133. člen ZKP

Drži sicer izvajanje pritožbe, da je sodišče prve stopnje bilo s pogodbo o zaposlitvi obsojenca seznanjeno ob izreku sodbe, prav tako z ostalimi okoliščinami, na katere opozarja zagovornik, vendar pri tem prezre, da so se v času po pravnomočni sodbi spremenile okoliščine, ki bistveno vplivajo na način prestajanja kazni zapora. Namen prestajanja kazni zapora ob koncu tedna po 12. členu ZIKS-1 je namreč, da osebnostno urejen obsojenec, ki je zaposlen, še naprej dela. Sodišče prve stopnje je zato v 17. in 18. točki izpodbijanega sklepa pravilno zaključilo, da obsojenec ne izpolnjuje temeljnega pogoja iz prve alineje prvega odstavka 12. člena ZIKS-1, ker ni zaposlen, prav tako je neustrezna njegova osebna urejenost, saj beg iz zapora predstavlja resno kršitev načina prestajanja kazni (pa čeprav v drugi kazenski zadevi), kar je obsojencu glede na njegovo obsežno predkaznovanost zagotovo bilo znano. Zato so vsa ostala pritožbena izvajanja, ki sodišču prve stopnje očitajo napačno odločitev in predlagajo, da obsojenec preostanek izrečene zaporne kazni prestaja z načinom prestajanja kazni zapor ob koncu tedna, neutemeljena.

Pri izpodbijanem sklepu gre po vsebini za odločbo, izdano po pravnomočno končanem kazenskem postopku, zoper katero je zahteva za varstvo zakonitosti dovoljena, če gre za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju. Takšno vprašanje, ki je pomembno za zagotovitev enotne uporabe prava in razvoj prava prek sodne prakse, je prepoznati v vložnikovem zatrjevanju, da bi moralo slovensko sodišče pri odločanju o zastaranju izvršitve kazni, izrečene v priznani tuji sodni odločbi, upoštevati njeno zastaranje po tujem pravu. Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno presodili, da slovensko sodišče niti na podlagi določb 14. poglavja Zakona o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije (v nadaljevanju ZSKZDČEU-1) niti na podlagi določb Okvirnega sklepa Sveta EU 2008/909/PNZ (v nadaljevanju Okvirni sklep) nima pristojnosti za presojo zastaranja izvršitve kazni, ki je izrečena s priznano tujo sodno odločbo, po tujem pravu. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča tuja sodna odločba s trenutkom pravnomočnosti odločbe o njenem priznanju postane del slovenskega pravnega reda. To pomeni, da je njene učinke, tudi ob upoštevanju 14. in 22. člena Ustave RS, načeloma potrebno preso

Odločitev sodišča prve stopnje temelji na pravni podlagi prvega odstavka 133. člena ZKP, ki določa, da v primeru dvoma o dovoljenosti izvršitve sodne odločbe ali o računanju kazni ali če v pravnomočni sodbi ni odločeno o vštetju pripora ali prej prestane kazni ali če jih sodišče ni vštelo pravilno, odloči o tem predsednik senata sodišča, ki je sodilo na prvi stopnji, s posebnim sklepom. V kontradiktornem postopku je vsaki stranki zagotovljena pravica, da se izreče in opredeli ne le do navedb nasprotne stranke, temveč tudi do vsega procesnega gradiva, ki lahko vpliva na odločitev sodišča. Zajema torej pravico do izjave vsakomur v postopku glede njegovih pravic in pravnih interesov. Na zakonski ravni je vključena v določbo 16. člena ZKP, v obravnavanem primeru priznanja in izvršitve izrečene kazni zapora v drugi državi članici, pa tudi v specialno določbo 138. člena Zakona o sodelovanju v kazenskih zadevah med državami članicami Evropske unije (ZSKZDČEU-1).

