109. člen ZPP

Za priznanje sodnih odločb Švicarske konfederacije se del določbe 2. točke 34. člena Luganske konvencije, ki se glasi "razen če toženec ni začel postopka za izpodbijanje sodne odločbe, čeprav je imel to možnost", ne uporablja. Prav ta del določbe pa je tisti, iz katerega bi izhajala dolžnost nasprotnega udeleženca izčrpati obstoječa pravna sredstva v državi izvora. Posledično je v okviru 2. točke 34. člena Luganske konvencije zavrnitev priznanja švicarske sodne odločbe brez izjeme nujna, če začetni procesni akt ali enakovredni akt toženi stranki ni bil vročen pravočasno in tako, da bi ta lahko pripravila obrambo.

Sosporniška intervencija je urejena za primere, ko bi imel intevenient, če bi bil tožen, položaj enotnega sosopornika, in sicer zato, ker vsi enotni sosporniki niso vedno nujni sposporniki. Ravno za tak primer gre. Pritožnik ni tožena stranka, kar je v dispoziciji tožnice. Ker pa se bo, kot rečeno, sodna odločba nanašala na njega, saj je avtor članka, katerega odstranitev se zahteva in za katerega se terja opravičilo zaradi zatrjevane neresničnosti in posega v tožničine pravice, mora imeti možnost v postopku sodelovati na toženi strani kot njen intervenient.

Tožnik je bil odstranjen z naroka dne 8. 3. 2024 izključno zaradi svojega neprimernega obnašanja in nespoštovanja pravil Sodnega reda ter Hišnega reda, ki velja v sodni stavbi. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbo drugega odstavka 304. člena ZPP, ki določa, da se, če je stranka odstranjena iz sodne dvorane, opravi narok tudi brez njene navzočnosti. Tega ne spremeni sklicevanje na dejstvo, da je tožnik prava nevešča oseba. Tožniku tako ni bila kršena pravica do pravičnega in poštenega sojenja.

Z namenom zagotavljanja nepristranskosti pri odločanju o kaznovanju je zakonodajalec v tretjem odstavku 109. člena ZPP predvidel, da razpravljajoči sodnik poda predlog za kaznovanje, ki se obravnava kot novo vložena zadeva in se dodeli drugemu sodniku v skladu s sodnim redom. Nezadovoljstvo in nestrinjanje stranke s procesnimi in materialnopravnimi odločitvami sodišča ne pomeni razloga za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča.

V obravnavani zadevi gre za izrek ukrepa kaznovanja, ki je bil izrečen na predlog razpravljajoče sodnice, zaradi žaljivih izjav, ki so se nanašale nanjo. Z namenom zagotavljanja nepristranskosti pri odločanju o kaznovanju je za takšne primere že zakonodajalec v tretjem odstavku 109. člena ZPP predvidel, da razpravljajoči sodnik poda predlog za kaznovanje, ki se obravnava kot novo vložena zadeva in se dodeli drugemu sodniku v skladu s sodnim redom. Navedbe nasprotnega udeleženca, s katerimi utemeljuje svoj predlog, poleg poznanstev med sodniki odražajo predvsem njegovo nestrinjanje z načinom vodenja postopka. Vrhovno sodišče je že večkrat pojasnilo, da nezadovoljstvo in nestrinjanje stranke s procesnimi in materialnopravnimi odločitvami sodišča ne pomeni razloga za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča.

Kletvica "pizda", ki jo je v konkretnem primeru na naroku izrekel pritožnik, ustreza opisu absolutno neprimerne in popolnoma nedostojne izjave, saj je ta do te mere vulgarna in groba, da na sodišče v nobenem primeru ne spada. Uporabljeni izraz je že a priori oziroma absolutno nedopusten, ne glede na dejansko ozadje zadeve. Ta uporabljena beseda je presegla mero, ki je še sprejemljiva z vidika varovanja ugleda sodstva. Zato tudi ni odločilno, če izrečena kletvica ni bila usmerjena v sodnico oziroma v nikogar od tam prisotnih. Upoštevaje materialnopravno stališče ESČP, da je dopustna tudi ostra kritika dela sodišča oziroma sodnikov, ter da mora imeti pritožnik možnost dokazati dejansko podlago za izrečeno, bi moral tudi po presoji višjega sodišča pritožnik imeti možnost, da se v zvezi s tem delom svojih, na naroku podanih navedb, izjavi že pred izdajo izpodbijanega sklepa.

