82. člen ZIKS-1

Izvrševanje zaporne kazni po pravnomočni in izvršljivi obsodilni sodbi ima praviloma prednost pred izvrševanjem pripora v drugi zadevi. V nasprotnem je treba opraviti argumentirano presojo, zakaj so priporni razlogi podani tudi v položaju, ko bi obdolženec prestajal zaporno kazen, in zakaj je pripor kljub temu neogibno potreben.

Glede na jasno določbo zakona, da lahko na prošnjo obsojenca direktor zavoda, kadar za to ne obstajajo varnostni zadržki, prekine prestajanje kazni zapora, med drugim tudi, če obsojencu zavod zaradi njegove hude bolezni, poškodbe ali potrebnega zdravljenja, ki ni bolnišnično zdravljenje, ne more zagotoviti potrebne zdravstvene oskrbe (prva alineja prvega odstavka 82. člena ZIKS-1), odločitev toženke po ugotovitvi, da tožniku lahko zagotovi potrebno zdravstveno oskrbo, po presoji sodišča zakonita.

Skrajni rok, do katerega lahko traja varščina na podlagi četrtega odstavka 198. člena ZKP, se nanaša na nastop zaporne kazni v zadevi v kateri je bila varščina dana. Nastop kazni v drugi kazenski zadevi še ne pomeni, da s tem avtomatično preneha begosumnost obtoženca ter da sodna presoja pripornega razloga begosumnosti ni več potrebna, ker nastop kazni zapora (v drugi kazenski zadevi) nadomesti sodno presojo obstoja begosumnosti, kot to zmotno navajajo pritožniki. Pritožniki torej nimajo prav, da nastop zaporne kazni (v drugi kazenski zadevi) izključi begosumnost, ker je obtoženec (že) zaprt. Da stališče pritožnikov ni pravilno, potrjuje že tretji odstavek 82. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1), ki določa, da se prestajanje kazni zapora prekine po uradni dolžnosti, med drugim, če je obsojencu, ki že prestaja kazen, odrejen pripor. Če bi veljalo stališče pritožnikov, bi bila ta zakonska določba nepotrebna, saj pritožniki menijo, da s pričetkom prestajanja zaporne kazni (v drugi kazenski zadevi) avtomatično preneha osnovna predpostavka za pripor, to je begosumnost (in za sprejem varščine kot nadomestnega ukrepa za pripor), kar bi pomenilo, d

Tožnik v obravnavanem primeru nima več pravnega interesa za izpodbojno tožbo, saj je čas trajanja razloga po 27. člena ZZUOOP v zvezi z 82. členom ZIKS-1, za katerega odločitev je bila sprejeta zaradi preprečitve širjenja virusa SARS-CoV-2 t.j od 1. 1. 2021. do 1. 2. 2021 v času odločitve sodišča že prenehal. Obdobje prekinitve prestajanja kazni zapora, je namreč preteklo 1. 2. 2021 in ga po naravi stvari, čeprav odprava upravnega akta učinkuje ex tunc, ni več mogoče vrniti v stanje pred izdajo odločbe. Glede na navedene dejanske in pravne okoliščine primera torej odprava izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu organu v ponoven postopek ne more voditi do izboljšanja tožnikovega pravnega položaja, saj drugačnega zakonitega stanja na podlagi ponovljenega postopka odločanja o izdaji upravnega akta niti ne bi bilo mogoče doseči.

Sodišče ne more izdati začasne odredbe, da se obsojenec začasno (do pravnomočne odločitve o izpodbijanem aktu) pogojno odpusti s prestajanja kazni zapora, kot je to predlagal pritožnik. Takšna začasna odredba bi namreč presegala okvir možne odločitve sodišča o glavni stvari oziroma pravnega varstva, ki bi ga pritožnik lahko dosegel s končno meritorno odločitvijo.

Tožnica s svojimi navedbami ni izkazala verjetnosti nastanka težko popravljive škode oziroma kakršnekoli škode, ki bi ji verjetno nastala in ki ji neposredno grozi. Sodišče ocenjuje kot splošne tožničine navedbe glede nastanka hujših posledic in poslabšanja njenega zdravstvenega stanja od 2. 12. 2021 in tveganja za dodatno poslabšanje, ki ostaja zgolj na splošni ravni. Pavšalno navajanje in sklepanje na hipotetične posledice pa ne zadosti standardu verjetnosti, ki opravičuje izdajo začasne odredbe.

Organ ni sledil tožnikovemu predlogu in ni zahteval dopolnitve mnenja PZK, čeprav je tožnik predložil dodaten (nov) izvid v zvezi s svojim zdravstvenim stanjem in nadaljnjim zdravljenju, ki bi terjal dodatno mnenje PZK, saj je bilo prvotno mnenje posplošeno in ni upoštevalo dejanskih okoliščin, na katere je v svoji vlogi in odgovoru opozarjal tožnik. Ker je organ svojo odločitev oprl (tudi) na podatke, s katerimi ni seznanil tožnika in mu v zvezi z njimi torej ni dal možnosti izjasnitve, tožnik pravilno opozarja na kršitev pravice do izjave v upravnem postopku.