Nepravilnosti v izreku sodbe, ki se nanašajo na vštetje pripora ali prej prestane kazni zapora, pomenijo tudi kršitev kazenskega zakona iz 6. točke 372. člena ZKP in se lahko odpravijo po uradni dolžnosti ob odločanju o pritožbi zoper sodbo, če gre za nepravilnosti (kršitve) v škodo obtoženca, če pa gre za nepravilnosti v korist obtoženca pa samo na pritožbo strank. V obravnavanem primeru je šlo za nepravilno vštetje pripora v korist obtoženca, zato pritožbeno sodišče tega po uradni dolžnosti ni moglo odpraviti. Takšne nepravilnosti (napačno vštetje pripora ali že prestane kazni) v pravnomočni sodbi (ki sicer pomenijo kršitev iz 6. točke 372. člena ZKP) se tudi ne odpravijo z zahtevo za varstvo zakonitosti, temveč z izdajo sklepa po prvem odstavku 133. člena ZKP. Določbe 133. člena ZKP so specialne določbe, ker je z njimi predpisan poseben, enostavnejši način "poprave" pravnomočne sodbe, pri tem pa ni relevantno ali gre za odločitev v škodo ali korist obsojenca. Bistveno je, da se odpravijo nepravilnosti v pravnomočni sodbi, navedene v tem členu.

Po drugem odstavku 129. člena ZKP postane pravnomočna sodba izvršljiva, ko je vročena in ko za njeno izvršitev ni zakonskih ovir.

Izpodbijana odločitev je po vsebini ugotovitveni sklep, ki ga je sodišče prve stopnje, v skladu z določbo prvega odstavka 133. člena ZKP, utemeljeno izdalo v izogib dvomu glede (časa) izvrševanja sklepa o priporu v obravnavani X K zadevi. Bistvo odločitve je torej čas oziroma datum, kdaj je obdolženec prestal kazen po sodbi Okrožnega sodišča v Mariboru I Ks 32496/2010 z dne 23. 12. 2019, saj se, upoštevaje sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 32496/2010 z dne 28. 5. 2021, od takrat dalje zoper obdolženca izvršuje pripor v obravnavani X K zadevi.

Sodišče lahko v primeru, ko je obdolženec že na prestajanju zaporne kazni, pripor odredi le, če razlogov za odreditev pripora ni mogoče odpraviti že s samim izvrševanjem kazni zapora.

Zadržanje zastaranja izvršitve kazni je v primeru, ko se obsojenec aktivno izogiba izvršitvi kazni, ko torej s svojim zavestnim aktivnim ravnanjem državi oziroma njenim organom, pristojnim za izvršitev kazenske sankcije, preprečuje izvršitev kazni, skladno z 2. in 22. členom Ustave. Zadržanje zastaranja izvršitve kazni v primeru, ko obsojenec njeno izvršitev aktivno sam preprečuje, ne nasprotuje namenu zastaranja in ne posega v temeljne ustavno zagotovljene pravice obsojenca, ki se s tem institutom zasledujejo oziroma varujejo. Je pa potrebno obstoj razlogov, ki povzročijo zadržanje zastaranja, presojati glede na vse okoliščine posameznega primera, pri čemer mora biti izkazano, da so organi, pristojni za izvršitev kazni, storili vse, kar je bilo v njihovi moči, da bi pravnomočno sodno odločbo izvršili. Razlogi, ki preprečujejo izvršitev kazni, morajo torej izhajati iz sfere obsojenca in jih ni mogoče pripisati nezadostni aktivnosti državnih organov glede izvršitve kazni.

Skupna vrednost vzetih stvari 498,12 EUR resda ne presega 500 EUR, vendar pa ta znesek sam po sebi ne potrjuje pritožbenega zatrjevanja, da si je obdolženec hotel prilastiti stvari majhne vrednosti, temveč njegovo povsem nekontrolirano in neselektivno jemanje izdelkov in njihovo skupno število (94) vsekakor izkazuje obdolženčevo hotenje prilastiti si čim več stvari, ne glede na njihovo vrednost, s takšnim ravnanjem pa je izpolnil objektivne in subjektivne znake temeljne oblike kaznivega dejanja tatvine.

