VSL Sodba in sklep II Cp 2331/2019

I. Pritožbe se zavrnejo in se vse izpodbijane odločbe sodišča prve stopnje potrdijo.

II. Tožnik je dolžan drugi in tretji toženki povrniti njune stroške pritožbenega postopka v znesku 1.437,28 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Predmet spora:

1Tožnik je vložil odškodninsko tožbo za povrnitev premoženjske škode zoper tri toženke: Republiko Slovenijo (spor se nanaša na Ministrstvo za infrastrukturo; v nadaljevanju: prva toženka), Javno agencijo RS za varnost prometa (v nadaljevanju: druga toženka) in A. A. (uslužbenec drugotoženke; v nadaljevanju: tretji toženec). Sprva je vtoževal 48.000 EUR, dne 25. 10. 2018 pa je zahtevek zvišal na 68.000 EUR s pripadki in plačilo mesečne rente v višini 2.000 EUR. Istega dne je želel razširiti tožbo še na četrtega toženca B. B., vendar slednji na to ni pristal, zato je sodišče predlog za subjektivno spremembo tožbe zavrnilo. Tožnik zatrjuje, da mu je škoda nastala s tem, ko mu dne 18. 12. 2014 neutemeljeno niso hoteli priznati kot uspešno opravljenega izpita za voznika D kategorije (avtobus). Druga toženka je organ, ki je reševal tožnikovo pritožbo zoper negativno oceno izpitne komisije. O pritožbi je neposredno odločal tretji toženec, ki naj bi bil namerno odločil v tožnikovo škodo. Legitimacijo prve toženke (države) utemeljuje na odgovornosti države za ravnanje javnih uslužbencev (26. člen Ustave RS).

Izpodbijane odločbe, pritožbeni razlogi in odgovori:

2S sklepom z dne 19. 12. 2018 je sodišče prve stopnje odločilo, da se ne dopusti razširitev tožbe na novo toženo stranko B. B. iz K., ker imenovani ni privolil v razširitev tožbe (drugi odstavek 191. člena Zakona o pravdnem postopku¹).

3Tožnik je zoper navedeni sklep dne 24. 1. 2019 vložil pritožbo brez navedbe formalnih pritožbenih razlogov. Med drugim navaja, da je »četrta tožena stranka« (s čimer je očitno mišljen B. B.) najbolj odgovorna za kršitev tožnikovih pravic.

4Druga in tretja toženka sta po pooblaščencu skupno odgovorili na pritožbo in predlagata njeno zavrnitev. Prva toženka na pritožbo ni odgovorila.

5S sklepom Su 249/2019 z dne 12. 4. 2019 je predsednik Okrožnega sodišča v ... zavrnil tožnikovo zahtevo za izločitev razpravljajoče sodnice. Tako je odločil, ker je ugotovil, da niso izkazane ne subjektivne ne objektivne okoliščine, ki bi kazale na sodničino pristranskost; tožnik je zahtevo za izločitev utemeljeval predvsem s svojim nestrinjanjem z vodstvom postopka in procesnimi kršitvami, kar pa že pojmovno ne more biti izločitveni razlog, temveč je lahko pritožbeni razlog.

6S sklepom in sodbo z dne 6. 5. 2019 je sodišče prve stopnje: zavrnilo predlog za izdajo delne zamudne sodbe zoper drugo toženko (I. točka izreka); dovolilo objektivno spremembo tožbe z dne 25. 10. 2018 (II. točka izreka); zavrglo tožbo zoper prvo toženko (III. točka izreka); zavrnilo zahtevek zoper drugo toženko in tretjega toženca za solidarno plačilo zneska 68.000 EUR ter »za vsak naslednji mesec v znesku 2.000 EUR« z obrestmi (IV. točka izreka); naložilo tožniku povrnitev stroškov toženkam (V. in VI. točka izreka).

7Sodišče prve stopnje kot razlog za zavrnitev zahtevkov zoper drugo toženko in tretjega toženca navaja nesklepčnost tožnikovih navedb, navaja pa tudi druge razloge za neutemeljenost zahtevka. Razlog za zavrženje tožbe zoper prvo toženko je, da tožnik pred vložitvijo tožbe ni predlagal mirne rešitve spora, kar je procesna predpostavka za vložitev tožbe po 27. členu Zakona o državnem odvetništvu.²

