, da obdolženec ne bo več ponavljal kaznivih dejanj.

Sodišče pri presoji, ali bo preklicalo pogojno obsodbo, ni vezano na razloge sodišča, ki je izreklo pogojno obsodbo, temveč povsem neodvisno samo ocenjuje, ali je bila ali ni bilo podlage za pogojno obsodbo glede na dejanje, za katero poteka sojenje. Kaznivo dejanje po 4. v zvezi s 1. odstavkom 302. člena KZ lahko stori tudi tisti, ki mu je bila odvzeta prostost, proti uradni osebi, ki pazi nanj. Razlogi za sum, kot stopnja verjetnosti storitve kaznivega dejanja, so morali biti podani že v času odreditve posebnih ukrepov. Zoper odredbo ni samostojnega pravnega sredstva, zato so morali biti ti razlogi izkazani tako, da so tudi pozneje v postopku omogočali preizkus pogojev za izdajo odredbe in presojo, ali ne gre za procesni položaj, ko je treba uporabiti določbo 4. odstavka 83. člena ZKP-94 ter predmete, posnetke, sporočila ali druga dokazila izločiti iz spisov. Če je sodišče sprejelo sklep, da bo izvedlo dokaze, lahko le izjemoma sprejme drugačen sklep, in sicer kadar se pozneje izkaže, da je dokaz nedosegljiv, ali da bi bila njegova izvedba povezana z nesorazmernimi težavami, ali če izvede druge dokaze in na podlagi teh presodi, da je dejstvo, k

Ker je obsojenec storil obravnavano kaznivo dejanje, preden mu je bila pravnomočno izrečena preklicana pogojna obsodba, je sodišče za njen preklic imelo pravni temelj v 53. členu KZ (preklic pogojne obsodbe zaradi prej storjenega kaznivega dejanja).

Sodišče druge stopnje ni ugodilo nadaljnemu predlogu državne tožilke po preklicu pogojne obsodbe, ker je glede na podatke spisa, v katerem je bila obdolžencu izrečena pogojna obsodba za povsem druga kazniva dejanja, storjena pred petimi leti, ocenilo, da bi tudi v primeru, če bi sodišče takrat vedelo za to kaznivo dejanje, za katero se mu sedaj sodi, obdolžencu izreklo pogojno obsodbo, saj je sodišče razpolagalo s podatki o več kazenskih postopkih zoper obdolženca.

Odločitev sodišča prve stopnje, da obtožencu prekliče pogojno obsodbo izrečeno s prejšnjo sodbo, je pravilna. Pogojno obsodbo je sodišče prve stopnje preklicalo v času, ko je sodba, s katero je bila ta pogojna obsodba izrečena, že postala pravnomočna in je po tej sodbi že začela teči preizkusna doba. Obtoženec je storil novo kaznivo dejanje po izreku te pogojne obsodbe, preden je le-ta postala pravnomočna in se zato v takšnem primeru šteje, da gre za situacijo, ko se po izreku pogojne obsodbe ugotovi, da je obtoženec storil kaznivo dejanje prej, preden je bil pogojno obsojen.

Utemeljeno je sodišče prve stopnje, kljub obtoženčevi predkaznovanosti, obtožencu izreklo pogojno obsodbo. Pravilno je sodišče prve stopnje ocenilo številne olajševalne okoliščine (časovno odmaknjenost dejanja, okoliščino, da je obtoženec z dejanjem povzročeno škodo povrnil takoj po dejanju, njegov spremenjen način življenja). Pravilno pa je sodišče prve stopnje pri izreku kazenske sankcije obtožencu presodilo tudi, da niso izpolnjeni pogoji za preklic pogojne obsodbe iz 53. čl. KZ.

Obtoženi A.G. in V.T. sta istočasno s pestjo udarjala v obraz oškodovanca. Nastala posledica huda telesna poškodba je tako rezultat njunega skupnega naklepnega delovanja, torej gre za skupno izvršitev kaznivega dejanja, zaradi česar ni pomembno, katero in kakšno poškodbo je povzročil posamezni udarec obtoženca. Tudi če bi se dalo zanesljivo ugotoviti, da je obtoženec s svojima udarcema povzročil oškodovancu le lahko telesno poškodbo, bi v konkretnem primeru šlo za sostorilstvo v smislu obtoženčevega bistvenega prispevka k nastali posledici - hudi telesni poškodbi. Zakonski izraz "več oseb" po 22.čl. KZ SFRJ ni pomenil najmanj tri osebe, niti ni bilo sostorilstvo izključeno v primeru, če je bil obtožen le eden od sostorilcev.