Sodišče odloči po določbi 133. člena ZKP tedaj, kadar nastane dvom o dovoljenosti izvršitve sodne odločbe ali računanju kazni ali če v pravnomočni sodbi ni odločeno o vštetju pripora ali prej prestane kazni ali če jih sodišče ni vštelo pravilno. Gre torej za različna sporna vprašanja, ki se nanašajo na izvršitev pravnomočne sodne odločbe, kar pa ni predmet zagovornikovega predloga, saj ta zatrjuje, da sodba sploh ni postala pravnomočna. Res je, da je zagovornik naslednji dan sodišču predložil pooblastilo obsojenke za zagovarjanje v postopku, vendar pa mu sodbe sodišče prve stopnje, kot že zgoraj rečeno, ni bilo dolžno vročiti, temveč je bil ta vezan na pritožbeni rok, ki je tekel od vročitve sodbe obsojenki dalje.

Višje sodišče se zato strinja s pritožbenimi navedbami pooblaščenke, da je sodišče prve stopnje določbo prvega odstavka 133. člena ZKP uporabilo v nasprotju z njenim namenom. Dvom o dovoljenosti izvršitve sodne odločbe, se namreč po mnenju višjega sodišča nanaša na dvom v zvezi z izvršitvijo kazenske sankcije v primerih, ko nastopijo zakonske ovire (npr. zastaranje ali pomilostitev), nepravilnosti glede vštetja pripora ali prej prestane kazni zapora, vštetju hišnega pripora, glede plačane denarne kazni za prekršek, pa tudi, če nastane dvom glede izvršitve pravnomočne kazni, ki je bila ob istem času spremenjena z izredno omilitvijo kazni in pomilostitvijo.

V pisno izdelani sodbi, ki je bila vročena upravičencem, je lahko prišlo do različnih formalnih napak in pomanjkljivosti ali celo do vsebinske neskladnosti z njenim izvirnikom - to je s sodbo v zapisniku o glavni obravnavi. V 365. členu ZKP je določeno, v katerih primerih in na kakšen način je mogoče te napake popraviti oziroma pomanjkljivosti in neskladja odpraviti, da bi se pisna sodba popolnoma ujemala z izvirnikom. Popravlja se lahko le pisno izdelana sodba, ne pa izvirnik sodbe. Vsebinske napake in pomanjkljivosti v izvirniku sodbe se lahko odpravijo le na podlagi vloženega pravnega sredstva oziroma z izdajo sklepa po prvem odstavku 133. člena ZKP.

Zagovornik napačno sklepa, da je pravnomočnost sodbe mogoče deliti na njene posamezne dele izreka ter na osnovi tega posledično neutemeljeno graja pravilnost napadenega sklepa. Spregleda, da tudi v primeru, ko je pritožba vložena samo zaradi odločbe o premoženjskopravnem zahtevku, mora pritožbeno sodišče skladno z določbo prvega odstavka 383. člena ZKP po uradni dolžnosti preizkusiti, ali je podana katera od kršitev določb kazenskega postopka, navedena v 1. točki prvega odstavka 383. člena ZKP, ali pa je bil v škodo obdolženca prekršen kazenski zakon na način določen v členu 372 ZKP. Sodišče druge stopnje sodbe torej ne preizkusi samo v tistem delu, v katerem se sodba izpodbija s pritožbo, temveč opravi že obrazložen uradni preizkus in v primeru, če ugotovi, da je podana katera od kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, sodbo razveljavi po določbi prvega odstavka 392. člena ZKP.

Višje sodišče ni imelo pravne podlage za sprejem odločitve na podlagi drugega odstavka 133. člena ZKP. Po tej določbi sodišče, ki je izdalo pravnomočno odločbo, odloči, če nastane dvom o razlagi sodne odločbe. Takšen dvom se lahko nanaša le na vsebino odločitve sodišča – torej na izrek sodne odločbe, ki se izvršuje. Tako kot s popravnim sklepom, ki je namenjen odpravi očitnih pisnih pomot ter neskladnosti pisno izdelane sodbe z njenim izvirnikom, tudi z odločitvijo na podlagi 133. člena ZKP ni mogoče posegati v izvirnik sodbe. V obravnavanem primeru se izvirnik sodbe (odločitev sprejeta v posvetovalnem zapisniku) in odpravek pisno izdelane sodbe popolnoma ujemata.