8Zoper sklep Su 249/2019 z dne 12. 4. 2019³ ter sklep in sodbo P 2750/2017-III z dne 6. 5. 2019 je tožnik dne 8. 7. 2019 vložil enotno pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitev procesnega in materialnega prava. Tožnik v pritožbi ni izrecno in nedvoumno razmejil, kateri del pritožbe se nanaša na sklep z dne 12. 4. 2019 in kateri na končno odločbo (sklep in sodbo z dne 6. 5. 2019). Pritožbeni razlogi se prepletajo, tako da lahko pritožbeno sodišče mestoma samo ugiba, kateri razlogi se nanašajo na sklep o izločitvi, kateri pa na odločitev o glavni stvari. Pritožba je zelo obsežna (22 strani), gostobesedna in se večkrat ponavlja, zato je sodišče druge stopnje na tem mestu ne bo povzemalo (vsebina pritožbe je vsem strankam poznana), temveč bo to storilo v nadaljevanju, ko bo odgovarjalo na pritožbene navedbe.

9Druga in tretja toženka sta po pooblaščencu skupno odgovorili na pritožbo zoper sklep Su 249/2019 in zoper končno odločbo ter predlagata njeno zavrnitev. Prva toženka na pritožbo ni odgovorila.

10Tožnik je poleg pritožbe, neposredno vložene na sodišču dne 8. 7. 2019 (redna št. 92), istega dne poslal tudi dve pritožbi po elektronski pošti (redni št. 91 in 93a), ki pa ju pritožbeno sodišče ne bo ne povzemalo ne obravnavalo, saj ZPP ne predvideva vlaganja pravnih sredstev po elektronski pošti.

11Naknadno je tožnik vložil še »odgovor na odgovor na pritožbo« z dne 19. 8. 2019 in še »odgovor tožeče stranke« (očitno zopet na druge in tretje toženke odgovor na pritožbo) z dne 4. 10. 2019. Ker tovrstnih vlog v pritožbenem postopku ZPP ne predvideva, pritožbeno sodišče tudi teh dveh vlog ne bo obravnavalo.

12Nobena od pritožb ni utemeljena.

Glede pritožbe zoper sklep z dne 19. 12. 2018:

13Pritožnik v pritožbi zoper navedeni sklep ne izpodbija ključnega razloga sodišča prve stopnje za nedopustitev razširitve tožbe, namreč tega, da (potencialni) novi toženec B. B. ni privolil v razširitev tožbe nanj. ZPP je glede tega vprašanja jasen: ko je pravdni postopek začet, se lahko tožba razširi na novega toženca samo, če ta (novi toženec) v to privoli. Ker B. B. v razširitev tožbe ni privolil, je prvostopenjsko sodišče ravnalo na edini možni način, da razširitve tožbe nanj ni dopustilo. Pritožbene navedbe o tem, kaj vse naj bi B. B. storil protipravnega in na koga naj bi imel vpliv, so glede na povedano povsem nepomembne, z razlogi sodišča prve stopnje (že citirani 191. člen ZPP) pa pritožnik sploh ne polemizira.

Glede pritožbe zoper sklep Su 249/2019 z dne 12. 4. 2019:

14Tožnik v tem delu pritožbe večinoma obrazloženo ne izpodbija posameznih razlogov prvostopenjskega sklepa, torej ne vzpostavlja vsebinskega dialoga z izpodbijano odločbo, temveč ponavlja svoje trditve, da naj bi bila sodnica pristranska in »histerična«. Glede na tako pavšalno ponavljanje (deloma žaljivih⁴) navedb lahko pritožbeno sodišče le pritrdi razlogom predsednika sodišča, da iz zapisnikov ne izhaja nobeno pristransko ravnanje sodišča in da tožnik svojih očitkov ni uspel dokazati. Dokazi, ki jih predlaga v pritožbi, so prepozni in nedopustni, saj lahko pritožnik v pritožbi navaja nova dejstva in predlaga nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti tekom postopka na prvi stopnji (primerjaj 337. člen ZPP).

15Nerazumljiva je navedba, da »sodni proces spremlja entropija«; navedbe o tem, kaj naj bi se dogajalo v nekem drugem postopku, so za odločitev v tej zadevi povsem nepomembne. Glede navedb, da naj bi sodnica tožnika žalila, kričala, dajala neumestne pripombe, da naj bi ga ovirala pri navajanju dejstev in predlaganju dokazov, da je bil prikrajšan za dodatne navedbe in utemeljene pripombe,⁵ so deloma pavšalne (tožnik ne pove, katere njegove pripombe, predlogi itd. so bili zavrnjeni), hkrati pa povsem neizkazane.

