124. člen ZPP

S tem ko sodišče prve stopnje tožniku ni vročilo prepisa zvočnega posnetka naroka za glavno obravnavo, ga je onemogočilo v ugovarjanju pravilnosti prepisa, ki je bil ključnega pomena za ugotavljanje dejanskega stanja, na katerem temelji izpodbijana odločitev. S tem je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj mu je z opustitvijo vročitve odvzelo možnosti učinkovitega izjavljanja v postopku oziroma mu ni dalo možnosti obravnavanja pred sodiščem.

Sodišče prve stopnje je izpodbijani sklep izdalo v fazi predhodnega postopka zaradi insolventnosti. Sklep sodišča o strankinem ugovoru iz četrtega odstavka 125.a člena ZPP sodi med sklepe, ki se nanašajo na vodstvo obravnave. Zoper te sklepe ni posebne pritožbe, ampak jih je mogoče izpodbijati le skupaj s pritožbo zoper odločbo o glavni stvari. Sklep sodišča prve stopnje o ugovoru zoper nepravilnost zapisnika je zgolj „tehnične“ narave. Stranka, ki ni zadovoljna z odločitvijo o njenem ugovoru, pa ima pravico do pritožbe zoper končno odločbo (v tem primeru zoper sklep o predlogu upnika za začetek stečajnega postopka nad dolžnico), kjer bo lahko uveljavljala, da prepis zvočnega posnetka ni pravilen in da sodišče nepravilnosti kljub ugovoru ni odpravilo, kar lahko predstavlja relativno kršitev določb pravdnega postopka, v skladu s prvim odstavkom 339. člena ZPP (v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP). Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu dolžnico napačno poučilo, da ima pravico do pritožbe. Ker zakon stranki ne daje pravice do posebne pritožbe zoper takšen sklep, te pravice dolžnici sodišče ni moglo podeliti, zato je višje sodišče njeno pritožbo zavrglo na pod

Na kršitev pravil ZPP, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo ogleda kraja dogodka, se tožnik ne more sklicevati, ker ne gre za njegov, temveč toženčev dokazni predlog. Skupnosti dokaznih predlogov naše pravo ne pozna; vsaka stranka je dolžna sama predlagati dokaze, s katerimi dokazuje svoje trditve oz. ugovore (7. in 212. člen ZPP). Iz ugotovljenega dejanskega stanja sicer izhaja, da se je toženec branil pred sočasnim protipravnim napadom in da je bila njegova obramba neizogibna, vendar pa tudi po presoji pritožbenega sodišča ni podana sorazmernost med silovitostjo obrambe in napadom. Toženec je zoper napad z rokami (davljenje), ki ga je vršil tožnik, uporabil palico. Toženec je sicer zatrjeval, da se je poskušal tožnika otresti (ga odriniti; zgrabiti za vrat), vendar neuspešno, zato je prijel palico in z njo z vso močjo tožnika udaril po glavi. Iz okoliščin konkretnega primera ne izhaja, da je bil v dani situaciji to edini možni način uporabe palice. Ni logično in življenjsko sprejemljivo, da je bilo za obrambo potrebno uporabiti "vso moč", niti da je bila glava kot vitalni organ edini možni "cilj" takega udarca. Ker je toženec torej uporabil nesorazmerno sredstvo in to na

Zmotno je pritožbeno vztrajanje, da toženka za sprejem aktov – navodila, s katerim je bilo obvezno nošenje mask – ni imela podlage v zakonu in da bi morala biti takšna zahteva določena v tožnikovi pogodbi o zaposlitvi. Ukrepe, ki se nanašajo na varno delovno okolje, je bila toženka kot delodajalka dolžna sprejeti, saj je bila to njena zakonska obveznost glede na 45. člen ZDR-1 in 5. člen ZVZD-1; spoštovanje in izvajanje predpisov ter ukrepov o varnosti in zdravju pri delu je zakonska obveznost delavca (35. člen ZDR-1). Izdano navodilo glede mask ni pomenilo, da bi se pogoji tožnikove zaposlitve spremenili, niti enostranskega določanja obveznosti iz delovnega razmerja s strani delodajalca, da bi se zahtevala sprememba obstoječe pogodbe o zaposlitvi, kot to neutemeljeno navaja tožnik v pritožbi.

Toženka je pred sodiščem prve stopnje navedla, da je treba upoštevati plačila, ki jih delavec ne bi imel, če ne bi bilo nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, oziroma konkretno za tožnico, da dela po podjemni pogodbi v času delovnega razmerja pri toženki ni opravljala, kar kaže, da je treba plačila po tej pogodbi upoštevati. Navedb tožnica ni konkretizirano zanikala oziroma ni podala navedb, da bi delo po podjemni pogodbi opravljala tudi, če bi bila v delovnem razmerju pri toženki, oziroma da ga je opravljala že prej. Sodišče prve stopnje bi moralo dejstvo, da tožnica v času delovnega razmerja ni opravljala dela po podjemni pogodbi in ga zato ne bi, če ji delovno razmerje ne bi nezakonito prenehalo, šteti za priznano (drugi odstavek 214. člena ZPP).