Ni neobičajno in nezakonito, če se pripor odredi pod odložnim rokom in pričetek izvrševanja pripora veže na datum izteka prestajanja zaporne kazni po drugi obsodilni sodbi. Sklep o odreditvi pripora ni nezakonit, če v njegovem izreku ni navedeno, točno koliko časa traja pripor, saj takšna opredelitev trajanja pripora izhaja že iz 361. člena ZKP. Če v pravnomočni sodbi ni odločeno o pravilnem vštetju pripora, ga s posebnim sklepom všteje v izrečeno kazen predsednik senata, ki je odločal na prvi stopnji in se v takih situacijah kršitve ne odpravlja z rednimi ali izrednimi pravnimi sredstvi zoper sodbo.

Kolikor se obramba (kot edini subjekt) ne bi pritožila zoper (kasneje razveljavljeno) sodbo, v kateri odločba o pogojni obsodbi ni vsebovala izreka o trajanju preizkusne dobe, bi bilo v dvomu v zvezi z izvršljivostjo odločbe o kazenski sankciji v korist obtoženca kvečjemu moč šteti, da je bila določena preizkusna doba v najkrajšem trajanju. Ker je sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju odmerilo preizkusno dobo v trajanju treh let, je s tem prekršilo pravilo o prepovedi spremembe na slabše iz 385. člena ZKP, s čimer je izpodbijano sodbo obremenilo z absolutno bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka po 10. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

Pisno izdelana sodba se mora popolnoma ujemati s sodbo, ki je bila razglašena. Vsebinskih napak oziroma pomanjkljivosti v izvirniku sodbe ni mogoče odpraviti z izdajo sklepa po 133. ali 365. členu ZKP. Če sodišče v razglašeni sodbi ni odločilo o določenem vprašanju (v konkretnem primeru o trajanju preizkusne dobe v pogojni obsodbi), je podana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

V skladu z določbami ZUP je vročitev sodbe sodišča druge stopnje veljala za opravljeno z dnem 17. 2. 2010, ko je tudi začel teči tridesetdnevni rok za izvršitev odločbe, ki je tako postala izvršljiva 19. 3. 2010, kot je pravilno navedeno v odredbi sodišča prve stopnje upravni enoti za vpis prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, priloženi prepisu pravnomočne sodbe sodišča prve stopnje. Tako opremljena odločba sodišča je izvršilni naslov, na podlagi katerega se izvede postopek za izvršitev izrečenih sankcij, ki se sicer v zadevah prekrškov izvršujejo po različnih organih in predpisih (glej 202. člen ZP-1). Potrdilo o izvršljivosti je procesna predpostavka za začetek postopka za izvršitev izrečene sankcije za prekršek, za katerega izdajo je pristojen organ, ki je odločbo izdal, v obravnavanem primeru torej sodišče, pri čemer v primeru izvrševanja sankcij, ki jih sodišče izreče v kazenskem postopku, ZKP v 133. členu izrecno določa, da v primeru, če nastopi dvom o dovoljenosti izvršitve sodne odločbe, o tem odloči predsednik senata sodišča, ki je sodilo na prvi stopnji, s posebnim sklepom, pritožba pa ne zadrži izvršitve sklepa, razen če sodišče odloči drugače. Tudi v s

Za odločanje o zastaranju izvršitve kazni zapora je pristojno sodišče splošne pristojnosti.

Če Vrhovno sodišče v zadevi odloča kot pritožbeno sodišče, ne more imeti manj (in tudi ne več) pravic, kot jih ima sicer sodišče druge stopnje v pritožbenem postopku, zato je Vrhovno sodišče lahko na podlagi obtoženčeve pritožbe presojalo tudi pravilnost odločitve o preklicu pogojne obsodbe in jo spremenilo.