16Tožnik je brez pripomb podpisal zapisnik naroka dne 4. 4. 2019, kar je razvidno iz zapisnika. Zapisnik je javna listina v smislu 224. člena ZPP, ki dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje, dokler se ne dokaže nasprotno. Tožnik je s podpisom zapisnika potrdil, da zapisnik verodostojno odraža to, kar se je na naroku dogajalo. Ker iz zapisnika ne izhaja, da bi tožnik podal kakršne koli pripombe ali ugovore glede poteka postopka (razen zahteve za izločitev sodnice), čeprav je to pravico imel (124. člen ZPP), sodišče druge stopnje ugotavlja, da takih pripomb in ugovorov tožnik očitno ni podal. S pavšalnim nasprotnim zatrjevanjem (tožnik sploh ne pove, katere pripombe je dal, pa naj se ne bi zapisale v zapisnik) teh ugotovitev sodišča prve stopnje ne more omajati. Pritožbena navedba, da je sodnica »imela namen spor zaključiti v tožnikovo škodo še pred prvim narokom,« je z ničemer izkazano natolcevanje ali v najboljšem primeru ugibanje.

17Ne drži, da je sodišče dalo zaključno besedo samo tožencem; iz zapisnika z dne 4. 4. 2019 (list. št. 143) izhaja, da je sodišče pozvalo stranki (stranke), če želijo podati zaključno besedo; zapis je v dvojini oz. množini, tako da je očitno, da je bilo povabilo k podaji zaključne besede naslovljeno na obe strani spora. Res pa je netočna obrazložitev sklepa z dne 19. 4. 2019, da so vse stranke na naroku podale svoje »izpovedbe,« saj izpovedb⁶ strank v tem postopku sploh ni bilo. Vendar je ta netočni zapis treba razlagati tako, da so stranke lahko podale svoje navedbe, saj se kontradiktornost zagotavlja s tem, da se strankam omogoči navajanje dejstev. In to je sodišče prve stopnje vsem strankam brez dvoma omogočilo. Izvedba dokazov, vključno z zaslišanjem strank, ni apriorna pravica strank. Tudi ne drži, da je sodnica sprejela vse dokaze tožencev. Sodišče je »sprejelo« (izvedlo) le listinske dokaze (obeh strani), vse ostale dokaze (z zaslišanji strank in prič ter z izvedencem) obeh strani⁷ pa je zavrnilo.

18Pritožbena navedba, da je samo tožnik predlagal izločitev sodnice, kar naj bi bil »dokaz, da je samo on bil prikrajšan in diskriminiran,« je v temelju zgrešena. Dejstvo, da nekdo predlaga izločitev sodnice, še nikakor ne dokazuje, da je ta zahteva tudi utemeljena in da so navedbe v zvezi z izločitvijo resnične. Tudi to, da je toženka nasprotovala predlogu za izločitev, ne pomeni, da je »stopila v bran sodnici,« temveč le, da je uresničevala svoje procesne pravice. ZPP sicer izrecno ne določa, da se nasprotna stranka mora ali sme izjaviti o predlogu za izločitev sodnika, vendar pritožbeno sodišče ne vidi nobenega zadržka, da stranka take izjave ne bi smela podati. Naposled sodišče druge stopnje še enkrat poudarja, kar je zapisal v razlogih glede izločitve predsednik sodišča: procesne kršitve načeloma niso razlog za izločitev sodnika, temveč so lahko pritožbeni razlog.⁸ Zato so v zvezi z izločitvijo nepomembne pritožbene navedbe, da so bile tožniku kršene procesne pravice, da bi sodišče moralo izdati delno zamudno sodbo itd.

Glede pritožbe zoper odločitev o zavrženju tožbe zoper prvo toženko:

19Tožnik niti ne zatrjuje, da bi pred vložitvijo tožbe sprožil postopek za mirno rešitev spora pred Državnim odvetništvom (četrti odstavek 27. člena ZDOdv). Ker je vložitev predpravdne zahteve po navedenem členu procesna predpostavka za vložitev tožbe zoper državo, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je tožbo zavrglo. Pritožba ima sicer prav, da bi moralo sodišče prve stopnje zavreči tožbo zoper prvo toženko že takoj, ko je ugotovilo, da niso izpolnjene procesne predpostavke, vendar pa to ne pomeni, da tožbe pozneje ni mogoče več zavreči. Postopek po 27. členu ZDOdv je procesna predpostavka za vodenje pravdnega postopka zoper državo, ki mora biti izkazana ves čas postopka in na katero mora sodišče ves čas paziti po uradni dolžnosti. Pomanjkanja procesnih predpostavk tudi ne more sanirati dejstvo, da se je prva toženka spustila v obravnavanje, saj procesne pravice in predpostavke niso v prosti dispoziciji strank.