Tudi z vidika ustavno zagotovljenega varstva pravic in z upoštevanjem ustavnega načela sorazmernosti je potrebno ugotoviti, da ne samo odreditev nadometnega zapora, temveč tudi njegova izvršitev glede na okoliščine konkretnega primera ne bi bila sorazmeren in pravičen ukrep.

Povzetim pritožbenim navedbam ni mogoče pritrditi. Po njeni oceni bi bilo smiselno, da bi obsojenka na prostosti v času, ko bi ji bilo prestajanje enotne zaporne kazni trinajst let in šest mesecev zapora prekinjeno, opravila delo v splošno korist in bi tako prestala po zadnji sodbi izrečeno kazen dveh let zapora, torej da bi v času prekinitve zaporne kazni, ki bi bila namenjena urejanju razmer in pomoči njeni družini, na predlagan način prestala drugo zaporno kazen. Takšnemu predlogu sodišče prve stopnje utemeljeno ni ugodilo. Prekinitev prestajanja zaporne kazni obsojencu po 82. členu ZIKS-1 iz razloga, ker je nujno potrebna njegova pomoč družinskemu članu zaradi hujše bolezni, ali iz razloga, da poskrbi za varstvo in vzgojo otrok, je namenjena takšni pomoči in skrbi, ne pa temu, da obsojenec ta čas posveti prestajanju druge kazni.

V primeru, da se ugotovi, da je ogroženo življenje obsojenca, zloraba prekinitve kazni zapora ne more v vsakem primeru pretehtati nad zdravjem oziroma nad ohranitvijo obsojenčevega življenja. Kadar je torej ugotovljena zloraba prekinitve prestajanja kazni, je potrebno tehtanje med zlorabo prekinitve in zdravstvenim stanjem obsojenca.

Sodišče lahko v primeru, ko je obdolženec že na prestajanju zaporne kazni, pripor odredi le, če razlogov za odreditev pripora ni mogoče odpraviti že s samim izvrševanjem kazni zapora.

Resno poslabšanje zdravja osebe je vsekakor upoštevna škoda, ki je v okoliščinah posameznega primera lahko tudi težko popravljiva. To velja tudi v obravnavanem primeru, saj je tudi glede na nesporna dejstva v zadevi očitno, da je tožnikovo zdravstveno stanje resno in da se v odsotnosti ustreznega zdravljenja lahko nepopravljivo poslabša. Vendar pa zdravje pritožnika ni potencialno ogroženo zgolj zaradi odsotnosti predvidenega operativnega posega, temveč tudi zaradi odsotnosti drugih potreb zdravljenja (dostopnost potrebne zdravstvene pomoči, pravočasno prejemanje zdravil itd.). Vse navedeno torej lahko sodi v okvir težko popravljive škode, ki jo kot pogoj za izdajo začasne odredbe določa zakon. Sodišče prve stopnje je nepravilno omejilo svojo presojo samo na vprašanje izvedbe operativnega posega in ob tem ni presojalo drugih upoštevnih okoliščin v zvezi z zdravstveno oskrbo, ki jo pritožnik prejema v zaporu, ter njegovim zdravstvenim stanjem, ki lahko kažejo na verjetnost nastanka težko popravljive škode na njegovem zdravju in jih je treba odvrniti za čas odločanja o tožbi. Za presojo utemeljenosti zahtevanega nujnega ukrepa za začasno ureditev stanja z začasno preki

Po stališču Vrhovnega sodišča ima že začeto izvrševanje zaporne kazni po pravnomočni in izvršljivi obsodilni sodbi, s katero je obsojenčeva krivda ugotovljena z gotovostjo, praviloma prednost pred izvrševanjem pripora v drugi kazenski zadevi, kjer pravnomočna in izvršljiva odločitev o obsojenčevi kazenski odgovornosti še ni sprejeta.

Prvostopenjski organ tudi ob pritožnikovem uspehu v tem upravnem sporu in odpravi izpodbijane odločbe, v ponovnem postopku ne bi mogel izdati nove in zanj bolj ugodne odločbe, s katero bi ugodil njegovemu predlogu, saj je predlagano obdobje prekinitve prestajanja kazni zapora oziroma zdravljenja (tj. do 31. 5. 2019) že preteklo, kar pomeni, da nima več pravnega interesa za izpodbojno tožbo, ker morebitna ugoditev obravnavani tožbi ne bi mogla izboljšati njegovega pravnega položaja. Predmet novot so lahko le dejstva, ki so obstajala oziroma so nastala do konca upravnega postopka pred upravnim organom prve stopnje, saj sodišče v upravnem sporu pri sojenju lahko upošteva le tisto, kar je oziroma bi moral upoštevati prvostopenjski upravni organ in je obstajalo v času odločanja tega upravnega organa.