V obravnavani zadevi je predlagateljica res sodnica Višjega sodišča v Ljubljani. Vendar ne nastopa kot državljanka, ki bi v postopku varovala svoje pravice in uveljavljala svojo pravico do sodnega varstva po 23. členu Ustave. Predlagateljica je podala predlog za kaznovanje kot sodnica, ki v konkretnem sodnem postopku izvaja sodno oblast. Gre za bistveno razlikovalno okoliščino od zadev, kjer je sodnik stranka postopka. S tem, ko o predlogu odloča drug sodnik istega sodišča (tako je predvideno v zakonu), je varovano načelo nepristranskosti.

Vlagatelj pravnega sredstva umakne vloženo pravno sredstvo, dokler sodišče ne izda o njem odločbe. Po analogiji velja enako glede predlaganega akta, kakršen je predlog za prenos krajevne pristojnosti po 67. členu ZPP. ZPP pravdnim strankam ne daje možnosti, da bi podale predlog za kaznovanje po 11. ali 109. členu ZPP. Predlog tožeče stranke za kaznovanje tožene stranke zato ni upošteven.

Po prvem odstavku 109. člena v zvezi z 11. členom ZPP sodišče kaznuje tistega, ki v vlogi žali sodišče, stranko ali drugega udeleženca v postopku, z denarno kaznijo do 1300 EUR. Namen citirane določbe ZPP je zavarovati zaupanje v sodstvo in ugled ter avtoriteto sodstva, to je sodne veje oblasti v celoti. Žalitev sodišča je torej podana, če so izjave storilca takšne, da ogrožajo ugled in spodkopavajo avtoriteto sodišča. Pri vprašanju, ali konkretno izjavljanje v resnici ogroža avtoriteto sodstva, se je treba vprašati, ali bi množično dopuščanje tovrstnega izražanja ogrozilo ugled in avtoriteto sodstva do te mere, da bi bila realno ogrožena vladavina prava in s tem načelo pravne države.

Četudi sodišče odloči o predlogu sodnika za kaznovanje, sodnik s podajo predloga ne postane stranka postopka. O morebitnem izreku denarne kazni odloči drug sodnik zgolj zaradi zagotovitve strankine pravice, da o njeni zadevi odloči nepristranski sodnik. Pritožba sodnice zato ni dovoljena.

Zakon o pravdnem postopku sicer omogoča denarno kaznovanje osebe, ki žali sodišče ali druge udeležence v postopku, ovira delo ali se ne pokori ukazom predsednika senata (sodnika) glede vzdrževanja reda (11., 109. in 304. člen ZPP). Vendar je pri odločitvi treba upoštevati načelo sorazmernosti in okoliščine konkretnega primera.

Utemeljeno je pritožbeno navajanje, da je izpodbijani sklep nezakonit, ker je o njem odločila sodnica sama. Če se žaljiva izjava nanaša na sodnika ali senat in ta oceni, da so izpolnjeni pogoji za kaznovanje, poda predlog za kaznovanje, ki se obravnava kot novo vložena zadeva in se dodeli drugemu sodniku v skladu s sodnim redom. Iz ugotovitev v izpodbijanem sklepu izhaja, da je bila ost toženkinega pisanja usmerjena v sodničino ravnanje. Za zagotovitev nepristranskosti bi bilo zato treba izrek denarne kazni prepustiti drugemu sodniku.