20Sodišče prve stopnje je navedlo obsežne razloge, zakaj ureditev 27. člena ZDOdv ni v nasprotju z ustavo in teh razlogov pritožnik vsebinsko sploh ne napada, temveč le pavšalno ponavlja, da naj bi bila ta določba protiustavna. Pritožbeno sodišče lahko pravilnim razlogom sodišča prve stopnje (18. točka obrazložitve) le še doda, da obvezen predhodni postopek pred vložitvijo tožbe ni v nasprotju z ustavno pravico do sodnega varstva. Pravica do sodnega varstva kot pravica do meritorne odločitve ni neomejena. Zakon lahko določi procesne predpostavke, to je okoliščine, ki morajo biti izpolnjene, da sodišče v sporu meritorno odloči.⁹ Ne gre za omejitev pravice, temveč določitev načina njenega uresničevanja. V zvezi z navedbami pritožnika, da naj bi neenakost obstajala v tem, da lahko država vsakega posameznika toži brez predhodnega postopka, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je Državno odvetništvo poseben organ za zastopanje države v civilnopravnih razmerjih, ki ima zaposlene strokovne osebe, ki profesionalno in osebno nevpleteno sodelujejo pri poravnavanju, zato je utemeljeno pričakovanje, da se bo v sporih z državo dosegla mirna rešitev, kadar je to mogoče in objektivno utemeljeno; slednje ne velja za posameznika, ki ga država toži.

21Pritožbeno sklicevanje na Zakon o uresničevanju načela enakega obravnavanja (ZUNEO) je povsem nerazumljivo in neobrazloženo, saj tožnik sploh ne navaja, da bi ga sodišče neenako obravnavalo glede na kakšno njegovo osebno okoliščino (in katero); nasprotno, sodišče ga je s tem, ko je njegovo tožbo zoper državo zavrglo zaradi pomanjkanja procesne predpostavke iz 27. člena ZDOdv, obravnavalo enako kot vse druge tožnike, ki niso ravnali skladno z navedenim členom.

22Nadalje pritožnik obširno napada razloge sodišča prve stopnje v 20. točki obrazložitve, da je zahtevek zoper prvo toženko (tudi) neutemeljen. Sodišče prve stopnje je v tem odstavku zapisalo t. i. rezervne razloge¹⁰ v zvezi z zahtevkom zoper prvo toženko. Četudi doktrinarno gledano rezervni razlogi v sodbo ne spadajo in so torej odveč, pa to še ne pomeni, da ni takšna taktika pisanja sodbe razumna in smiselna, saj lahko rezervni razlog pripomore, da se sodba potrdi in s tem postopek pravnomočno zaključi (s čimer se uresničujeta načelo ekonomičnosti in pospešitve postopka in pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja). V konkretnem primeru, kot že povedano, je ta rezervni razlog (o neutemeljenosti zahtevka zoper prvo toženko) odveč, saj je pravilen že nosilni razlog za zavrženje tožbe (tožba je nedopustna zaradi pomanjkanja procesne predpostavke iz 27. člena ZDOdv), zato pritožbeno sodišče na pritožbene navedbe v zvezi z rezervnimi razlogi ne bo odgovarjalo. Iz istega razloga so neutemeljene pritožbene navedbe (5. in 6. stran pritožbe), da naj bi bile neutemeljene navedbe prve toženke, saj razlogi sodišča prve stopnje o tem niso odločilni.

Glede pritožbe zoper odločitev o zavrnitvi zahtevka zoper drugo toženko in tretjega toženca:

23Sodišče prve stopnje je tožnikov zahtevek (med drugim) zavrnilo iz razloga nesklepčnosti (12. točka obrazložitve). V zvezi s tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da v pravdnem postopku velja razpravno načelo (7. člen ZPP), ki določa, da morajo stranke navesti vsa dejstva (tožbene navedbe, tožbeno povest), na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. To pomeni, da so za zbiranje procesnega gradiva odgovorne stranke, ki morajo pravno pomembna dejstva pravočasno in popolno navesti (v okviru navedb v tožbi in drugih vlogah ali v okviru navajanja dejstev na naroku). Stranke morajo torej najprej navesti ustrezna (pravno relevantna) dejstva in šele potem, če so ta dejstva sporna, sledi izvajanje dokazov, s katerimi se naj potrdi obstoj teh dejstev. Dejstev, ki jih nobena stranka ni zatrjevala, pravdno sodišče ni dolžno in jih tudi ne sme ugotavljati.