V primeru, da je ogroženo življenje tožnika, varnostni zadržek ne more v vsakem primeru pretehtati nad zdravjem oziroma nad ohranitvijo življenja. Potrebno je tehtanje med varnostnimi zadržki in zdravstvenim stanjem tožnika ter rešitvijo, ki jo za to tožnik predlaga. Seveda pa, v kolikor tožnik vztraja pri operaciji v Avstriji, bo moral, glede na razloge, ki jih je organ navedel pri presoji varnostnega zadržka in ga povečujejo (da se iz prejšnjih prekinitev kazni zaradi zdravljenja v Avstriji ni vrnil; ter da je med prekinitvijo kazni storil nova kazniva dejanja), izkazati, da je pri njem le operacija aortne zaklopke v Avstriji rešitev za njegovo zdravje oziroma življenje, s pregledom in izvidom iz ustrezne ambulante v Sloveniji.

Za pritožbeno sodišče ni dvoma, da je bila obsojencu zagotovljena zadostna kontradiktornost. Kot rečeno je v vlogi z dne 5. 6. 2020 obsojenec ob jasnem odgovoru komisije, zaman pogrešal izrecno opredelitev na vprašanje nesprejemljivosti mnenja dr. B., razprava o odložitvenem razlogu s področja psihiatrije pa je zaradi poteka časa postala brezpredmetna. Dopolnitev mnenja komisije tako tudi po sodbi pritožbenega sodišča ni bila potrebna, dejansko stanje je bilo na podlagi razpoložljive dokumentacije in strokovno utemeljenega mnenja komisije v zadostni meri in pravilno ugotovljeno, zaradi česar je zaključek sodišča prve stopnje, da odložilni razlogi, niti v smislu določila 24. člena ZIKS-1, niti v smislu določila 1. in 2. točke prvega odstavka 82. člena ZIKS-1 niso podani. Glede na navedeno se odločitev o zavrnitvi obsojenčeve prošnje za odložitev izvršitve kazni zapora izkaže kot pravilna in zakonita.

Tožniku mora biti v skladu s 23. členom Ustave Republike Slovenije zagotovljena pravica do učinkovitega sodnega varstva, pri čemer je eden izmed vidikov učinkovitosti te pravice tudi zagotovitev ustreznih procesnih sredstev, ki preprečujejo, da bi v času postopka pred sodiščem prišlo do ravnanj, ki bi povzročila, da sodno varstvo ne bi več moglo doseči svojega namena. Sodno varstvo pa svojega namena ne more več doseči tudi v primeru, če osebi, ki to sodno varstvo zahteva, že v teku sodnega postopka nastane težko popravljiva škoda ali celo nepopravljiva škoda. V določenih primerih je torej nastanek take škode mogoče preprečiti le, če je vsebina predloga začasne odredbe enaka vsebini tožbenega predloga. Če bo upravno sodišče v ponovljenem postopku presodilo, da sodno varstvo brez izdaje začasne odredbe ne bo učinkovito, a bi izdaja začasne odredbe dejansko pomenila ugoditev tožbi, bo seveda lahko zavrnilo izdajo začasne odredbe, a bo moralo zaradi zagotovitve ustavne pravice do učinkovitega sodnega varstva hkrati nemudoma (ob zagotovi kontradiktornosti postopka) odločiti o tožbi.

Tožena stranka je z namenom presoje strokovnih vprašanj glede bolezni, zdravljenja in potrebne zdravstvene oskrbe pridobila mnenje posebne zdravniške komisije. Sodišče pritrjuje razlogom izpodbijane odločbe, da ni izkazano, da zavod tožniku ne bi mogel zagotoviti potrebne zdravstvene oskrbe.

Iz izpodbijane sodbe torej izhaja, da je sodišče prve stopnje obsojenki združilo kazni, ki so bile izrečene s sodbami okrožnega sodišča v zvezi s sodbami višjega sodišča ter dvema kaznima zapora, ki sta obsojenki bili izrečeni s sodbami okrajnega sodišča, in sicer eno leto in deset mesecev zapora in šest mesecev zapora. Ker je sodišče prve stopnje združevalo kazni izrečene po sodbah okrožnih in okrajnih sodišč, ni moglo uporabiti določbe 3. točke drugega odstavka 47. člena KZ (4. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1). Očitek obeh pritožnikov, da je sodišče prve stopnje z izrekom enotne kazni kršilo kazenski zakon iz 5. točke 372. člena ZKP, zato ni utemeljen.

Kot razlog za odložitev izvršitve kazni zapora vsem taksativno naštetim razlogom v 24. členu ZIKS-1 sodna praksa prišteva tudi razloge in okoliščine iz 1. in 2. točke prvega odstavka 82. člena ZIKS-1.