Določba 125.a člena ZPP je namenjena temu, da se položaj stranke v primeru, ko je odrejeno zvočno snemanje naroka, v bistvenem izenači s položajem stranke, ki lahko na naroku ugovarja zoper sodnikovo protokolacijo zapisnika. Stranka torej nima izrecne pravice šele raziskovati ali je prepis točen ali ne, marveč lahko enako kot stranka na naroku, predvsem ugovarja, da zapisnik ne odraža dejanskega dogajanja na glavni obravnavi.

Zapisnik o naroku javna listina, zanjo pa velja, da dokazuje resničnost tistega, kar je v njem zapisano (prvi odstavek 224. člena ZPP). Zapisnik imajo stranke pravico prebrati ali zahtevati, naj se jim prebere in zoper njegovo vsebino ugovarjati (124. člen ZPP). Iz zapisnika ugovor oziroma pripombe zoper njegovo vsebino ne izhajajo. Toženka se je zato na vsebino zapisnika, iz katerega izhaja sklep o 8-dnevnem roku v katerem se mora opredeliti do tožničinega predloga, lahko zanesla.

Ker tožeča stranka ni dokazala svoje trditve, da je bilo med strankama dogovorjeno, da bo tožeča stranka svojo odločitev glede bodisi sprejema odstopa od pogodbe bodisi sprejema dodatnega popusta sporočila po zaključku zimske smučarske sezone, temveč je bilo ugotovljeno, da sta stranki sklenili ustni dogovor o podaljšanju roka dobave in znižanju cene, tožničina odpoved pogodbe z dne 30. 3. 2020 ni povzročila prenehanja pogodbe o nakupu bazena. Ker pogodba še vedno velja, pravice in obveznosti pravdnih strank iz pogodbe o nakupu bazena niso prenehale, ni podlage za vračilo avansa. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je zapisnik vodilo z narekovanjem izpovedanega, pri čemer je v štirideset minut trajajočem zasliševanju nastala približno ena stran in pol zapisnika, višjemu sodišču onemogočilo ustrezen preizkus dejanskega stanja, ni utemeljen.

Tožnica je v izpovedi potrdila, da ji je bilo znano, kaj so njene naloge in kaj se od nje pričakuje, zaradi česar sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo njenim navedbam, da ji naloge oziroma pričakovanja niso bila znana. V pritožbi tudi neutemeljeno navaja, da ji v času trajanja poskusnega dela ni bilo nič očitano, saj je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo drugače, in sicer da je bila ustrezno in sproti soočena s pomanjkljivostmi pri delu.

Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da tožeča stranka sodne takse za pritožbo ni plačala, niti ni dala predloga za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse, zato je njeno pritožbo pravilno štelo za umaknjeno.

Ob uveljavljanju ničnosti pogodbe mora tožnik hkrati tožiti vse pogodbene stranke pogodb, katerih ničnost uveljavlja, ker so vsi ti enotni in nujni sosporniki in če v tožbi vsi ti niso zajeti, ni tožena prava stranka. Ker so v zadevi glede na zahtevek tožnikov na ničnost pogodb vsi toženci enotni sosporniki, se glede na določbo 196. člena ZPP na tiste, ki zamudijo kakšno pravdno dejanje, razteza tudi učinek pravdnih dejanj, ki so jih opravili drugi sosporniki.

V predhodno navedenem sodno izvedenskem mnenju je tudi po oceni pritožbenega sodišča strokovno medicinsko dovolj prepričljive in objektivizirane podlage za zaključek, da pri tožniku ni II. kategorije invalidnosti iz 2. alineje 2. odst. 63. člena ZPIZ-2 in s tem pogojev za priznanje pravice do invalidske pokojnine, niti III. kategorije invalidnosti iz 3. alineje 2. odst. 63. člena ZPIZ-2 za delo s krajšim delovnim časom, saj je zmožen za drugo ustrezno delo v skladu z že določenimi omejitvami v polnem delovnem času.

Drži, da zaslišanja na naroku niso bila snemana, kar pa ni nujno in je ta odločitev v prosti presoji razpravljajočega sodnika (prvi odstavek 125. člena ZPP). Tožnik je bil na naroku zastopan po svojem odvetniku, ugovorov na zapisnik (kar je pravica stranke, drugi odstavek 124. člena ZPP), ki jih sedaj navaja v pritožbi, pa ta ni podal, saj iz zapisnika niso razvidni. Razpravljajoči sodnik je tisti, ki najbolje oceni vtis o pristnosti in verodostojnosti posamezne izpovedbe.

Sodišče prve stopnje in tudi pritožbeno sodišče je vpogledalo v vse listine, ki jih je v dokazne namene predlagala tožnica, vendar iz nobene listine ne izhaja, da bi tožnica oziroma njen pooblaščenec obvestila sodišče prve stopnje o preklicu oziroma odpovedi pooblastila odvetniku. Če bi šlo za preklic pooblastila, ni dovolj, če odvetnik sodišče obvesti, da stranke ne zastopa več, ampak mora biti preklic pooblastila sodišču naznanjen. To mora storiti predvsem stranka, ni pa ovire, da tega ne stori tudi dotedanji odvetnik. Zgolj iz zapisa, da odvetnik stranke ne zastopa več, pa ni mogoče sklepati, da je pooblastilo preklicano. Zato je pravilneje, da sodišče obvestila odvetnika, da stranke ne zastopa več, ne šteje niti kot odpoved pooblastila niti kot zadosten dokaz preklica pooblastila.