24Sklepčnost pomeni, da določena vloga (praviloma tožba) ali niz vlog določene stranke v pravdnem postopku vsebuje zaokroženo celoto trditev, ki ob pravilni uporabi materialnega prava omogočajo sodišču izrek pravne posledice, za katero se zavzema stranka. Poenostavljeno povedano sklepčnost pomeni, da iz strankinih trditev izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Nesklepčnost je nasprotje sklepčnosti in pomeni, da iz zatrjevanih dejstev ne izhaja pravna posledica, ki jo stranka uveljavlja.¹¹ Nesklepčen je torej zahtevek, ki mu po materialnem pravu ni mogoče ugoditi, četudi bi bila vsa navedena dejstva resnična.

25Kadar so tožbene navedbe nesklepčne, sodišče ne izvaja dokazov (razen morda listinskih, saj to ne zavleče postopka), saj tudi izvedba dokazov ne more nadomestiti manjkajočih dejstev, ki jih stranka ni navajala. Izvajanje dokazov, s katerimi bi se šele ugotavljala pravno pomembna dejstva, ki jih stranka ni poprej navajala (t. i. preiskovalni dokazi), v pravdnem postopku načeloma ni dovoljeno. Zato so neutemeljeni vsi obsežni in večkrat ponovljeni pritožbeni očitki, da sodišče prve stopnje ni izvedlo teh in onih dokazov ter kaj bi lahko ugotovilo, če bi jih izvedlo. Neutemeljen je tudi očitek, da sodišče ni obrazložilo, »kateri dokazi tožencev dokazujejo nasprotno;« bistvo nesklepčnosti je, da sodišče ne odloči na podlagi izvedenih dokazov, ampak že na podlagi trditev. Razlog za zavrnitev zahtevka ni bilo to, da bi dokazi tožencev dokazovali nasprotno od tožnikovih trditev, ampak to, da so že same tožnikove trditve pomanjkljive; tožnik ni navedel (zatrjeval) zadosti in pravih dejstev, ki bi omogočala ugoditev zahtevku.

26Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo, da tožnik ni navedel pravno relevantnih dejstev oziroma iz samih njegovih navedb (četudi bi bile vse resnične) ne izhaja utemeljenost njegovega zahtevka, zato je njegov zahtevek nesklepčen. Sodišče prve stopnje je res nekajkrat napačno zapisalo (npr. 33. točka obrazložitve), da tožnik v svojih vlogah ni »dokazal« predpostavk civilnega delikta; pravilno bi bilo, da jih ni zatrjeval, obrazložil, saj se v vlogah dejstva ne dokazujejo, temveč navajajo. Vendar je končna odločitev pravilna in pravilen je (četudi nekoliko nerodno zapisan) nosilni razlog, da so tožnikove navedbe tako pavšalne in pomanjkljive, da iz njih ne izhaja utemeljenost zahtevka.

27Tožnik je na poziv sodišča v okviru materialnega procesnega vodstva (MPV) med drugim navedel, da je škodni dogodek, na katerem temelji odškodninsko odgovornost tožencev, »negativna ocena na praktičnem delu opravljanja vozniškega izpita« (list. št. 142). Tudi sicer iz njegovih obsežnih navedb izhaja, da očita tožencem, da so narobe ocenili njegovo izpitno vožnjo in nato tudi narobe izpeljali ugovorni postopek zoper oceno. Tožnik tudi v pritožbi zatrjuje, da je izpitno vožnjo dne 18. 12. 2014 uspešno opravil. Vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da te trditve nimajo realne podlage. Tožnikova izpitna vožnja je bila ocenjena negativno. V času tožnikovega opravljanja izpita veljavni Zakon o voznikih¹² je urejal ugovorni postopek v primeru, če se kandidat ni strinjal z oceno izpitne vožnje (kar je vse natanko povzelo sodišče prve stopnje v 24. točki obrazložitve, na katero se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje). Tožnik je ugovor vložil (imenuje ga pritožba, kar pa ni bistveno) in druga toženka je kot pristojni organ o njegovem ugovoru vsebinsko odločala ter ga zavrnila. Zoper to odločitev je tožnik vložil tožbo pred Upravnim sodiščem RS, ki je njegovo tožbo s sklepom I U 370/2015 z dne 7. 9. 2016 (priloga B4) zavrglo. Ta sklep vsebuje pravni pouk, da je zoper sklep dovoljena pritožba. Tožnik niti ne trdi, da je pritožbo zoper sklep Upravnega sodišča vložil.

28Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnik v postopku s pravnimi sredstvi zoper oceno njegove izpitne vožnje ni uspel (niti pred upravnim organom niti pred Upravnim sodiščem), pri čemer pa tudi ni izčrpal vseh pravnih sredstev, saj ni vložil pritožbe zoper sklep Upravnega sodišča. S tem (in najpozneje tu) pa je tudi pretrgana vzročna zveza med morebitno protipravnostjo ravnanja organa (zaradi domnevno napačne ocene izpita oz. procesnih kršitev v ugovornem postopku) in domnevno tožnikovo škodo. Odškodninska odgovornost države in državnih organov je vselej subsidiarna in iz načela subsidiarnosti izhaja zahteva po izčrpanju pravnih sredstev. Drugače povedano: če prizadeti (v tem primeru tožnik) ni izkoristil vseh pravnih sredstev zoper domnevno napačno odločitev organa, je s tem pretrgana vzročna zveza med domnevno napačnim ravnanjem in nastalo škodo.¹³

29Ne držijo pritožbene navedbe, da sodišče ni pozvalo tožnika na odpravo nesklepčnosti, saj je iz zapisnika z dne 4. 4. 2019 razvidno, da je sodišče opravilo razmeroma obsežno materialno procesno vodstvo (2. in 3. stran zapisnika), četudi so že sami toženci opozorili na nesklepčnost. Prva toženka je v vlogi z dne 7. 9. 2018 (list. št. 64 zadaj) navedla, da tožnik ni izkoristil pravnih sredstev in da je njegov zahtevek nesklepčen tudi po višini, in zakaj; nesklepčnost glede višine sta ugovarjala tudi drugi in tretji toženec (zadnji odstavek vlog z dne 3. 1. in 30. 1. 2019).

30Sodišče prve stopnje je med drugim ugotovilo, da tožnik s pravnimi sredstvi v postopku pridobitve vozniškega dovoljenja ni bil uspešen (24. točka obrazložitve), kar omogoča edini logični zaključek, da vozniškega dovoljenja ni pridobil. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je izkoristil vsa pravna sredstva, je res napačna, kot navaja pritožba, vendar ta napaka (ki temelji na zmotni presoji listin v spisu) tožniku ni v korist. Tožnik ni vložil pritožbe zoper sklep Upravnega sodišča, torej vseh pravnih sredstev ni izkoristil, kar pomeni, da je pretrgana vzročna zveza med morebitnim napačnim ravnanjem organa in zatrjevano škodo. Že ta ugotovitev zadošča za zavrnitev toženega zahtevka.

31Na več mestih tožnik ponavlja, da naj bi bila upravna odločba nična, s čimer ima očitno v mislih odločbo o ugovoru zoper izpitno oceno. Navaja tudi, da je »pozval sodišče, da naj ugotovi ničnost sporne odločbe.« V zvezi s tem je treba pojasniti, da so tako postopkovne kršitve v upravnem postopku kot ničnost upravne odločbe razloga za izpodbijanje upravnega akta v upravnem sporu (primerjaj 27. člen Zakona o upravnem sporu¹⁴), zato bi moral tožnik napake upravnega postopka oziroma upravnih aktov uveljavljati v upravnem sporu. Zaradi načela prirejenosti postopkov v pravdnem postopku ni mogoče ugotavljati pravilnosti upravnih aktov in upravnega postopka, temveč je pravdno sodišče na upravno odločbo vezano.¹⁵ Zato sodišče prve stopnje ni moglo in tudi ni smelo ugotavljati ničnosti upravne odločbe (niti kot predhodno vprašanje). Tožnik je na več mestih omenjal tudi »ničnost tožbe«. Kaj naj bi to pomenilo, pritožbeno sodišče ne more ugotoviti, saj je tožba enostranski, zasebni procesni akt stranke, ničnost pa se lahko tiče pravnih poslov ali upravnih odločb.

32Sodišče prve stopnje se je v nadaljevanju obrazložitve spustilo v vsebinsko presojo, ali je tožnik uspešno opravil vozniški izpit, in obrazložilo, zakaj meni, da ga ni. Te razloge sodišča prve stopnje pritožnik obsežno napada in pojasnjuje, zakaj meni, da je izpit uspešno opravil, da so člani komisije pristranski, nekompetentni, obširno opisuje svoje vozniške izkušnje in načela vožnje v različnih okoliščinah, pojasnjuje, kaj naj bi bilo narobe z dokumentacijo o njegovi izpitni vožnji in v ugovornem postopku itd. (pritožbeno sodišče le pripominja, da so številne od teh navedb nedopustne pritožbene novote – 337. člen ZPP). Pritožbeno sodišče poudarja, da že ugotovitev, da tožnik ni izkoristil vseh pravnih sredstev v upravnem postopku in upravnem sporu, zaradi pretrganja vzročne zveze izključuje morebitno protipravnost ravnanja druge in tretje toženke. Zato so razlogi sodišča prve stopnje, ki se tičejo same tožnikove izpitne vožnje, zopet t. i. rezervni razlogi. Ne gre za nosilne, bistvene razloge sodbe sodišča prve stopnje, zato tudi pritožbeno izpodbijanje teh razlogov ne more pripeljati do za tožnika ugodnejše odločitve. Tožnikove navedbe, kako in zakaj obvlada vožnjo tovornjakov in avtobusov, se tako izkažejo za nepomembne, četudi so resnične. Njegovo prostodušno navajanje, da je že pred leti v lastnem podjetju vozil avtobus in celo poučeval druge pri vožnji avtobusa (čeprav nima vozniškega izpita za avtobus), da je torej ravnal protipravno, prav tako ne more pripomoči k pritožbenemu uspehu.