Prepoved žalitve sodišča pritožnici ne preprečuje, da bi v pravnem sredstvu zoper sodno odločbo ostro, odprto in kritično uveljavljala razloge, ki po njenem mnenju kažejo na nezakonitost odločbe ali postopka. 109. člen ZPP pa določa meje načina podajanja kritike. Izreči jo je treba na spoštljiv način, tako da se ohranja dostojanstvo oz. avtoriteta sodišča.

Denarna kazen ni sankcija za neopravičen izostanek stranke z naroka za glavno obravnavo. Stranka ima pravico sodelovati v postopku izvajanja dokazov, ni pa tega dolžna storiti. Toženčev odhod iz razpravne dvorane, izostanek s prejšnjega naroka in dolgotrajnost postopka tako ne morejo utemeljevati izreka denarne kazni. Navedena ravnanja namreč ne preprečujejo izvedbe oziroma nadaljevanja postopka in ne vplivajo na pravico stranke do učinkovitega sodnega varstva. Pravilno pa je stališče v izpodbijanem sklepu, da so stranke dolžne tudi kritiko ravnanja sodišča izreči na način, ki ohranja dostojanstvo oziroma avtoriteto sodišča in da sodišče sme sankcionirati ravnanje stranke, s katerim so prekoračene meje dopustne kritike. Pri odločanju o tem mora sodnik presoditi tudi, ali bo denarno kazen izrekel sam ali bo zaradi zagotovitve videza nepristranskosti podal predlog za kaznovanje, o katerem bo odločil drug sodnik. Iz ugotovitev v sklepu izhaja, da je bila ost toženčevih besed usmerjena v način sodničinega vodenja postopka. Za zagotovitev nepristranskosti bi bilo zato treba izrek denarne kazni prepustiti drugemu sodniku. Gre za izključitveni razlog iz 1. točke 70. člena ZPP, nj

Tožnica je bila zaslišana na naroku 15. 9. 2021. Pooblaščenec toženke je, kot je razvidno z zapisnika z naroka, sodišče opozoril, da tožnica ne izpoveduje prosto, ampak bere vnaprej pripravljeno izpoved, oziroma je zahteval, da se to vnese v zapisnik. S tem je med izpovedjo ni motil, kot neutemeljeno navaja v pritožbi. Prav tako neutemeljeno navaja, da lahko med izpovedjo uporablja vse dokaze, ki so v spisu, saj ni šlo za listine, ki so v spisu, ampak, kot je razvidno iz zapisnika z naroka, za listino, ki jo je pripravila za zaslišanje. Iz zapisnika ne izhaja, kot navaja tožnica v pritožbi, da bi ji sodišče prve stopnje med zaslišanjem prepovedalo komunikacijo s svojim pooblaščencem, je pa takšen pritožbeni ugovor tudi sicer neutemeljen. Stranka ne more izpovedovati v sodelovanju s svojim pooblaščencem.

S pritožbenimi razlogi tožeča stranka nasprotuje ugotovitvam izvedenca v izvedenskem mnenju. Z dopolnitvijo izvedenskega mnenja se kot izhaja iz pritožbenih razlogov očitno ne strinja. Pri tem navaja tudi vrednostne sodbe o izvedenskem delu in izvedencu, ki pa nikakor ne sodijo v pritožbene razloge. Zato sodišče druge stopnje tožečo stranko na tem mestu opozarja, da če bo ponavljala vrednostne očitke o delu izvedenca, jo lahko doleti denarna kazen po 109. členu v zvezi s tretjim in četrtim odstavkom 11. člena ZPP. Tožeča stranka bo imela tudi vse možnosti v pritožbi zoper končno odločbo sodišča prve stopnje vsebinsko izražati svoje stališče glede izvedenskega mnenja, če bo sodišče prve stopnje nanj oprlo sodno odločbo. Nestrinjanje tožeče stranke z vsebino izvedenskega mnenja v tej fazi postopka nima nobene zveze z odmerjeno izvedenino.

Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje sklenilo, da ni izkazan znak malomarnega opravljanja lekarniške dejavnosti po 182. členu KZ-1, tj. občutno poslabšanje zdravja, saj tožena stranka ni dokazala, da je prav zaradi ravnanja tožnika prišlo do občutnega poslabšanja zdravja pacientke. Zavzelo je še materialnopravno stališče, da tožnik ni ravnal hudo malomarno, pač pa le z navadno malomarnostjo ter da ne gre za hudo kršitev glede na okoliščine, v katerih je bila ta storjena, prav tako pa tudi ni podan pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, da ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka. V tem delu je materialno pravo pravilno uporabljeno. Pravilna pa je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala, da bi tožnik očitano kršitev storil s hujšo obliko malomarnosti, zato je pravilna odločitev, da izredna odpoved ni utemeljena niti po drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Ob tehtanju okoliščin in interesov na strani tožnika (tožnikova želja opravljati delo farmacevta v lekarni, dotedanje delo pri njej, dober odnos s sodelavci in strankami ter objektivna potreba tožene stranke po delu magistrov f

Za gradbeno pogodbo, ki je sicer posebna vrsta podjemne pogodbe, gre, če je predmet izvajalčevega izpolnitvenega ravnanja bodisi izgradnja objekta, ki ima značilnosti določene v 650. členu OZ, torej za izgradnjo katerega so potrebna večja in zahtevnejša dela, bodisi druga gradbena dela na zemljišču oz. obstoječem objektu (odstranitev, rekonstrukcija objekta). Asfaltiranje dvorišča tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ne predstavlja nobeno izmed naštetih vrst gradbenih del. Zaradi obstoja zatrjevanih madežev, ki so bili po ugotovitvah sodišča prve stopnje prisotni več kot leto dni, asfalt sicer ni izgubil na funkcionalnosti, vendar pa gre za napako, zaradi katere asfalt nima tistih odlik, ki so molče dogovorjene, ne glede na to, da madežev sedaj ni več. Zatorej dolgotrajno prisotni madeži predstavljajo stvarno napako. Sodišče prve stopnje je utemeljeno poudarilo, da je bilo žaljenje storjeno s pisno vlogo. Ne glede na to, kako hitro in v kakšni jezi oziroma efektu je vloga napisana, ima njen vlagatelj, za razliko od ustnih izjav, vselej čas za razmislek, ali je vloga primerna za oddajo.

Vsebina izvedenskega mnenja in še posebej morebitno nestrinjanje strank z ugotovitvami izvedenca ne vplivajo in ne morejo vplivati na pravico izvedenca do plačila in povrnitve stroškov za opravljeno delo.

Predmet odločitve, ki je vsebovan v obravnavanem sklepu, je prenos premoženja, ki ga ni mogoče unovčiti na ločitvenega upnika. Tisti del sklepa, s katerim je sodišče prve stopnje upravitelju odmerilo sorazmerni del nadomestila za razdelitev, je po vsebini posebni sklep in ni del vsebine sklepa o končni razdelitvi. Zato upnik s tem, ko ni vložil ugovora zoper predlog končne razdelitve, ni izgubil pravice do pritožbe zoper sklep o odmeri sorazmernega dela nadomestila upravitelju. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je upnik že iz načrta razdelitve posebne stečajne mase, ki je bil objavljen na spletnih straneh AJPES in zoper katerega ni v roku 15 dni vložil ugovora, razčistil vprašanje stroškov prevzema premoženja, zato je sodišče prve stopnje njegovo izjavo o prevzemu tudi pravilno obravnavalo kot veljavno in zavezujočo. Iz razlogov, na katere pazi ob obravnavi pritožbe pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti je razveljavilo del odločitve, ki se nanaša na določitev odložnega pogoja, ker odločitve z odložnim pogojem določba 374. člena ZFPPIPP ne predvideva. Pritožba je namenjena presoji pravilnosti in zakonitosti odločitve prvostopenjskega sodišča in to je dolžan prito