S pritožbenim očitkom o nepravilnosti ugotovitve prvostopenjskega sodišča glede dolžnikovega priznanja upnikove terjatve v višini cca. 50.000,00 EUR pritožnik dejansko izpodbija pravilnost vsebine zapisnika o naroku za začetek stečajnega postopka. Kot izhaja iz zapisnika o naroku za začetek stečajnega postopka z dne 19. 4. 2022 (p. d. 13) je zapisnik sestavljen skladno s prvim odstavkom 124. člena ZPP na samem naroku z narekom sodnice zapisnikarju, kaj naj zapiše v zapisnik. Zoper vsebino zapisnika imajo stranke pravico ugovarjati na samem naroku, kar je treba zapisati na koncu zapisnika tako o ugovorih, ki jim je bilo ugodeno, kot tudi na zahtevo strank o ugovorih, ki jim ni bilo ugodeno (drugi in četrti odstavek 124. člena ZPP). Zapisu na naroku „po izračunih dolžnika njegov dolg upniku znaša cca. 50.000,00 EUR“, pa dolžnik oziroma njegov pooblaščenec na naroku ni ugovarjal. Zato ni razumnega razloga za dvom v pravilnost navedenega zapisa. Z navedenim očitkom o nepravilnim zapisu spričo obrazloženega dolžnik ne more uspeti.

Tožnik v pritožbi utemeljeno izpostavlja, da bi bil glede na trajanje mednarodne misije upravičen do 26 dni tedenskega počitka, kot je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, pri čemer je toženka podala navedbe le za 24 dni. Za dva dni ni trdila, da bi tožniku tedenski počitek zagotovila, oziroma navedb tožnika o neizrabljenem oziroma nezagotovljenem tedenskem počitku ni prerekala. Sodišče prve stopnje bi moralo neprerekano dejstvo šteti za priznano (214. člen ZPP), ne pa ugotavljati, ali sta bila dva prosta dneva tožniku zagotovljena v novembru 2015. Storilo je uveljavljano bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

Neresnični javni očitki o storitvi kaznivih dejanj na račun vsakemu prepoznavne osebe so objektivno žaljivi. Škodujejo časti in ugledu prizadetega. Kršitelj se ne more sklicevati na ustavno zajamčeno svobodo izražanja, ker njen namen ni širjenje neresničnih vesti.

Ker je sodba Okrajnega sodišča v Kamniku pravnomočna, so brezpredmetne pritožbene navedbe o tem, da je bil toženec krivično obsojen, prav tako tudi vse ostale pritožbene navedbe, ki se nanašajo na sam temelj tožbenega zahtevka. Sodišče je obrazložilo, da toženec ni pojasnil, zakaj navedb in dokazov ni mogel podati najkasneje na prvem naroku (na katerem ga je zastopal odvetnik), prav tako pa je pojasnilo, da bi glede na količino in obširnost dokazov njihovo izvajanje zavleklo reševanje spora in zameglilo bistvo spora. Zato izvedbe teh dokazov ni dopustilo. Pritožbeno sodišče pritrjuje takšni odločitvi sodišča prve stopnje.

Vposestnih pravdah se ne ugotavlja pravica do posesti, ampak je bistvena dejanska posest. Če je imel toženec ugovore na vsebino zapisnika, bi te na pojasnjen način moral pravočasno uveljaviti, kot pa izhaja iz zapisnikov glavnih obravnav, ugovorov ni podal. Ni vsaka postavitev količkov že motenje posesti, vsekakor pa motenje posesti pomeni postavitev količkov na mestu, kjer nekdo izvaja dejansko oblast nad stvarjo

Sodišče prve stopnje je vezano na trditveno podlago pravdnih strank (7. in 212. člen ZPP) in ne more ter tudi ne sme črpati trditvene podlage iz dokaznega postopka. Dokazov ni mogoče enačiti s trditvami pravdnih strank, zato tudi izpovedba tožnika o posameznih subjektivnih elementih in vsebini zunajzakonske skupnosti ne more nadomestiti njegovih pomanjkljivih trditev v zvezi s tem. Sožitje tožnika in pokojne A. A. je bilo odraz spleta različnih okoliščin, med drugim njegove stanovanjske stiske in njenega finančnega bremena ter potrebe po pomoči v času bolezni, ki je res presegalo formalno razmerje najemnika in najemodajalke in tekom dolgoletnega bivanja preraslo v simbiozo (sobivanje, sožitje), kljub temu pa elementi zunajzakonske skupnosti v obravnavanem primeru niso bili podani, in sicer zaradi pomanjkanja subjektivnih elementov, ki so značilni za notranje čustveno razmerje med zakoncema.