33Tudi navedbe o domnevnem sporu s tretjim tožencem, zaradi katerega bi se po tožnikovem mnenju moral toženec izločiti iz odločanja v upravnem postopku, ne morejo spremeniti odločitve sodišča prve stopnje. Tudi to je razlog, ki bi ga moral tožnik uveljavljati s pravnimi sredstvi v okviru upravnega spora, ki pa jih ni izkoristil (ni vložil pritožbe zoper sklep, s katerim je Upravno sodišče zavrglo njegovo tožbo – 82. člen ZUS-1). Ker tega pravnega sredstva ni izkoristil, je tudi nepomembno pritožbeno navajanje, da Upravno sodišče ni opravilo svojega poslanstva; če bi bilo to res, bi tožnik lahko zatrjevano napako Upravnega sodišča saniral s pritožbo, za katero pa niti ne trdi, da bi jo vložil.

34Pritožbeno sodišče se strinja s tožnikom, da vprašanje sodišča prve stopnje, kolikokrat je že opravljal izpit D kategorije, ni bilo potrebno, saj v zvezi s tem toženci niso podali nobenih konkretnih trditev. Vendar pa zastavljanje odvečnih vprašanj s strani sodišča ni procesna kršitev, saj sodišče prve stopnje svoje odločitve ni oprlo na to (nezatrjevano in zato neodločilno) dejstvo. Zato je tudi nepomembno obširno pritožbeno razpravljanje v zvezi s prejšnjimi tožnikovimi izpiti. Za odločitev tudi ni bila pomembna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik ni predložil vozniškega dovoljenja; to je sodišče prve stopnje zapisalo pri obrazložitvi dokazov, torej ne gre za nosilni razlog sodbe.

35Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, da bi sodišče moralo izdati delno zamudno sodbo zoper drugo toženko. Dejstvo, da toženec (pravočasno) ne odgovori na tožbo, vzpostavi pravno fikcijo, da priznava kot nesporna dejstva, ki jih tožnik navaja v tožbi, ne pa, da pripoznava zahtevek.¹⁶ Eden od izrecno določenih zakonskih pogojev za izdajo zamudne sodbe je sklepčnost tožbe (3. točka prvega odstavka 318. člena ZPP); ker tožnikove navedbe niso sklepčne (glede vzročne zveze), kot je bilo obrazloženo v prejšnjih odstavkih, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko delne zamudne sodbe ni izdalo.

36V pravdnem postopku tudi ne velja načelo materialne resnice, na katero se sklicuje pritožnik, saj so stranke tiste, ki so dolžne zbrati procesno gradivo. Kako naj bi sodišče kršilo načelo ekonomičnosti (ki terja, da se postopek konča s čim manjšimi stroški), ni jasno in tudi pritožnik tega navrženega očitka podrobneje ne obrazloži.

37Glede na to, da ni izkazana že ena od predpostavk t. i. splošnega civilnega delikta, namreč vzročna zveza, kar neizogibno vodi v zavrnitev zahtevka, ni pomembno, ali je tožnik uspel izkazati, da bi se lahko zaposlil kot voznik avtobusa in koliko bi pri tem zaslužil. Zato razlogi sodišča prve stopnje o neizkazani višini zahtevka (33. in 34. točka obrazložitve), kar tožnik obsežno izpodbija v 11. točki pritožbe, niso pomembni za odločitev. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da ker so toženci prerekali višino zahtevka, to pomeni, da so priznali temelj. Takšno sklepanje v pravdnem postopku ni možno. Stranka mora dejstvo nedvoumno in zanesljivo priznati, priznanje je lahko tudi konkludentno s tem, da stranka določenih dejstev ne zanika (primerjaj drugi odstavek 214. člena ZPP). V konkretnem postopku so vsi toženci prerekali tako temelj kot tudi višino zahtevka.

38Naposled je neutemeljen tudi očitek v 12. točki pritožbe, da je sodišče na naroku 4. 4. 2019 odločalo o zahtevku po prvotnem (nezvišanem) zahtevku. Četudi je res v uvodu zapisnika navedeno, da je predmet spora plačilo 48.000 EUR s pripadki, pa ni ta napaka v ničemer vplivala na pravilnost in zakonitost odločbe, s katero je sodišče prve stopnje odločilo o celotnem zahtevku.

39Glede na vse navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da v pritožbi uveljavljane kršitve niso podane; ker tudi ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbe tožnika zoper vse tri izpodbijane odločbe kot neutemeljene zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP ter 2. točke 365. člena ZPP potrdilo izpodbijane odločbe sodišča prve stopnje.

40Ker je tožnik s pritožbami propadel, mora drugemu in tretjemu tožencu povrniti stroške odgovorov na pritožbe: za sestavo odgovora z dne 18. 6. 2019 500 odvetniških točk in za odgovor z dne 18. 8. 2019 1250 točk ali skupaj 1750 točk, oboje povišano za 10 % za zastopanje dveh strank (175 točk) in 2 % materialnih stroškov (38,5 točke), skupaj torej 1963,5 točke ali 1.178,10 EUR in 22 % DDV (259,18 EUR).

¹ Uradni list RS, št. 73/2007 – UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP.
² Uradni list RS, št. 27/2017, v nadaljevanju ZDOdv.
³ Zoper ta sklep ni bilo posebne pritožbe (peti odstavek 73. člena ZPP), zato je pritožba dopustna le skupaj s pritožbo zoper glavno stvar.
⁴ Pritožbene navedbe, da naj bi bila sodnica »histerična,« so objektivno žaljive. Sodišče lahko stranki, ki v vlogi žali sodišče, stranko ali drugega udeleženca v postopku, izreče denarno kazen do 1.300 EUR (11. in 109. člen ZPP).
⁵ Te razloge tožnik navaja v zvezi z odločitvijo o (ne)izločitvi sodnice, vendar gre po vsebini (tudi) za uveljavljanje kršitev določb postopka (smiselno 8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), zato razlogi pritožbenega sodišča na tem mestu veljajo tudi kot razlogi glede pritožbenega razloga procesnih kršitev.
⁶ Izpovedba stranke je način izvedbe dokaza z zaslišanjem stranke. Ko stranka podaja svoje trditve o dejstvih in pravna naziranja, pa gre za navedbe.
⁷ Tudi drugi in tretji toženec sta predlagala zaslišanje strank in priče B. B.; primerjaj vlogi z dne 3. 1. in 30. 1. 2019.
⁸ Primerjaj npr. sklepe VSRS: Cp 1/2014 z dne 6. 2. 2014, Cp 20/2008 z dne 13. 11. 2008, sodbo VSRS II Ips 322/2015 z dne 18. 2. 2016 in številne druge.
⁹ A. Galič, Ustavno civilno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 151; glej tudi sklep VSL II Cp 1748/2018 z dne 14. 12. 2018.
¹⁰ Rezervni razlog je razlog, ki – poleg nosilnega razloga – tudi potrjuje sprejeto odločitev sodišča (bodisi ugodilno bodisi zavrnilno). Tak razlog sodišče zapiše v obrazložitev »za rezervo« oziroma »na zalogo«, če bi se v postopku s pravnimi sredstvi izkazalo, da nosilni razlog ni pravilen, s čimer se (če je pravilen rezervni razlog) lahko prepreči razveljavitev sodbe.
¹¹ Primerjaj M. Voglar, Vprašanja sklepčnosti v praksi sodišč prve stopnje, Pravosodni bilten, št. 2/2016, str. 45.
¹² Uradni list RS, št. 109/2010 in nadaljnji, v nadaljevanju ZVoz.
¹³ Primerjaj odločbe VSRS II Ips 220/2017 z dne 17. 1. 2019, II Ips 879/2008 z dne 29. 3. 2012, II Ips 1014/2007 z dne 13. 1. 2011 (ki pravi: »Oškodovanec, ki trdi, da mu je škoda nastala zaradi materialnopravno napačne odločbe pristojnega organa, pa te odločbe ne izpodbija z rednimi ali izrednimi pravnimi sredstvi, ki so mu na voljo, s tem svojim nerazumnim ravnanjem pretrga vzročno zvezo med morebitnim protipravnim ravnanjem in škodo.«) in številne druge.
¹⁴ Uradni list RS, št. 105/2006 in nadaljnji, v nadaljevanju ZUS-1.
¹⁵ Primerjaj npr. sodbo VSRS II Ips 113/2016 z dne 18. 5. 2017.
¹⁶ Izjema je spor majhne vrednosti, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre.